Pepelasta plesen jagode

(Sphaerotheca macularis)

Matic Novljan; avgust 2016

Pepelasta plesen ali oidij (Sphaerotheca macularis sin. Podosphaera aphanis) je pomembna bolezen jagod tako v pridelavi sadik kot v pridelavi plodov. Bolezen je prisotna povsod, kjer je razširjena pridelava jagod. Pogosto se pojavlja tudi pri drugih sadnih vrstah in poljščinah (vinska trta, malina, jablana, krompir..), okužbe pa na različnih vrstah povzročajo različne glive. Največ škode povzroča pri pridelavi jagod v tunelih ali rastlinjakih in pri občutljivih sortah.

Zgodnje okužbe prepoznamo po majhnih belih lisah nepravilnih oblik na spodnji strani listov. Ker imajo jagode na spodnji strani listov veliko belih dlačic, so prve okužbe mnogokrat spregledane. Z razvojem glive, ki kolonizira celotno spodnjo stran listov, se močno okuženi listi zvijejo in zavihajo navzgor. Okuženi deli listov s časom spremenijo barvo in postanejo vijoličasti oziroma rdečkasti. Bolezenska znamenja se lahko pojavijo tudi na nezrelih jagodah. Okuženi sadeži se razvijajo neenakomerno, okuženo tkivo je razbarvano in na sadežih se pojavlja bel poprh – plesen.

Slika 1: Dobro prepoznavno znamenje pepelaste plesni – rdečenje po spodnjem robu lista (foto: arhiv KIS)

Pepelasta plesen jagode 1

Slika 2: Pepelasta plesen na plodu (foto: arhiv KIS)

Pepelasta plesen jagode 2

Gliva je obligatni parazit, za preživetje nujno potrebuje živo rastlinsko tkivo. Vir prvih okužb v novih nasadih so pogosto sadike, ki so nemalokrat okužene z glivo že ob nakupu. Gliva na rastlinah prezimi v obliki kleistotecijev, ki se pomladi ob ustrezni navlaženosti napnejo, razpočijo in sprostijo askuse s sporami. Askusi se prav tako ob navlaženosti napnejo ter sprostijo v zrak askospore, ki se na rastline razširijo z vetrom ali vodnimi kapljicami in tam vzklijejo. Na okuženih tkivih začnejo ob ustreznih vremenskih pogojih rasti dolge verižice konidijev (trosov), ki se ob tresljajih sproščajo in raznašajo z vetrom. Ti konidiji okužujejo novo prirastlo mlado tkivo, starejši listi in plodovi so manj občutljivi za okužbe. Glivi za razvoj najbolj ustreza visoka relativna zračna vlaga (nad 75%), zmerne temperature (15 – 27°C) in zmanjšana osvetilitev. Preveč vode (omočenost listov) celo zavira razvoj glive. Takšni pogoji največkrat nastanejo v tunelih, še posebno če so slabo zračeni

Preventivni ukrepi

Za zmanjšanje škode zaradi pepelaste plesni je zelo pomembno, da izberemo sorte, ki so bolj odporne. Jagode sadimo na primerno sadilno razdaljo, da omogočimo ustrezno zračnost. Ob nakupu sadik moramo biti pozorni, da imajo sadike certifikat, ki jamči, da so zdrave. Zaradi kopičenja različnih bolezni, tudi pepelaste plesni v nasadu, je potrebno v obdobju mirovanja nasade očistiti, pri tem moramo biti pozorni in odstraniti čim več starega okuženega rastlinskega materiala, da se bolezen v prihodnjem letu ne bi širila naprej. Pri pridelavi jagod v tunelu ali rastlinjaku je potrebno zagotoviti dobro zračnost nasada, tuneli naj ne bodo predolgi. Zaradi kopičenja bolezni je smiselna življenska doba nasada jagod največ dve leti, po tem je priporočljivo nasad uničiti.

Kemično varstvo

Ker se micelij glive večinoma širi po povrhnjici listov, so za zatiranje te bolezni zelo učinkoviti pripravki na osnovi žvepla. Ker lahko od okužbe in do izraza simptomov preteče tudi štiri tedne, se za učinkovito varovanje priporoča preventivno škropljenje mladih nasadov v zgodnjem spomladanskem času. V primeru pojava močnih okužb, se za zatiranje bolezni lahko uporabi katerega izmed registriranih sistemičnih fungicidov.

Slika 3: Staro listje pozimi varuje sadike pred mrazom, pomladi ga je nujno odstraniti iz nasada in uničiti bodisi z zakopavanjem ali sežiganjem (foto: arhiv KIS).

Pepelasta plesen jagode 3

Slika 4: Vihanje listov je značilno znamenje pepelaste plesni (foto: arhiv KIS).

Pepelasta plesen jagode 4

Compendium of strawberry disease. 2. izdaja. 1998. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 98 str.

Koron D. 1997.Jagode: Pridelovanje in uporaba. Ljubljana: Kmečki glas: 120 str.

Vrabl S. 1992. Bolezni in škodljivci jagodičevja. Ljubljana: Kmečki glas: 98 str.

Peres N. A. in Mertley J. C. 2004. Powdery mildew of strawberries. University of Florida, IFAS extension: PP-208

Bolda M. in Koike S. T. 2015. Powdery mildew of strawberry. California strawberry commission. Watsonville, California

Dara S. 2011. New name for strawberry powdery mildew pathogen. University of California, Divison of agriculture and natural resources
http://ucanr.edu/blogs/blogcore/postdetail.cfm?postnum=4260 (avgust 2016)