Virus šarke

PPV spada v družino Potyviridae, rod Potyvirus. 

Ne glede na hude škode, ki jih okužba z virusom šarke povzroča, ta virus zaradi razširjenosti v EU ni več karantenski organizem temveč je uvrščen na seznam seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO (Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve. Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani storitev UVHVVR “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin«. (https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/uprava-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/storitve-uprave-za-varno-hrano-veterinarstvo-in-varstvo-rastlin/)

Šarko so prvič opazil gojitelji sliv v Bolgariji okrog leta 1917-1918. Od takrat se je virus razširil več ali manj po vsej Evropi, navzoč pa je tudi v Aziji, nekaterih mediteranskih državah Afrike, ter v severni in južni Ameriki. V ZDA so okužbo z virusom šarke izkoreninili, Avstralija in Nova Zelandija pa sta s karantenskimi ukrepi preprečili vnos PPV na svoja ozemlja.

Za kmetijsko pridelavo so najpomembnejše gostiteljske rastline sliva in češplja, breskev in nektarina, marelica, višnja, češnja, mandljevec, cibora in mirabolana ter nekatere bolj ekzotične sadne vrste kot npr. japonska marelica (Prunus mume). Virus šarke razen tega okužuje še številne okrasne in divje vrste iz rodu Prunus pa tudi iz drugih rodov, ki vključujejo lesnate in zelnate rastline, trajnice in enoletnice, gojene rastline in plevele.

Znamenja okužbe s PPV so zelo raznolika. Obseg simptomov in škode je odvisen predvsem od občutljivosti vrste oziroma sorte gostiteljske rastline, različka virusa, klimatskih razmer ter starosti in vitalnosti okužene rastline. Na listih okuženih dreves se pojavljajo svetlejše lise, šare, pege, proge, razbarvanja ali kolobarji in sicer po vsej rastlini, pogosto pa le na posameznih vejah. Na breskvah lahko opazimo celo listne deformacije ali nekrotične črte.

Pri breskvah z rožastimi cvetovi so čašni listi lisasti. Na plodovih opazimo različne spremembe, od blagih razbarvanih peg in obročkov na površini, do značilno nagubane površine s polkrožnimi in obročkastimi brazdami. Plodovi marelic in sliv so lahko deformirani, meso okuženih plodov pa kaže znake rjavenja. Na koščicah okuženih rastlin, zlasti marelic, se pojavljajo svetlo obrobljene pege ali kolobarji. Plodovi predvsem pri slivah pogosto predčasno zorijo in odpadajo. Izraženost znamenj se z leti okuženosti stopnjuje. Ob dolgotrajnejši okužbi imajo plodovi občutljivih sort sliv spremenjeno sestavo sladkorjev, kislin in fenolnih snovi, okus je poslabšan in plodovi so neuporabni za svežo porabo in za predelavo. Okužba s PPV lahko pri zelo občutljivih sortah povzroči celo popolno izgubo pridelka in popoln propad dreves.

PPV se prenaša s sajenjem in vegetativnim razmnoževanjem okuženega rastlinskega materiala in s številnimi listnimi ušmi na neprezistenten način. Ko uš išče primerno mesto za hranjenje, pri poskusnih vbodih skupaj z rastlinskim sokom sprejme tudi virus in ga z naslednjim vbodom prenese na zdrav list ter izgubi kužnost. Po okužbi preteče kar nekaj časa, da se virus dovolj razmnoži in prične okuževati sosednje celice ter se premeščati po rastlini. Znamenjenja okužbe se zato pojavijo šele po določenem času, še dalj pa traja, da se razširijo po celem drevesu, še posebno, če je to že veliko. Od okužbe do pojava znamenj lahko traja tudi več kot leto dni. Podatki o prenosu PPV preko semen so nasprotujoči. Starejši članki poročajo o prenosu tega virusa preko semen, poznejše raziskave pa prenosa preko semen niso potrdile.

Proti virusnim okužbam se lahko borimo le s preventivnimi ukrepi, saj za borbo proti virusnim okužbam rastlin nimamo kurativnih pripravkov. Uporabljamo zdrav sadilni material in znižujemo populacijo uši v nasadih. V kolikor je obseg okužbe majhen, je smiselno tudi odstranjevanje okuženih dreves, saj to nekoliko upočasni širjenje okužbe. Krčenje žarišč PPV je namreč lahko popolnoma uspešen način borbe le v zgodnji stopnji, ko so okužene rastline prisotne le na omejenem območju. Najučinkovitejši ukrep varstva proti šarki v Sloveniji, kjer je ta bolezen razširjena v vseh pridelovalnih območjih koščičarjev, je gojenje proti PPV odpornih, imunih ali tolerantnih sort, v kolikor so te na voljo. Odpornost je zmožnost gostitelja, da prepreči oz. zavre razmnoževanje virusa, zato so koncentracije virusa v rastlini zelo nizke ali pa virusa sploh ni. V tolerantnih rastlinah se virus normalno razmnožuje, a ne povzroča znamenj oz. škod oz. so le-te zelo majhne. Hipersenzitivnost je ekstremna občutljivost gostiteljske rastline. Virus se v celicah hipersenzitivne gostiteljske rastline razmnožuje tako hitro, da celica propade še preden virus preide v sosednje celice, zato je taka rastlina v praksi odporna. Imunost je vrsta odpornosti, pri kateri virus ne more okužiti rastline.

Desvignes J.C. 1999. Virus diseases of fruit trees. CTIFL, Paris, 202 str.

International Commitee on Taxonomy of Viruses 2012. Virus Taxonomy: classification and nomenclature of viruses: Ninth Report of the International Commitee on Taxonomy of Viruses. King A. M. Q., Adams M. J., Carstens E. B., Lefkowitz E. J. (ur.), Elsevier Academic Press, San Diego, 1327 str.

Németh M. 1986. Virus, mycoplasma and rickettsia like diseases of fruit trees. Akademia Kiado, Budapest, 840 str.

Usenik V., Kastelec D., Štampar F., Viršček Marn M. 2015. Effect of plum pox virus on chemical composition and fruit quality of plum. Journal of Agricultural and Food Chemistry 63: 51-60.

Usenik V., Viršček Marn M. 2017. Gojenje sliv na območjih, okuženih s šarko: strokovni nasveti. Kmečki glas 74 (19): 8.

Viršček Marn M. Mavrič Pleško I. 2012. Preizkušanje občutljivosti sort koščičarjev za obvladovanje šarke v Sloveniji. V: Hudina M. (ur.) Zbornik referatov 3. slovenskega sadjarskega kongresa z mednarodno udeležbo, Krško, 21.-23. november 2012, Ljubljana: Strokovno sadjarsko društvo Slovenije, 333-340.