Tobakov ščitkar

Bemisia tabaci (Gennadius, 1889)

Špela Modic in Mojca Rot (KGZS Zavod Nova Gorica), februar 2025

Uvod

Tobakov ščitkar (Hemiptera: Aleyrodidae) spada v naddružino ščitkarjev ali moljevk (Aleyrodoidea).  Je izrazit polifag, ki se lahko prehranjuje na več kot 600 rastlinskih vrstah, zato ga uvrščamo med pomembne gospodarske škodljivce tako okrasnih kot gojenih rastlin. Spada med karantenske škodljivce v rastlinjakih in je na EPPO A2 seznamu I.A.I. Pri nas je bil v preteklosti večkrat prestrežen na okrasnih rastlinah kot npr. na božičnih zvezdah, krizantemah, hibiskusu in gerberah. Sicer pa se pri nas pojavi le občasno in je njegova prisotnost omejena na zavarovane prostore.

Od več kot 1550 opisanih vrst ščitkarjev je na ozemlju Slovenije dokumentiranih 25 vrst (Seljak, 2018). To so drobne, približno 1 milimeter dolge žuželke, pokrite z belim voščenim poprhom, ki ga izločajo žleze na zadku. Odrasli osebki so prostoživeči, podobni majhnim belim moljem. Aktivni so podnevi. Območje njihove razširjenosti so tropska in subtropska območja. V Evropi (skupaj s Sredozemljem) je znanih vsaj 75 vrst (v kolikor štejemo agregat vrst iz skupine Bemisia tabaci kot eno vrsto), od tega jih je 29 vrst tujerodnih.

Na prostem se pri nas na gojenih rastlinah pogosto pojavlja kapusov ščitkar (Aleyrodes proletella L.), ki se hrani na različnih kapusnicah, predvsem napada brokoli, brstični ohrovt, zelje, cvetačo in nekatere plevelne vrste križnic, občasno pa povzroča težave tudi pri pridelavi gerber in kumar. Najbolj razširjena vrsta pa je rastlinjakov ščitkar (Trialeurodes vaporarium [Westwood]), ki je tako pri nas kot drugod po svetu pomemben gospodarski škodljivec pri pridelavi zelenjave in okrasnih rastlin v zavarovanih prostorih. Gre za izrazito polifagno vrsto, ki se prehranjuje predvsem na vrtninah, najpogosteje na paradižniku, jajčevcu, kumarah, bučkah idr.

Poškodbe

Tako ličinke kot odrasli  tobakovi ščitkarji povzročajo neposredne poškodbe na rastlinah s sesanjem rastlinskih sokov iz floema. Listi rumenijo in predčasno odpadejo, kar slabi rastlino in zmanjša njeno prirast. Pomembnejša pa je posredna škoda, ki jo povzročijo z izločanjem medene rose (sladkoren izloček), na katero se sekundarno naselijo in na njej razvijajo glive, ki povzročajo sajavost rastlin. Sajasta prevleka zmanjšuje učinkovitost fotosinteze rastlin, zaradi nje pa so napadene rastline in plodovi tudi grdega videza in netržni. Poleg tega so ščitkarji tudi znani prenašalci različnih rastlinskih virusov, kot so begomovirusi. Tobakov ščitkar prenaša več kot 100 rastliskih virusov iz rodov Begomovirus (Geminiviridae), Crinivirus (Closteroviridae) in Carlavirus ali Ipomovirus (Potyviridae). Begomovirusi so najštevilnejši med virusi, ki jih prenaša tobakov ščitkar in lahko povzročijo izgube pridelka med 20 % in 100 %. Ker se virusi širijo prek napadenih rastlin je zelo pomembno, da se v zavarovane prostore vnaša zdrave rastline. Eden od pomembnejših virusov, ki ga prenaša tobakov ščitkar je virus rumenenja in kodravosti listov paradižnika (TYLCV).

Opis in bionomija

Razvojni krog tobakovega ščitkarja poteka v celoti na gostiteljski rastlini preko razvojnih stadijev (jajčece, nimfa-1,2,3,4-puparij, odrasel osebek). Njihov razvoj je predstopnja popolne preobrazbe. Nimfe 1. stopnje so prozorne, velike 0,25 mm. Imajo noge in tipalke. Ko najdejo ustrezno mesto se pritrdijo na rastlino in se začnejo prehranjevati. Noge in tipalke jim zakrnijo. Sledita negibljivi 2. in 3. levitveni stopnji ter stopnja puparija. Nimfe 2. stopnje so ploske in okrogle, velike 0,3 mm. Nimfe 3. stopnje so velike 0,5 mm in v 4. stopnji postanjejo skoraj okrogle (0,8 mm dolge in 0,6 mm široke). To stopnjo imenujemo tudi puparij. V tej stopnji so lepo vidne rdeče oči.

V stadiju puparija se tobakov ščitkar razlikuje od rastlinjakovega ščitkarja po morfoloških znakih. Puparij tobakovega ščitkarja je obarvan povečini rumeno. Sicer pa je barvni odtenek odvisen od gostiteljske rastline. Na božični zvezdi je limonasto rumene barve. Puparij ima obliko kaplje. V stranskem pogledu je videti povešen. Zgornja ploskev je večja od spodnje. Puparij rastlinjakovega ščitkarja je bel. Ima obliko ovalne ploščice, z navpičnim stranskim robom. Zgornja in spodnja ploskev sta enako veliki. Ob zunanjem robu puparija ima venec majhnih dlačic. Pri tobakovem ščitkarju je zunanji rob puparija brez dlačic.

