Repičar

Brassicogethes aeneus Fabricius

Primož Žigon, maj 2025

Uvod

Repničar je eden najpomembnejših škodljivcev oljne ogrščice (Brassica napus) v Evropi. Spada v družino cvetožerov (Nitidulidae). Gre za vrsto, ki je splošno razširjena po Evropi in Aziji ter prisotna tudi v drugih delih sveta, kjer pridelujejo oljno ogrščico. Škodo povzročajo tako odrasli hrošči kot ličinke, ki se prehranjujejo s cvetnimi brsti in cvetnimi organi.

Poškodbe

Odrasli hrošči spomladi v še zaprte cvetne brste delajo izvrtine, da se lahko prehranjujejo s cvetnim prahom. Iz poškodovanih brstov se cvetovi običajno ne razvijejo, saj se brsti posušijo ter odpadejo ali pa se iz njih razvijejo deformirani luski. Samice tudi odlagajo jajčeca v cvetne brste v katerih se nato razvijajo ličinke. Tam se prehranjujejo s cvetnim prahom, kar dodatno prispeva k škodi, ki se kaže v zmanjšanju števila oplojenih cvetov in posledično zmanjšanem pridelku. Škoda je lahko še posebej velika na območjih intenzivne pridelave, kjer je oljna ogrščica pogosto zastopana v kolobarju.

Opis in bionomija

Repničar prezimi kot odrasel hrošč na obronkih njiv v tleh ali v drugih zavetiščih kot so gozdni robovi, žive meje in nepokošena travišča. Hrošči so polifagi in se hranijo s cvetnim prahom različnih vrst parijo in razmnožujejo pa se na različnih gostiteljskih vrstah iz družine križnic (Brassicaceae). Pri iskanju virov hrane jih privlačijo vizualni in olfaktorni dražljaji (rumena barva in vonj po cvetnem nektarju). Spomladi, ko temperature zraka presežejo 12 °C  (običajno v marcu), začnejo iskati gostiteljske rastline in prehajajo tudi na polja z oljno ogrščico. Prvi večji nalet na oljno ogrščico je običajno ob razvoju cvetnih brstov, najintenzivnejši nalet pa sovpada s fazo brstenja in začetkom cvetenja. Hrošči se prehranjujejo tudi na cvetovih drugih križnic, ki jih sejemo kot dosevke (na primer bela gorjušica). Tam jih običajno ne zatiramo, zato se na njivah ohranjajo in razmnožujejo tudi v letih, ko oljna ogrščica ni prisotna.

Odrasli hrošči so kovinsko zelene barve in dolgi 2–3 mm. Imajo tri pare nog in kijaste tipalke. Približno tri tedne po prvem naletu začnejo samice v cvetne brste odlagati jajčeca. Iz jajčec se po 5–7 dneh izležejo ličinke, ki se prehranjujejo z notranjimi deli cvetov – predvsem prašniki in pestiči. Razvoj ličink traja približno 2–3 tedne, med tem pa preidejo skozi tri larvalne stadije. Zrela ličinka zapusti cvet in se spusti na tla, kjer se v zgornjih plasteh (1–5 cm globine) zabubi. Razvoj bube traja 2–3 tedne, nato se razvijejo novi odrasli hrošči, ki se običajno pojavijo po cvetenju, zato se večinoma prehranjujejo na drugih gostiteljih in škode več ne povzročajo. Hrošči se ponovno spustijo na tla in preidejo v poletno diapavzo ter iščejo prezimovališča. Repničar ima eno generacijo letno, vendar se pojavnost in intenzivnost naleta zelo razlikujeta glede na vremenske razmere in fenološki razvoj posevka.

Varstvo

Pri zatiranju je pomembno spremljanje posevkov, kar pomeni monitoring pojava in številčnosti hroščev, razvojne faze ter dinamike odpiranja cvetov oljne ogrščice. Velikost populacije hroščev ugotavljamo s štetjem števila hroščev na socvetjih posameznih rastlin, v pomoč so nam lahko tudi ulovi v rumene lovilne posode napolnjene z vodo, ki so prvenstveno namenjene spremljanju kljunotajev. Prag škodljivosti je presežen, v primeru, da na posameznih rastlinah najdemo 1-2 hrošča v času razpiranja brstov (brsti zavarovani z lističi) oziroma 2 –3 hrošče na rastlino v času nabreklih cvetnih brstov ali 4 – 6 hroščev na rastlino v času nekaj dni pred odpiranjem prvih cvetov. Repičar naredi največ škode, če se množično pojavi še pred cvetenjem ogrščice, še posebej v letih, ko razvoj ogrščice zaradi hladnega ali suhega vremena poteka počasneje in posevek dalj časa zastane v stadiju brstov.

Nekemično zatiranje

Repičarja ogrožajo različni naravni sovražniki, kot so parazitoidi in plenilske osice, ki lahko pomembno prispevajo k zmanjševanju populacije. Raziskave možnosti nekemičnega zatiranja repičarja so usmerjene predvsem v iskanje možnosti privabilnih posevkov, predvsem različnih križnic (npr. repa, bela gorjušica), ki so bolj atraktivne (hlapne spojine ali zgodnejše cvetenje) za naselitev repičarja.

Kemično zatiranje

Zatiranje opravimo v primeru preseganja pragov škodljivosti. Ukrepanje z insekticidi je priporočljivo opraviti ob začetku naleta, predno se škoda na cvetnih brstih močno poveča. Škropljenje je treba izvesti najkasneje tik pred odpiranjem prvih cvetnih brstov. V fazi polnega cvetenja (BBCH 60–69) zatiranje ni več smiselno, saj je škoda že povzročena. Poleg tega je pri uporabi insekticidov nujno upoštevati varnostne karence ter ukrepe za zaščito opraševalcev, saj je cvetoča oljna ogrščica pomemben vir hrane za čebele. Škropljenje je treba izvesti v zgodnjih jutranjih ali večernih urah, ko so opraševalci manj aktivni. V nekaterih evropskih državah so populacije repničarja razvile odpornost na pogosto uporabljene insekticide, predvsem iz skupine piretroidov. Tudi v raziskavah, ki so bile opravljene v Sloveniji, nekateri rezultati kažejo na zmanjšano učinkovitost nekaterih insekticidov iz te skupine aktivnih snovi, zato tudi pri nas velja, da se uporabe insekticidov iz skupine piretoridov izogibamo in za njegovo zatiranje izberemo druga sredstva.

Viri

Alford, D.V. 2003. Biocontrol of Oilseed Rape Pests. Blackwell Science.

Williams, I.H. 2010. The major insect pests of oilseed rape in Europe and their management: an overview. In: Biocontrol-Based Integrated Management of Oilseed Rape Pests (Springer).

Nilsson, C. 1987. Yield losses in summer rape caused by pollen beetles (Meligethes aeneus F.). Swedish Journal of Agricultural Research, 17, 105–111.

Cook, S.M., et al. 2004. Pollen beetle management in oilseed rape. Pest Management Science, 60(8), 799–810. https://doi.org/10.1002/ps.885

Vrabl S. 1992. Škodljivci poljščin. Knjižica za pospeševanje kmetijstva. Kmečki glas, Ljubljana: 142 str.