Pesna ogorčica

Med pomembnejše škodljivce korenovk, predvsem pri proizvodnji sladkorne pese po vsem svetu, spadajo pesne ogorčice vrste Heterodera schachtii. Škodljiva vrsta napada več kot 200 rastlinskih vrst znotraj 95 rodov iz 23 različnih rastlinskih družin; največ gostiteljev najdemo v družini metlikovk in križnic. Vrsta je zelo razširjena v večini evropskih držav, ZDA, Kanadi, na Bližnjem vzhodu, v Afriki, Avstraliji in Južni Ameriki. Škodljiva vrsta lahko povzroči občutno zmanjšanje pridelka (do 60%) in zmanjšanje vsebnosti sladkorja v sladkorni pesi. Na zemljišču se ogorčice pojavljajo v zaplatah. Njihova aktivna gibljivost je precej majhnain večinoma se prenašajo posredno, z okuženo zemljo.

Prva znamenja napada pesne ogorčice na polju sladkorne pese so vidna kot eden ali več krožnih območij oslabljene rasti. Na težjih zemljiščih se oslabljena rast lahko pojavi v vrstah. Najizrazitejši napad se pojavi v obdobju mlajših rastlin po vzniku oz. v fazi sadik, katere se zaradi večjega napada slabo razvijejo ali pa sploh ne. Večina poškodb zaradi napada pesne ogorčice je vidna pod zemljo, vključno z zmanjšanjem rasti pese in pojavom večjega števila sekundarnih korenin. H. schachtii povzroča znamenja tudi na nadzemnem delu rastline, kot je zastoj v rasti, zmanjšana vsebnost klorofila in venenje listov zaradi vodnega stresa. Listje rahlo napadene rastline ostane zeleno ali pa pobledi. Na močno okuženih območjih imajo rastline sladkorne pese neenakomerno rast, starejše rastline imajo temno zeleno obarvane liste, mlajše pa od rumenih do svetlo zelenih tonov. Napadene rastline ostanejo zavrte v razvoju.

Jajčeca se nahajajo v samih samicah – cistah, ki so pritrjene na koreninah. Zrele ciste kasneje odpadejo iz korenin in preidejo zemljo in na tak način prezimijo. Jajčeca so lahko različna po velikosti, obliki in razmerjih med njihovo dolžino in širino. Omenjene razlike niso izražene zgolj med jajčeci različnih vrst, temveč tudi med jajčeci iste vrste. Velikost jajčec in razmerja med dolžinami in širinami imajo določen pomen pri razlikovanju posameznih vrst. Iz jajčec se izležejo ličinke druge razvojne stopnje (J2). Samo izleganje pospešijo signali iz okolja – koreninski izločki gostiteljskih rastlin. Ličinke J2 izstopijo iz ciste in, poleg samcev, predstavljajo edino mobilno stopnjo, ki se lahko aktivno premika v zemlji. Ko dosežejo korenine gostiteljskih rastlin, vanje vstopijo in si vzpostavijo mesto za hranjenje. Na izbranem mestu tako ostanejo do konca življenja, ki traja približno 40 dni po vstopu v korenino. Njihov razvoj zajema še dve razvojni stopnji ličink J3 in J4, nato se razvijejo v samice ali samce. Po končanem razvoju se tkivo korenine razrahlja in cista samice pogleda iz korenine.

Preventivni ukrepi

Ustrezni fitosanitarni ukrepi so najučinkovitejši način za preprečevanje širjenja ogorčic; pomembno je saditi zdrav rastlinski material, poznati njegov izvor, skrbeti za higieno kmetijskega orodja (po vsakem delu ga je priporočljivo oprati in razkužiti). Izkoreninjenje ogorčic na okuženem zemljišču je izredno težavno.

Nekemično zatiranje

Poleg širokega kolobarjenja z žitaricami in metuljnicami se ogorčice učinkovito obvladuje z gojenjem odpornih in tolerantnih sort sladkorne pese. Obvladovanje H. schachtii se lahko izvaja tudi s sejanjem določenih prekrivnih posevkov odpornih križnih, s čimer zmanjšujemo gostoto populacije v tleh. Prav tako lahko uspešno zmanjšujemo populacijo s privabilnimi posevki, ki jih zaorjemo še preden se ogorčice razvijejo v samice (približno 1 mesec po setvi). Obvladovanje cistotvornih ogorčic je težavno tudi zaradi njihove sposobnosti daljšega preživetja v zemlji, katerega jim omogoča zaščita ciste.

Kemično zatiranje

V Sloveniji so registrirani kemični pripravki v zelo omejenem obsegu in je trenutno na voljo samo eno sredstvo na osnovi aktivne snovi dazomet. Uporaba tega sredstva za namene izkoreninjenja je smiselna za manjšo površino, v primeru ko napad z ogorčicami ugotovimo kmalu po vnosu na določeno zemljišče in ko le-te še niso razširjene na večji površini.