Prave listne uši na žitih

Kazalo: Prave listne uši na žitih

Aphididae

Špela Modic; november 2022

Uvod

Prave listne uši so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. So drobne, majhne fitofagne vrste žuželk, ki se prehranjujejo tako, da z ustnim bodalom predrejo povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpajo hranilne snovi. Na rastlinah se množično pojavljajo v kolonijah, njihovo navzočnost pa pogosto opazimo šele po olevkih ali simptomih napada, ki jo povzročajo s sesanjem na rastlinah.

Poškodbe

Listne uši povzročajo neposredno škodo med hranjenjem na rastlinah. Nekatere vrste listnih uši izločajo veliko medene rose, na katero se naselijo glive sajavosti. Pomembnejša pa je posredna škoda, ki jo povzročajo s prenašanjem rastlinskih virusov. Napad škodljivca na rastlinah navadno opazimo šele po znamenjih na rastlinah, kot so razbarvanja, kodravost, zvijanje listov, različni izrastki (šiške) in podobno.

Slika 1: Napadena mesta na rastlinah rumenijo in se sušijo (foto: arhiv KIS).

Opis in bionomija

Prave listne uši so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo ima jasno oblikovano glavo, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek (cauda). Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki oziroma t.i. sifona, ki sta pomembna za prepoznavanje vrst listnih uši. Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko), brez oploditve, z izleganjem nimf (viviparno) in spolno, z jajčeci (oviparno). Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln oz. holocikličen razvoj, se iz prezimljenega jajčeca spomladi izleže uš temeljnica (nekrilata samica), ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev. Takrat se pojavijo krilati samci, ki oplodijo samice.

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo samo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki.

Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

Posevke ozimnega ječmena in pšenice zaradi rastlinskih virusov, ki povzročajo pritlikavost žit, ogrožajo zlasti velika žitna uš (Sitobion avenae), čremsova uš (Rhopalosiphum padi) in koruzna uš (Rhopalosiphum maidis), prenašajo pa jih tudi zelena žitna ali pšenična uš (Schizaphi graminum), svetla žitna uš (Metopolophium dirhodum) in druge. Poleg tega lahko povzročajo listne uši precejšno škodo tudi s sesanjem na klasih, kar vpliva na manjši pridelek in slabšo kakovost zrn.

Velika žitna uš- Sitobion avenae (Fabricius)

  • Nekrilate oblike so rumenkasto-zelene ali rdečkasto rjave, velike so od 1 do 3 mm.
  • Krilate oblike so zelene s temnimi znamenji kot pege ali črtice na zadku, temnimi sifoni in svetlim repkom.
  • Pri nas je najpogostejša vrsta listnih uši na žitu in koruzi.
  • Je enodomna vrsta, s popolnim »holocikličnim« razvojem (vsebuje tudi spolne oblike) na rastlinah iz družine trav (Poaceae).
  • Pomembna prenašalka virusa rumene pritlikavosti ječmena (BYDV, Barley Yellow Dwarf Virus) v posevkih ozimnih žitih.
  • S sesanjem na listih, steblih in klasih povzroča precejšno neposredno škodo na rastlinah in vpliva na kakovost

Slika 3: Nekrilata oblika velike šitne uši Sitobon avenae (F.) (foto: arhiv KIS).

Slika 4: Krilata oblika velike žitne uši Sitobion avenae (F.) (foto: arhiv KIS).

Zatiranje

Nekemično zatiranje

Pomembno vlogo pri omejevanju populacije listnih uši imajo v naravi prisotni naravni sovražniki, kot so polonice, tenčičarice in ličinke muh trepetalk (Episyrphus balteatus). Navadno se koristni organizmi, kot so plenilci in parazitoidi, pojavijo ob povečanju številčnosti listnih uš v nasadih, zato moramo ukrepe varstva – predvsem uporabe insekticidov, prilagoditi na način, ki čim manj negativno vpliva na njihov razvoj.

Kemično zatiranje

Prave listne uši v žitih zatiramo, ko je 60 % napadenih klasov. Navadno jih v žitih zatremo že s pripravki, ki jih uporabimo za zatiranje strgača.

Uporabljeni viri

Blackman R. 1974. Aphids. Ginn and Company, Aylesbury, 175 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 2 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1439 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 1 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1024 str.

Maas J.L. 1998. Compendium of strawberry disease. Second edition. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 98 str.

Modic, Š., Razinger J., Širca S. Listne uši in prenosi virusov z listnimi ušmi. V: Mavrič Pleško I. (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2015, 23-32 str.