Vdrta fižolova pegavost ali fižolov ožig

Colletotrichum lindemuthianum Sacc. & Magnus

Neja Marolt; marec 2020

Vdrta fižolova pegavost ali fižolov ožig je ena ekonomsko pomembnejših in vsesplošno razširjenih bolezni navadnega fižola. Poleg tega se pogosto pojavlja tudi na laškem, kitajskem fižolu, mungo fižolu in bobu. Gliva povzročiteljica vdrte fižolove pegavosti Colletotrichum lindemuthianum prevleduje v pridelovalnih območjih s hladnejšimi in bolj vlažnimi vremenskimi razmerami, kjer lahko pride tudi do 100 % izpada pridelka fižola. Črne pege ali t.i. antraknoze, ki jih povzroča gliva se lahko pojavljajo na vseh nadzemnih delih fižolovih rastlin: listih, steblih, strokih in semenu. Primarni vir okužb je okuženo seme, v katerem se lahko gliva ohranja tudi do pet let, zato je pridelava in setev certificiranega semena najbolj učinkovita metoda varstva fižola pred fižolovim ožigom.

Prva bolezenska znamenja lahko opazimo že na kličnih listih v obliki rjavo črnih peg na katerih nastajajo trosi glive. Ti se ob padavinah prenesejo na stebelca in ob zadostni vlagi kalijo. Okuženim fižolovim rastlinam se listni peclji, listne žile in spodnja stran listov obarvajo opečnato rdeče, kasneje pa počrnijo. Takšne rastline lahko propadejo že v zelo zgodnji razvojni fazi.

Značilna znamenja pogosteje opazimo na strokih in kasneje na semenu. Na mestu okužbe se oblikujejo drobne in podolgovate črno rdeče pege, ki postanejo postopoma vdrte. Te s staranjem dobijo črn obroč z rdečkasto obrobo. Na njih so ob dežju ali obilni vlagi vidni skupki trosov, ki so roza ali svetlo oranžne barve. Močno okuženi stroki se nagrbančijo in posušijo.

Slika 1: Posejano seme fižola je bilo okuženo z glivo C. lindemuthianum (foto: arhiv KIS)

fižolov ožig_sl1

Slika 2: Na spodnji strani lista so pod pegami žile rdeče rjavo obarvane (foto: arhiv KIS)

fižolov ožig_sl2

Slika 3: Vdrte rjavo rdeče pege s črno obrobo so značilne za vdrto fižolovo pegavost (foto: arhiv KIS)

Fižolov ožig_1

Gliva se ohranja v obliki micelija ali trosov na okuženih rastlinskih ostankih in semenih. Gliva se lahko v semenu, ki je skladiščeno na 4 °C ohranja do pet let, v rastlinskih ostankih na njivi pa tudi več kot dve leti. Gliva kali s trosi v temperaturnem razponu od 13 do 26 °C in vsaj 92% relativni zračni vlagi. Po dveh do štirih dneh od okužbe so na nadzemnih delih fižolovih rastlin značilne rjavo črne pege, v katerih se oblikujejo trosišča – acervuli z nespolnimi trosi, ki služijo kot nadaljnji vir okužbe v posevku. Ti se prenašajo s pomočjo vodnih kapljic, vetra in drugih mehanskih dejavnikov.

Preventivni ukrepi

  • Sejemo certificirano neokuženo seme in izbiramo odporne sorte.
  • Okužene rastline odstranjujemo z njive in globoko zaorjemo okužene rastlinske ostanke po spravilu fižola.
  • Za zmanjšanje infekcijskega potenciala upoštevamo 2-3 letni kolobar, v katerega vključimo žita ali razhudnikovke.
  • Okuženega semena ne razmnožujemo. Če obstaja sum, da je do okužbe z glivo lindemuthianum prišlo med rastno dobo, lahko seme razkužimo tako, da ga za 15 ur namočimo v vodo segreto na 17 do 22 °C, temu postopku pa sledi še 15-minutno namakanje v vroči vodi s temperaturo 47 °C. Temperatura ne sme biti višja od predpisane.

Kemično zatiranje

Pri nas so za zatiranje fižolovega ožiga registrirani bakrovi pripravki in fungicid na osnovi ciprodinila in fludioksonila, ki se jih uporabljajo od začetka cvetenja fižola oz. od pojava prvih okužb.

Mohammed A. 2013. An overview of distribution, biology and the management of common bean anthracnose. Journal pf plant pathology & microbiology: 4-8

Padder B.A., Sharma P.N., Awale H.E., Kelly J.D. 2017. Colletotrichum lindemuthianum, the causal agent of bean anthracnose. Journal of plant pathology 99 (2): 317-330

Schwartz H.F., Steadman J.R., Hall R., Forster R.L. (ur.). 2005. Antrachnose. V: Compendium of Bean Diseases 2. izdaja. APS Press, Minnesota, ZDA: 74-75