Paradižnikova rjasta pršica

Paradižnikova rjasta pršica (Aculops lycopersici [Tryon, 1917])

Igor Nekrep, marec 2023

Paradižnikova rjasta pršica pripada družini pršic šiškaric (Eriophyidae) in skupaj še z dvema družinama tvorijo naddružino Eriophyoidea, v kateri je doslej opisanih skoraj 5000 vrst. Ocenjuje se, da je to le 5-15 % vseh vrst te naddružine. Ne glede na ime družine, ki ji pripada, paradižnikova rjasta pršica ne tvori šišk. Velja za enega najmanjših členonožcev in je celo manjša od nekaterih enoceličnih organizmov. Paradižnik verjetno ni primarni gostitelj paradižnikove rjaste pršice. Domneva se, da je pršica paradižnik sprejela kot nadomestno gostiteljsko rastlino na območjih sočasnega pojavljanja prvotne gostiteljske rastline in paradižnika. Vrsta je bila opisana po primerkih iz Avstralije, vendar raziskave nakazujejo, da najverjetneje izvira iz Južne Amerike. Razširjena je praktično po celem svetu, predvsem kjer gojijo rastline iz družine razhudnikovk (Solanaceae). Iz nejasnih razlogov se je nedavno pojavila kor resen problem v evropskih rastlinjakih in tudi paradižnikih na prostem. V Sloveniji na prostem predstavlja zaenkrat težavo le na Primorskem, v zavarovanih prostorih pa tudi drugod. Pisnih podatkov o prvih najdbah vrste v Sloveniji ni, prvi potrjeni zapisi so iz poskusnih rastlinjakov Biotehniške fakultete v Ljubljani iz leta 2001.

Poškodbe

Paradižnikova rjasta pršica napade rastline v vegetativni fazi, med cvetenjem ali oblikovanjem plodov, napade pa lahko celo rastlino, liste in/ali plodove. Pršice se prehranjujejo z epidermalnimi celicami rastlin (celicami povrhnjice) in tako zavrejo izmenjavo plinov in fotosintezo. Od nekaj dni do enega tedna po napadu se žleznim glavam trihomov (listne dlačice) spremeni barva v jantarno. Prvi vidni znaki napada pršice so lokalno in hitro odpadanje listnih dlačic na steblu, lističih ali peclju, s katerimi se pršice hranijo, kar lahko nazorno opazujemo pod povečavo. Močnejši napadi pršice na paradižniku povzročijo rumenkasto rjavo barvo stebla (t.i. »bronenje«, ang. bronzing), po kateri je pršica dobila ime, sušenje, venenje in grbančenje listov ter nekroze na listih, pojavijo se razpokanost stebla in pecljev, odpadanje cvetov in rjavenje plodov ter končno odmiranje plodov. Simptomi se lahko pojavijo na vrhu rastline, a se običajno pričnejo v spodnjem delu. Na napadenih rastlinah je zmanjšan nastavek plodov, zaradi izgube listov pa so plodovi izpostavljeni sončnim ožigom. Na zelenih ali zorečih plodovih so pogosto bele do rumene pege. Pri visokih gostotah pršic postanejo listi podobni papirju in odpadajo, pri še močnejših napadih porjavijo tudi plodovi. Takšne poškodbe lahko privedejo do več kot 50 % izgube pridelka, po drugih podatkih celo do 100 % izgube. Poškodbe, ki jih povzročajo paradižnikove rjaste pršice na rastlinah, so lahko na videz podobni znamenjem okužb s povzročitelji bolezni kot npr. krompirjevi oz. paradižnikovi plesni (Phytophthora infestans), posledicam pomanjkanja hranil ali sušnega stresa, zato je prisotnost pršice pogosto napačno diagnosticirana, nadzor nad pršicami pa je težaven.

Ni znano, da bi bila paradižnikova rjasta pršica prenašalec rastlinskih bolezni. Rastline postanejo preobremenjene in propadejo z eksponentno rastjo populacije pršic. Pogosto se napadu paradižnikove rjaste pršice pridruži še navadna pršica (Tetranychus urticae), ki izkoristi zaviranje rastlinske obrambe, ki jo povzroči rjasta pršica. Populacija rjaste pršice se poveča in povzroči več škode na rastlinah, ki so v stanju sušnega stresa.

