Pepelovke bučevk

Podosphaera xanthii, Golovinomyces cichoracearum

Janja Zajc, november 2023

Uvod

Pepelasta plesen je pogosta glivična bolezen bučevk (lat. Cucurbitaceae), ki predstavlja glavni problem pri pridelavi tako na prostem kot v rastlinjakih. Prizadene buče, bučke, kumare in melone. Povzročata jo vrsti Podosphaera xanthii (staro ime Sphaerotheca fuliginea) in Golovinomyces cichoracearum (staro ime Erysiphe cichoracearum). Pepelasta plesen lahko znatno zmanjša pridelek in kakovost pridelka, če je ne upravljamo učinkovito.

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Pepelasti glivi Podosphaera xanthii in Golovinomyces cichoracearum sta pogosta patogena bučevk, pri čemer ima P. xanthii po svetu višjo pojavnost in je po študijah patogenosti na rastlinah gojenih v rastlinjakih bolj agresivna. Vrsti je morfološko težko razlikovati, saj so nespolni trosi zelo podobni, spolna trosišča (kleistotecije) pa redko tvorita.

Pepelasta plesen, ki jo povzroča omenjeni glivi okužujeta vse bučevke, vključno z melonami, bučami, kumarami in lubenicami. Prizadete so predvsem starejše rastline oziroma starejši spodnji listi rastlin. Ob močni okužbi se lahko pepelasta plesen razširi na druge dele rastline, vključno s cvetovi in plodovi.

Prvi znak pepelaste plesni so bledo rumene pege na listih, pecljih ali steblih. Belo- sivkaste prašnate lise se lahko tvorijo na zgornji in spodnji površini listov in se hitro razširijo v velike lise, ki lahko prekrijejo celotno površino lista, peclja in stebla. Okuženi listi se lahko deformirajo, porumenijo in sčasoma odmrejo. Ko pepelasta plesen okuži večino listja, rastlina oslabi, plod hitreje ožge sonce in prezgodaj dozori. Takšni plodovi imajo slabo aromo in obarvanost, lupine se pogosto tudi zgrbančijo, poleg tega pa se tudi slabo skladiščijo. Količina pridelka se lahko zmanjša tako zaradi manjših plodov kot tudi zaradi manjšega števila plodov.

Slika 1. Pepelasta plesen na bučah (Foto: arhiv KIS).

Razvoj in širjenje bolezni

Gliva je pravi (obligatni) parazit in ne more preživeti v odsotnosti živega gostitelja. Primarno okužbo povzročijo nespolni trosi (konidiji), ki se po zraku prenesejo na dolge razdalje tako iz okuženih bučevk kot tudi z nadomestnih gostiteljev, na katerih so okužbe sicer znatne. Konidiji ostanejo infektivni 7- 8 dni. V ugodnih razmerah se bolezen hitro razvija, saj je obdobje med okužbo in pojavom simptomov običajno le 3 do 7 dni, v kratkem času pa  gliva lahko proizvede veliko število konidijev. Ugodni pogoji za okužbo so gosto listje, nizka intenzivnost svetlobe, visoka vsebnost dušičnih gnojil in visoka relativna vlažnost. Okužba lahko nastopi tudi pri relativni vlažnosti manj kot 50 %. Optimalne temperature za razvoj bolezni so med 20 in 27 °C, temperature 38 °C ali več pa preprečijo razvoj pepelaste plesni.

G. cichoracearum ima nižji temperaturni optimum kot P. xanthii in se zato pojavlja v hladnejši pomladi in zgodnjem poletju. Gliva P. xanthii napreduje hitreje v toplješih (nad 20 ˚C) in bolj vlažnih pogojih.

Varstvo

Zdrave in vitalne rastline, ki rastejo v okviru optimalnih prehranskih pogojev in primernih higienskih pogojev (dobra osončenost in zračnost med listi), so manj dovzetne za okužbo s pepelasto plesnijo kot rastline, ki so pod prehranskim stresom.

Nekemične metode varstva vključujejo:

  • Ustrezen razmak rastlin za zagotovitev proste zračne cirkulacije med listi.
  • Izbira sončnega mesta za sajenje z dobrim zračnim gibanjem.
  • Zagotovitev ustreznega prezračevanja v rastlinjaku.
  • Preprečevanje prenosa z okuženih območij na neokužena območja.
  • Higienski ukrepi kot so odstranjevanje okuženih rastlin in ostankov.
  • Talno zalivanje brez močenja listov.
  • Uporaba odpornih sort.

Z rednim pregledovanjem simptomov na rastlinah lahko okužbo zaznamo v začetni fazi in ustrezno ukrepamo bodisi z ostranjevanjem okuženih delov rastlin bodisi z uporabo fitofarmacevtskih sredstev.

Biotične metode varstva:

Proti pepelovkam se uporabljajo tudi sredstva na osnovi živih mikroorganizmov, kakšna sta Pythium oligandrum in Ampelomyces quisqualis.

Kemične metode varstva:

Pri uporabi kemičnih sredstvev varstva rastlin je le-te potrebno aplicirati na obe listni površini. Pomemben del programov uporabe fungicidov so zato tiste snovi, ki se lahko premikajo na spodnjo površino (sistemski ali translaminarni fungicidi). Zaradi možnosti razvoja odpornosti rastlin na sistemske fungicide je potrebno med eno rastno dobo uporabiti fungicide z različnimi aktivnimi snovmi delovanja. Uporabljamo le fungicide, ki so v aktualnem letu dovoljeni za uporabo.

Viri

Zitter T. A. 2017: Powdery Mildew, s. 28 v Compendium of Cucurbit Diseases and Pests, 2. izdaja. APS Press, Minnesota, ZDA.

Pérez-García, A.; Romero, D.; Fernández-Ortuño, D.; López-Ruiz, F.; De Vicente, A.; Torés, J. A. The Powdery Mildew Fungus Podosphaera Fusca (Synonym Podosphaera Xanthii ), a Constant Threat to Cucurbits. Mol. Plant Pathol. 2009, 10 (2), 153–160. https://doi.org/10.1111/j.1364-3703.2008.00527.x.

 

Anna-Carin Almqvis. 2012. Biological control of powdery mildew in greenhouse produced cucumber – An evaluation of two microbiological control agents. Swedish University of agricultural Science.

Powdery Mildew of Cucurbits. Spletna stran https: //www.greenlife.co.ke/powdery-mildew-of-cucurbits/. 7. marec 2023.