Pesna ogorčica

Med najpomembnejšimi škodljivci korenovk — še posebej pri gojenju sladkorne pese — je ogorčica vrste Heterodera schachtii. Vrsta napada več kot 200 rastlinskih vrst v približno 95 rodovih iz okoli 23 rastlinskih družin. Največ gostiteljskih rastlin je v družinah metlikovk in križnic. Razširjena je po večini evropskih držav, ZDA, Kanadi, Bližnjem vzhodu, Afriki, Avstraliji in Južni Ameriki. Napad lahko povzroči znatno zmanjšanje pridelka (v nekaterih primerih do približno 50 % ali več) in tudi nižjo vsebnost sladkorja pri sladkorni pesi. Na okuženih zemljiščih se ogorčice običajno pojavljajo v zaplatah, saj je njihova aktivna gibljivost v tleh zelo omejena — večinoma se širijo posredno, z okuženo zemljo, opremo, sadilnim materialom.

Poškodbe

Prvi znaki napada H. schachtii na polju sladkorne pese so vidni kot en ali več krožnih območij rastlinsko oslabljene rasti. Na težjih zemljiščih se lahko oslabljena rast pojavi tudi vzdolž vrst. Pri mlajših rastlinah, takoj po vzniku oziroma v fazi sadik, je napad najizrazitejši: rastline se slabo razvijejo ali sploh ne vzklijejo.

Večina poškodb poteka pod zemljo: rast korenine je manjša, opazimo več sekundarnih korenin. H. schachtii povzroča tudi nadzemne simptome: zastoj v rasti, zmanjšana vsebnost klorofila, venenje listov zaradi vodnega stresa. Pri rahli okužbi ostane listje zeleno ali rahlo pobledelo, ob močni okužbi pa vidimo neenakomerno rast: starejše rastline temno zelene barve, mlajše rumene do svetlo zelene. Napadene rastline ostanejo izrazito zavrte v razvoju.

Jajčeca se nahajajo znotraj samic – t. j. cist, pritrjenih na korenine gostiteljske rastline. Zrele ciste kasneje odpadejo iz korenin, ostanejo v tleh, kjer prezimijo. Iz jajčec se izležejo ličinke druge razvojne stopnje (J2), ki so edina stopnja ličink, ki se aktivno premika v tleh. Ličinke J2 izstopijo iz ciste ob primernih okoljskih signalih — na primer izločkih korenin gostiteljev. Ko dosežejo korenine gostitelja, vanje vstopijo in si najdejo mesto hranjenja. Tam ostanejo do konca življenja, kar je navadno približno 30-40 dni po vstopu traja (odvisno od temperature in pogojev. Njihov razvoj vključuje prehod iz J2 v J3 in J4, nato v samca ali samico. Samice se preobrazijo v ciste in sprostijo jajčeca. Raziskave genetske variabilnosti so pokazale, da se populacije H. schachtii razlikujejo glede na izvor — kar vpliva na hitrost izleganja, razvoj in sposobnost napada različnih rastlin.

Bionomija je odvisna od temperatur in drugih okoljskih pogojev: razvoj se najbolje odvija v tleh pri temperaturnem razponu okoli 21-27 °C, za izleganje J2 pa je primerna višja temperatura (npr. 25 °C) in zmerna vlaga.

Preventivni ukrepi

Najbolj učinkoviti so fitosanitarni ukrepi: kolobar, uporaba zdravega rastlinskega materiala, poznavanje izvora materiala, skrb za higieno kmetijske opreme (pranje in dezinfekcija po delu). Izkoreninjenje ogorčic na že okuženem zemljišču je izredno zahtevno.

Nekemično zatiranje

Pomembni ukrepi vključujejo:

• Redno kolobarjenje (vključevanje ne-gostiteljskih rastlin) – npr. žitarice, metuljnice.
• Gojitev odpornih ali tolerantnih sort sladkorne pese, kar zmanjša gostoto populacije schachtii.
• Uporaba prekrivnih posevkov (cover crops) odpornih na ogorčice, ki jih zaorjemo preden povzročijo razvoj samic — kar zmanjša populacijo v tleh.
• Odstranjevanje oz. zatiranje plevelov, ki lahko gostijo ogorčice in služijo kot rezervoar.

Kemično zatiranje

Za kemično zatiranje je v Sloveniji na voljo zelo omejeno število sredstev – npr. pripravek na osnovi aktivne snovi dazomet. Uporaba je smiselna predvsem na manjših površinah, kjer je okužba zgodaj zaznana in se razširjenost še ni izrazito povečala. Zaradi zaščitne strukture (kutikule) cist in posledično njihove dolge preživitvene sposobnosti ogorčic v tleh je popolna eliminacija z enim posegom skoraj nemogoča.