Prave listne uši na krompirju

Aphididae

Špela Modic; november 2022

Uvod

Prave listne uši so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. So drobne, majhne fitofagne vrste žuželk, ki se prehranjujejo tako, da z ustnim bodalom predrejo povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpajo hranilne snovi. Na rastlinah se množično pojavljajo v kolonijah, njihovo navzočnost pa pogosto opazimo šele po olevkih ali simptomih napada, ki jo povzročajo s sesanjem na rastlinah.

Poškodbe

Listne uši povzročajo neposredno škodo med hranjenjem na rastlinah. Ker so drobne žuželke, jih pogosto opazimo šele po znamenjih napada na rastlinah. Znamenja napada opazimo kot različne kodravosti, razbarvanja, zvijanje listov in poganjkov, izrastke, deformacije cele rastline ali le posameznih tkiv. Nekatere vrste listnih uši izločajo veliko medene rose, na katero se naselijo glive sajavosti. Te ovirajo fotosintezo in transpiracijo, kar slabi rastline. Še pomembnejša pa je posredna škoda, ki jo listne uši povzročajo s prenašanjem rastlinskih virusov. Pri krompirju so zato še posebej nevarne pri pridelavi semenskega krompirja.

Opis in bionomija

Prave listne uši so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo ima jasno oblikovano glavo, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek (cauda). Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki oziroma t.i. sifona, ki sta pomembna za prepoznavanje vrst listnih uši. Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko), brez oploditve, z izleganjem nimf (viviparno) in spolno, z jajčeci (oviparno). Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln oz. holocikličen razvoj, se iz prezimljenega jajčeca spomladi izleže uš temeljnica (nekrilata samica), ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev. Takrat se pojavijo krilati samci, ki oplodijo samice.

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo samo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki.

Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

V nasadih krompirja se listne uši množično pojavijo v začetku junija, ko se preselijo z zimskih gostiteljev. Običajno jih najprej najdemo na spodnji listih, ki so bližje tlem, potem pa naseljuejo tudi ostale dele rastline. Krompir lahko naseljuje več vrst listnih uši, med katerimi pa so le določene vrste znane (15) kot prenašalke rastlinskih virusov. Na krompirju pogosto najdemo črno fižolovo uš (Aphis fabae), najpomembnejša prenašalka v nasadih semenskega krompirja pa je siva breskova uš (Myzus persicae).

Siva breskova uš – Myzus persicae (Sulzer)

• Nekrilate oblike so različnih zelenih odtenkov, zasledimo tudi rdeče, velike so od 1,2 do 2,1 mm.
• Krilate oblike so zelene s temnim znamenjem nazobljene ploščice na zadku, velike so od 2 do 3 mm.
• Vrsta ima popoln »holociklični« razvoj (vsebuje tudi spolne oblike) večinoma na breskvah (Prunus persica) in anholocikličen razvoj v toplejših območjih.
• Naseljuje rastline iz več kot 40ih družin in jo uvrščamo med najpomembnejše prenašalce rastlinskih virusov, saj prenaša prek 100 rastlinskih virusov iz različnih rodov.
• Od krompirjevih virusov prenaša virus M krompirja (PVM), virus S krompirja (PVS), virus zvijanja listov krompirja (PLRV), virus Y krompirja (PVY), idr.

Črna fižolova uš – Aphis fabae Scopoli

Vrsta je kozmopolit.

• Ima holocikličen razvoj in je heterecična.
• Prezimi v razvojnem stadiju jajčeca na navadni trdoleski – Euonymus europaeus ali navadni brogoviti – Viburnum opulus.
• Nekrilate oblike listnih uši so ovalne oblike, velike od 1,5 do 3,1 mm.
• Običajno so črne barve, včasih z belim voščenimi oznakami na abdomnu.
• Obiskujejo jih mravlje, ker jih privablja medena rosa.
• Simptomi napada so rumenenje in venenje, predvsem ob robovih listov. Napadene rastline kot tudi stroki se nepravilno razvijajo in zaostajajo v rast.
• Rastline lahko ob močnem napadu propadejo.

Zatiranje

Nekemično zatiranje

Pomembno vlogo pri omejevanju populacije listnih uši imajo v naravi prisotni naravni sovražniki, kot so polonice, tenčičarice in ličinke muh trepetalk (Episyrphus balteatus). Navadno se koristni organizmi, kot so plenilci in parazitoidi, pojavijo ob povečanju številčnosti listnih uš v nasadih, zato moramo ukrepe varstva – predvsem uporabe insekticidov, prilagoditi na način, ki čim manj negativno vpliva na njihov razvoj.

Kemično zatiranje

Pri pridelavi merkantilnega krompirja kemično zatiranje listnih uši običajno ni potrebno. Nanje posredno delujejo insekticidi, ki jih uporabimo za zatiranje koloradskega hrošča. Pri pridelavi semenskega krompirja je potrebno opraviti zatiranje s specifičnimi insekticidi, ki delujejo proti listnim ušem (aficidi). Za pravočasno ukrepanje je potrebno spremljanje naleta listnih uši v nasadih krompirja, ki jih lahko izvajamo s pomočjo rumenih lovilnih posod, ki so napolnjene z vodo.

Uporabljeni viri

Blackman R. 1974. Aphids. Ginn and Company, Aylesbury, 175 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 2 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1439 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 1 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1024 str.

Maas J.L. 1998. Compendium of strawberry disease. Second edition. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 98 str.

Modic, Š., Razinger J., Širca S. Listne uši in prenosi virusov z listnimi ušmi. V: Mavrič Pleško I. (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2015, 23-32 str.