Prave listne uši na jagodičju

Aphididae

Špela Modic; november 2022

Uvod

Prave listne uši so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. So drobne, majhne fitofagne vrste žuželk, ki se prehranjujejo tako, da z ustnim bodalom predrejo povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpajo hranilne snovi. Na rastlinah se množično pojavljajo v kolonijah, njihovo navzočnost pa pogosto opazimo šele po olevkih ali simptomih napada, ki jo povzročajo s sesanjem na rastlinah.

Poškodbe

Listne uši povzročajo neposredno škodo med hranjenjem na rastlinah. Ker so drobne žuželke, jih pogosto opazimo šele po znamenjih napada na rastlinah. Znamenja napada opazimo kot različne kodravosti, razbarvanja, zvijanje listov in poganjkov, izrastke, deformacije cele rastline ali le posameznih tkiv. Nekatere vrste listnih uši izločajo veliko medene rose, na katero se naselijo glive sajavosti. Te ovirajo fotosintezo in transpiracijo, kar slabi rastline. Še pomembnejša pa je posredna škoda, ki jo listne uši povzročajo s prenašanjem rastlinskih virusov.

Opis in bionomija

Prave listne uši so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo ima jasno oblikovano glavo, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek (cauda). Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki oziroma t.i. sifona, ki sta pomembna za prepoznavanje vrst listnih uši. Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko), brez oploditve, z izleganjem nimf (viviparno) in spolno, z jajčeci (oviparno). Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln oz. holocikličen razvoj, se iz prezimljenega jajčeca spomladi izleže uš temeljnica (nekrilata samica), ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev. Takrat se pojavijo krilati samci, ki oplodijo samice.

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo samo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki.

Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

Jagodova uš – Aphis forbesi Weed

• Nekrilata oblika uši je temno modro zelena, velika od 1 do 2 mm. Nimfa je rumeno zelena.
• Prezimi v stadiju jajčeca, na listih in listnih pecljih jagod.
• Živi izključno na jagodah in ima lahko 15 rodov letno.
• Poškodbe povzroča s sesanjem na cvetnih in listnih pecljih, živicah in poganjkih. Najdemo jo tudi na koreninah.

Bela jagodova uš – Chaetosiphon fragaefoli (Cockerell)

• Nekrilata oblika je prosojno rumeno-bele ali bledo zeleno-rumene barve in velika od 0,9 do 1,8 mm.
• Razmnožuje se nespolno.
• Na prostem povzroča škodo zlasti v deževnih in toplih letih, v zavarovanih prostorih se lahko pojavlja skozi vse leto.
• Prehranjuje se izključno na poganjkih in listih jagod.
• Pri nas je v nasadih jagod pogosto navzoča.
• Je najpomembnejša prenašalka različnih virusov na jagodah.

Rumena ribezova uš – Cryptomyzus ribis (L.)

• Kolonije rumene ribezove uši najdemo na spodnji strani namehurjenih listov. Napada črni in rdeči ribez.
• Nekrilata oblika je bledo zelena do bledo rumena, velika od 1,2 do 2,6 mm.
• Poleti se krilate oblike rumene ribezove uši selijo na ustnatice, kot so čišljak (Stachys spp.), mrtva kopriva (Lamium spp.) in zebrat (Galeopsis spp.). Jeseni preletijo ponovno na ribez, kjer prezimijo jajčeca.

Zatiranje

Nekemično zatiranje

Vnos in ohranjanje koristnih organizmov, ki vzdržujejo populacijo listnih uši pod pragom gospodarske škode. Navadno se koristni organizmi, kot so plenilci in parazitoidi, pojavijo ob povečanju številčnosti listnih uš v nasadih. Na seznamu domorodnih vrst koristnih organizmov za namen biotičnega varstva sta vrsti dvopika polonica (Adalia bipunctata) in sedempikčasta polonica (Coccinella septempunctata), parazitoidi: Aphidius ervi,  Aphidius matricariae, Praon volucre, navadna plenilska hržica (Aphidoletes aphidimyza), navadna tenčičarica (Chrysoperla carnea) in muha trepetalka (Episyrphus balteatus).

Kemično zatiranje

Za varstvo pred listnimi ušmi lahko uporabimo katerega izmed registriranih kemičnih pripravkov. Listne uši učinkovito zatirajo tudi sredstva na osnovi piretrina ali azadirahtina, vendar ta pri nas za uporabo v jagodičju niso registrirana.

Uporabljeni viri

Blackman R. 1974. Aphids. Ginn and Company, Aylesbury, 175 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 2 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1439 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 1 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1024 str.

Maas J.L. 1998. Compendium of strawberry disease. Second edition. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 98 str.

Modic, Š., Razinger J., Širca S. Listne uši in prenosi virusov z listnimi ušmi. V: Mavrič Pleško I. (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2015, 23-32 str.