Opis in bionomija

Kakor druge vrste pršic šiškaric ima tudi rjasta pršica le 2 para nog. Pršice so zelo majhne ter podolgovate oblike. Odrasli osebki rjaste pršice merijo v dolžino med 150 in 200 µm, v širino približno 50 µm. So bele do oranžne barve, črvolike oblike, na zadku imajo telesne pol obročke, ki so na zgornji strani širši. Jajčeca v premeru merijo 55 µm, sveža so bele barve, pred izvalitvijo, za katero sta potrebna le 2 dneva, so rumene barve. Izlegla protonimfa (ličinka) je bele barve in meri do 100 µm ter nima obročkov na zadku. Sledi ji prvi mirujoči stadij ter deuteronimfa, ki je rumene barve, že ima obročke, meri 140-160 µm. Ponovno sledi stadij mirovanja, iz katerega se razvije odrasla pršica. Vse premikajoče se oblike imajo ustne okončine v obliki igel s kratkimi stileti, s katerimi vbrizgavajo slino v rastlinske celice povrhnjice in jih izsesavajo. Pršice običajno najdemo v večjem številu okrog poškodovanih predelov in v vdolbinicah, ki obdajajo žile, ali v bližini listnih pecljev.

Optimalna temperatura za razvoj je med 28 in 32 °C, čeprav je pri 30 °C preživetje le še približno 50 %. Pri 8 °C se jajčeca ne izležejo, pri 39 °C pa se ličinke več ne razvijejo do odraslih. Življenjski cikel se v optimalnih pogojih (27 °C in 30 % zračna vlažnost) lahko zaključi v zgolj 6 do 7 dneh. Živijo 17 do 30 dni, samica lahko odloži do 57 jajčec v svojem življenju, odvisno od temperatur. V eni rastni sezoni lahko imajo do 7 rodov. Gre za termofilno vrsto, ki nima obdobja mirovanja, zato ne more preživeti na prostem v območjih, kjer neugodne zimske temperature uničijo pršico in njene gostiteljske rastline.

Ko primarni gostitelji odmrejo, se pršice z zračnimi tokovi prenesejo na bližnje alternativne gostitelje, na katerih v skupkih tudi prezimujejo. V rastlinjakih so vir vnosa mladih rastlin populacije pršic, ki prezimijo na rastlinskih ostankih ali so vnesene z mladimi rastlinami paradižnika. Odrasle pršice lahko v poletnem času preživijo brez hrane 4 dni. Razširjanje pršic šiškaric je večinoma pasivno z vetrom, vodo ali celo oblaki in le redko s prenosom na drugih živalih. Mnoge vrste šiškaric so se nenamerno razširile s pošiljkami gozdarskih, kmetijskih in vrtnarskih proizvodov.

Poleg paradižnika je za paradižnikovo rjasto pršico znano, da se pojavlja vsaj še na 32 vrstah rastlin iz iste družine razhudnikovk. Med gostitelji je znanih 20 vrst rastlin iz rodu Solanum (ta vključuje tudi nekoč samostojni rod Lycopersicon), med drugim tudi krompir, jajčevec in pasje zelišče. Pojavlja se na predstavnikih šestih rodov iste družine (Browallia, Capsicum, Datura, Nicotiana, Petunia, Physalis), poleg tega še na predstavnikih rodu slakov (Convolvulus) in lepih slakov (Ipomoea) iz družine slakovk (Convolvulaceae), na sinjezeleni robidi (Rubus caesius) (družina rožnic, Rosaceae) ter na ribezih (Ribes spp.) (družina kosmuljevk, Grossulariaceae).

Zatiranje

Preventivni ukrepi

Blažitev škode zaradi paradižnikove rjaste pršice je težavno. Ob sumu na pojav pršice je smiselno prizadete dele rastlin nad prizadetim delom (še zelene robne dele) pregledati z lupo (vsaj 14x povečava) oz. poiskati pomoč strokovnjaka. Kadar je prisotnost pršic že vidna, je pogosto prepozno, da bi bili ukrepi učinkoviti, saj se naselijo v razpokah, kjer so zaščitene. Pri zgodnjem napadu in na manjših površinah je priporočljivo odstranjevanje napadenega rastlinskega tkiva, da se upočasni širjenje, kar pa je v večjem nasadu nepraktično. Izkazalo se je, da se gostota populacije paradižnikove rjaste pršice hitreje povečuje na rastlinah, ki so izpostavljene suši. Med bolj obetavnimi pristopi je izbira rastlin, ki so manj dovzetne za napade pršic, predvsem tiste z bolj lepljivimi in bolj na gosto posejanimi trihomi. Pršici ustreza nižja relativna zračna vlaga, zato je eden od ukrepov tudi dvig relativne zračne vlage v zavarovanih prostorih, v kolikor gojene rastline to tudi dopuščajo. Pozornost je smiselno nameniti tudi rastlinam, na katerih je pršica lahko prisotna, tako med pleveli kot med gojenimi rastlinami (seznam v prejšnjem poglavju).

