Mojca Viršček Marn in Irena Mavrič Pleško; november 2017
Virusi česna
Uvod
Česen okužujejo številni virusi. Najpogostejši so virusi iz rodov Potyvirus, Carlavirus in Allexivirus. Zaradi vegetativnega razmnoževanja s stročki je česen pogosto okužen z več virusi istočasno, okužbo pa lahko opazimo kot mozaik in črtavost listov. V nadaljevanju zato predstavljamo virusne bolezni česna kot celoto.
Virus rumenenja in pritlikavosti čebule (Onion yellow dwarf virus; OYDV) in virus rumene črtavosti pora (Leek yellow stripe virus; LYSV) sta uvrščena na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).
Povzročitelji
- virus rumenenja in pritlikavosti čebule (Onion yellow dwarf virus; OYDV) in virus rumene črtavosti pora (Leek yellow stripe virus; LYSV) – rod Potyvirus, družina Potyviridae;
- navadni latentni virus česna (Garlic common latent virus; GarCLV) in latentni virus šalotke (Shallot latent virus; SLV), rod Carlavirus, družina Betaflexiviridae;
- virus česna A (Garlic virus A; GarV-A), virus česna B (Garlic virus B; GarV-B), virus česna C (Garlic virus C; GarV-C), virus česna D (Garlic virus D; GarV-D), virus česna E (Garlic virus E; GarV-E), virus česna X (Garlic virus X; GarV-X) in virus X šalotke (Shallot virus X, ShVX), rod Allexivirus, družina Alphaflexiviridae
Bolezenska znamenja
Znamenja okužbe z navedenimi virusi so mozaiki in črtavost listov, okužbe s karlavirusi in aleksivirusi pa so pogosto brez jasno vidnih bolezenskih znamenj. Okužene rastline lahko zaostajajo v rasti, pridelek je manjši. Vpliv virusnih okužb na razvoj rastlin je zelo raznolik in je odvisen od vrste in različka virusa, vrste oz. sorte gostiteljske rastline, njene vitalnosti, razvojne stopnje rastline ob okužbi ter od trajanja okužbe. Pri česnu so tako npr. ugotovili, da je pridelek pri rastlinah, ki so bile v začetku štiriletnega proučevanja na prostem okužene z vsaj enim aleksivirusom, upadal hitreje kot pri rastlinah, ki so bile ob pričetku poskusa zdrave.
Največje izgube povzročata OYDV in LYSV, ki lahko zmanjšata pridelek za več kot polovico. V naravi so rastline česna navadno okužene z več virusi, kar še bolj vpliva na količino in kakovost pridelka. Tudi bolezenska znamenja se močneje izrazijo, kadar je rastlina sočasno okužena z dvema ali več različnimi virusi.
V Sloveniji so bili na česnu najdeni OYDV, LYSV, GarCLV, SLV, GarV-A, GarV-B, GarV-C, GarV-D in ShVX.
Slika 1: Črtavost in rumenenje listov česna okuženega z GarCLV, GarV-C in ShVX (foto: arhiv KIS).
Razširjenost
Virusi so prisotni povsod v svetu, kjer gojijo česen.
Načini prenosa
Potiviruse in karlaviruse, ki okužujejo česen, prenašajo listne uši, aleksiviruse pa pršice šiškarice. Okužbe se prenašajo tudi z vegetativnim razmnoževanjem.
Varstvo
Za uspešno pridelavo česna je pomembna uporaba zdravega sadilnega materiala, ki je eden od najpomembnejših preventivnih ukrepov za preprečevanje škod zaradi okužb z virusi. Le-teh namreč ne moremo zdraviti, torej lahko uporabljamo le preventivne ukrepe. Razen uporabe zdravega razmnoževalnega materiala je lahko učinkovit tudi kolobar, v katerem dalj časa na istem mestu ne gojimo rastlin iz rodu Allium, in uporaba odpornih oz. manj občutljivih ali tolerantnih sort, v kolikor so na voljo. Širjenje okužbe z virusi, ki okužujejo česen, zmanjšuje tudi odstranjevanje okuženih rastlin. Zatiranje prenašalcev za zmanjševanje širjenja okužbe je smiselno predvsem v skladiščih, kjer zatiramo pršice šiškarice. Z zatiranjem uši zmanjšamo njihovo polulacijo, kar lahko pripomore k manjšem širjenju okužbe s potivirusi in karlavirusi na polju, ne prepreči pa prenosa teh virusov, saj jih uš prenese še preden začne fitofarmacevtsko sredstvo delovati na njo.
Uporabljeni viri
Cafrune E. E., Perotto M. C., Conci V. C. 2006. Effect of two Allexivirus isolates on garlic yield. Plant Disease, 90: 898-904. DOI: 10.1094/PD-90-0898
Lunello P., Di Rienzo J., Conci V. C. 2007. Yield loss in garlic caused by Leek yellow stripe virus Argentinean isolate. Plant Disease, 91: 153-158. doi: 10.1094/PDIS-91-2-0153
Katis N. I., Maliogka V. I., Dovas C. I. 2012. Viruses of the genus Allium in the Mediterranean region. Advances in Virus Research, 84: 163-208.
Mavrič I., Mikrovič V., Ravnikar M. 1999. Virusne okužbe rastlin iz rodu Allium. V: Maček J. (ur.) Zbornik predavanj in referatov s 4. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin, Portorož, 3. – 4. marec 1999, Ljubljana, Društvo za varstvo rastlin Slovenije: str. 45-50.
Mirković, V. 2000. Ohranjanje antigenskih lastnosti virusov pri različnih načinih shranjevanja rastlin iz rodu Allium. Diplomska naloga. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Enota medoddelčnega študija mikrobiologije: 106 str.
Perotto M. C., Cafrune E. E., Conci V. C. 2010. The effect of additional viral infections on garlic plants initially infected with Allexiviruses. European Journal of Plant Pathology, 126: 489–495. DOI 10.1007/s10658-009-9555-7