Virus pegavosti in uvelosti paradižnika

O bolezni, ki jo virus povzroča na paradižniku, so leta 1915 poročali v Avstraliji. V tistem obdobju je bolezen povzročila velike izgube pridelovalcem, tveganje pri pridelavi pa predstavlja še danes.  Ščasoma so ugotovili, da bolezen povzroča virus pegavosti in uvelosti paradižnika (ToSWV). Virus spada v družino Bunyaviridae in v rod Tospovirus

Virus dolgo časa ni bil prisoten v Evropi, po letu 1980 pa se je razširil v večino držav. Danes je virus razširjen po vsem svetu in okužuje izjemno širok spekter zelnatih rastlin. Najpomembnejše gostiteljske rastline so paprika (Capsicum annuum), solata (Lactuca sativa), paradižnik (Lycopersicon esculentum) in mnogo okrasnih rastlin. Virus okužuje še nekatere druge plodovke, bob (Vicia faba), krompir (Solanum tuberosum), tudi čičeriko (Cicer arietinum) in lečo (Lens culinaris) ter nekatere plevelne vrste. Skupno virus okužuje 271 rastlinskih vrst.

Organizem je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Virus povzroča raznolika bolezenska znamenja, razvoj le-teh pa je odvisen od sorte in starosti rastline ter okoljskih razmer. Okužba rastlin v zgodnejši fazi razvoja lahko prepreči tvorbo plodov, v kasnejši fazi se lahko na plodovih pojavijo okrogle klorotične pege. Mladi listi se pri več rastlinskih vrstah obarvajo bronasto rjavo. Pri paprikah in paradižnikih je pogost pojav pritlikavosti, pri solatah se pritlikavost lahko pojavi samo na eni strani rastline.

V naravi se virus prenaša in širi z več vrstami resarjev, ki se pogosto hranijo na gostiteljskih rastlinah virusa. Pomembna prenašalca sta tobakov (Thrips tabaci) in cvetlični resar (Frankliniella occidentalis), ki sta prisotna tudi v Sloveniji.

Virus se je v Evropi močno razširil po letu 1980, kar sovpada s pojavom cvetličnega resarja, ki se je iz Severne Amerike razširil tudi v Evropo.

Učinkovitega zaščitnega sredstva proti virusom ni, zato so zelo pomembni preventivni ukrepi. Če pridelujemo občutljivo vrsto zelenjave, je pomembno, da iz bližnje okolice odstranimo vse plevelne vrste, ki jih okužuje virus. Enako velja za okrasne rastline, ki jih ne sadimo v bližino občutljivih vrst zelenjave. Če je na voljo odpornejša sorta zelenjave, je priporočeno izbrati takšno sorto. Ob pojavu katerega izmed prenašalcev virusa je smiselno razmišljati o uporabi zaščitnega sredstva. V primeru, da odkrijemo okužbo v nasadu, je priporočeno takšne rastline takoj odstraniti iz nasada in jih uničiti.

CABI: https://www.cabi.org/isc/datasheet/42402 (dostopano: junij, 2021)

ICTV: http://www.ictvonline.org/virustaxonomy.asp (natisnjeno: 12. 6. 2021)

Adam G., Kegler H. 1994. Tomato spotted wilt virus and related tospoviruses. Archives of Phytopathology and Plant Protection 28 (6), 483-504

Jorda C., Ortega A.,  Juarez M. 1995. New hosts of tomato spotted wilt virus. Plant Disease 79 (5): 538

Zitter T.A. 1993. Tomato spotted wilt. V: Compendium of tomato diseases. Jones J.B., Jones J.P., Stall R.E., Zitter T.A. (ur.). St. Paul, American Phytopathological Society: 40