Solatna plesen

Najbolj očitna bolezenska znamenja opazimo na zunanjih, starejših listih v obliki rumeno zelenih lis omejenih z listnimi žilami (slika 1), na spodnji strani listov pa se pojavi bela prevleka trosonoscev in trosov (slika 2). Čez čas lise porjavijo (slika 3), se združijo in se posušijo. Na odmirajočem tkivu se pogosto naselijo sekundarni patogeni (glive, bakterije), ki dodatno onesnažujejo rastline. V redkih primerih je možna tudi sistemična okužba, ki povzroči rjavo obarvanje prevodnih tkiv v steblu. Gliva lahko okuži solato kadar koli med rastno dobo. Do okužb lahko pride že med vzgojo sadik. Kadar klične liste prekrije bela prevleka trosonoscev in trosov, se mlade rastline posušijo še preden jih presadimo na prostori ali zavarovan prostor.

Primarni vir okužb predstavljajo oospore, ki preživijo v rastlinskih ostankih oz. v tleh. Pri spolnem razmnoževanju sta za nastanek oospor potrebna dva paritvena tipa B1 in B2, ki se v naravi redko pojavljajta istočasno. Hitrejše širjenje okužbe predstavljajo trosi, ki jih med rastno dobo prinesejo zračni tokovi iz bližnjih nasadov solat. Manj pogost a možen je tudi prenos iz divjih, solati sorodnih gostiteljski vrst, npr. pripotne ločike (L. serriola). Pri nespolnem razmnoževanju glive se okužba rastline začne s sporangiji – trosi. Trosi nastajajo ponoči ali v jutranjih urah pri relativni zračni vlagi višji od 90 %, temperaturah okoli 15 °C in šibkejšem sončnem sevanju. Kadar so listi solate omočeni lahko sporangij v zelo kratkem času (v 2-3 urah) požene klično hifo v notranjost lista in povzroči okužbo. Inkubacijska doba (čas od okužbe do vidnih bolezenskih znamenj) traja različno dolgo, teden dni pri 20 °C, pri temperaturi pod 10 °C pa celo do enega meseca. Na svetlo zelenih pegah se nato tvorijo novi trosi, ki služijo kot nadaljnji vir okužb.

Preventivni ukrepi

Najbolj enostaven in ugoden preventivni ukrep je izbira in setev odpornih sort solate. V katalogih žlahtniteljskih hiš, kjer so predstavljene sorte je običajno napisano tudi na katere fiziološke rase solatne plesni je sorta odporna. Rase so označene s številkami, vendar je zaradi izjemne genetske sposobnosti prilagajanja glive lahko dejansko število fizioloških ras večje in s tem možnosti za razvoj odpornosti večje. Trenutno najbolj agresivna rasa BI: EU36 je razširjena širom Evrope in semenarji težko jamčijo za odpornost svojih sort na omenjeno raso. Pri pridelavi je pomembno, da okužene rastlinske dele redno odstranjujemo in zagotavljamo zračnost v posevku s primerno gostoto sajenja in odstranjevanjem plevelov. Če imamo na isti njivi posajeno solato v več zaporednih rokih in so bile rastline močno okužene s solatno plesnijo, je najpomembnejši ukrep upoštevanje kolobarja. Če pridelujemo solatnice v zavarovanih prostorih, poskušamo z rednim zračenjem doseči čim manjšo zračno vlago, pri vzgoji sadik pa zalivanje opravljamo v dopoldanskih urah saj s tem skrajšamo čas omočenosti listov, ki bi ugodno vplival na kalitev trosov glive.

Kemično varstvo

Pri bolj občutljivih sortah solate je za zatiranje solatne plesni po fungicidih potrebno poseči že v času vzgoje sadik. Na voljo je nekaj registriranih fungicidov za zatiranje bolezni na prostem ali v zavarovanih prostorih.

Padgett –Johanson M., Laemmlen F. Downy mildew of lettuce (Bremia lactucae): Biology, disease symptoms and damage. Using the downy mildew index model for disease management. http://cesantabarbara.ucanr.edu/files/75296.pdf (september 2019)

International Bremia Evaluation Board Europe. A new race of Bremia lactucae; BI:36 EU indentified and dominated in Europe.

https://www.rijkzwaan.com/sites/default/files/press_release_ibeb_eu_july_2019_final.pdf (september 2019)

Wu B. M., van Bruggen A. H. C., Subbarao K. V. 2017. Downey mildew. V: Compendium of lettuce diseases and pests. Second edition. Subbarao K.V., Davis R.M., Gilbertson R.L., Raid R.N. 2017. The American Phytopathological Society (APS), St. Paul, Minnesota: 32-35.