Resarji na čebuli in poru

(Thrips sp.)

Meta Urbančič Zemljič in Metka Žerjav; oktober 2017

Čebulo in por najpogosteje napada tobakov resar (T. tabaci), občasno pa tudi nekatere druge vrste, npr. cvetlični resar. Ti škodljivci so še posebej nevarni v vročih in suhih letih, ko se lahko močno namnožijo. Ob močnem napadu lahko občutno zmanjšajo asimilacijsko površino, poškodovani listi se hitreje sušijo, kar vpliva na manjši pridelek, pri poru pa je zaradi slabega izgleda listov slabša tudi kakovost. Škoda je večja, če se resarji pojavijo v zgodnejšem obdobju razvoja rastlin. Čebula je najbolj občutljiva v času, ko se začne debeliti. Poškodbe, ki jih povzročajo resarji, so lahko tudi vstopna mesta za različne povzročitelje bolezni, resarji tudi prenašajo nekatere nevarne rastlinske viruse (npr. virus rumene pegavosti perunik – iris yellow spot virus IYSV).

Slika 1: Tobakov resar (foto: arhiv KIS)

Resarji na čebuli in poru_slika1

Slika 2: Resarji na listu čebule (foto: arhiv KIS)

Resarji na čebuli in poru_slika2

Slika 3: Srebrnkast izgled poškodovanih listov (foto: arhiv KIS)

Resarji na čebuli in poru_slika3

Da gre za napad resarjev lahko sklepamo po značilnih srebrnkastih lisah na listih, ki so posledica sesanja sokov iz celic povrhnjice in mezenhima. Izsesane celice se napolnijo z zrakom in dobijo srebrnkast izgled. Pri močnem napadu lahko srebrne lise prekrijejo večji del listne površine. Poškodbe povzročajo odrasle žuželke in ličinke.

Slika 4: Resarji med mladimi listi v bazalnem delu rastlin (foto: arhiv KIS)

Resarji na čebuli in poru_slika4

Slika 5: Poškodbe na čebuli (foto: arhiv KIS)

Resarji na čebuli in poru_slika5

Odrasle žuželke so velike približno 1,2 mm, so rjavkaste barve in imajo dva para resastih kril. Ličinke so manjše (od 0,5 do 1 mm) in bele do rumene barve. Odrasli resarji prezimijo na rastlinskih ostankih ali v tleh. Spomladi samice odlagajo jajčeca na liste ali z leglico zarežejo drobne reže v tkivo in vanje odložijo jajčeca. Iz njih se izležejo majhne ličinke, ki se pretežno skrivajo med mladimi lističi ob bazalnem delu rastlin. Ličinke prve in druge stopnje so gibljive in se, podobno kot odrasle žuželke, hranijo s sesanjem sokov. Najlažje jih najdemo tako, da razmaknemo najmlajše liste in preiščemo bazalni del rastlin. Ob tem si po možnosti pomagamo z lupo. Ličinke tretje in četrte stopnje so negibljive in se ne hranijo. Nahajajo se v tleh, na bazi ob vratu čebule ali pod luskami. Razvojni krog resarjev traja različno dolgo, odvisno od okoljskih dejavnikov, predvsem od temperature. Literatura navaja, da traja razvoj pri 20 °C 3 do 4 tedne, pri temperaturi 30 °C pa približno polovico manj. Med rastno dobo čebule ima lahko tobakov resar od 3 do 4 rodove, ki se prekrivajo med seboj tako, da je ob vsakem času škodljivec navzoč v različnih razvojnih stadijih.

Preventivni ukrepi

  • Čebule in pora po možnosti ne sadimo/sejemo na zemljišča, kjer je v preteklem letu uspevalo žito, ker odrasli resarji prezimijo tudi na žetvenih ostankih. Če to ni mogoče (pri nas čebulnice v kolobarju pogosto sledijo strnim žitom), je treba njivo pred sajenjem preorati. Izogibamo se reducirani obdelavi, ker je v takem primeru preživetje resarjev boljše.
  • Sadimo zdrav sadilni material (čebulček, sadike). Pred sajenjem preverimo napadenost z resarji, saj obstaja možnost prenosa s sadilnim materialom. Prinesene populacije so lahko odporne na insekticide.
  • Skrbimo za zmerno gnojenje z dušikom, v več odmerkih. Rastline, ki so močno gnojene z dušikom, so bolj sočne in jih imajo žuželke raje.
  • Razmnoževanje resarjev ovira namakanje rastlin z oroševanjem z vrha.
  • Sajenje manj občutljivih sort čebule je ena od možnosti, ki lahko pripomore k manjšanju težav zaradi resarjev, čeprav popolnoma odpornih sort ni. So le bolj in manj občutljive sorte. Manj privlačne za resarje naj bi bile sorte čebule, kjer listi rastejo bolj razprto ter tiste s temnejšimi in bolj svetlečimi listi.

