Virus 1 majhnih češenj in Virus 2 majhnih češenj

Virusa povzročata na češnji in višnji bolezen mali češenj (LChD – little cherry disease). Okužujeta več divjih rastlinskih vrst iz rodu Prunus, LChV-1 okužuje še gospodarsko pomembne vrste kot so breskev, domača sliva, marelica in mandelj. Oba okužujeta tudi okrasno japonsko češnjo (Prunus serrulata). Prvi opisi bolezni malih češenj izhajajo iz Kanade in ZDA. V Evropi do sedaj večje gospodarske škode še ne povzročata, z izjemo na severu Nemčije v 90ih letih. Precejšnjo gospodarsko škodo sta povzročila v Kanadi, kjer se je proizvodnja  češenj ponekod znižala do 90 odstotkov.

Virusa tukaj obravnavamo skupaj, saj na češnji in višnji povzročata enaka bolezenska znamenja. Virusa spadata v družino Closteroviridae, LChV-1 v rod Velarivirus, LChV-2 v rod Ampelovirus. Zaradi pogoste odsotnosti bolezenskih znamenj obstaja možnost, da sta virusa prisotna povsod, kjer se pridelujejo češnje.

Organizem je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Bolezenska znamenja so do sedaj opazili le pri češnji in višnji ter okrasni češnji (P. serrulata). Že ime razkrije, da so plodovi okuženih rastlin manjše velikosti. Dozorevajo neenakomerno, imajo slabši okus, spremenjeno barvo ter so slabše kakovosti. Značilen znak okužbe je prezgodnje rdečenje listov. Pojav bolezenskih znamenj je povezan s pridelovalnimi razmerami, z izbiro podlage in sorte, pri čemer so bolj občutljive ameriške sorte češenj. Sočasna okužba z obema virusoma lahko pripomore k močnejšemu izražanju bolezenskih znamenj.  Pri ostalih gospodarsko pomembnih vrstah koščičastega sadja se virusa pojavljata v latentni obliki in za enkrat ne povzročata težav.

Virus LChV-1 nima znanega prenašalca v naravi. O prenosu s pelodom in semenom ni dokazov. Prenos LChV-1 na testno rastlino Nicotiana occidentalis je bil uspešen s parazitsko rastlino navadno predenico (Cuscuta europaea L.).

LChV-2 v naravi na semiperzistenten način prenašata vsaj dve vrsti volnatih uši (Pseudococcidae) in sicer P. maritimus (Ehrhorn) in P. aceris (Signoret). P. aceris je prisoten v večini evropskih držav. V Sloveniji pojava teh volnatih uši še nismo zaznali. Virus se ne prenaša s semenom ali pelodom.

Najpomembnejši način širjenja obeh virusov je z vegetativnim razmnoževanjem okuženega rastlinskega materiala. Pogosta odsotnost bolezenskih znamenj otežuje detekcijo patogena pri razmnoževalnem materialu in je v preteklosti najverjetneje pripomoglo k temu, da sta se virusa uspešno razširila.

Najpomembnejša oblika varstva je uporaba zdravega sadilnega materiala. V primeru, da v nasadu odkrijemo okužbo, je priporočljivo okužena drevesa odstraniti iz nasada in jih uničiti. Pri izbiri sort smo pozorni na odpornejše in tolerantne sorte.