Ogorčice koreninskih šišk pri plodovkah

Meloidogyne spp.

Melita Theuerschuh, december 2025

Uvod

Rod Meloidogyne vključuje več pomembnih vrst, ki okužijo širok spekter gostiteljev. Plodovke so med bolj občutljivimi kulturami: paradižnik (Solanum lycopersicum), paprika (Capsicum annuum), jajčevec (Solanum melongena), kumare (Cucumis sativus) in drugi člani Cucurbitaceae. Pri plodovkah povzročajo znižanje pridelka, slabšo kvaliteto plodov ter povečano občutljivost za sekundarne bolezni. V pridelovalnih sistemih s šibkim kolobarjem, z okuženimi sadikami ali z obremenjenimi substrati se populacije hitro povečajo in postanejo težko obvladljive.

Opis in bionomija

Odrasla samica ogorčice rodu Meloidogyne je okrogle ali hruškaste oblike, izjema je njen sprednji vratni del, ki je izdolžen.  Samica ostane vse življenje v korenini gostitelja, je mehka in ne oblikuje ciste. Kutikula je rahlo obročasta, na njenem zadnjem delu pa je določen vzorec, ki je pomemben determinacijski znak. Samica meri v dolžino od 0,44 do 1,30 mm, v širino pa od 0,33 do 0,7 mm. Njena življenjska doba traja približno od dva do tri mesece in v temu času izležejo povprečno med 200 in 500 jajčec v posebno želatinasto gmoto-jajčno vrečko.

Ogorčice omenjenega rodu potrebujejo za svoj razvoj  veliko toplote, zato povzročajo največjo škodo predvsem v rastlinjakih. To posebej velja za t.i. tropsko skupino ogorčice rodu Meloidogyne, v katero uvrščamo tudi M. arenaria, M. javanica in M. incognita. Če so zime bolj mile lahko te vrste uspešno prezimijo in se pojavljajo tudi na prostem. Vrsta M. hapla pa spada med škodljive organizme zmernega pasu in je v Sloveniji precej razširjena na prostem. Razvoj od jajčeca do odraslega osebka traja pri ogorčicah koreninskih šišk od 4 do 5 tednov pri temperaturi nad 23 °C. Prezimijo v obliki jajčec. V eni rastni sezoni imajo te ogorčice lahko tudi do štiri in več generacij.

Znamenja napada

Ogorčice koreninskih šišk so endoparazitski ogorčice, ki povzročajo zadebelitve koreninskega sistema (šiške) in resno omejujejo vodno-hranilno oskrbo plodovk. V intenzivni pridelavi in v zaščitenih prostorih lahko povzročijo znatne gospodarske izgube.

Nadzemno: neznačilni znaki (zaostanek v rasti, rumenenje listov, zgodnje venenje), slabši razvoj pridelka, drobnejši plodovi, neenakomerna dozorelost.

Podzemno: značilne šiške in zadebelitve na koreninah različnih velikosti, razvejane in funkcionalno okrnjene korenine, pri hudih napadih razpad koreninskega sistema.
Posledično pride do zmanjšane vodne in hranilne oskrbe in pogosto do večjih izgub v pridelku.

Poti prenosa

Glavni način širjenja je povezan z dejavnostjo človeka: okuženi substrati in sadike, kontaminirana orodja, neoprana mehanizacija, premiki okužene zemlje in rastlinskih ostankov. V rastlinjakih in setvenih rastlinjakih je tveganje širjenja še posebej veliko.

Varstvo

Ustrezni fitosanitarni ukrepi predstavljajo temeljno strategijo za preprečevanje širjenja ogorčic. Ključno je uporabljati zdravstveno neoporečen sadilni material preverjene provenience ter zagotavljati visoko raven higienskih standardov pri vrtnarskem orodju in kmetijski mehanizaciji, s čimer se omeji možnost vnosa in prenosa patogenov.

Metode zatiranja koreninskih ogorčic

Preventivni ukrepi ostajajo najučinkovitejša oblika obvladovanja teh fitoparazitskih organizmov. V primerih, ko pride do njihovega prekomernega namnoževanja na določeni površini, so za zmanjševanje populacije na voljo naslednji ukrepi:

• kemično zatiranje z uporabo registriranih nematocidov, kot sta fluopiram (odobren za uporabo pri določenih plodovkah in krompirju) ter dazomet,
• uporaba slabih gostiteljskih rastlin, npr. rastlin iz družine Brassicaceae, ki omejujejo razmnoževanje ogorčic,
• solarizacija tal, pri kateri se s prevleko iz prozorne folije izkoriščajo povišane temperature tal za zmanjšanje populacije škodljivcev,
• biofumigacija tal, ki temelji na vdelavi rastlinske biomase (običajno križnic), bogate z glukozinolati, katerih razgradni produkti delujejo toksično na ogorčice.

Viri

Urek G., Hržič A. 1998. Ogorčice – nevidni zajedavci rastlin: fitonematologija. Ljubljana, samozaložba: 240 str.

Roland N. Perry, Maurice Moens, James L Starr. Root-knot nematodes, Wallingford, UK, CABI Publishing, 2009, 488 pp.