Prašnata krastavost

Prašnata krastavost je glivična bolezen, ki prizadene le podzemne dele krompirja vendar je bolj značilna za hladnejše predele in se na gomoljih krompirja pridelanih v Sloveniji ne pojavlja pogosto. V mnogih letih spremljanja pojava bolezni na krompirju ni znan primer, ko bi pri nas povzročila znatnejšo škodo. Predvsem okoljske razmere so tiste, ki odločajo, ali bodo gomolji zelo okuženi ali ne, manj pa je to odvisno od stopnje okuženosti semenskih gomoljev ali stopnje kontaminacije tal s trosi.

Večkrat bolezenska znamenja značilna za to bolezen opazimo na semenskem krompirju, pridelanem v deželah s hladnejšo klimo in obilnimi padavinami v začetku poletja (Škotska, sever Evrope). Med pogoji, ki jih morajo na trgu izpolnjevati partije semenskega krompirja je tudi omejitev glede prašnate krastavosti. V partijah predosnovnega semenskega krompirja gomolji, kjer prašnata krastavost prizadene več kot 10 % površine, ne smejo presegati 1,0 masnega odstotka gomoljev. Na osnovnem semenskem krompirju in na certificiranem semenskem krompirju je ta prag 3,0 masne odstotke.

Gliva je pomembna tudi kot vektor mop top virusa, ki povzroča na gomoljih krompirja nekroze, pogosto v obliki krožnih rjavo obarvanih prog v mesu. Virus se naseli v trose glive in ko ti okužijo gomolj se hkrati zgodi tudi okužba z virusom.

Gliva okuži zlasti gomolje, redkeje podzemna stebla in korenine. Na gomoljih so sprva svetle, nad površino dvignjene zadebelitve, pozneje pa nad njimi kožica gomolja razpoka. Sprememba je videti kot krasta, v njej je opazen rjav prah, sestavljen iz skupkov glivnih trosov. Krasto včasih ob robovih obdaja raztrgana kožica, ko pa se prah izprazni, je na tem mestu le še vdolbina. Skupki, imenovani tudi citosori, so veliki do 85 mikrometrov. V njih se združujejo trajni trosi, ki ob kalitvi sprostijo zoosporo, ta pa okuži podzemne dele krompirja.

Navadna krastavost, ki jo povzroča aktinomiceta (bakterija) iz rodu Streptomyces in je pri nas zelo pogosta bolezen, je na videz lahko precej podobna prašnati krastavosti. Obe bolezni lahko brez težav razlikujemo s pomočjo mikroskopskega pregleda, saj pri prašnati krastavosti ob zadostni povečavi vidimo skupke trosov.

Gliva se širi predvsem z okuženimi gomolji, redkeje s prenosom tal, ki vsebujejo trose. Že pred izkopom krompirja se del trajnih trosov iz krast sprosti v tla in se aktivirajo v naslednji rastni dobi, oziroma, ko na tem zemljišču rastejo gostiteljske rastline. Trajni trosi preživijo v tleh do 6 let. Del trosov, ki ostane v krastah gomoljev semenskega krompirja je prav tako vir okužbe za novo nastale gomolje. Za razvoj bolezni in nastanek novih okužb je ugodno, če so tla dolgo vlažna in če je v zgodnjih stopnjah razvoja gomoljev temperatura tal nizka (12 do 18 °C). Za bolezen je ugodnejša kisla reakcija tal. Gostiteljske rastline so poleg krompirja tudi druge vrste iz družine razhudnikovk, npr. plevelne vrste pasje zelišče, grenkoslad, kristavec in med gojenimi rastlinami paradižnik in paprika. Tudi na teh gostiteljih lahko gliva zaključi svoj življenjski krog.

Bolezni pri nas ne zatiramo s fungicidi temveč le s preventivnimi ukrepi:

• Sajenje zdravega semenskega krompirja (certificiranega ali drugače preverjenega glede okužbe)
• Izbor primernega zemljišča- krompir sajen na slabo odcednih zemljiščih je bolj podvržen okužbi.
• Na zemljiščih, kjer se je bolezen že pojavljala, ne bomo sadili krompirja od 3 do 6 let; dolžina prekinitve je odvisna od klime in talnih razmer.
• Pri ponavljanju težav s prašnato krastavostjo izberemo odpornejšo sorto.