Paradižnikov molj

Kazalo: Paradižnikov molj

Tuta absoluta (Meyrick, 1917), sin. Phthorimaea absoluta Meyrick, 1917

Igor Nekrep, oktober 2022

Paradižnikov molj spada med metulje (Lepidoptera), in sicer v družino drevesnih veščic (Gelechiidae). Izvira iz Južne Amerike, predvidoma iz Peruja. V 50. letih 20. st. se je vrsta začela širiti na območju J. Amerike. V Evropi (Španiji) so jo našli prvič l. 2006, od koder se je hitro razširila po Evropi, Aziji in Afriki. Genetske analize kažejo, da naj bi bil vnos paradižnikovega molja v Evropo enkraten, in sicer iz območja osrednjega Čila. Vrsta se je v 10 letih razširila na 60 % globalnega posevka paradižnika ter se v tem obdobju širila s hitrostjo 800 km/leto, k čemur sta verjetno prispevala trgovina oz. transport.  V Sloveniji je paradižnikov molj navzoč od l. 2009. V Sloveniji se pojavlja predvsem v zavarovanih prostorih po celotni državi, vendar ga lahko najdemo tudi na prostem (predvsem na Primorskem). V Sloveniji predstavlja resno grožnjo pridelovalcem, ki gojijo paradižnik v rastlinjakih pozno poleti in v začetku jeseni.

Slika 1: Paradižnikov molj - gosenica (foto arhiv KIS)

Poškodbe

Poškodbe na rastlinah nastanejo zaradi prehranjevanja gosenic (ličinke molja), ki lahko povzročijo popolno uničenje rastlin in pridelka, v kolikor škodljivca ustrezno ne zatiramo. Gosenice na listih z vrtanjem v listno sredico povzročajo tanke rove, kar je značilnost listnih zavrtačev. Zaradi načina prehranjevanja gosenic je njihova pristnost na mladih rastlinah pogosto spregledana, kar lahko povzroči resne poškodbe. Gosenice se prav tako lahko prehranjujejo s plodovi, kar prispeva k zmanjšanju pridelka. Posredna škoda nastane tudi zaradi sekundarnih okužb povezanih z razvojem patogenov na poškodovanem rastlinskem tkivu in plodovih.

Slika 2: Poškodbe na listih (rovi) zaradi prehranjevanja gosenic paradižnikovega molja (foto arhiv KIS)

Slika 3: Poškodbe na plodu zaradi prehranjevanja gosenic paradižnikovega molja (foto arhiv KIS)

Opis in bionomija

Razvojni krog paradižnikovega molja je, kot pri drugih metuljih, sestavljen iz 4 razvojnih stadijev. Samice odlagajo jajčeca posamično, običajno na zgornje dele rastlin: na spodnjo stran listov, stebel ali časne liste, manj pogosto tudi na plodove. Jajčeca so rumena, velikosti 0,4 mm. Po izleganju se gosenica zavrta pod povrhnjico lista (tudi stebla ali plodu) in se hrani z listno sredico ter za seboj pušča značilne rove. Gosenice prve larvalne stopnje (dolžine cca 1,6 mm) so sprva bele barve s temno glavo, s prehranjevanjem pa postanejo zelene. V drugi in tretji stopnji postajajo roza barve, ki ostane tudi v četrti stopnji (dolžine cca 7,7 mm), le da ima ta stopnja vzorec na predprsnem (protorakalnem) ščitu. Dorasle gosenice običajno padejo na tla, kjer naredijo tanek svilnat zapredek, v katerem se spremenijo v predbubo in kasneje v bubo. Predbuba je svetlo zelene barve in cilindrične oblike (dolžine 4,3-5 mm), buba kasneje postane rjava. Obdobje bube traja 9 do 13 dni, samice se običajno izležejo pred samci.

