Virus pritlikavosti pšenice

VIRUS PRITLIKAVOSTI PŠENICE (Wheat dwarf virus; WDV

M. Viršček Marn, december 2016

Virus pritlikavosti pšenice je uvrščen v družino Geminiviridae, rod Mastrevirus. Razširjen je v številnih evropskih državah, našli pa so ga tudi v Turčiji,  Iranu, Siriji, Tuniziji, Zambiji in na Kitajskem. V sosednji Madžarski povzroča hude težave (Tóbiás in sod., 2011). V Avstriji  so v letu 2012 potrdili okužbe žit z WDV na 10.000 hektarih. Ocenili so, da so ob zgodnjih spomladanskih okužbah izgube pridelka znašale do 50% (Luftensteiner in Oberfoster, osebna komunikacija, 17.7.2012). Po podatkih iz Švedske lahko izgube zaradi okužbe s tem virusom dosežejo tudi do 90% (Lindblad In Waern, 2002). WDV so potrdili tudi v sosednji Italiji (Autonell in sod., 1995), o okužbah na Hrvaškem pa niso poročali.

WDV ima dva različka: eden se pojavlja predvsem na pšenici, drugi pa na ječmenu in ovsu (Benkovics in  sod., 2010; Oberforster in Habekuss, 2012).

WDV okužuje pšenico, ječmen, oves in rž  ter številne trave (Benkovics in sod., 2010). Obolele rastline se na polju ponavadi pojavljajo v obliki zaplat (Lindblat in Sifvald 2004). Znamenja okužbe so  lisavost in rumenenje ali rdečenje listja, slabša rast korenin, zaviranje apikalne rasti, pritlikavost in znižan pridelek (Tóbiás in sod., 2011) zaradi zmanjšanja števila in velikosti klasov ter delne ali popolne sterilnosti (Bukvayová in sod., 2006). Podobna znamenja na žitih in travah povzročajo tudi biotski in abiotski dejavniki, npr. pomanjkanja hranil, suša, herbicidi ipd., in nekateri virusi iz družine Luteoviridae. Za potrditev okužbe je zato potreben odvzem vzorca in laboratorijske analize.

WDV se ne prenaša s semenom, cvetnim prahom, dotiki rastlin in mehansko inokulacijo. Prenaša ga škržatek Psammotettix alienus na nepropagativen način (Brunt in sod., od 1996 naprej).  Pri hranjenju na okuženih rastlinah škržatki skupaj z rastlinskimi sokovi vase posesajo tudi virus. Krajši poskusni vbodi ne zadoščajo za sprejem virusa, vendar za uspešen vnos virusa v prenašalca zadostuje že 5 minut prehranjevanja na okuženi rastlini (Wang in sod., 2014). Virus se znotraj prenašalca ne razmnožuje, vendar ta kljub temu ostane kužen dalj časa. Ko se okuženi prenašalci selijo na sosednje rastline in se na njih hranijo, jih okužijo. Primarne okužbe se zgodijo jeseni,  lahko že takoj po vzniku ozimnih žit (Lindblad in Sigvald, 2004). Odrasli prenašalci naselijo žita in jih okužijo z virusom. Navzočnost odraslih osebkov je odvisna od temperature. V osrednji Nemčiji so odrasle osebke ujeli tudi do sredine decembra (Manurung in sod., 2004). Prenašalec prezimi v obliki jajčec peko katerih se okužba ne  prenaša.  Sekundarne okužbe izvršijo nimfe in odrasli osebki v spomladanskem in poletnem času (Lindblad in Sigvald, 2004). Od spravila do ponovne setve žit preživi WDV v okuženih večletnih travah ali samoniklih žitih.

Slika 1: Rumenenje listov kot posledica spomladanske okužbe pšenice z WDV. Pri poganjkih z rumenimi zastavičarji so klasi ostali v listni nožnici.

Najpomembnejše so zgodnje okužbe žit. Čim bolj zgodaj je žito okuženo, tem bolj izrazita so bolezenska znamenja oz. povzročena škoda, prizadetost rastlin pa se še dodatno poveča, če so te v stresu.

Od leta 2014 sodelavci Kmetijskega inštituta Slovenije v okviru strokovnih nalog s področja zdravstvenega varstva rastlin vzorčimo in analiziramo žita na navzočnost WDV. V letu 2016 smo prvič potrdili okužbo z WDV na vzorcu pšenice iz SV Slovenije.  Ker je prenašalec Psammotettix alienus v Sloveniji razširjen (Rodič, 2009), lahko pričakujemo širjenje okužbe in pojav škod v za prenos virusa ugodnih letih.

Preventivni ukrepi

Ko je rastlina okužena z virusom, je ne moremo več zdraviti. Širjenje in škode zaradi okužb lahko omejujemo le s preventivnimi ukrepi.

S poznejšo setvijo lahko v topli jeseni dosežemo, da so žita krajši čas izpostavljena prenašalcem in je zato možnosti za okužbo manj. Jara žita sejemo čim bolj zgodaj. Pazimo tudi, da ne pretiravamo z uporabo dušičnih gnojil.

