Trtna uš

Daktulosphaira vitifoliae (Fitch)

Špela Modic; avgust 2018

Trtna uš izvira iz Severne Amerike, od koder je bila leta 1860 leta zanesena tudi v Evropo. Pri nas so jo v vinogradih prvič ugotovili leta 1880. Vendar pa naj bi bila po Breclu (1981) pri nas navzoča že nekaj let prej. Domače ime za trto uš je filoksera. Napada lahko nadzemne in podzemne dele vinske trte.

Uši s sesanjem povzročajo tvorbo šišk na listih in koreninah. Evropske in ameriške vrste trte se razlikujejo v odpornosti na napada škodljivca, in sicer, na ameriških trtah uši povzročijo več škode s sesanjem na listih in le v omejenem obsegu na koreninah. Na evropskih trtah pa uš povzroči več škode s sesanjem na koreninah, kjer povzroča tvorbo šišk, ki ovirajo kroženje sokov, zaradi česar se sušijo in propadajo trsi. Trsi se sušijo v koncentričnih krogih, ker se od trsa, ki je bil prvi napaden in se posuši, uši širijo na zdrave sosednje trse. Napad trtne uši na listih pa ne povzroči gospodarske škode ter ne vpliva na količino in kakovost vina. Pogosteje jo najdemo na listih samorodnic.

Slika 1 in 2: Simptomi napada trtne uši na listih. Šiške na spodnji strani listov, ki jih povzroči trtna uš s sesanjem (foto: arhiv KIS)

Trtna us

Razvojni krog trtne uši je zelo zanimiv in zapleten, ker gre za menjavanje koreninskih in listnih rodov. Na ameriških vrstah trte živi trtna uš na koreninah in na listih ter ima popoln razvojni krog, v katerem se pojavljajo vse razvojne oblike uši. Popoln razvojni krog vključuje migracijo uši s korenin na liste in nazaj na korenine in izmenjavo spolnih nespolnih (partenogenetski) rodov.

Na evropskih kultivarjih vinske trte cepljenih na ameriške podlage, postanejo uši, ki sesajo na koreninah t.i. radicikole (radicicolae), aktivne spomladi, ko začne trta odganjati. Le-te se vse poletje razmnožujejo partenogenetsko in s sesanjem povzročajo tvorbo šišk in deformacije na koreninah. Spolne oblike se pojavijo, vendar ne morejo dokončati razvoja na listih, zato se nadzemni razvojni krog ne sklene in uši se ne selijo s korenin na liste in nazaj.

Na evropski trti prezimijo ličinke (nimfe) prvega in drugega razvojnega stadija na nodijih ali na koreninskih šiškah. Na ameriški trti prezimijo jajčeca na steblih (popoln razvojni krog) in spomladi se po olistanju trte izležejo ličinke. Rumene uši t.i. galikole (gallicolae), ki se razvijejo iz zimskih jajčec potujejo na liste, kjer sesajo in s tem povzročajo nastanek šišk. Šiške so rumenkaste, pri rdečih sortah pa rdečkaste barve. Odrasle uši odložijo 400-600 jajčec v vsaki šiški. Šiškotvorne uši imajo 4-6 rodov. Osebki zadnjega rodu se spustijo v tla, na korenine, do 1,2 m globoko, kjer imajo lahko več partenogenetskih rodov. Proti jeseni se na koreninah razvijejo spolne, krilate uši, ki zapustijo tla in letijo na liste vinske trte. Po 24 urah odložijo dva tipa jajčec: iz večjih se razvijejo samičke, iz manjših samci. Spolni rod po odloži po parjenju zimska jajčeca in tako je razvojni krog zaključen. Zimska jajčeca preživijo tudi zelo ostro zimo.

Cepljenje žlahtnih evropskih sort na odporne ameriške podlage je bil več desetletij učinkovit varstveni ukrep za zatiranje trtne uši. Danes galikolna (šiškotvorna) oblika uši na listih spet ogroža vinsko trto.

Pomembno je, da vizualno pregledujemo liste trt samorodnic ameriškega porekla in ameriških podlag v matičnjaku. Priporoča se spremljanje škodljivca na trtah, ki kažejo slabšo rast. Korenine se pregleda  na podlagi njihovega izkopa. Na razpolago so tudi posebne vabe z lepljivo površino, na katero se ulovijo uši, ki lezejo po trtah. V vinograd se postavijo spomladi, ko trta odžene in se uši po prezimovanju selijo iz korenin na nadzemne dele rastlin. Zračna vaba se namesti med liste trte.  Nanjo se ulovijo krilate oblike uši. Trenutno je pri nas registriran pripravek na osnovi aktivne snovi spirotetramat, ki pa ga je dovoljeno uporabljati le v matičnih vinogradih.

Vršič, S., Lešnik, M. 2010. Vinogradništvo – druga dopolnjena izdaja. Založba ČZD Kmečki glas, Ljubljana, 346 str.

Milevoj, L., Valič, N., 2001. Trtna uš spet na pohodu. Sad, 12 (2001), str. 13-15.

Kassemeyer H.-H., Gadoury D. M., Hill G., Wilcox W. F. 2015. Downy Mildew. V: Compendium of Grape Diseases, Disorders, and Pests. Wilcox W. F., Gubler W. D., Uyemoto J. K. (eds.). 2nd edition. St. Paul, Minnesota, The American Phytopathological Society: 154-157.