Pršice prelke

Tetranychidae

Primož Žigon in Matic Novljan; avgust 2018

Značilnost družine pršic prelk je, da zelene dele gostiteljske rastline zapredajo v tanko pajčevino in jih izsesavajo. Ker so izrazito termofilni organizmi, lahko njihovo prerazmnožitev in s tem nastanek gospodarske škode pričakujemo predvsem v vročih ter sušnih letih. Pri nas večjo gospodarsko škodo v vinogradih občasno povzroča predvsem rdeča sadna pršica (Panonychus ulmi). Poleg nje lahko ponekod zasledimo tudi pojav navadne pršice (Tetrancyhus urticae) in gabrove pršice (Eotetranychus carpini), ki pa sta običajno manj škodljivi.

V času odganjanja vinske trte največ škode povzroča rdeča sadna pršica. Prva znamenja napada lahko opazimo spomladi na komaj razvitih lističih. Na mestih sesanja ob listnih žilah se pojavijo rumenkaste pegice, ki sčasoma postanejo vijoličasto rdečkaste do rjavkaste barve. Močno napadeni lističi zaostanejo v rasti, posivijo in se vihajo ter na koncu posušijo. Kasneje na starejših listih podobne poškodbe povzročajo tudi druge vrste pršic, ki srkajo rastlinske sokove na spodnji strani listov, kar povzroči točkovno razbarvanje. S časom listi izgubijo zeleno bravo in lesk ter postanejo sivkasto zeleni ali sivkasto rumeni.

Pršice prelke uvrščamo med pajkovce, saj imajo štiri pare nog in ovalno telo, prekrito s kratkimi dlačicami. Njihov razvoj poteka skozi pet razvojnih stopenj: jajčece, ličinka, dve stopnji nimfe in odrasla pršica. V vročem vremenu razvoj pršic poteka zelo hitro, običajno pa se v naših vinogradih razvije do osem generacij letno, odvisno od vremenskih razmer. Prisotne so praktično vse leto in se razmnožujejo od zgodnje pomladi do pozne jeseni.

Rdeča sadna pršica – Panonychus ulmi Koch

Kot že ime pove, rdečo sadno pršico prepoznamo po značilni rdeči barvi. Samice so velike približno 0,4 mm, samci pa so nekoliko manjši (0,30 mm). Telo samičke je prekrito z debelimi belimi dlačicami. Na mestih, kjer dlačice izraščajo iz telesa imajo velike bele pike. Prezimijo v obliki zimskih jajčec, ki jih samice jeseni odložijo ob očesa enoletnih rozg. Zimska jajčeca so sploščene oblike in rdeče barve. Ob odganjanju trte se iz njih izležejo ličinke, ki se takoj pričnejo prehranjevati na mladih lističih. Samice spolno dozorijo v nekaj dneh in odlagajo poletna jajčeca belkaste barve. Razvoj do odrasle pršice traja od 15 do 40 dni, odvisno od vremenskih razmer.

Slika 1: Rdeča sadna pršica (foto arhiv KIS)

Rdeča sadna pršica

Navadna pršica – Tetranychus urticae Koch

Navadno pršico poznamo pod več imeni: hmeljev rdeči pajek, hmeljeva pršica, lipova pršica prelka, fižolova pršica. Je ena najbolj razširjenih vrst pršic, ki je izrazit polifag. Velika je približno 0,6 mm. Zimska oblika pršice je rdečkaste barve in prezimi med odpadlim listjem in drugimi rastlinskimi ostanki. Spomladi postane aktivna, ko povprečna dnevna temperatura preseže 12⁰C. Pršica je dejavna skozi celo rastno dobo, na trti pa se običajno pojavi šele v poletnih mesecih. V poletnem času je zeleno rumene barve z dvema značilnima pegama na hrbtu. Samice navadne pršice navadno živijo le en mesec. V tem času lahko odložijo tudi do 100 jajčec.

