Ogorčice rodu Trichodorus spp.

Ogorčice iz rodu Trichodorus ali trichodoride so ektoparaziti, ki se hranijo na koreninah vendar v samo koreninsko tkivo ne vstopajo.  Vrste rodu Trichodorus imajo šibko bodalo in se zato hranijo na območju rastnega vršička s čimer povzročajo dodatno razrast stranskih koreninic, kar daje videz bradatavosti korenin. Različne vrste rodu Trichodorus imajo različne okoljske zahteve, zato se pojavljajo na različnih delih sveta. V splošnem so zelo občutljive na sušo, zato lahko poletje preživijo v globljih, vlažnejših predelih zemlje, zimo pa v vrhnjem sloju zemlje. Zelo so občutljive na mehanske poškodbe , zato najdemo glavnino populacije pod globino obdelave tal, nekje med 30 in 40 cm. Poleg neposredne škode, ki nastane zaradi hranjenja na rastlinah, je pri ogorčicah rodu Trichodorus pomembna tudi njihova sposobnost prenašanja rastlinskih virusov iz rodu Tobravirus.

Napadene rastline kažejo zakrnelo rast, listi so lahko razbarvani, lahko tudi venijo. Korenine napadenih rastlin so odebeljene in čokate s povečano razrastjo stranskih koreninic. Napad se na  pridelku kaže v značilnih krogih oz. zaplatah zakrnelih rastlin, ki so tudi precej bolj dovzetne za sušo. Ogorčicam rodu Trichodorus sp. ustrezajo lahka peščena tla, kjer se lahko ob ugodnih pogojih zelo hitro razmnožuje.

V primerjavi z ostalimi rastlinsko-parazitskimi ogorčicami so te ogorčice edinstvene zaradi značilno zavitega bodala. Z bodalom prebadajo rastlinske celice, v katere izločijo prebavne encime in nato delno prebavljeno vsebino posrkajo. Tak način prehranjevanja (preko izločanja prebavnih sokov) jim omogoča prenos rastlinskih virusov rodu Tobravirus, predvsem virus šelestenja listov tobaka (TRV) in virus zgodnjega rjavenja graha (PEBV). Prenos virusov se začne tako, da viruse pridobijo s hranjenjem na okuženi rastlini pri čemer se virusi zadržijo v notranjosti bodala. Ob naslednjem hranjenju se virusi sprostijo in se skupaj s prebavnimi sokovi prenesejo na drugo rastlino. Ogorčice rodu Trichodorus spp. se po navadi razmnožujejo spolno, zato so v zemlji in na koreninah prisotni samci in samice. Po paritvi, samica izleže jajčeca, iz katerih se izvalijo ličinke druge razvojne stopnje. Odrasle ogorčice lahko živijo več let, na leto pa imajo eno generacijo. Jajčeca odlagajo poleg gostiteljskih rastlin v obdobjih hitre rasti rastlin. Izležene ličinke se hranijo neposredno na koreninicah gostiteljskih rastlin. Druge poljščine, ki so pomembne gostiteljice so: sladkorna pesa, zelena, solata, žita in več vrst sadnih rastlin. Ogorčice vrste Trichodorus spadajo pod obligatne rastlinske parazite, saj se prehranjujejo izključno na rastlinah. Po pritrditvi na rastlino se ličinka trikrat levi preden postane odrasla samica, zrela za izleganje jajčec. Ogorčice iz rodu Trichodorus lahko prenašajo viruse.

Preventivni ukrepi

Najpogostejši prenos ogorčic iz okužene na neokuženo zemljišče je posreden in sicer preko prenosa okužene zemlje ali napadenega rastlinskega materiala. Zemlja, ki se drži kmetijske mehanizacije, stopal (čevljev) ljudi ali živali, kot tudi napaden sadilni material predstavljata vir za širjenje ogorčic in virusov, ki jih prenašajo. Pomembno je saditi potrjeno zdrav rastlinski material, poznati njegov izvor, skrbeti za higieno kmetijskega orodja in mehanizacije (po vsakem delu ga je priporočljivo oprati in razkužiti) ter uporabljati ustrezne substrate.

Nekemično zatiranje

Ogorčice iz rodu Trichodorus so polifagne in imajo širok nabor gostiteljev zato je učinek kolobarja precej omejen. Ugoden vpliv na zmanjševanje populacije trihodorid lahko dosežemo s setvijo žametnic (Tagetes), gorjušice in stročnice Crotalaria. Dodatno lahko ugodno vplivamo na zmanjševanje populacije teh ogorčic z obdelavo tal pred setvijo (npr. odevava tal s krožno brano), ker so precej občutljive na mehanske poškodbe.

Kemično zatiranje

V Sloveniji so registrirani kemični pripravki v zelo omejenem obsegu in je trenutno na voljo samo eno sredstvo na osnovi aktivne snovi dazomet. Uporaba tega sredstva za namene izkoreninjenja je smiselna za manjšo površino, v primeru ko napad z ogorčicami ugotovimo kmalu po vnosu na določeno zemljišče in ko le-te še niso razširjene na večji površini.