Odrasli metulji merijo 5-7 (10) mm v dolžino, širino 1 mm, razpon kril je 8-10 mm (največ 14 mm). Tipalke so dolge in filiformne z izmeničnimi svetlimi in temnimi (rjavimi, črnimi) pasovi. Podobni pasovi so tudi na nogah. Osnovna barva kril je siva do srebrno siva. Sprednja krila imajo številne temnejše lise ter so na vrhu resasta. Zadnja krila so trapezaste oblike in po robovih resasta. Odrasli so aktivni v mraku in se podnevi običajno skrivajo pod listjem paradižnika. Oba spola sta spolno aktivna od prvega dne izleganja in sta poligamna. Samica v svojem življenju odloži do 260 (300) jajčec. Povprečna življenjska doba odraslih samic (10-15 dni) je daljša od samcev (6-7 dni), v laboratoriju do 28 dni.

Optimalna temperatura za razvoj vrste je 30°C, zgornja in spodnja temperaturna meja za razvoj vrste sta ocenjeni na 34,6°C in 14°C. Ne glede na to paradižnikov molj kaže toleranco pri 0°C s 50 % preživetjem gosenic, bub in odrasli metuljev. Razvojni krog paradižnikovega molja traja od 26 do 75 dni. Prezimi v obliki jajčec, bube ali odrasle žuželke. Naštete lastnosti omogočajo vrsti razvoj do 10 (12) rodov letno in preživetje v hladnejših/zmernih klimatskih razmerah tudi na prostem.

Glavne gostiteljske rastline so iz družine razhudnikovk (Solanaceae), kot so paradižnik (Solanum lycopersicum), krompir (S. tuberosum), pasje zelišče (S. nigrum) in številni drugi predstavniki te družine, vendar se vrsta lahko razvija tudi na nekaterih rastlinah iz več različnih družin kot alternativnih gostiteljih.

Varstvo

Preventivni ukrepi

Ključno je spremljanje pojava in pravočasno odkrivanje paradižnikovega molja. Prisotnost škodljivca ugotavljamo z vizualnimi pregledi poškodb na listih in z uporabo feromonskih vab. Gosenice in listne rove najpogosteje opazimo v srednji tretjini rastline. Prag gospodarske škode je opredeljen kot 100 ujetih samcev na feromonsko vabo/dan, 2 samici na rastlino, 26 gosenic na rastlino ali 8 % zmanjšanje listne površine. Nekatere sorte paradižnika so bolj dovzetne na napade vrste (npr. Cherry), druge so bolj odporne (npr. Cordilheira, tudi Giuliana ter Santa Clara).

Nekemično zatiranje

Več kot 160 taksonov iz Južne Amerike in Afro-Evrazijskega območja je bilo zabeleženih kot naravnih sovražnikov paradižnikovega molja, čeprav je večina med njimi polifagnih in niso specializirani za dotično vrsto. Pri plenilskih stenicah in parazitih so se pokazale številne omejitve. Kot bolj uspešne metode zatiranja so se izkazale entomopatogene ogorčice (predvsem vrsti Steinernema feltiae in S. carpocapsae, čeprav so za bube neučinkovite) in mikrobno zatiranje s sevi Bacillus thuringiensis (Bt) var. kurstaki ter aizawaii.

Kemično zatiranje

Učinkovito kemično zatiranje gosenic paradižnikovega molja je težavno zaradi načina prehranjevanja gosenic, ki so v rovih znotraj listov, plodov ali stebel zavarovane pred kontaktom z insekticidi ter razvoja odpornosti posameznih populacij proti insekticidom. V ekološki pridelavi se uporabljajo pripravki na osnovi azadirahtina, spinosina in pri nekemičnih metodah navedeni Bt pripravki.

