Stebelna bolezen in črna gniloba buč in kumar

Stagonosporopsis spp.

Metka Žerjav; november 2021

Glive iz rodu Stagonosporopsis se pojavljajo na bučah v vseh razvojnih stadijih, pa tudi na kumarah, melonah in lubenicah. Znane so tri vrste tega rodu, ki okužujejo bučevke, a na kumarah in bučah je najbolj razširjena vrsta Stagonosporopsis cucurbitacearum, prej bolj znana pod imenom Didymella bryoniae. Ker se prenašajo tudi s semenom lahko povzročijo že okužbo sejancev, pozneje pa prizadenejo korenine, stebla, liste in plodove. Največ škode povzroči gnitje plodov na polju in tudi še pozneje, če se skladiščijo. Med različnimi tipi buč in tudi med sortami so precejšnje razlike v občutljivosti za to bolezen, ki je v Sloveniji precej pogosta.

Na sejancih gliva povzroči okrogle pege na kličnih listih in pozneje se širi na prave liste. Sprva so pege bolj ob robovih listov, nato pa se večajo in lahko se posuši cel list. Na steblih se bolezen kaže z oplutenelostjo in spremembo barve (slika3). Na površini svetlo rjave, odmrle skorje stebla se pojavijo črna trosišča. Te najdemo tudi na odmrlem tkivu listnih peg in na plodovih. Stebla slabše prevajajo vodo in hranila in se, če so močneje okužena, tudi sušijo, še zlasti ko se začno buče debeliti. Pogosto se na stebla naselijo tudi druge patogene glive (Fusarium, Colletotrichum), ki prispevajo k sušenju. Prva bolezenska znamenja na plodu so pri oljni buči podobna sončnemu ožigu, nato se pojavilo črne pege a lupina buče je še čvrsta. Gniloba se pod lupino širi v meso (slika1). Tudi na plodu se razvijejo trosišča.

Pri občutljivih tipih buč, ki se skladiščijo v vlažnih razmerah, gniloba zajame večji del buče, ki se zmehča. Na gnilih delih se razraste tudi bel micelij glive. Gnili deli lupine so prekriti s trosišči iz katerih izhajajo sluzaste mase trosov, kar daje površini moker, bleščeč videz, pozneje se pri razkroju pridružijo še bakterije (slika 2).

Slika 1: Črna gniloba na oljni buči (foto arhiv KIS)

slika_1_stago

Slika 2: Močno napredovala črna gniloba po skladiščenju buče (foto arhiv KIS)

slika_2_stago

Slika 3: Oplutenelost na steblu po okužbi z glivo Stagonosporopsis (foto arhiv KIS)

slika_3_stago

Slika 4: Poškodbe zaradi glive Stagonosporopsis na bučah C. moschata (foto arhiv KIS)

slika_4_stago

Patogen se prenaša s semenom in preko tal in se lahko dolgo časa ohrani tako v semenu, kot v tleh.

Optimalne razmere za okužbo in sporulacijo so pri temperaturi med 24-25°C in potrebna je omočenost listov, ki traja vsaj 1 uro. Skozi rastno dobo se gliva v vlažnih razmerah večkrat namnoži in povzroča nove okužbe. Iz spolnih in nespolnih trosišč, ki jih s povečevalnim steklom lahko razločimo, se v vlažnem vremenu sproščajo trosi in se širijo z vodnimi kapljami in vetrom.

Sorte bučevk, ki jih gojimo, se glede odpornosti nekoliko razlikujejo, toda odpornih sort ni. Ključna za varstvo pred boleznijo je izbira zdravega semena (prenos s semenom je pogost) in kolobarjenje. Ker so ostanki buč po spravilu prerasli z glivo, bomo z zadelavo teh ostankov v tla pospešili njihovo razgradnjo in zmanjšali preživetje glive. Pazimo, da buč, kadar so namenjene skladiščenju, pri spravilu ne poškodujemo. Poškodbe so nova vstopna mesta za okužbo in buče bodo začele gniti.

Keinath A.P., Wintermantel W.M., Zitter T.A. 2017: Compendium of Cucurbit Diseases and Pests, 2. izdaja. APS Press, Minnesota, ZDA: 220 str.

Keinath A.P., 2011. From native plants in central Europe to cultivated crops worldwide: the emergence of Didymella bryoniae as a cucurbit pathogen. Hortscience 46: 532−535

Moumni M., Mancici V., Allagui M.B., Murolo S, Romanazzi G.2019. Black rot of squash (Cucurbita moschata) caused by Stagonosporopsis cucurbitacearum reported in Italy. Phytopathologia Mediterranea 58(2): 379-383