Paradižnikova plesen

Phytophthora infestans (Mont.) de Bary

Eva Kovačec in Janja Zajc, oktober 2022

Uvod

Paradižnikova (krompirjeva) plesen, ki jo povzroča glivi podoben organizem, oomiceta Phytophthora infestans, je ena najbolj uničujočih bolezni paradižnika (Solanum lycopersicum). V bolj svežem in mokrem vremenu rastlino ubije v nekaj dneh in lahko povzroči popolno izgubo pridelka. Prizadane tudi druge vrste iz družine razhudnikov (Solanaceae), kot sta krompir (Solanum tuberosum) in jajčevec (Solanum melongena).

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Paradižnikovo plesen lahko najdemo na vseh nadzemnih delih rastline, na listih, pecljih in steblih, kot tudi na plodovih. Na listih paradižnika se najprej pojavijo majhne izrazito svetle lise nepravilnih oblik, ki se hitro povečajo v bledo zelene do rjavkasto-črne pege. Le-te kasneje pokrijejo veliko površino lista. V izrazito mokrem vremenu, so pege na spodnji strani lista lahko prekrite s sivo do belo plesnivo prevleko. Na spodnjih straneh večjih peg je v mokrem vremenu pogosto viden plesniv obroč na robu. Pri napredovani bolezni listi porumenijo, kasneje porjavijo, se skodrajo, skrčijo in odmrejo. Podobna bolezenska znamenja se lahko pojavijo tudi na pecljih in steblih, katera sčasoma propadajo, kar povzroči odmrtje vseh distalnih delov rastlin. Na zelenih plodovih se razvijejo temne, olivne lise, ki dajejo masten videz. Obseg bolezenskih znakov se poveča na celoten plod, ki je neužiten. Ob dolgotrajnem deževju je tudi na plodovih lahko prisotna tanka plast belega micelija.

Simptome paradižnikove plesni je možno zamenjati  s simptomi pepelaste plesni, pri kateri se micelij in spore običajno pojavljajo na zgornji listni površini paradižnika.

Razvoj in širjenje bolezni

Paradižnikova plesen lahko okuži vse nadzemne dele občutljivih rastlin v katerikoli fazi razvoja rastlin. V ugodnih pogojih je to policiklična bolezen, kar pomeni, da je P. infestans sposobna izvršiti več ciklov okužbe v eni rastni dobi. Razširja se s trosovniki ali delci micelija, ki se s pomočjo vetra ali škropljenja dežnih kapljic razširijo na sosednje rastline. Trosovniki na površini rastline kalijo in tako gliva vstopi v gostiteljsko tkivo ali pa se iz trosovnika sprostijo gibljive zoospore, ki na površini rastline plavajo v plasti vode in na primernem mestu vdrejo v tkivo. Micelij se znotraj rastline razširi in povzroči propadanje tkiva, kar vodi do značilnih nekrotičnih bolezenskih znakov paradižnikove plesni.

Na lokacijah, kjer obstaja le en paritveni tip, se odvija le nespolno razmoževanje P. infestans, ki za dolgoročno preživetje potrebuje živega gostitelja (ostanke pridelkov ali plevel iz družine razhudnikovk). Trosovniki (nespolne razmnoževalne strukture) namreč preživijo le dneve ali tedne v tleh, ne morejo pa preživeti sezone ali prezimiti. Na lokacijah, kjer pride do spolnega razmnoževanja (sta prisotna oba paritvena tipa) pa nastanejo odporne oospore, ki preživijo mesece ali leta v odsotnosti živih gostiteljev.

Glavna vira prenosa bolezni sta veter in dež, kot tudi človek s premikanjem okuženega materiala, npr. orodje ali semena. Pogosto se bolezen na paradižnik prenese iz bližnje njive z okuženim krompirjem.

Varstvo

Preventivni ukrep, s katerimi se lahko izognemo okužbi rastlin paradižnika s paradižnikovo/krompirjevo plesnijo je dovolj širok kolobar. Paradižnika ne sadimo na mesta, kjer je v prejšnji sezoni rastel krompir. Krompir naj tudi ne bo posevek v neposredni bližini paradižnika. V kolikor je mogoče nasadu paradižnikov naredimo streho, ki preprečuje omočenost listov zaradi dežja, in posledično onemogoča kalitev morebitnih trosovnikov, ki bi jih zanesel veter. V primeru gojenja v rastlinjakih poskrbimo, da so le-ti dobro prezračeni, s čimer preprečimo visoko zračno vlago. Ker se bolezen uspešneje širi med gostimi nasadi, kjer je višja zračna vlaga, sadike paradižnika sadimo dovolj narazen, da ohranjamo zračnost v nasadu. Iz enakega razloga je potrebno skrbno odstranjevati zalistnike in spodnje liste.

Znanstveniki so razvili prognostični računalniški model BLITECAST, ki napoveduje možnost pojava P. infestans na podlagi količine padavin, relativne zračne vlage in temperature. Priporočljivo je redno spremljanje prognostičnih obvestil in škropiti ob napovedanem tveganju za pojav bolezni. V primeru vremenskih pogojev, ki omogočajo učinkovito širjenje bolezni – daljše deževno obdobje, s hladnejšimi nočmi in toplejšimi dnevi, posevek preventivno škropimo z za ta namen registriranimi pripravki, ki so navedeni v preglednici dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev za paradižnik v aktualnem letu.

V primeru močne okužbe je najbolj primerno, da take rastline pravočasno odstranimo in varno uničimo.

Viri

CABI, Invasive Species Compendium, Detailed coverage of invasive species threatening livelihoods and the environment worldwide: Phytophthora infestans (Phytophthora blight); https://www.cabi.org/isc/datasheet/40970 (oktober 2022)

Erwin D.C., Ribero O.K. 1996. Phytophthora Diseases Worldwide. The American Phytopathologial Society. APS Press, St. Paul, Minnesota: 562 str.

Jones J.B., Zitter T.A., Momol T.M., Miller S.A. 2016. Compendium of Tomato Diseases and Pests. Second edition. The American Phytopathological  Society, Minnesota: str 32 – 34.

Nelson S.C. 2008. Late Blight of Tomato (Phytophtora infestans). Plant Disease Note PD-45. Honolulu, USA: College of Tropical Agriculture and Human Resources, Cooperative Extension Service: 10 str.

Nowicki M., Kozik E.U., Foolad M.R. 2013. Chapter 13: Late Blight of Tomato. V: Translational Genomics for Crop Breeding, Volume 1: Biotic Stress. John Wiley & Sons, Inc., USA: str 241-265.

Rubin E., Baider A., Cohen Y. 2001. Phytophthora infestans: Populations, pathogenicity and phenylamides. Pest Management Science 58: str 944-950.