Samica tobakovega ščitkarja je v dolžino nekoliko večja kot 1 mm, samci pa so manjši. Po izleganju so odrasli rumeni s prozornimi krili, toda po le nekaj urah si telo in krila prekrijejo z belim voščeni poprhom, ki ga izločijo skozi žleze na zadku. Ta voščeni poprh je pri tobakovemu ščitkarju manj intenziven kot pri rastlinjakovem ščitkarju, zato je tudi telo bolj izrazito rumene barve. Tobakov ščitkar odlaga jajčeca razpršeno po celi rastlini, medtem ko pri rastlinjakovem ščitkarju pogosto najdemo vse razvojne stadije skupaj na enem listu. Izležena jajčeca tobakovega ščitkarja so sprva rumeno-zelena in postopoma postanejo svetlo rjava. Najdemo jih na spodnji strani listov in so manjša od jajčec rastlinjakovega ščitkarja. Optimalne temperature za razvoj tobakovega ščitkarja so od 25 do 30 °C, rastlinjakovega pa od 20 do 25°C.

Varstvo

Preventivni ukrepi

Ščitkarje ugotavljamo z natančnim pregledovanjem spodnje strani listov, kjer iščemo drobne smetanasto rumene luskam podobne ličinke. Občasno se te pojavljajo tudi na zgornji površini listov. S tresenjem rastline opazimo leteti tudi odrasle osebke. Odrasle ščitkarje lahko uspešno lovimo na rumene lepljive plošče, zato je priporočljiva njihova uporaba v zavarovanih prostorih.

Priporočljivo je tudi redno odstranjevanje plevelnih vrst, kot sta npr. pasje zelišče (Solanum nigrum) in navadni kristavec (Datura stramonium) ter rastlinskih ostankov, na katerih bi ščitkar lahko prezimil. Preprečevati je treba vnos žuželk od zunaj prek sadik in drugega rastlinskega materiala. Za spremljanje pojava in ulov začetne populacije odraslih ščitkarjev na prostem in v zavarovanih prostorih uporabljamo rumene lepljive plošče.

Nekemično zatiranje

Tobakovega ščitkarja uspešno parazitira osica najezdnica Encarsia formosa, njegov učinkovit naravni sovražnik je tudi plenilska stenica Macrolophus pygmaeus. Obe vrsti imata v Sloveniji status domorodnih vrst in se lahko uporabljata za namene biotičnega varstva tobakovega in rastlinjakovega ščitkarja.

Kemično zatiranje

Kemično zatiranje tobakovega ščitkarja je oteženo, saj se lahko na rastlin hkrati pojavi več razvojnih stadijev na katere pa insekticidi ne delujejo enako učinkovito. Poleg tega ga pred nanosom varuje tudi voščeni poprh.

Uporabljeni viri

Gratwick M. 1992. Glasshouse whitefly. V: Crop pest in the UK. 1992. Gratwick M. London, Chapman&Hall: 46-

Jansen M., Porcelli F. 2018. Aleurocanthus camelliae (Hemiptera: Aleyrodidae), a species possibly new for the European fauna of a genus in great need of revision. Tijdschrift voor Entomologie, 161(2): 63-78

Ličen R., Seljak G. 1999. Tobakov ščitkar (Bemisia tabaci [Gennadius]) nevaren karantenski škodljivec v rastlinjakih. V: Maček J. (ur): Zbornik pred. in ref. 4. slov. posv., Portorož, 3.-4. mar. 1999. ljubljana, Društvo za varstvo rastlin Slovenije: 221-229

Martin J. H., Mifsud D., Rapisarda C. 2000. The whiteflies (Hemiptera: Aleyrodidae) of Europe and the Mediterranean basin. Bulletin of entomological research, 90(5): 407-448

Mifsud D., Cocquempot C., Mühlethaler R., Wilson M., Streito J. C. 2010. Other Hemiptera Sternorrhyncha (Aleyrodidae, Phylloxeroidea, and Psylloidea) and Hemiptera Auchenorrhyncha. Chapter 9.4. Alien terrestrial arthropods of Europe. BioRisk, 4(1): 511-552

Seljak G. 2018. Kaj vemo o favni ščitkarjev (moljevk) Slovenije (Hemiptera, Sternorrhyncha, Aleyrodidae)? (= What do we know on the whitefly fauna of Slovenia (Hemiptera, Sternorrhyncha, Aleyrodidae)?). V: 5. slovenski entomološki simpozij z mednarodno udeležbo, knjiga povzetkov, Maribor, 21.-22. september 2018. Podlesnik J., Klokočovnik V. (ur.). Maribor, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru: 28-50

Trdan S. 2016. Ščitkarji in prenos virusov s ščitkarji. V: Prenosi rastlinskih virusov 1. Mavrič Pleško I., Saša Š. (ur.). Ljubljana. Kmetijski inštitut Slovenije: 87-100

EPPO Standard PM7/35; Diagnostic protocols for regulated pests

EPPO Global Database, 2025. Bemisia tabaci. https://gd.eppo.int/taxon/BEMITA/photos (14. 1. 2025)