Virusne bolezni špargljev

Eva Kovačec, september 2025

Uvod

Šparglji spadajo v rod Asparagus, ki obsega približno 300 vrst. Med njimi so divji, okrasni in kulturni šparglji, med njimi je pomemben predvsem navadni špargelj (Asparagus officinalis), ki se prideluje za svežo uporabo ali predelavo. Tako kot druge rastline, so tudi šparglji dovzetni za virusne bolezni, ki lahko vplivajo na količino in kakovost pridelka ter oslabijo odpornost rastlin proti stresnim dejavnikom. Ker okužba običajno poteka brez jasnih simptomov in ker za virusne bolezni ni na voljo učinkovitih kemičnih sredstev, so za njihovo obvladovanje ključni preventivni ukrepi.

Virusi špargljev in njihova biologija

Doslej je znanih vsaj 10 vrst virusov iz družin Alphaflexiviridae, Bromoviridae, Potyviridae, Secoviridae in Virgaviridae, ki okužujejo šparglje. Najpomembnejši virusi špargljev so virus 1 beluša (asparagus virus 1 – AV1), virus 2 beluša (asparagus virus 2 – AV2) in virus 3 beluša (asparagus virus 3 – AV3). Šparglji so edini znani naravni gostitelj teh virusov. Poleg teh se pri špargljih pojavljajo še virus mozaika kumare (CMV), virus mozaika tobaka (TMV), virus mozaika lucerne (AMV), virus mozaika repnjaka (ArMV), latentni virus obročkaste pegavosti vrtnega rdečega jagodnjaka (SLRSV) in virus črne obročkavosti paradižnika (TBRV), ki pa so manj gospodarsko pomembni. AV1 in AV2 sta razširjena po vsem svetu in imata velik gospodarski pomen. Virus AV3 je bil doslej potrjen le na Japonskem.

Simptomi okužbe z virusi

Simptomi okužbe so odvisni od vrste virusa, sorte šparglja, okoljskih pogojev in morebitnih sočasnih okužb. Običajno okužba poteka brez jasnih simptomov, lahko pa se kaže kot propadanje poganjkov, zaostajanje v rasti, zmanjšana odpornost rastlin na stresne dejavnike ter na splošno slabša vitalnost nasadov. Simptome pogosto težko ločimo od simptomov pomanjkanja hranil ali drugih fizioloških motenj. Dolgoročne okužbe vodijo do manjšega pridelka, pogosto slabše kakovosti. Pri okužbah z AV1 in AV2 so simptomi pogosto blagi, praviloma rastline postanejo manj odporne proti abiotskim (npr. suša) in biotskim stresnim dejavnikom (npr. okužbe z glivami). Predvsem so problematične sočasne okužbe z več virusi, npr. mešana okužba z AV1 in CMV lahko zmanjša pridelek do 50 %. Za identifikacijo virusov, vključenih v bolezen je potrebno laboratorijsko testiranje.

Prenos virusov

Virusi se pri špargljih prenašajo na več načinov. Vegetativno razmnoževanje z okuženimi korenikami in sadikami je eden izmed glavnih virov širjenja okužb. Poleg tega se virusi prenašajo tudi s pomočjo prenašalcev (listne uši in nematode) ter z dotikom. Mehanski prenos je pomemben predvsem pri okužbah s TMV, ki lahko poteka preko okuženih rezil, kosilnic ali drugih orodij ali celo z dotikom. Prenašalci, kot so listne uši, prav tako igrajo pomembno vlogo pri širjenju virusov, saj sesajo rastlinski sok in tako virus prenesejo na zdrave rastline. AV1, AV2, AV3, CMV in AMV,  se prenašajo predvsem z listnimi ušmi, kot sta Aphis craccivora in siva breskova uš (Myzus persicae). Poleg tega se AV2 prenaša tudi s semeni ter cvetnim prahom. Za viruse ArMV, SLRSV in TBRV velja, da jih prenašajo nematode oz. ogorčice.

Varstvo

Za obvladovanje virusnih bolezni špargljev so ključni preventivni ukrepi, saj ni učinkovitih kemičnih ali bioloških sredstev za zatiranje teh bolezni. Najpomembnejši ukrep je uporaba zdravega sadilnega materiala, certificiranega kot brezvirusni. Redno razkuževanje orodij in opreme zmanjšuje tveganje za mehanski prenos virusov. Ker se virusi pogosto širijo s pomočjo žuželk, kot so listne uši, je treba spremljati populacijo škodljivcev in izvajati ukrepe za njihovo zatiranje. Okužene rastline je treba čim prej odstraniti in uničiti, da preprečimo širjenje bolezni. Kolobarjenje in izogibanje sajenju špargljev na okuženih območjih lahko prav tako pripomoreta k zmanjšanju prisotnosti virusov. Trenutno ni znanih sort špargljev, ki bi bile odporne na viruse, so pa znane številne divje vrste iz rodu Asparagus, ki so naravno odporne proti AV1. S pravilnimi preventivnimi ukrepi in skrbnim ravnanjem z okuženimi rastlinami lahko pridelovalci zmanjšajo tveganje za virusne okužbe in ohranijo visoko produktivnost nasadov.

Viri

Elmer H.D., Johnson D.A. and Mink G.I. (1996). Epidemiology and management of the diseases casual to asparagus decline. Plant Disease, 80: 117-125.

Lantos E., Krämer R., Plath S., Ulrich D. and Nothnagel T. (2018). Effects of Asparagus virus 1 (AV-1) on yield and quality components on asparagus. Acta Hortic, 1223: 227-232.

Nothnagel T., Budahn H., Krämer I., Schliephake E., Schreyer L. and Krämer R. (2014). Resistance to Asparagus virus 1 in the Wild Relative Asparagus amarus. J Phytopathol, 162: 180-189.

Tomassoli L., Tiberini A., Vetten H.-J. (2012). Viruses of Asparagus – Chapter 10. V: Advances in Virus Research, Academic Press, 84: 345-365.