Rastlinjakov ščitkar

Trialeurodes vaporarium (Westwood)

Špela Modic, december 2022

Uvod

Rastlinjakov ščitkar (Hemiptera: Aleyrodidae) spada v naddružino ščitkarjev ali moljevk (Aleyrodoidea). Od več kot 1550 opisanih vrst ščitkarjev jih približno 50 uvrščamo med kmetijske škodljivce. To so drobne, komaj mm velike žuželke, pokrite z belim voščenim poprhom, ki ga izločajo žleze na zadku. Odrasli osebki so prostoživeči, podobni majhnim belim moljem. Aktivni si podnevi. Rastlinjakov ščitkar (Trialeurodes vaporarium [Westwood]) je tako pri nas kot drugod po svetu pomemben gospodarski škodljivec pri pridelavi zelenjave in okrasnih rastlin v zavarovanih prostorih. Gre za izrazito polifagno vrsto, ki se prehranjuje predvsem na vrtninah, najpogosteje na paradižniku, jajčevcu, kumarah, bučkah idr. Med gospodarsko pomembnejše ščitkarje pri nas pa uvrščamo tudi, kapusovega ščitkarja (Aleyrodes proletella L. ). Slednji se najpogosteje prehranjuje na kapusnicah kot sta brstični in listnati ohrovt. Predstavniki obeh vrst lahko prenašajo rastlinske viruse in se širijo prek napadenih rastlin, zato je pomembno, da se v zavarovane prostore vnaša zdrave rastline.

Poškodbe

Tako ličinke kot odrasli  osebki povzročajo neposredne poškodbe  na rastlinah s sesanjem rastlinskih sokov iz floema. Listi rumenijo in predčasno odpadejo, kar slabi rastlino in zmanjša njeno prirast.  Pomembnejša pa je posredna škoda zaradi ščitkarjev, ker pogosto izločajo veliko medene rose (sladkoren izloček), na katero se sekundarno naselijo in na njej razvijajo glive, ki povzročajo sajavost rastlin. Sajasta prevleka zmanjšuje učinkovitost fotosinteze rastlin, zaradi nje pa so napadene rastline in plodovi tudi grdega videza in netržni. Ščitkarji so tudi znani prenašalci različnih rastlinskih virusov, kot so begomovirusi.

Opis in bionomija

Razvojni krog rastlinjakovega ščitkarja poteka v celoti na gostiteljski rastlini preko razvojnih stadijev (jajčece, ličinka-1,2,3,4, buba, odrasel osebek). Njihov razvoj je predstopnja popolne preobrazbe. V stadiju ličinke ima 4 larvalne stopnje, zadnjo imenujemo tudi buba. Ličinke se lahko premikajo le v prvi razvojni stopnji, nakar se pritrdijo na rastlino in noge jim zakrnijo. Sledita negibljivi 2. in 3. levitvena stopnja ter stopnja puparija. Značilno za puparij je da ima na hrbtni strani 11 izrastkov. Iz puparija izleti odrasla žuželka, na pupariju pa ostane zareza v oblki črke T. Ščitkar se v optimalnih razmerah razmnožuje spolno, v neugodnih pa tudi partenogenetsko (samice ležejo žive ličinke). Samica odloži na spodnjo stran lista do 200 jajčec. Ker se samica med odlaganjem s pomočjo sesala pritrdi na list ter okoli svoje osi odlaga jajčeca, so ta bolj ali manj razporejena v krogu. Rastlinjakov ščitkar v naših razmerah lahko v notranjosti rastlinjaka tudi prezimi.

Varstvo

Preventivni ukrepi

Priporočljivo je redno vizuelno pregledovanje rastlin na pristnost odraslih ščitkarjev. Odstranjujemo plevelne vrste in rastlinske ostanke, na katerih bi ščitkar lahko prezimil. Preprečevati je treba vnos žuželk od zunaj prek sadik in drugega rastlinskega materiala. Za spremljanje pojava in ulov začetne populacije odraslih ščitkarjev uporabljamo rumene lepljive plošče.

Nekemično zatiranje

V zavarovanih prostorih (prostor ločen od narave) se za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja lahko izpušča najezdnico Encarsia formosa Gahan, ki parazitira ličinke rastlinjakovega ščitkarja. Na seznam domorodnih vrst  za zatiranje ščitkarjev v zavarovanih prostorih je tudi mehkokožna plenilska stenica Macrolophus pygmaeus. Za zatiranje ščitkarjev v zavarovanih prostorih sta pri nas v uporabi trgovska pripravka EN-STRIP (Encarsia formosa) ali MIRICAL (Macrolophus pygmaeus). V sosednjih državah za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja uporabljajo produkt Enermix, ki vsebuje kombinacijo parazitiranih bub vrste E. formosa in E. eremicus. Vnos je lahko enkraten ali večkraten, odvisno od intenzivnosti napada in načina delovanja koristnega organizma. Ščitkarje pleni tudi domorodna plenilska stenica ali mehkokožna plenilka Macrolopus melanotoma (Costa).

Kemično zatiranje

Kemično zatiranje rastlinjakovega ščitkarja je oteženo, saj se lahko na rastlin hkrati pojavi več razvojnih stadijev na katere pa insekticidi ne delujejo enako učinkovito. Poleg tega ga pred nanosom varuje tudi voščeni poprh. Prag škodljivosti je dosežen, ko na listu najdemo največ dva odrasla ščitkarja. Za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja so registrirani različni pripravki.

Viri

Škerbot I. 2015. Bionomija rastlinjakovega ščitkarja v zavarovanih prostorih in njegovo zatiranje z mehkokožno plenilko. Magistrsko delo. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: 117 str.

Gratwick M. 1992. Glasshouse whitefly. V: Crop pest in the UK. 1992. Gratwick M. London, Chapman&Hall: 46-50

Dara S. K. 2013. Whiteflies becoming a concern for the strawberry growers. Strawberries and Vegetables eNewsletter on production and pest management practices for strawberries and vegetables. http://ucanr.edu/blogs/strawberries-vegetables/index.cfm?tagname=whitefly (avgust 2016)

Trdan S. 2016. Ščitkarji in prenos virusov s ščitkarji. V: Prenosi rastlinskih virusov 1. Mavrič Pleško I., Saša Š. (ur.). Ljubljana. Kmetijski inštitut Slovenije: 87-100. http://www.kis.si/f/docs/Publikacije/KIS-Prenosi_rastlinskih_virusov_I-interaktivno.pdf (avgust 2016)

Škerbot I., Milevoj L., Trdan S. 2011. Mehkokožna plenilka Macrolophus melanotoma (Costa) – domorodni koristni organizem. Zbornik predavanj in referatov 10. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo. Podčetrtek, 1–2. marec 2011. Ljubljana: 299-303

Alford D. V. 2011. Pest of field vegetables. V: Plant pests. 2011. Alford D. V. London; Collins: 121-158

Tehnološka navodila za ekološko pridelavo zelenjadnic: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MKGP/DOKUMENTI/KMETIJSTVO/NACINI-KMETIJSKE-PRIDELAVE/Tehnoloska-navodila-EK/6bbbb1f7f5/TN_za_ekolosko_pridelavo_zelenjadnic.pdf