Virusonosne ogorčice Xiphinema index

Ogorčice vrste  Xiphinema index uvrščamo v družino Longidoridae. Povzročajo pomembno gospodarsko škodo na gojenih rastlinah predvsem v vinogradih. Poleg neposredne škode na koreninah trte, je pomen vrste X. index precej večji zaradi prenosa virusa pahljačavosti vinske trte (GFLV). GFLV spada v skupino najnevarnejših virusov vinske trete. Rastline so za okužbe najbolj dovzetne v mladosti in v začetku rastne sezone, starejše rastline si lahko včasih nekoliko opomorejo in prikrijejo bolezenska znamenja. Kot take so vir virusnih okužb, ki se lahko prenašajo na druge rastline. V mladih vinogradih, ki so obnovljeni na lokacijah prejšnjih vinogradov, lahko pride do zelo močno izraženih bolezenskih znamenj virusne okužbe. Trsi se odzovejo z bujno rastjo sekundarnih poganjkov in tvorbo sekundarnih grozdov, ki ne dozorijo. Okuženi vinogradi predstavljajo večjo ekonomsko škodo zaradi zmanjšane količine in kakovosti pridelka ter veliko dodatnega ročnega dela pri zimski in letni rezi (čiščenju sekundarnih poganjkov). Ogorčice X. index so dokaj pogoste v večini vinorodnih območij po Evropi. V Sloveniji jih najdemo le na Primorskem (Goriška, Vipavsko, Koprsko in Kras), kjer je v nekaterih vinogradih njihova številčnost zelo visoka (preko 1000 osebkov na 1 kg zemlje).

Organizem je uvrščen na seznam nadzorovanih nekarantenskih škodljivih organizmov (NNŠO; Izvedbena uredba Komisije EU 2019/2072, priloga IV), za katere veljajo posebne fitosanitarne zahteve (ničelna toleranca). Predpisani ukrepi za doseganje določene tolerance so na spletni strani UVHVVR, na storitvi “Prijava na preverjanje znanja s področja zdravja rastlin« (https://www.gov.si/zbirke/storitve/prijava-na-preverjanje-znanja-s-podrocja-zdravja-rastlin/).

Ogorčice X. index imajo telo črvaste oblike, ki v dolžino meri od 2,9 do 3,5 mm. Telo obdaja večplastna kutikula, ki ima pomembno vlogo pri interakcijah z okoljem in ostalimi organizmi. Pri razvoju ogorčice od ličinke do odrasle živali se pokožnica med levitvijo zamenja, služi pa kot ogrodje, na katerega so vpete telesne mišice in drugi organi. Na sprednjem delu telesa ima ogorčica glavo, čisto spredaj pa se nahaja ustna odprtina. V ustni votlini je bodalo, ki ima najvažnejšo vlogo pri prenosu virusov. Vrsta ima razmeroma dolg razvojni krog, nizek razmnoževalni potencial ter daljšo življenjsko dobo v primerjavi z drugimi ogorčicami. Brez gostiteljskih rastlin so v zemlji sposobne preživeti tudi več kot 5 let. Preživetje v zemljišču je lahko še dodatno podaljšano, ko pri obnovi vinograda ob izkopu starih vinskih trt v tleh ostane še veliko koreninske mase, ki jo ogorčice izkoristijo kot vir hrane.

Populacije so najštevilčnejše v globini koreninskega sklopa gostiteljskih rastlin, zato jih najpogosteje najdemo v globini od 30 do 70 cm, manjše število ogorčic lahko najdemo tudi več metrov globlje. V tleh se ogorčice premikajo vodoravno in navpično. Razdalja, ki so jo v tleh sposobne premagati znaša do nekaj milimetrov dnevno. Sposobnost premikanja omogoči iskanje virov hrane in najprimernejših okoljskih razmer, npr. v zimskem času in ob večjih sušah se lahko glavnina populacije premakne nekoliko globlje. Širjenje ogorčic na večje razdalje in na nova območja poteka pasivno, s fizičnim prenosom zemlje s pomočjo ljudi, obuval, kmetijske mehanizacije, zemlje na razmnoževalnem sadilnem materialu, mogoče pa je tudi širjenje z vodo, vetrom, pticami in drugimi živalmi.

Vrsta X. index ima ožji krog gostiteljev in je v največji meri vezana na vinsko trto Vitis vinifera L. in njene podlage.  Med pomembnejše kmetijske rastline, ki so gostitelji teh ogorčic spadajo še figa Ficus carica L., vrtnica Rosa sp. L., oljka Olea europaea L., pistacija Pistacia vera L. in nekaj drugih lesnatih trajnic.

Prej omenjene lastnosti vrste X. index omogočajo življenje v zelo različnih in spremenljivih življenjskih razmerah, tudi v večjih globinah, zato jih uvrščamo med trdovratnejše rastlinske škodljivce, ki jih na določenem zemljišču zelo težko izkoreninimo. Kemičnih ukrepov za obvladovanje teh ogorčic ni na voljo, zato so najprimernejši ukrepi kolobar in preventivni ukrepi preprečevanja vnosa na kmetijsko zemljišče.

Preventivni ukrepi

Kolobar

Pri krčenju nasada je priporočljivo odstraniti čim večji del koreninskih sistemov okuženih rastlin. Kolobarjenje in zemljišče v prahi (opustitev proizvodnje) so najučinkovitejši ukrepi za obvladovanje ogorčic X. index na okuženem zemljišču, vendar je pred ponovno zasaditvijo potrebno daljše obdobje (vsaj šest do deset let, odvisno od številčnosti oz. velikosti populacije). Na zemljišča v kolobarju je priporočljivo večkrat posejati različna žita, ki v določeni meri vplivajo na zmanjšanje populacije. Pred ponovno zasaditvijo je priporočljivo opraviti nematološko analizo zemlje.

 Drugi preventivni ukrepi

Ukrepi s katerimi preprečimo širjenje virusonosnih ogorčic so najboljši način obvladovanja ogorčic X. index. Razmnoževalni in sadilni material mora biti prost zgoraj omenjenih vrst ogorčic in virusov. Dodatno je potrebno skrbeti za higieno orodja in opreme (po možnosti ga po vsakim delu operemo in razkužimo).

Pasivni načini širjenja ogorčic so:

– s premikom mehanizacije iz ene lokacije na drugo (jajčeca se nahajajo v zemlji, zemlja pa se drži traktorskih koles,…),

– s premikanjem živali ali ljudi po okuženih zemljiščih (okužena zemlja se oprime nog..),

– vnosom okužene zemlje iz okuženega na neokuženo površino,

– vnosom okuženega odpadnega materiala (ostanki zemlje, mulj, voda, rastlinski deli),

– odtekanjem vode iz okuženih površin na neokužene.

Širca S., Urek G. 2015. Ogorčice in prenosi virusov z ogorčicami. V: MAVRIČ PLEŠKO, Irena (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije. 2015, str. 61-75.

Taylor C. E., Brown D. J. F. 1997. Nematode vectors of plant viruses. Wallingford, CAB      International: 286 str.