Virus nekrotične pegavosti vodenke

Impatiens necrotic spot tospovirus – INSV

Barbara Grubar, oktober 2021

Virus nekrotične pegavosti vodenke (Impatiens necrotic spot tospovirus – INSV) spada v  družino Bunyaviridae , rod Tospovirus. Tospovirusi so pomembni patogeni predvsem na okrasnih rastlinah in vrtninah. Okužujejo  preko 800 rastlinskih vrst iz 82 družin enokaličnic in dvokaličnic. Virus nekrotične pegavosti vodenke (INSV) je prisoten po celi Evropi ( Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska , Poljska, Španija, Slovenija…), Aziji (Izrael), Severna Amerika, Centralna Amerika in Karibi (Costa Rica).

Organizem je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Preglednica: Seznam NNŠO in zadevnih gostiteljskih rastlin

INSV

INSV okužuje večinoma okrasne rastline in je pogost povzročitelj bolezni v rastlinjakih. Pojavlja se na vrstah iz družine Solanaceae. Na virus zelo občutljive rastline so: Sinningia speciosa (Gloxinia), Ranunculu asiaticus, Impatiens wallerana, Impatiens New Guinea hibridi in krizanteme. Druge okrasne rastline so lahko z virusom okužene, vendar  brez vidnih bolezenskih znamenj. Vrtnine virus INSV le redko okuži in na njih večinoma ne povzroči resnejših težav.

INSV povzroča znatne izgube v rastlinjakih v mnogih evropskih državah, kjer koli se pojavlja cvetlični resar (F.occidentalis), ki deluje kot vektor.

Virus povzroča najrazličnejše simptome: venenje, odmiranje stebla, zaostajanje v rasti, porumenelost, slabo cvetenje, obročkaste lise na listih. Simptomi virusa so odvisni od letnega časa, v katerem je rastlina okužena, njenega fiziološkega stanja ob okužbi, rastnih razmer v rastlinjaku, prisotnega seva virusa in drugih dejavnikov.  Nekatere okužene rastline lahko ne kažejo nobenih simptomov. Prisotnost virusa določamo z molekularnimi metodami (ELISA, PCR testi).

Slika 1: Obročkaste lise na listih vodenke ( foto: Penn State Department of Plant Pathology&Environmental Microbiology Archives, Penn State University, Bugwood.org)

INSV_1

Slika 2: INSV virus na ciklami (foto: Karen Snover-Clif; Cornell University; Bugwood.org)

INSV_2

Edini znani prenašalec virusa INSV je cvetlični resar (F.occidentalis). Prenaša se pri transportu občutljivih gostiteljskih rastlin, bodisi lončnic ali rastlin za sajenje. Virus  INSV se ne prenaša  s semenom.

Metode zatiranja prisotnosti virusa INSV so osredotočene na:

  • Uporabo brezvirusnega sadilnega materiala.
  • Spremljanje populacije cvetličnega resarja (occidentalis) z  barvnimi lepljivimi ploščami – pastmi.
  • Odziv z ustreznim zdravljenjem na vsako povečanje populacije tripsov.
  • Preprečevanje vstopa tripsov v rastlinjake.
  • Nove rastline dajemo v ločene dele rastlinjakov.

EPPO data sheets on quarantine pests; Impatiens necrotic spot tospovirus; https://gd.eppo.int/download/doc/141_datasheet_INSV00.pdf

Mavrič I., Ravnikar M. 2015. Pojav Tospovirusov v Sloveniji-njihov pomen, značilnosti in metode določanja.; Zbornik predavanj in referatov 5.slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin.

Moorman W.G. 2011. Impatiens necrotic spot virus. https://extension.psu.edu/impatiens-necrotic-spot-virus