Rdeči listni strgač

Oulema melanopus L.

Primož Žigon in Melita Štrukelj, november 2016

Rdeči žitni strgač je pomemben škodljivec žit. Pojavlja se na pšenici, ječmenu, rži, ovsu, koruzi in nekaterih travah (npr. na trpežni ljuljki). Objeda površino listov in povzroča poškodbe, zaradi česar je zmanjšana asimilacijska sposobnost rastlin. V Sloveniji je rdeči žitni strgač škodljiv predvsem na pšenici in jarinah, zlasti na ovsu. Ocenjujejo, da se lahko pri 12‒25 % poškodovanosti listne površine pridelek zmanjša tudi za 35 %, na jarinah pa so ob neustreznem ukrepanju izpadi pridelkov lahko še večji. Rdeči žitni strgač je škodljiv tudi posredno zaradi prenašanja virusa rumene pritlikavosti ječmena (BYDV).

Škodo povzročajo hroščki in ličinke, vendar so bolj škodljive ličinke. Hranijo se z medžilnim tkivom na zgornji strani listov. Strgajo povrhnjico in mezenhim, pustijo le povrhnjico na spodnji strani listov. Značilna znamenja napada so bele podolžne proge, široke do 1 mm in dolge do nekaj cm. Ob močnem napadu je lahko poškodovan večji del lista, ki se začne sušiti. Poškodovane rastline lahko v obliki večjih ali manjših krogov opazimo že od daleč. Poškodbe od žitnega strgača lahko v juniju ali juliju opazimo tudi v posevkih koruze, vendar običajno ta škoda nima večjega gospodarskega pomena.

Slika 1: Ličinka žitnega strgača in poškodbe (foto arhiv KIS)

Hrošček je dolg okoli 5 mm. Telo je podolgovato, z bleščeče modrimi pokrovkami in črno glavo. Vratni ščit je značilne rdeče-rjave barve, enako tudi bedra in goleni nog, stopalca so črna. Ličinke so rumenkasto rjave, med razvojem se štirikrat levijo in dosežejo velikost 5‒8 mm. Obdaja jih sluz z izločki, zato so laičnemu očesu največkrat podobne polžkom. Prezimijo hrošči v tleh, aprila ali maja prilezejo na površje. Najprej se hranijo na travah, nato pa se premaknejo na robove posevkov žit. Ko se ogreje, hrošči tudi letajo in se selijo v notranjost njiv. Samice začno navadno sredi aprila odlagati jajčeca. Ta so eliptična, jantarno rumena in odložena posamično na zgornjo stran listov. Obdobje odlaganja jajčec traja vse do junija. Ena samica lahko odloži 50‒700 jajčec, odvisno predvsem od prehrane in temperatur. Po 8‒17 dneh se izležejo ličinke. Ko dorastejo se zabubijo v površinskem sloju tal. Po dveh do treh tednih se pojavijo hroščki drugega rodu. Ti se do obdobja prezimitve prehranjujejo na poznih žitih, koruzi ali travah. V toplih letih se drugi rod pojavi bolj zgodaj in lahko povzroči veliko škode na zorečem žitu, saj se prizadeti listi predčasno posušijo in odmrejo.

Slike 2 do 4: Rdeči žitni strgač: hrošč, ličinka in jajčeca (foto arhiv KIS)

Zatiranje

Preventivni ukrepi

Ker lahko žitni strgač prezimi tudi v votlih ostankih žit je dober kolobar osnovni preventivni ukrep za zmanjšanje napada. Nastanek večjih škod lahko omilimo tudi z nekaterimi agrotehnični ukrepi kot so zgodnja setev jarin, vzpostavitev ustreznega rastlinskega sklopa ter setev bolj odpornih sort (nekatere morfološke lastnosti sort, npr. dlakavost listov, pripomorejo k večji odpornosti rastlin).

Pri zmanjšanju populacije žitnega strgača imajo določeno vlogo tudi naravni sovražniki kot so npr. polonice, plenilske stenice in nekateri parazitoidi ličink, zato ima v integrirani pridelavi vlogo tudi skrb za naravne sovražnike. Komercialnih biotičnih sredstev za zatiranje žitnega strgača pri nas nimamo, je pa izvedba klasičnega biotičnega varstva v ZDA v preteklosti že dala pozitivne rezultate.

Kemično zatiranje

Ukrepi zatiranja žitnega strgača so usmerjeni pretežno k ličinkam, hrošče zatiramo redkeje. Insekticidi tudi ne delujejo na jajčeca. Za rabo insekticidov se odločimo, ko je doseženo kritično število, to je, če najdemo v povprečju eno ličinko žitnega strgača na posamezni bilki. Za ugotovitev stanja v posevku je potrebno pregledati vsaj 50 rastlin na različnih mestih. Zatiranje ličink lahko kombiniramo z zatiranjem listnih uši. Odrasle hrošče je smiselno zatirati le v primeru velikih prerazmnožitev. Glede na stanje posevka je kritično število doseženo pri 815 hroščih na m2. Pri zgodnjem napadu je smiselno izvajati tretiranje zgolj na robovih njiv, preden se hrošči razširijo v notranjost.

Hoffmann G.M., Schmutterer H. 1983. Parasitäre Krankheiten und Schädlinge an landwirtschaftlichen Kulturpflanzen. Stuttgart. Eugen Ulmer Verlag: 487 str.

FITO-INFO: Slovenski informacijski sistem za varstvo rastlin. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje,

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. http://www.fito-info.si (april 2016)

Kher S.V., Dosdall L. M., Carcamo H. A. 2011. The Cereal Leaf Beetle: Biology, Distribution and Prospects for Control. Prairie Soils & Crops Jurnal. 4: 32‒41

Vrabl S. 1992. Škodljivci poljščin. Ljubljana, Kmečki glas, knjižica za pospeševanje kmetijstva: 142 str.