Viri

Biondi A., Guedes R. N. C., Wan F. H., Desneux N. 2018. Ecology, worldwide spread, and management of the invasive South American tomato pinworm, Tuta absoluta: past, present, and future. Annual review of entomology, 63: 239-258

CABI (Centre for Agriculture and Bioscience International). 2022. Invasive Species Compendium: Phthorimaea absoluta (tomato leafminer). Last modified: 16 November 2021. https://www.cabi.org/isc/datasheet/49260 (22. sept. 2022)

Chang P. E. C., Metz M. A. 2021. Classification of Tuta absoluta (Meyrick, 1917) (Lepidoptera: Gelechiidae: Gelechiinae: Gnorimoschemini) based on cladistic analysis of morphology. Proceedings of the entomological Society of Washington, 123(1): 41-54

Cifuentes D., Chynoweth R., Bielza P. 2011. Genetic study of Mediterranean and South American populations of tomato leafminer Tuta absoluta (Povolny, 1994) (Lepidoptera: Gelechiidae) using ribosomal and mitochondrial markers. Pest management science, 67(9): 1155-1162

Coelho M. D. C., França F. H. 1987. Biologia, quetotaxia da larva e descrição da pupa e adulto da traça-do-tomateiro. Pesquisa Agropecuária Brasileira, 22(2): 129-135

Garcia-del-Pino F., Alabern X., Morton A. 2013. Efficacy of soil treatments of entomopathogenic nematodes against the larvae, pupae and adults of Tuta absoluta and their interaction with the insecticides used against this insect. BioControl, 58(6): 723-731

Guillemaud T., Blin A., Le Goff I., Desneux N., Reyes M., Tabone E., Tsagkarakou A., Nino L., Lombaert E. 2015. The tomato borer, Tuta absoluta, invading the Mediterranean Basin, originates from a single introduction from Central Chile. Scientific Reports, 5(1): 1-5

Husin T. O. B., Port G. R. 2021. Efficacy of entomopathogenic nematodes against Tuta absoluta. Biological Control, 160: 104699

Kos K., Trdan S. 2011. Možnosti biotičnega zatiranja paradižnikovega molja (Tuta absoluta Povolny, Lepidoptera, Gelechiidae). Acta agriculturae Slovenica, 97: 313-318

Krechemer F. S., Foerster L. A. 2017. Development, reproduction, survival, and demographic patterns of Tuta absoluta (Meyrick) (Lepidoptera: Gelechiidae) on different commercial tomato cultivars. Neotropical entomology, 46(6): 694-700

Pajk P., Trdan, S. 2011. Potencialna možnost uporabe biotičnih agensov v rastlinjakih za varstvo rastlin pred paradižnikovim moljem (Tuta absoluta Povolny). V: Zbornik predavanj in referatov 10. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo,  Podčetrtek, 1–2. marec 2011. Maček J., Trdan S. (ur.). Ljubljana, Društvo za varstvo rastlin Slovenije: 113-119

Santana P. A., Kumar L., Da Silva R. S., Picanço M. C. 2019. Global geographic distribution of Tuta absoluta as affected by climate change. Journal of Pest Science, 92(4): 1373-1385

Shashank P. R., Chandrashekar K., Meshram N. M., Sreedevi K. 2015. Occurrence of Tuta absoluta (Lepidoptera: Gelechiidae) an invasive pest from India. Indian Journal of Entomology, 77(4): 323-329

Urbaneja A., Vercher R., Navarro-Llopis V., Porcuna Coto J. L., García-Marí F. 2007. La polilla del tomate, Tuta absoluta. Phytoma Espana: La revista profesional de sanidad vegetal, 194: 16-23

Zhang G. F., Xian X. Q., Zhang Y. B., Liu W. X., Liu H., Feng X. D., Ma D. Y., Wang Y. S., Gao Y. H., Zhang R., Li Q. H., Wan F. H., Fu W. J., Wang J., Kuang M., Yang W. J., Rao X., Gaok Y., Dai, A. M. 2021. Outbreak of the South American tomato leafminer, Tuta absoluta, in the Chinese mainland: geographic and potential host range expansion. Pest Management Science, 77(12): 5475-5488

Žežlina I., Pajk P., Carlevaris B. 2013. Izsledki ugotavljanja zastopanosti paradižnikovega molja (Tuta absoluta Povolny) v Sloveniji v obdobju 2009-2012. V: Zbornik predavanj in referatov 11. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo, Bled, 5.–6. marec 2013. Trdan S., Maček J. (ur.). Ljubljana, Društvo za varstvo rastlin Slovenije: 258-265