Pepelasta pegavost fižolovih stebelc

Gliva, ki povzroča posivelost stebel in predčasno odmiranje fižola, je razširjena in gospodarsko škodljiva predvsem v toplejših območjih. Bolezenska znamenja se pokažejo v vročih in suhih obdobjih, ko rastline doživljajo stres. Poleg fižola ima še veliko drugih gostiteljev. Po nekaterih virih, naj bi bilo znanih okrog 500 vrst gostiteljskih rastlin, med katerimi so tudi pomembne gojene rastline, kot so soja, sončnice, koruza, jagode in druge. V Sloveniji te bolezni do pred kratkim nismo poznali, v zadnjih letih pa smo glivo, ki bolezen povzroča, našli na soji, fižolu, konoplji in papriki. Njeno širjenje pri nas bi lahko bilo povezano z višjimi poletnimi temperaturami in tudi s setvijo okuženega semena soje in fižola, pridelanega v državah s toplejšo klimo. Gliva se namreč širi s semenom. Njenega širjenja se upravičeno bojimo, saj se lahko ohranja v tleh, ima veliko gostiteljev in za njeno zatiranje nimamo učinkovitih ukrepov.

Bolezen največkrat opazimo šele takrat, ko rastline poleti začno veneti in se sušiti. Ker so spremembe takšne, kot pri prizadetosti zaradi suše, ne pomislimo, da je odmiranje povezano z boleznijo. Okužene rastline imajo sivkasta stebla. Siv izgled ustvarjajo številni drobni črni mikrosklerociji s premerom največ do 0,15 mm in temna trosišča nespolnih trosov (piknidiji), ki prekrivajo steblo. Rastlina se začne sušiti, ker gliva pri razraščanju v steblu in koreninah poškoduje prevodni sistem in s tem onemogoči pretok vode in hranil. Posledica je manjši pridelek zrnja. Bolezen se lahko razširi tudi na stroke, na katerih se tudi pojavijo sivo obarvani predeli in okuži se še seme. Začetna znamenja okužbe opisujejo kot rahlo vdrte pege nepravilnih oblik na steblu fižola, že takoj ob vzniku. Pri nas takih simptomov nismo opazili, saj zgodnji razvoj fižola večinoma poteka v hladnejšem delu leta, ko razmere za razvoj glive niso ugodne.

Gliva se širi s semenom (z micelijem in sklerociji) ali s sklerociji v tleh. Rastline se najverjetneje okužijo neposredno iz semena ali s sklerociji že v času vznika, vendar ostane okužba večinoma prikrita. Bolezenska znamenja se izrazijo šele v času dozorevanja, v obdobjih sušnega in temperaturnega stresa. Piknidiji s trosi ne nastajajo vedno, če pa so na fižolu nastali, se tudi ti lahko ohranijo na rastlinskih ostankih do naslednje rastne dobe. Trosi, ki nastajajo poleti, lahko okužijo tudi liste in na njih se pojavijo pege. Gliva je zelo toploljubna in najbolje raste pri temperaturah 28 do 35 °C. Bolezen se širi na nova območja predvsem z okuženim semenom fižola, na krajše razdalje pa s sklerociji, ki se skupaj s prstjo prenašajo pri obdelavi s stroji, orodji, obutvijo, pa tudi z vodo in vetrom. Sklerociji v suhih tleh preživijo dve leti in več, v vlažnih tleh pa izgubijo patogenost že po nekaj mesecih. Če si v kolobarju sledijo rastline, ki so gostitelji glive, se količina sklerocijev v tleh povečuje.

Ukrepi so namenjeni preprečevanju pojava bolezni, saj zatiranje s fungicidi ni učinkovito. Izbiramo kakovostno seme in sejemo fižol na zemljišča, kjer se bolezen v preteklosti še ni pojavljala. Rastline varujemo pred sušnim stresom s primerno gostoto setve in namakanjem, saj stres pospešuje razvoj bolezni. V tleh, onesnaženih s sklerociji, še dve leti ne gojimo za bolezen občutljivih rastlin. Za zmanjševanje aktivnosti sklerocijev v tleh priporočajo tudi gnojenje z organskimi gnojili. V primeru, da smo bolezen na njivo zanesli s semenom in opazimo posamezne skupine bolnih rastlin, je smiselno njihovo odstranjevanje. Previdno jih populimo, preprečimo osipanje sklerocijev z rastlin na tla in jih uničimo z zakopavanjem ali zažiganjem.

Hall R. (ed.) 1991. Compendium of Bean Diseases. APS Press, St. Paul: 73 str.

Compendium of Soybean Diseases and Pests, Fifth Edition. 2015. G. L. Hartman, J. C. Rupe, E. J. Sikora, L. L. Domier, J. A. Davis, K. L. Steffey, eds. APS Press, St. Paul: 201 str.