Sončnična plesen

Plasmopara halstedii (Farl.) Berl. & De Toni

Metka Žerjav, marec 2020

Uvod

Sončnična plesen lahko ogroža sončnic povsod kjer je razširjeno njihovo pridelovanje, razen v območjih, kjer je zaradi visoke temperature tal ali suše razvoj bolezni oviran. V Evropi in tudi v Sloveniji je sončnična plesen razširjena. Ocenjujejo, da bolezen v svetovnem merilu povzroča 3,5% izgubo pridelka, kadar so pri pridelavi sončnic upoštevani ukrepi za njeno zatiranje, medtem ko je izguba na okuženih zemljiščih brez ukrepov za zatiranje lahko tudi do 100 %. Ker se bolezen širi na nova območja predvsem z okuženim semenom, je predpisana za vse kategorije semena ničelna toleranca. Povzročitelj je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (Seznam NNŠO, Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV). Seme mora biti pridelano v območju, kjer bolezen ni razširjena, če ta pogoj ni izpolnjen mora biti semenski posevek med rastjo pregledan in brez znamenj bolezni ali pa je treba seme pred trženjem še obdelati s fungicidom, ki učinkovito zatre sončnično plesen.

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Plasmopara halstedii je obligatna oomiceta, katere glavni gostitelj je sončnica. Ima še nekaj drugih gostiteljev med okrasnimi rastlinami, ki jih gojimo tudi v Sloveniji (Ageratum, Centaurea, Rudbeckia, Zinnia idr.) pa tudi med pleveli (npr. Bidens, Artemisia).

Bolezenska znamenja so raznolika, odvisna od starosti rastline ob okužbi, okoljskih razmer in občutljivosti sorte. Najbolj pogosto patogen povzroči propadanje sejancev, sistemično okužbo listov, tudi stebel in cvetnih koškov. Seme v okuženih cvetnih koških je drobno ali celo prazno. Sončnice so lahko zakrnele, pogosto ostanejo pritlikave. Listi sistemično okuženih rastlin so klorotični, rumenenje je izrazito ob listnem rebru in večjih žilah. Bolezenska znamenja so tem izrazitejša čim bolj zgodaj po kalitvi semena je prišlo do okužbe.

Kadar je dovolj vlažno, je vidna sporulacija na kličnih listih in pozneje na svetleje obarvanih delih listov nastane na spodnji strani plesniva prevleka s številnimi trosovniki (sporangiji). Na sistemično okuženi rastlini nastajajo oospore, tako v koreninah kot v nadzemnih delih. Te po odmrtju tkiv ostanejo vitalne v tleh tudi do 10 let. Pri sekundarnih okužbah starejših rastlin s trosovniki, ki so nastali na sistemično okuženih sončnicah, se pojavijo oglate pege na listih vendar patogen ostane omejen na pego in se ne razrašča po rastlini.

Pri odpornih sortah se simptomi sploh ne pokažejo ali pa so omejeni le na klične liste in se patogen ne širi po rastlini.

Slika 1: Klorotično tkivo ob listnih žilah pri sistemični okužbi s sončnično plesnijo (foto: KIS)

Slika 2: Gosta plesniva prevleka na spodnji strani lista pri sistemični okužbi s sončnično plesnijo (foto: KIS)

Razvoj in širjenje bolezni

Ugodne razmere za razvoj plesni so v deževnem, hladnem vremenu pri temperaturi pod 18 C. V tleh, kjer zastaja voda, je okužba bolj izrazita. Na nižje ležečih delih polja ali v depresijah bo okuženih rastlin več.

Sončnice se okužijo na tri načine. V območjih kjer je gojenje sončnic razširjeno in jih večkrat pridelujejo na istih površinah, je najbolj pogosta okužba preko tal z oosporami. Oospore sončnične plesni v tleh po prezimitvi kalijo, sprostijo se gibljive zoospore, ki skozi korenino okužijo kalečo rastlino. Gre za sistemično okužbo, saj micelij lahko preraste vse rastlinske dele, razen meristema. Mlade rastline so za okužbo dovzetne predvsem v prvih dveh do treh tednih. Precej pogosto je tudi širjenje s semenom, zlasti kadar semenska pridelava ni bila dobro nadzorovana. Tudi iz okuženega semena zraste sistemično okužena rastlina. Starejše rastline se okužijo s sporangiji, ki nastajajo na sistemično okuženih rastlinah in jih raznaša veter znotraj posevka ali v bližnje posevke. Ta vrsta okužbe nima večjega gospodarskega pomena za pridelavo, je pa pomembna za samo širjenje bolezni, če so na rastlinskih delih, ki ostanejo na njivi, nastale oospore. Te bodo lahko povzročile sistemično okužbo, ko bo na istem zemljišču spet posevek sončnic.

Poglavitno za širjenje bolezni na večje razdalje je okuženo seme. Lokalno se bolezen širi s trosovniki, ki jih raznaša veter z okuženih sončnic, bodisi tistih za pridelavo ali samosevnih in okrasnih. Možno, vendar manj pomembno, je tudi širjenje s tlemi, ko se pri obdelavi prenaša prst z okuženih zemljišč na neokužena.

Varstvo

K zmanjšanju širjenja sončnične plesni prispevajo naslednji ukrepi:

  • setev zdravega semena (certificiranega ali drugače preverjenega glede okužbe),
  • pridelovanje odpornih sort (odpornost sorte proti več rasam oziroma glede na razširjenost rase sončnične plesni v določenem območju, če o tem obstajajo podatki),
  • pridelovanje sončnic na zemljiščih, za katera je znano, da niso kontaminirana z oosporami halstedii,
  • na zemljiščih, kjer se je plesen že pojavljala naj bo kolobar večleten (sončnice na istem zemljišču šele po 4 ali več letih),
  • odstranjevanje sistemično okuženih sončnic (predvsem v semenskih posevkih) in samosevnih sončnic na vseh zemljiščih,
  • Tretiranje semena z učinkovitimi registriranimi fungicidi (možen je pojav odpornosti proti fungicidom, ki se že dolgo uporabljajo, npr. proti metalaksilu/mefenoksamu).

Viri

Harveson R.M., Markell S.G., Block C.C., Gulya T.J (ur.). 2016. Compendium of Sunflower Diseases and Pests, APS Press, St. Paul, 140 str.

Gascuel Q., Martinez Y., Boniface M.C., Vear F., Pichon M., Godiard L. 2015. The sunflower downy mildew pathogen Plasmopara halstedii. Molecular Plant Pathology, 16,2: 109–122