Sušenje vej in poganjkov borovnic

Diaporthe vaccinii Shear

Metka Žerjav, oktober 2020

Najbolj razširjena je ta bolezen na območjih z zmerno klimo v Severni Ameriki, kjer tudi povzroča gospodarsko škodo. Gostitelji glive so vrste iz rodu Vaccinium: V. corymbosum, V. macrocarpon, V. vitis-idaea, V. ashei, V. angustifolium in V. oxycoccum. Po predvidevanjih so lahko gostitelji tudi druge vrste tega rodu, vključno z navadno borovnico (V. myrtillus).V Evropi je bilo nekaj potrjenih najdb po letu 1956, vendar so bile večinoma izkoreninjene, razen v Latviji. Tam je njena razširjenost potrjena, vendar pogostost pojavljanja bolezni ni velika. V Sloveniji je bilo z obsežno preiskavo ugotovljeno, da se ta gliva pri nas ne pojavlja.

Podatki o gospodarski škodi izvirajo iz ZDA in se nanašajo na posamezne primere pojava v letih ali območjih, ko je bil pojav bolezni izrazit. Omenjajo možne izgube pridelka med 18 in 35 % pri brusnicah in tudi znatne izgube zaradi odmiranja vej pri občutljivih sortah ameriških borovnic. Ker tudi druge glive povzročajo podobna bolezenska znamenja na borovnicah in brusnicah, se podatki o izgubi pridelkov pogosto nanašajo na kompleks več bolezni.

Nekatere druge vrste gliv, vključno z vrstami iz rodu Diaporthe, ki so tudi patogene za borovnice in brusnice, se po bolezenskih znamenjih zelo malo razlikujejo od D. vaccinii, zato prepoznavanje bolezni po videzu bolezenskih sprememb ni možno. Med vrstami gliv iz rodu Diaporthe so morfološke razlike majhne in je za zanesljivo identifikacijo D. vaccinii potrebna laboratorijska preiskava vzorca tudi z molekularno metodo.

Gliva D. vaccinii je uvrščeni na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO, Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi »Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Najbolj očitno bolezensko znamenje je sušenje enoletnih olesenelih poganjkov s cvetnimi popki in starejših vej. Skorja odmira, ksilem obolelih vej se obarva rjavo. Venijo tudi zeleni poganjki tekočega leta, na listih so pege. Plodovi so latentno okuženi in se gnitje pojavi šele ob zrelosti in med skladiščenjem. Kadar odmiranje skorje zajame več ogrodnih vej grma, propade cela rastlina. Na odmrlih vejah se pod površjem skorje pojavijo trosišča nespolnih trosov iz katerih v vlažnih obdobjih izhajajo skupki trosov.

Slika 1: Sušenje vej ameriške borovnice in piknidiji glive D. vaccinii (vir EPPO Global Database)

Diaporthe vacinii

Gliva ima nespolna trosišča (piknidije) velika od 0,2 do 0,5 mm iz katerih, kadar je dovolj vlažno, izhajajo nespolni trosi. Ti so dveh tipov, oboji so brez barve in enocelični. Alfa konidiji so eliptične oblike in mnogo krajši od nitastih beta konidijev. Gliva ima tudi spolna trosišča, vendar po doslej znanih podatkih njihova vloga pri širjenju bolezni med rastno dobo ni dokazana. Optimalna temperatura za rast micelija in kalitev konidijev je 21–24 ˚C.

Gliva prezimi na okuženih mrtvih delih rastline, verjetno tudi na rastlinskih ostankih na tleh. Trosi so primarni vir za okužbo in se sproščajo preko celotne rastne dobe, največ jih je od brstenja cvetnih brstov do odpadanja cvetnih lističev ob koncu cvetenja. Patogen prodre v rastlino zlasti na mestih, kjer je tkivo rastline poškodovano, v manjši meri pa tudi neposredno skozi mlade poganjke ali odprte cvetne brste. Na večje razdalje se širi s sadilnim materialom, morda tudi z okuženimi plodovi. Na krajše razdalje, predvsem med rastlinami znotraj nasada, pa se razširja s trosi. Ti se širijo s pomočjo vodnih kapelj ob dežju ali pri namakanju in tudi s površinskim tokom vode. Možno je, da pri prenosu konidijev med rastlinami sodelujejo tudi ptice in žuželke, tako kot pri nekaterih drugih vrstah rodu Diapothe, toda neposrednih dokazov o takem prenosu za vrsto D. vaccinii ni.

Do zdravega lesa izrezujemo odmirajoče poganjke in veje, ki se sušijo in jih uničimo.

Vannini A., Vettraino A.M. 2001. Ink disease in chestnuts: Impact on the European chestnut. Forest Snow and Landscape Research, 76, 3: 345-350

Giblin F. 2015. Review of Phytophthora Root Rot of Chestnuts. Horticulture Innovation Australia, Project number CH 14002, Sydney: 33 s.

EPPO (2021) EPPO Global Database (available online). https://gd.eppo.int