Slika 2: Odrasli osebki in jajčeca navadne pršice (foto arhiv KIS)

Navadna pršica

Gabrova ali rumena pršica – Eotetranychus carpini Oud.

Prezimi oplojena samica, ki je značilne zlato rumene ali oranžno rumene barve. Ob pojavu prvih lističev se naselijo na njih in tam odlagajo jajčeca. Poleti so odrasli osebki veliki 0,4 mm in rumeno zelenkaste barve, z izrazitimi oranžnimi očmi. Razvoju škodljivca ustrezajo višje temperature kot preostalima opisanima vrstama pršic, zato se pri nas pretežno pojavlja na Primorskem.

Slika 3: Poškodbe od gabrove pršice na listu vinske trte (foto arhiv KIS)

Gabrova pršica -Eotetranychus carpini 2012

Preventivni ukrepi

Na populacijo pršic prelk vplivajo spremembe vremena. Populacija pršic prelk se odziva na spremembe vremena, ohladitve močno upočasnijo njihov razvoj, zato običajno ne povzročajo večje škode. Vzporedno s pršicami prelkami, naraste tudi populacija plenilskih pršic, predvsem iz družine Phytoseiidae, ki se hranijo z rastlinojedimi pršicami in jajčeci različnih žuželk. V prvi vrsti morajo biti ukrepi namenjeni ohranjanju zadostne številčnosti njihove populacije, ki omogoča vzpostavitev naravnega ravnovesja in preprečuje prerazmnožitev škodljivih pršic. Koristne plenilske pršice so namreč zelo občutljive na insekticide in akaricide, zato lahko z njihovo pretirano in nesmotrno rabo negativno vplivamo na njihovo število in s tem izničimo njihovo vlogo pri biotičnem zatiranju škodljivca.

Kemično zatiranje

V vinogradu se ukrepov kemičnega zatiranja pršic poslužujemo le v skrajnem primeru, ko naravni sovražniki niso več dovolj učinkoviti oziroma populacija škodljivca presega prag gospodarske škode. V primeru močnejšega napada pršic in izvedbi kemičnega zatiranja, je pri slednjem zelo pomembna pravilna izbira sredstva glede na način delovanja posameznih aktivnih snovi. Poznamo sredstva, ki zatirajo le odrasle pršice in sredstva, ki zatirajo pršice v različnih razvojnih stopnjah ter tudi njihova jajčeca. Zaviralno na razvoj pršic delujejo tudi žveplo, ki ga sicer med letom uporabljamo za zatiranje glivičnih bolezni.

V primeru prerazmnožitve lahko pri nas največjo gospodarsko škodo povzroča predvsem rdeča sadna pršica, ki napada trto že v času odganjanja. Spomladi v času rezi pregledamo rozge na prisotnost jajčec, ki jih s pomočjo lupe lahko opazimo odložene v skupkih ob očesih in dajejo videz rdečega prahu. Na jajčeca delujejo oljni pripravki. V času odganjanja vinske trte redno pregledujemo mlade lističe. Akaricid uporabimo v primeru, da na več kot 60 % pregledanih lističev najdemo eno ali več pršic. Pozneje v rastni dobi je prag škodljivosti nižji in znaša 40 % listov s prisotnimi pršicami. Pri tem je potrebno spremljati tudi populacijo plenilskih pršic, zato običajno zatiranje v tem času ni potrebno.

Baker W. E. in Wharton G.W. 1958. An introduction to acarology. New York. The Macmillan company: 465 str.

Kassemeyer H.-H., Gadoury D. M., Hill G., Wilcox W. F. 2015. Downy Mildew. V: Compendium of Grape Diseases, Disorders, and Pests. Wilcox W. F., Gubler W. D., Uyemoto J. K. (eds.). 2nd edition. St. Paul, Minnesota, The American Phytopathological Society: 46-52

Tehnološka navodila za integrirano pridelavo grozdja. 2018. Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS: 37 str.

Vršič S. in Lešnik M. 2010. Vinogradništvo. 2. dopolnjena izd. Ljubljana, ČZD Kmečki glas: 403 str.