Prave listne uši

(Aphididae)

Špela Modic; oktober 2017

Prave listne uši so gospodarsko pomembna skupina rastlinskih škodljivcev, ki naseljujejo skoraj vse gojene rastline. Prehranjujejo se tako, da z bodalom predrejo povrhnjico lista in s sesalom, zabodenim v tkivo floema, črpajo hranilne snovi.

Listne uši povzročajo neposredno škodo med hranjenjem na rastlinah. Nekatere vrste listnih uši izločajo veliko medene rose, na katero se naselijo glive sajavosti. Pomembnejša pa je posredna škoda, ki jo povzročajo s prenašanjem rastlinskih virusov. Napad škodljivca na rastlinah navadno opazimo šele po znamenjih na rastlinah, kot so razbarvanja, kodravost, zvijanje listov, različni izrastki (šiške) in podobno.

Slika 1: Napadena mesta na rastlinah rumenijo in se sušijo (foto: arhiv KIS).

Slika 1 poškodbe listnih uši

Prave listne uši so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo ima jasno oblikovano glavo, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek (cauda). Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki oziroma t.i. sifona, ki sta pomembna za prepoznavanje vrst listnih uši. Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko), brez oploditve, z izleganjem nimf (viviparno) in spolno, z jajčeci (oviparno). Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih). Pri vrstah, ki imajo popoln oz. holocikličen razvoj, se iz prezimljenega jajčeca spomladi izleže uš temeljnica (nekrilata samica), ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev. Takrat se pojavijo krilati samci, ki oplodijo samice.

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo samo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki.

Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

Krompir prave listne uši množično naselijo v začetku junija, ko se preselijo z zimskih gostiteljev. Pridelavo zdravega semenskega krompirja ogrožajo zaradi prenosa rastlinskih virusov. Krompir lahko naseljuje več vrst listnih uši, med katerimi pa so le določene vrste znane (15) kot prenašalke rastlinskih virusov. Najpomembnejša prenašalka v nasadih semenskega krompirja je siva breskova uš.

Siva breskova uš – Myzus persicae (Sulzer)

  • Nekrilate oblike so različnih zelenih odtenkov, zasledimo tudi rdeče, velike so od 1,2 do 2,1 mm.
  • Krilate oblike so zelene s temnim znamenjem nazobljene ploščice na zadku, velike so od 2 do 3 mm.
  • Vrsta ima popolni »holociklični« razvoj (vsebuje tudi spolne oblike) večinoma na breskvah (Prunus persica) in anholocikličen razvoj v toplejših območjih.
  • Naseljuje rastline iz preko 40 družin in jo uvrščamo med najpomembnejše prenašalce rastlinskih virusov, saj prenaša prek 100 rastlinskih virusov iz različnih rodov.
  • Od krompirjevih virusov prenaša virus M krompirja (PVM), virus S krompirja (PVS), virus zvijanja listov krompirja (PLRV) in virus Y krompirja (PVY).

Posevke ozimnega ječmena in pšenice zaradi rastlinskih virusov, ki povzročajo pritlikavost žit, ogrožajo zlasti velika žitna uš (Sitobion avenae), čremsova uš (Rhopalosiphum padi) in koruzna uš (Rhopalosiphum maidis), prenašajo pa jih tudi zelena žitna ali pšenična uš (Schizaphi graminum), svetla žitna uš (Metopolophium dirhodum) in druge. Poleg tega lahko povzročajo listne uši precejšno škodo tudi s sesanjem na klasih, kar vpliva na manjši pridelek in slabšo kakovost zrn.

Slika 2: Siva breskova uš - Myzus persicae (foto: arhiv KIS).

Slika 2 Siva breskova uš_Myzus persicae_ŠM

Velika žitna uš- Sitobion avenae (Fabricius)

  • Nekrilate oblike so rumenkasto-zelene ali rdečkasto rjave, velike so od 1 do 3 mm.
  • Krilate  oblike so zelene s temnimi znamenji kot pege ali črtice na zadku, temnimi sifoni in svetlim repkom.
  • Pri nas je najpogostejša vrsta listnih uši na žitu in koruzi.
  • Je enodomna vrsta, s popolnim »holocikličnim« razvojem (vsebuje tudi spolne oblike) na rastlinah iz družine trav (Poaceae).
  • Pomembna prenašalka virusa rumene pritlikavosti ječmena (BYDV, Barley Yellow Dwarf Virus) v posevkih ozimnih žitih.
  • S sesanjem na listih, steblih in klasih  povzroča precejšno neposredno škodo na rastlinah in vpliva na kakovost  pridelka.

