Trohnenje paradižnikovega stebla

Didymella lycopersici

Urša Prislan, december 2022

Uvod

Trohnenje paradižnikovega stebla, ki jo povzroča gliva Didymella lycopersici je bolezen, ki najpogosteje okužuje paradižnik, ki je pridelan v rastlinjakih, vendar je bolezen prisotna tudi pri pridelavi na prostem. Poleg paradižnika, gliva okužuje tudi druge predstavnike iz družine razhudnikov (Solanaceae), kot so paprika (Capsicum sp.), jajčevec (Solanum melongena), krompir (Solanum tuberosum) in druge.

Bolezenska znamenja in opis povzročitelja

Simptomi, ki jih povzroča gliva D. lycopersici so vidni na steblih rastlin, v manjši meri pa se simptomi pojavljajo tudi na plodovih, predvsem pri pridelavi na prostem.

Okužba je ponavadi najprej vidna na spodnjem delu stebla, tik nad tlemi. Na steblih se pojavijo lise, ki so po izgledu vlažne in temno rjave. Povrhnjica stebla postopoma razpade, ksilem pa porjavi. Lise se lahko hitro razširijo in obkrožijo celotno steblo, kar ovira dotok vode in hranilnih snovi po celotni rastlini. Oviran dotok hranilnih snovi vodi do rumenenja, venenja ter sušenja lističev. Vse skupaj lahko vodi v odmrtje celotne rastline.

Na vseh prizadetih delih je mogoče opaziti veliko število črnih struktur (piknidijev), ki so lahko vidni s prostim očesom.

Simptomi se na plodovih paradižnika, ki je pridelan v rastlinjaku, pojavijo redko. Bolj pogosto pa se pojavijo pri paradižniku pridelanem na prostem . Pojavijo se mokre in črne pege s koncentričnimi krogi, ki se hitro razvijejo in prekrijejo plodove. Ti lahko postopoma mumificirajo in odpadejo.

Okužba na listih so vidne kot majhne, rjave lise, ki so lokalno razporejene na robu listne ploskve. Sčasoma se lise večajo in v središču postajajo svetlejše.

Razvoj in širjenje bolezni

Vlaga je dejavnik, ki najbolj vpliva na razvoj trohnenja paradižnikovega stebla. Stopnja okužbe je najvišja po dežju, dolgotrajni jutranji rosi ali pri preobilnem namakanju. Glivi za razvoj ustrezajo bolj nizke temperature, optimalna temperatura je nekje okoli 20 °C, njena rast je opazno zmanjšana pri temperaturah nad 30 °C.

Starejše rastline so bolj dovzetne za okužbo kot mlajše. Gliva D. lycopersici vstopa v rastlino neposredno skozi povrhnjico, skozi rane ali listne reže. Voda, ki zastaja na listih, spodbuja kalitev spor in njeno širjenje po celotni rastlini.

D. lycopersici se ohranja na okuženih odmrlih rastlinskih ostankih v tleh, v obliki micelija ali piknidijev. Ogromno število piknidijev je prisotnih na starih in odmrlih steblih, ki so ob nastopu ugodnih razmer (dovolj vlage) vir spor, prek katerih poteka širjenje glive. Spore se razpršijo po rastlinah z brizganjem med dežjem ali preobilnim namakanjem.

Gliva se ohranja in prenaša tudi s semeni. Iz polja na polje jo lahko prenašamo tudi z okuženim orodjem, rokami in oblačili.

Varstvo

Uporabljamo fungicide, ki so v aktualnem letu dovoljeni za uporabo.

Pri varstvu se poslužujemo preventivnih ukrepov za preprečevanje bolezni in za njen lažji nadzor.

Sadimo čisto, certificirano seme. Sproti odstranjujemo in uničujemo okužene rastline. Če je možno se redno poslužujemo kolobarja, ker tolerantne sorte niso na voljo. Pri pridelavi v rastlinjaku se izogibamo preobilnemu namakanju in redno prezračujemo prostore ter za saditev uporabljamo razkužen substrat.

Viri

Jones J.B., Zitter T.A., Momol T.M., Miller S.A 2014. Compedium of Tomato Diseases. Second edition. The American Phytipathological  Society, Minnesota: str 22 – 23.