Rdeči hrušev kapar

Epidiaspis leperii (Signoret)

Primož Žigon; maj 2020

Kaparji so splošno razširjena skupina žuželk, ki pri nas v kmetijstvu povzročajo škodo predvsem na sadnem drevju. Od številnih vrst kaparjev se na hruški in jablanah pogosteje pojavlja tudi rdeči hrušev kapar. Najdemo ga lahko tudi na breskvah in slivah, škodo pa občasno povzroča še na orehih, oljkah ter številnih okrasnih drevesih in grmovnicah.

Uvrščen je na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO) na razmnoževalnem materialu sadnih dreves rodu Juglans (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Preglednica: Seznam NNŠO in zadevnih gostiteljskih rastlin

RDEČI HRUŠEV KAPAR

Škodljive so predvsem ličinke, ki se se hranijo s sesanjem rastlinskih sokov na lesu in tako oslabijo rastlino. Na mestu sesanja ličink rastlinsko tkivo zastane v rasti, zato je skorja na poganjkih razbrazdana in poka. Močneje napadeni poganjki so deformirani in se sušijo ter so bolj podvrženi lomljenju. Oslabljena drevesa imajo manjši prirast in slabšo rodnost.

Za kaparje značilno ščitasto telo in izrazit spolni dimorfizem, zato se tudi samci in samice hruševega kaparja morfološko med seboj razlikujejo ter imajo drugačen razvojni krog. Ščitki samic so okroglaste oblike premera okrog 1,5 mm in sivkasto rjave barve. Telo pod ščitkom je značilne rdečkaste barve po čemer hruševega kaparja enostavneje ločimo od drugih vrst kaparjev. Oplojena samica prezimi na deblu in starejših vejah, ugreznjena v drevesno skorjo in spomladi nadaljuje svoj razvoj. Spomladi odlaganje jajčec poteka več tednov v maju in juniju. Posamezna samica pod ščitek odloži do 50 jajčec. Izlegle ličinke (nimfe) so mobilne in se v nekaj urah razlezejo v okolico na bližnje poganjke, kjer se prisesajo na stalno mesto. Nimfe se tekom poletja večkrat levijo, dokler njihovo telo sčasoma ne preraste sklerotiziran ščitast ovoj. Hrušev kapar razvije eno rod na leto. Samci konec poletja oplodijo samice, ki zaključijo svoj razvoj do jeseni, ko preidejo v fazo mirovanja.

Slika 1: Ščitki samic rdečega hruševega kaparja (foto: arhiv KIS)

Rdeči hrušev kapar slika 1

Slika 2: Samica rdečega hruševega kaparja pod razkritim ščitkom (foto: arhiv KIS)

Rdeči hrušev kapar slika 2

Manjše populacije hruševega kaparja ne povzročajo večje gospodarske škode. Pojav in številnost škodljivca je potrebno spremljati v zimskem času v fazi mirovnanja in ustrezno ukrepati v primeru njegove prerazmnožitve.

Kemično zatiranje

V fazi mirovanja dreves kaparje učinkovito zatiramo z uporabo oljnih pripravkov. Prezimele samice hruševega kaparja se nahajajo predvsem na starejšem lesu, ugreznjene v lesno skorjo, ki jo pogosto prekrivajo mahovi in lišaji. Za učinkovito delovanje oljnih pripravkov je le te potrebno predhodno odstraniti, bodisi mehansko ali pa z uporabo žvepleno apnene brozge, ki jo sicer uporabljamo varstvo pred boleznimi v predspomladanskem času. Na zmanjšanje izleganja ličink iz jajčec učinkovito delujejo tudi nekateri kemični pripravki z ovicidim delovanjem, ki so pri nas registrirani za zatiranje ameriškega kaparja.

CABI. European pear scale. Plantwise Knowledge Bank.

https://www.plantwise.org/knowledgebank/datasheet/21320#

García Morales M., Denno B.D., Miller D.R., Miller G.L., Ben-Dov Y., Hardy N.B. 2016. Epidiaspis leperii. ScaleNet: A literature-based model of scale insect biology and systematics.

http://scalenet.info/catalogue/Epidiaspis%20leperii/

Gerson U.. 2018. Epidiaspis leperii (Signoret). The Robert H Smith Faculty of Agriculture, Food and Environment

http://www.agri.huji.ac.il/mepests/pest/Epidiaspis_leperii/

Grant J.A., Symmes E.J., Baldwin R.A., Fichtner E.J., Roncoroni J.A., Westerdahl B.B., Adaskaveg J.E., Bostock R.M., Browne G.T., Buchner R.P., Coates W.W., Elkins R.B., Gubler W.D., Hanson B., Hasey J.K., Hembree K.J., Michailides T.J., Seybold S.J., Van Steenwyk R.A., Westphal A. 2017. UC IPM Pest Management Guidelines: Walnut. UC ANR Publication 3471. Oakland, CA.

https://www2.ipm.ucanr.edu/agriculture/walnut/italian-pear-scale/