Prekrivanje rastlin z dovolj gostimi protiinsektnimi mrežami je preventivni ukrep, ki pride v poštev pri pridelavi pora. Ukrep je uporaben zlasti pri pridelavi na ekološki način, kjer raba insekticidov ni dovoljena.

Pri zmanjševanju populacije škodljivih resarjev imajo določeno vlogo tudi različni naravni sovražniki, kot so npr. polonice, plenilske stenice, plenilski resarji, razni hrošči, tenčičarice, plenilske pršice, parazitoidi in pajki. Skrb za naravne sovražnike je zato pomemben dejavnik pri zmanjševanju številčnosti populacije tega škodljivca. Pridelovalci čebulnic lahko skrbijo za ohranjanje naravnih sovražnikov tako, da ohranjajo habitate, kjer se ti lahko namnožijo (naravna vegetacija ob robovih njiv).

Kemično zatiranje

V ugodnih letih za razvoj in širjenje resarjev (suho, vroče vreme) se pri intenzivni pridelavi čebule in pora rabi insekticidov težko izognemo. Posebej nevarni so zgodnji napadi pri poru, ker znatno zmanjšajo količino in kakovost pridelka. Insekticide je potrebno uporabiti dovolj zgodaj, da preprečimo prerazmnožitev škodljivcev. Okvirni prag zatiranja za resarje v čebuli in poru znaša 50 % napadenih rastlin, kar najlažje ugotovimo s pregledom najmanj desetih rastlin na petih mestih. Priporočljiva je raba insekticidov v 2 do 3 terminih (menjamo aktivne snovi), ki si sledijo v razmakih od 5 do 7 dni, s čimer prekinemo razvojni krog žuželke. Insekticidi namreč delujejo samo na žuželke v stadiju odraslih osebkov in ličink prve ter druge stopnje, na jajčeca, pronimfe in nimfe pa ne delujejo, ker se žuželke v teh razvojnih stadijih ne hranijo in jih z insekticidi ne dosežemo. Za dobro učinkovitost insekticidov mora biti nanos škropiva dober, da doseže tudi skrite dele rastlin (raba močil).

Alston, G. D., Drost, D. 2008. Onion thrips (Thrips tabaci). Utah pests fact sheet. Utah State University Exstension and Utah Plant Pest Diagnostic Laboratory: 7 str.
http://www.utahpests.usu.edu (19. jun. 2014)

Crüger, G. 1993. Pflanzenschutz im Gemüsebau. 3. izd. Stuttgart. Eugen Ulmer Verlag: 344 str.

Pflanzenprodukcion 2014. Pflanzenschutz in Erwebsgemüsebau. Landwirtschaftliche Technologiezentrum  Augustenberg: 122 str.

Sauer, C., Eder, R. 2010. Thripse an Zwibeln (Thrips tabaci, u.a.). Merkblatt. Extension Gemusebau, Forschunganstalt Agroscope. Wadenswill: 2 str.

Trdan, S. 2003. Resarji – Thysanoptera: V Svet, B. in sod. (ur.). Živalstvo Slovenije. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije: 324–328.

Trdan, S., Valič, N., Žežlina, I., Bergant, K., Žnidarčič, D. 2005. Light blue sticky boards for mass trapping of onion thrips, Thrips tabaci Lindeman (Thysanoptera: Thripidae), in onion crops: fact or fantasy? Zeitschrift für Pflanzenkrankheiten und Pflanzenschutz, 112, 2:  173–180.

Trdan, S., Žnidarčič, D., Valič, N., Rozman, L., Vidrih, M. 2006. Intercropping against onion Thrips, Thrips tabaci Lindeman (Thysanoptera: Thripidae) in onion production: on the suitability of orchard grass, lacy phacelia, and buckwheat as alternatives for white clover. Journal of plant diseases and protection, 2006, 113, 1: 24–30.