Nekemično zatiranje

Zmanjšanje populacij pršic šiškaric dosežemo z vnosom plenilskih pršic (Phytoseiidae), npr. vrst Amblyseius spp., Typhlodromus occidentalis, Transeius montdorensis. Predvsem slednja se kaže kot zelo obetavna in prilagojena na rastline paradižnika, pleni pa tudi nekatere druge škodljive organizme (resarje in druge pršice). Problem pri večini plenilskih pršic je, da se osebki ne morejo prosto gibati po rastlini paradižnika zaradi prisotnosti žlezastih trihomov in jih zato večina propade, medtem ko rjasta pršica išče zatočišče pred plenilci prav v gosti plasti žlezastih trihomov. Obetavne so tudi nekatere vrste plenilskih pršic iz drugih družin (Iolinidae, Stigmaeidae, Tydeidae) kot npr. predstavniki rodov Homeopronematus in Pronematus, katerih osebki so velikosti 200-300 µm ter se uspešno premikajo med trihomi. Pri nas avtohtone žuželke npr. plenilska stenica Macrolophus caliginosus in ličinke plenilske hržice (Feltiella sp.) so se sprva zdele učinkovite, vendar kažejo določene pomanjkljivosti. Med glivami, ki so pogosto najdene na pršicah šiškaricah, je pomembna Hirsutella thompsonii, vendar v Evropi pripravek s to glivo ni registriran. V Nemčiji je za zatiranje pršice registriran tudi pripravek z glivo Metarhizium anisopliae

Kemično zatiranje

Za uspešno kemično zatiranje rjaste pršice je pomembno zgodnje odkrivanje napada za pravočasno ukrepanje, ko je populacija škodljivca še majhna. Proti rjasti pršici učinkujejo specifični insekticidi in akaricidi, ki jih uporabljajo tudi za zatiranje drugih vrst pršic in ostalih sesajočih škodljivcev (npr. resarjev). Zaviralno na razvoj pršic delujejo tudi žveplovi pripravki, ki pa lahko imajo negativen učinek na populacijo plenilskih pršic. Pri uporabi FFS je potrebno posebno pozornost nameniti ustreznemu nanosu sredstva, ki ga moramo opraviti ob porabi večje količine vode in z večjimi kapljicami, da zagotovimo dobro omočenost vseh delov rastline, tudi spodnjega dela stebla in spodnjo stran listov.

Viri

Castañé C., Alomar O., Rocha A., Vila E., Riudavets J. 2022. Control of Aculops lycopersici with the Predatory Mite Transeius montdorensis. Insects, 13(12): 1116

Celar F., Valič N. 2003. Paradižnikova rjasta pršica (Aculops lycopersici) (TRYON, 1971) (Eriophydae) v Sloveniji. V: Zbornik predavanj in referatov 6. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin, Zreče, 4.-6. marec 2003. Maček J. (ur.). Ljubljana: Društvo za varstvo rastlin Slovenije: 489-492

Devetak M. 2023. Prvi poskusi zatiranja pršic šiškaric (Eriophydae) na česnu in paradižniku. Tečaj za svetovalce za FFS. 3.2.2023. PPT predstavitev. 23 str.

Duarte M. E., Lewandowski M., Mendonça R. S., Simoni S., Navia D. 2022. Genetic diversity of the tomato russet mite supporting oligophagy and evidencing widespread of an invasive haplotype. 9. November 2022, Preprint (Version 1) available at Research Square [https://doi.org/10.21203/rs.3.rs-2238916/v1]

Duso C., Castagnoli M., Simoni S., Angeli G. 2010. The impact of eriophyoids on crops: recent issues on Aculus schlechtendali, Calepitrimerus vitis and Aculops lycopersici. Experimental and Applied Acarology, 51: 151-168

eLife. 2023. How a tiny tomato pest miniaturises its genome. https://elifesciences.org/for-the-press/f71f0caf/how-a-tiny-tomato-pest-miniaturises-its-genome (15.3.2023)

Greenhalgh R., Dermauw W., Glas J. J., Rombauts S., Wybouw N., Thomas J., …  Kant M. R. 2020. Genome streamlining in a minute herbivore that manipulates its host plant. eLife, 9: e56689

Pfaff A., Gabriel D., Böckmann E. 2019. Mitespotting: approaches for Aculops lycopersici monitoring in tomato cultivation. Experimental and Applied Acarology, 80: 1-15

Sarratt J. V. 2021. A molecular phylogeny of gall-forming mites (superfamily Eriophyoidea). Doctoral dissertation, San Francisco State University: 43 str.

Škerbot I., Devetak M. Paradižnikova rjasta pršica (Aculops lycopersici (Tryon)). 9 str. PDF dokument.

UVHVVR. 2023. Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev na dan 13.3.2023. Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, MKGP. http://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/index.htm (14.3.2023)

Vervaet L., De Vis R., De Clercq P., Van Leeuwen T. 2021. Is the emerging mite pest Aculops lycopersici controllable? Global and genome-based insights in its biology and management. Pest management science, 77(6): 2635–2644