Temna pegavost pšenice

TEMNA PEGAVOST PŠENICE (Pyrenophora tritici-repentis (Died.) Drechsler)

Meta Urbančič Zemljič, Metka Žerjav; december 2016

Temna pegavost pšenice ali krajše DTR je bolezen, ki je bila prvič opisana leta 1923. Pri nas je razmeroma nova in jo opažamo šele v zadnjih letih. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije je bila prvič določena l. 2008, v nekoliko večjem obsegu pa smo jo zaznali leta 2013. Sicer je bolezen razširjena povsod, kjer pridelujejo pšenico. K njenemu širjenju prispevajo predvsem novejši pristopi pri pridelavi pšenice, zlasti setev z minimalno obdelavo tal in gojenje pšenice v ozkem kolobarju. Povzroča od 5 do 10 % izgube pridelka, v izjemnih razmerah tudi do 50 %. Pridelano zrnje je drobnejše in slabše kakovosti, od zdravega se loči tudi po rdečkasti barvi.

Prva bolezenska znamenja se pojavijo na listih blizu tal. Kažejo se v obliki svetlorjavih peg, okroglih do nepravilnih oblik, s temneje obarvano sredino in svetlejšim okoliškim tkivom, ki se raztegne v vretenasto obliko in spominja na obliko oči (Slika 1). Vendar simptomi niso vedno jasno izraženi in se spreminjajo, odvisno od sorte in obstoječih genov za odpornost. Pri bolj odpornih sortah se lahko pojavijo samo drobne rjave pege, ki se ne večajo, pri zelo občutljivih sortah pa so temne pege obdane s svetlo rjavim ali porumenelim tkivom, kar lahko zajame ves list. Prva bolezenska znamenja se pojavijo spomladi na spodnjih listih in se kasneje širijo na zgornje. Znamenja lahko zamenjamo s tistimi pri rjavenju pšeničnih plev ali pri pšenični listni pegavosti. Pri slednji se kasneje oblikujejo piknidiji, po katerih jo lahko ločimo od temne pegavosti.

Slika 1: Okužbe s temno pegavostjo pšenice z značilnimi znamenji na listih (foto: arhiv KIS)

Slika 2: Podobnost znamenj pri temni pegavost (DTR) in pšenični listni pegavosti (S. tritici) (foto: arhiv KIS)

Gliva prezimi v obliki trosišč (pseudotecijev), ki se oblikujejo na slami in ostankih stebel po žetvi pšenice. V njih jeseni in preko zime dozorijo spolni trosi (askospore), ki se spomladi ali tudi že v jeseni, v vlažnih razmerah sprostijo in okužijo mlade posevke pšenice v bližnji okolici. Gliva lahko prezimi tudi v obliki micelija, na katerem se spomladi oblikujejo nespolni trosi (konidiji), ki prav tako povzročajo okužbe. Na okuženih mestih se kmalu pojavijo pege in na odmrlem tkivu se oblikujejo konidiji, ki povzročajo nove okužbe. Tako se gliva širi naprej po rastlini in s pomočjo vetra tudi na večje razdalje. Za tvorbo trosov in okužbo mora biti listje mokro (dež ali rosa) vsaj 6 do 48 ur, odvisno od temperature. Bolezen se lahko pojavi kadarkoli med rastjo pšenice, navadno pa so izbruhi najmočnejši v obdobju staranja listov oziroma v poznejših razvojnih stadijih.

Sliki 3 in 4: Na odmrlem tkivu v sredini pege poženejo temni trosonosci s trosi (konidiji) (foto: arhiv KIS)

Gliva lahko poleg pšenice okuži tudi rž in nekatere trave (npr. plazečo pirnico, stoklase, ..), oves in ječmen pa za okužbe nista občutljiva.

Preventivni ukrepi

  • Ker gliva prezimi na slami in drugih žetvenih ostankih se izogibamo gojenju pšenice za pšenico ter minimalni obdelavi zemljišč. Skrbimo torej za širok kolobar in zaoravamo žetvene ostanke.
  • Dobra mikrobiološka aktivnost tal (npr. zeleno gnojenje) pospeši razkroj ostankov v tleh.
  • Sejemo manj občutljive sorte in zdravo seme (bolezen se prenaša tudi s semenom, kar je pomembno predvsem za širjenje bolezni v nova območja).

Kemično zatiranje

  • Ciljno zatiranje bolezni je potrebno predvsem takrat, kadar v kolobarju sledi pšenica pšenici, brez vmesnega oranja.
  • Gliva ima kratko inkubacijsko dobo, zato je kurativno delovanje fungicidov slabo. Pomembno je hitro ukrepanje, s pregledovanjem posevkov je treba začeti že v fazi razraščanja.
  • Učinkoviti so triazolni (propikonazol, protiokonazol) in strobilurinski fungicidi. V poskusih so dosegli najboljše rezultate s kombiniranimi pripravki.
  • Pri rabi strobilurinskih fungicidov obstaja velika nevarnost za razvoj odpornosti. V nekaterih državah že poročajo o pojavih odpornosti te glive na strobilurinske fungicide.

Fungicidi za zatiranje bolezni v pšenici so v tabeli.

Compendium of wheat diseases and pests. Third edition. 2010. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 171 str.

Jørgensen L.N., Olsen L.V. 2007. Control of tan spot (Drechslera tritici-repentis) using cultivar resistance, tillage methods and fungicides. Crop protection  26, s. 1606-1616

Pflanzenkrankheiten erkennen, verstehen, vermeiden. DTR-Blatdürre

http://www.pflanzenkrankheiten.ch/de/krankheiten-an-kulturpflanzen/getreide-mais/weizen/170-

drechslera-tritici-repentis (oktober, 2015).