Slika 3: Nekrilata oblika velike šitne uši Sitobon avenae (F.) (foto: arhiv KIS).

Slika 4 Sitobion avenae velika žitna uš ječmen jablje 6

Slika 4: Krilata oblika velike žitne uši Sitobion avenae (F.) (foto: arhiv KIS).

Slika 3 sitobion avenae krilata 21.04.2008 pšenica20krat-modic

Listne uši na jagodičevju

Jagodova uš – Aphis forbesi Weed

  • Nekrilata oblika uši je temno modro zelena, velika od 1 do 2 mm. Nimfa je rumeno zelena.
  • Prezimi v stadiju jajčeca, na listih in listnih pecljih jagod.
  • Živi izključno na jagodah in ima lahko 15 rodov letno.
  • Poškodbe povzroča s sesanjem na cvetnih in listnih pecljih, živicah in poganjkih. Najdemo jo tudi na koreninah.

Slika 5: Jagodova uš na sadiki jagode (foto: arhiv KIS)

Slika 5 Jagodova uš

Bela jagodova uš – Chaetosiphon fragaefoli (Cockerell)

  • Nekrilata oblika je prosojno rumeno-bele ali bledo zeleno-rumene barve in velika od 0,9 do 1,8 mm.
  • Razmnožuje se nespolno.
  • Na prostem povzroča škodo zlasti v deževnih in toplih letih, v zavarovanih prostorih se lahko pojavlja skozi vse leto.
  • Prehranjuje se izključno na poganjkih in listih jagod.
  • Pri nas je v nasadih jagod pogosto navzoča.
  • Je najpomembnejša prenašalka različnih virusov na jagodah.

Slika 6: Bela jagodova uš (foto: arhiv KIS).

Slika 6 bela jagodova uš smz800 30x jpg

Slika 7: Bela jagodova uš na čašnih listih in pecljih jagod (foto: arhiv KIS).

Slika 7 bela jagodova uš

Rumena ribezova uš – Cryptomyzus ribis (L.)

  • Kolonije rumene ribezove uši najdemo na spodnji strani namehurjenih listov. Napada črni in rdeči ribez.
  • Nekrilata oblika je bledo zelena do bledo rumena, velika od 1,2 do 2,6 mm.
  • Poleti se krilate oblike rumene ribezove uši selijo na ustnatice, kot so čišljak (Stachys spp.), mrtva kopriva (Lamium spp.) in zebrat (Galeopsis spp.). Jeseni preletijo ponovno na ribez, kjer prezimijo jajčeca.

Slika 8: Rumena ribezova uš pri izleganju žive nimfe (foto: arhiv KIS).

Slika 8 rumena ribezova uš

Slika 9: Znamenja napada rumene ribezove uši na listih rdečega ribeza (foto: arhiv KIS).

Slika 9 poškodbe na rdečem ribezu od Cryptomyzus ribis 5.maj 08

Nekemično zatiranje

Vnos in ohranjanje koristnih organizmov, ki vzdržujejo populacijo listnih uši pod pragom gospodarske škode. Navadno se koristni organizmi, kot so plenilci in parazitoidi, pojavijo ob povečanju številčnosti listnih uš v nasadih. Na seznamu domorodnih vrst koristnih organizmov za namen biotičnega varstva sta vrsti dvopika polonica (Adalia bipunctata) in sedempikčasta polonica (Coccinella septempunctata), parazitoidi: Aphidius erviAphidius matricariae, Praon volucre, navadna plenilska hržica (Aphidoletes aphidimyza), navadna tenčičarica (Chrysoperla carnea) in muha trepetalka (Episyrphus balteatus).

Kemično zatiranje

Prave listne uši v žitih zatiramo, ko je 60 % napadenih klasov. Navadno jih v žitih zatremo že s pripravki, ki jih uporabimo za zatiranje strgača, v krompirju pa s pripravki za zatiranje koloradskega hrošča. V jagodičevju je prag škodljivosti dosežen, ko je 5 % napadenih listov ali poganjkov. Za varstvo pred listnimi ušmi so na voljo sledeči registrirani pripravki:

Blackman R. 1974. Aphids. Ginn and Company, Aylesbury, 175 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 2 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1439 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 1 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1024 str.

Maas J.L. 1998. Compendium of strawberry disease. Second edition. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 98 str.

Modic, Š., Razinger J., Širca S. Listne uši in prenosi virusov z listnimi ušmi. V: Mavrič Pleško I. (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2015, 23-32 str.