Sliki 2 in 3:  Znamenja jesenske okužbe ozimne pšenice z WDV. Značilne so temno rdeče do vijoličaste lise na listih in rdeče vijoličasto obarvana stebla. Levo so poganjki, pri katerih se klas ni razvil in je ostal v listni nožnici ali le delno pokukal iz nje. V sredini so okužene rastline s slabo razvitimi klasi, desno klas zdrave rastline.

Slika 4:  Znamenja okužbe z WDV na semenih pšenice: spodaj neokuženo seme, zgoraj seme rastlin s srednje močno izraženimi znamenji. Močno okužene rastline pogosto sploh ne tvorijo semen.

Okuženi večletnimi travni pleveli in nezaorani rastlinski ostanki so  rezervoar virusa, tako okuženi kot neokuženi travni pleveli in nezaorani ostanki pa hrana za prenašalce. Ti se zato namnožijo in ogrožajo vzkaljena žita, zato moramo skrbeti za čim manjšo zapleveljenost in zaoravati rastlinske ostanke.

Ko se škržatki v posevku že naselijo, je njihovo širjenje mogoče omejevati z rabo insekticidov in tako zmanjšati sekundarne okužbe.  Posevke moramo pregledovati vsak teden in spremljati navzočnost prenašalcev, še posebno intenzivno pa v fazi 2-4 listov. Posebno pozorni moramo biti, če smo v prejšnjih letih na njivi oz. v njeni okolici opazili rumenenja oz. rdečenja na žitih in/ali travnih plevelih in če so jeseni tople in dolge ter zime mile. Če opazimo večje število škržatkov, se posvetujemo z javno službo zdravstvenega varstva rastlin  ali kmetijsko svetovalno službo glede smiselnosti in načinov zatiranja z insekticidi.

Čeprav obstajajo razlike med kultivarji v občutljivosti za WDV, za sedaj še ni na voljo sort, ki bi bile odporne ali tolerantne za okužbo z WDV. Madžarski raziskovalci (Benkovics in sod., 2010) so poročali, da sta madžarski sorti Mv Dalma in Mv Vekni manj občutljivi za okužbo z WDV in da so znamenja okužbe manj izražena, zato sta ti dve sorti lahko pomembna vira delne odpornosti za žlahtnjenje proti WDV odpornih sort.

Slike: Avtor fotografij in komentarjev ob fotografijah je Michael Oberfoster, AGES (Austrian Agency for Health and Food Safety)

Autonell C., Turina M., Vallega V. 1995. Virus diseases of wheat in Italy. Informatore fitopatologico, abstract dosegljiv na: http://agris.fao.org/agris-search/search.do?recordID=IT9562696 (18.5.2016)

Benkovics A. H., Vida G., Nelson D.,Veisz O., Bedford I., Silhavy D., Boulton M. I. 2010. Partial resistance to Wheat dwarf virus in winter wheat cultivars. Plant Path. 59, s. 1144-1151.

Brunt A. A., Crabtree K., Dallwitz M. J., Gibbs A. J., Watson L., Zurcher E. J. (ur.) od 1996 naprej. Plant Viruses Online: Descriptions and Lists from the VIDE Database. Version: 20th August 1996. URL http://biology.anu.edu.au/Groups/MES/vide/

Bukvayová N., Henselová M., Vajcíková V., Kormanová T. 2006. Occurrence of dwarf virus of winter wheat and barley in Several regions of Slovakia during the growing seasons 2001-2004. Plant Soil Environ. 52, s. 392-401.

Lindblad M.,  Waern P.  2002. Correlation of wheat dwarf incidence to winter wheat cultivation practices. Agriculture, Ecosystems and Environment 92, s. 115-122.

Lindblad M.,  Sigvald R. 2004. Temporal spread of wheat dwarf virus and mature plant resistance in winter wheat. Crop Prot.  23, s. 229-234.

Manurung B., Witsack W., Mehner S., Grüntzig M., Fuchs E. 2004. The epidemiology of Wheat dwarf virus in relation to occurrence of the leafhopper Psammotettix alienus in Middle-Germany. Virus Res.  100, s. 109-113.

Oberforster M., Habekuss A. 2012. Gravirende Schäden durch viröse Weizenverzvergung. Der Pflanzenarzt 8, s. 10-13.

Rodič K., Seljak G., Peterlin A., Bajec D., Tomše S. 2009. Škržatki, ulovljeni v vinogradih jv Slovenije v letih 2007 in 2008. Zbornik predavanj in referatov 9. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo, Nova Gorica, 4.–5. marec 2009, s. 239 – 298.

Tóbiás I., Shevchenko O., Kiss B., Bysov A., Snihur H., Polischuk V., Salánki K., Palkovics L. 2011. Comparison of the nucleotide sequences of Wheat dwarf virus (WDV) isolates from Hungary and Ukraine. Pol. J. Microbiol. 60(2), s. 125-131

Wang Y., Mao Q., Liu W., Mar T., Wei T., Liu Y., Wang X. 2014. Localization and distribution of Wheat dwarf virus in its vector leafhopper, Psammotettix alienus. Virology 104(8), s. 897-904.