Piercova bolezen vinske trte

Xylella fastidiosa Wells et al. 1987

Janja Lamovšek, februar 2019

Uvod

Piercova bolezen je resna bolezen vinske trte, ki jo povzroča bakterija Xyella fastidiosa (Wells et al., 1987). Bakterija se namnožuje v prevodnem sistemu rastline (ksilem) in se na druge rastline prenaša z žuželkami, ki sesajo rastlinski sok (ksilofagni škržatki). Zaradi mašenja prevodnih žil se bolezen izraža s klorozo in ožigi na listih in s sušenjem posameznih poganjkov, kar kasneje vodi do propada cele rastline. Bolezen je bila prvič opažena leta 1892 v vinogradih južne Kalifornije in je še danes prisotna v ZDA, vse od Floride do Kalifornije, kot tudi v državah Srednje in Južne Amerike. Bakterija X. fastidiosa ima izredno širok nabor gostiteljev. Po zadnjih podatkih lahko okužuje več kot 560 rastlinskih vrst iz 82 rastlinskih družin.

Bakterijo Xylella fastidiosa razvrščamo v šest podvrst, ki se razlikujejo v naboru rastlinskih gostiteljskih vrst. Poleg Piercove bolezni povzročajo različne podvrste bakterije X. fastidiosa tudi gospodarsko pomembne bolezni na oljkah, citrusih, koščičarjih in mandljih.

Po do sedaj znanih podatkih Piercove bolezni v Evropi ni, zato so bakterija X. fastidiosa in nekateri neevropski žuželčji prenašalci Piercove bolezni iz družine Cicadelliidae uvrščeni na seznam karantenskih škodljivih organizmov. V Sloveniji od leta 2014 izvajamo program preiskav na prisotnost bakterije X. fastidiosa.

Bolezenska znamenja

Bolezenska znamenja se razlikujejo med posameznimi rastlinskimi vrstami. Vsem je skupna podobnost z znamenji sušnega stresa, saj bakterija maši žile prevodnega sistema rastline. Zaradi pomanjkanja vode in hranil so na listih opazni ožigi, različne deformacije listov in plodov. Na vinski trti bolezen prepoznamo po zgubanih grozdnih jagodah, izrazitimi ožigi na listih in po predčasnem odpadanju listov. Značilno je, da listni peclji ostanejo na rastlini. Bolezenska znamenja se pri vinski trti običajno pojavijo na starejših rastlinah in ob koncu rastne sezone, ko so temperature višje in je pomanjkanje vode v trsu izrazitejše. Iz ZDA, kjer je bolezen prisotna, poročajo, da rozge iz okuženih rastlin odganjajo kasneje, ob močnih okužbah pa rastline odmrejo v letu in pol. Bolezen se redkeje pojavlja v hladnejših območjih z nizkimi zimskimi temperaturami.

Znamenja Piercove bolezni so mnogokrat podobna znamenjem glivičnih okužb, fitotoksičnosti kemičnih pripravkov ali znakom suše, zato je prepoznavanje bolezni oteženo. Samo z laboratorijsko analizo lahko zanesljivo identificiramo povzročitelja.

Slikovno gradivo bolezenskih znamenj z različnih gostiteljev je dostopno na spletni strani Uprave za varno hrano, veterino in varstvo rastlin:

http://www.uvhvvr.gov.si/delovna_podrocja/zdravje_rastlin/nevarni_skodljivci_in_bolezni_rastlin/karantenski_skodljivi_organizmi/posebno_nadzorovani_skodljivi_organizmi/bakterijski_ozig_oljk/

Razvoj in širjenje bolezni

Bakterija X. fastidiosa se namnožuje v prevodnem sistemu rastline(ksilem). Žuželke, ki se hranijo s ksilemskim sokom okuženih rastlin posrkajo bakterije vase in jih med hranjenjem na drugi rastlini izpustijo v prevodne žile. Prenašalci so večinoma škržatki iz družin malih škržatkov (Cicadellidae), pravih slinaric (Aphrophoridae), črnordečih slinaric (Cercopidae) in škržatov (Cicadidae). Navadna slinarica (Philaenus spumarius) je prisotna tudi v Sloveniji. Možni prenašalec bakterije je tudi škržatek Euscelis lineolatus, razširjen po celotnem ozemlju EU.

Varstvo

Preventivni ukrepi

Evropska komisija predpisuje izvajanje ustreznih ukrepov v primeru najdbe bakterije X. fastidiosa v Evropi. Vnos in širjenje bakterije v Evropi preprečujemo s strogimi pogoji za uvoz gostiteljskih rastlin (oljk in drugih gostiteljskih rastlin).

OPOZORILO UVHVVR

Pravočasno odkritje morebitne okužbe je ključnega pomena za preprečevanje širjenja te nevarne bolezni. Zato je pomembno, da imetniki spremljajo zdravstveno stanje oljk ter drugih gostiteljskih rastlin. V primeru, če opazijo sumljiva bolezenska znamenja, morajo o tem takoj obvestiti strokovnjaka za varstvo rastlin na lokalnem kmetijsko gozdarskem zavodu ali inštitutu ali fitosanitarnega inšpektorja.

Uporabljeni viri