Vijoličasta morilka korenin

Povzročitelj vijoličaste morilke korenin je gliva Helicobasidium brebissonii, sinonim H. purpureum, anamorph Rhizoctonia crocorum, ki okužuje številne poljščine in vrtnine kot so krompir (Solanum tuberosum), korenje (Daucus carota), repa (Brassica rapa), rdeča pesa (Beta vulgaris), pastinak (Pastinaca sativa), zelena (Apium graveolens), lucerna (Medicago sativa) in špargelj (Asparagus officinalis), pa tudi nekatere plevelne vrste.

Uvrščena je na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO) na razmnoževalnem in sadilnem materialu zelenjadnic (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve. Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR: “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Gliva z micelijem ali sklerociji okužuje podzemne dele rastlin, predvsem korenine, in se nato ob primernih razmerah razširi po celotni korenini, koreniki ali stolonu. Na mestu okužbe tkivo korenine ali stolona postane uleknjeno in začne gniti. Na podzemnih delih rastline je viden umazano bel do temno vijoličen micelij, kar je še bolj opazno na gomoljnicah in korenovkah (slika 1). Na miceliju nastajajo temni, kot prosena zrna veliki sklerociji (slika 2). Nadzemni deli prizadetih rastlin lahko zaostanejo v rasti, rumenijo, venijo in celo popolnoma propadejo.

Znake okužbe sprva pokažejo posamezne rastline ali le nekaj rastlin v gruči. Okrog okuženih rastlin nad tlemi se lahko razteza značilna micelijska prevleka rožnato-vijolične do rjave barve, ki počasi (približno 1 meter na leto) razširja okužbo radialno na druge rastline. Tako lahko nastanejo gnezda okuženih rastlin s premerom 10 do 25 metrov. Optimalna temperatura za okužbo je okrog 15 ˚C. Bolezen je najbolj uničujoča v težkih in kislih tleh.

Gliva se ohranja kot micelij ali v obliki preživetvenih oblik – sklerocijev v tleh ali na gostiteljskih rastlinah in plevelu. Razširja se z okuženimi deli rastlin ali rastlinami za sajenje. Prenaša se tudi z okuženo prstjo in poplavnimi vodami ter preko uporabe orodja in opreme.

Ker je navadni špargelj trajnica, že nizka prisotnost patogena v tleh lahko povzroči velike težave z boleznijo v nasadih. Kemično zatiranje bolezni v nasadu ni možno zato so pomembni preventivni ukrepi. Povzročitelja bolezni v nasade špargljev zanesemo z okuženimi sadikami, zato je glavni način preprečevanja razširjanja okužb sajenje zdravih, certificiranih sadik.

Bolezen lahko omejujemo tudi z naslednjimi pristopi:

• Priporočljiv je kolobar dolg od 4 do 5 let, saj se sklerociji v tleh ohranjajo dolgo časa. V tem času preprečimo razrast za bolezen dovzetnih plevelov. V kolobar vključimo žita in trave.
• V nasadih preprečujemo pretirano zastajanje vode v tleh z drenažo zemljišča
• Zvišujemo pH tal z apnenjem.
• Posamezne prizadete rastline odstranimo in uničimo.

Davis R. Michael, Raid Richard N. 2002. Compendium of Umbelliferous Crop Diseases. The American Phytopathological Society, Minnesota: 75 str.

Pacific Northwest Plant Disease Management Handbook. “Carrot (Daucus carota)-Violet Root Rot”. https://web.archive.org/web/20150610202521/http://pnwhandbooks.org/plantdisease/carrot-daucus-carota-violet-root-rot; zadnjič dostopano 9. 6. 2021

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. ŠPARGELJ (Asparagus officinalis L.). Marec 2011

FITO-INFO. OPIS ORGANIZMA Helicobasidium brebissonii (DESMAZIERES) DONK. http://www.fito-info.si/index1.asp?ID=OrgCirsOpisiSkod/vsi/hel_breb_sparg.htm; Zadnjič dostopano 9. 6. 2021

Hitoshi Nakamura, Ken-ichi Ikeda, Masao Arakawa, Tomoya Akahira, Naoyuki Matsumoto. A comparative study of the violet root rot fungi, Helicobasidium brebissonii