Virus vinske trte sivi pinot

Grapevine Pinot gris virus – GPGV

Irena Mavrič Pleško, november 2018

Virus okužuje številne žlahtne sorte vinske trte, s cepljenjem pa se prenese tudi na Vitis riparia. Okužba z GPGV je bila potrjena tudi na dveh plevelnih vrstah, belem slizku (Silene latifolia subsp. alba) in beli metliki (Chenopodium album), na katerih so opazili kloroze in marmoriranost listov.

virus vinske trte sivi pinot (Grapevine Pinot gris virus – GPGV), rod Trichovirus, družina Betaflexiviridae

Različne sorte vinske trte na okužbo lahko reagirajo zelo različno. Najobčutljivejše sorte so Sivi pinot, Sauvignonasse (prej Furlanski tokaj) in Traminec. Na njih lahko opazimo zbito rast poganjkov, slabše in kasnejše odganjanje okuženih trt, listi so manjši in deformirani. Taki trsi tudi slabše rastejo, so prizadeti in imajo lahko slabši pridelek. Bolezenska znamenja so precej podobna znakom akarinoze, napada pršice šiškarice (Calepitrimerus vitis), zato lahko pride do zamenjave. Pojav bolezenskih znamenj ni vezan na razvojno fazo vinske trte ali na letni čas, zato se ta lahko pojavijo kadarkoli v času rasti.

GPGV povezujemo z boleznijo vinske trte, ki jo v Sloveniji opažamo že od leta 2001. V Sloveniji smo jo poimenovali kržljavost vinske trte, v angleščini pa se bolezen imenuje ‘grapevine mottling and deformation disease’. Pri občutljivih sortah, kot sta sorti Sivi pinot in Sauvignonasse (prej Furlanski tokaj), se ob okužbi s patogenimi izolati pojavljajo zgoraj opisana bolezenska znamenja. Po podatkih iz Italije, bolezen pri občutljivih sortah (Sivi pinot in Traminec) vpliva na količino in kvaliteto pridelka. Pridelek je lahko do 60% slabši, predvsem na račun manjše velikosti in teže grozdov.

Slika 1: Zbita rast poganjkov na okuženi trti (foto arhiv KIS)

GPGV slika 1

Slika 2: Tipična bolezenska znamenja na listih vinske trte (foto arhiv KIS)

GPGV slika 2

Virus je bil odkrit leta 2012, od tedaj pa so ga našli že v več evropskih državah (Češka, Francija, Gruzija, Italija, Nemčija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švica) in tudi drugod po svetu (Kanada, Kitajska, Koreja, Turčija, ZDA).

Prenos GPGV z vegetativnim razmnoževanjem je verjetno najpomembnejši način širjenja tega virusa, predvsem na večje razdalje. Virus se namreč učinkovito prenaša s cepljenjem z vinske trte na vinsko trto ter na Vitis riparia. Kot prenašalke so bile v laboratorijskih pogojih potrjene pršice šiškarice, natančneje trsna pršica oziroma trsna listna pršica šiškarica (Colomerus vitis), povzročiteljica erinoze vinske trte.

Slika 3: Znamenja napada trsne pršice (Colomerus vitis) na listih vinske trte (foto arhiv KIS)

GPGV

Za obvladovanje virusnih bolezni rastlin ni na voljo primernih fitofarmacevtskih sredstev, zato proti njim delujemo izključno preventivno. Tako v vinograd ne sadimo okuženih sadik, skrbimo za zatiranje prenašalcev in po potrebi iz vinograda odstranjujemo okužene trte. Za zmanjševanje populacije pršic šiškaric spomladi, v času brstenja (BBCH 05-08; oz. fenofaza B-C po Biagoliniju) priporočamo škropljenje s pripravki na osnovi žvepla (največ 8,0 kg/ha). Pri tem moramo upoštevati, da morajo biti dnevne temperature zraka za učinkovito delovanje teh pripravkov nad 13°C. Zaradi možnosti zamenjave bolezenskih znamenj z napadom pršic šiškaric priporočamo odstranjevanje simptomatičnih trsov le v primeru, da se bolezenska znamenja pojavljajo na istem trsu več let zapored in vidno vplivajo na zmanjševanje pridelka. V matičnih vinogradih in trsnicah je pomembno redno pregledovanje in priporočeno odstranjevanje simptomatičnih matičnih trsov oziroma trsnih cepljenk.

Cieniewicz E., Fuchs M. 2014. Grapevine Red Blotch Disease. Cornell University and New York State IPM Program; www.nysipm.cornell.edu/factsheets/grapes/diseases/gv_red_blotch.pdf.

Sudarshana M.R., Perry K.L., Fuchs M. 2015. Grapevine red blotch-associated virus, an emerging threat to the grapevine industry. Phytopathology 105, 1026-1032.