Žitni žužki

Kazalo: Žitni žužki

Sitophilus spp.

Primož Žigon, april 2022

Uvod

Nekateri hrošči iz rodu Sitophilus so pomembni škodljivci uskladiščenih pridelkov žit. Najpogostejše vrste, ki se hranijo z uskladiščenim zrnjem so: črni žitni žužek, rižev žužek in koruzni žužek. Najdemo jih v silosih, kaščah in drugih skladiščnih prostorih. Ne glede na vrsto se hrošči pojavljajo v vseh žitih; v pšenici in ječmenu predvsem črni žitni in rižev žužek, koruzni žužek pa je v največji meri prisoten v skladiščih koruznega zrnja. V Sloveniji je najbolj razširjen črni žitni žužek.

Poškodbe

Omenjene vrste sodijo med t.i. primarne skladiščne škodljivce, saj napadajo nepoškodovano zrnje ali semena. Navadno objedajo zrnje od zunaj, veliko škodo pa povzročajo tudi ličinke, ki se razvijajo v notranjosti zrn in jih izjedajo. Ličinke s svojimi iztrebki neugodno vplivajo na kakovost zrnja in povzročajo povečevanje vlage uskladiščenega zrnja, kar lahko vpliva na določene biokemijske spremembe v zrnati masi. Napadeno žito dobi neprijeten, zatohel vonj in je neprimerno za nadaljnjo uporabo. Hrošči s svojo prisotnostjo močno ogrejejo žito maso in tako omogočijo razvoj ugodnih razmer za razvoj škodljivih mikroorganizmov ter različnih drugih skladiščnih škodljivcev. V skrajnem primeru lahko v okuženem žitu zasledimo tudi prisotnost mikotoksinov, ki povzročajo različna obolenja in alergije pri končnem potrošniku in živini.

Opis in bionomija

Vse tri omenjene vrste škodljivcev imajo podoben razvojni krog. Samice hroščev v zrnje s pomočjo rilčka zvrtajo luknjice, skozi katere odlagajo jajčeca v notranjost zrn. Po nekaj dneh se iz jajčec izležejo kremasto bele ličinke, dolge 4 mm. Te v obdobju razvoja pojedo 2/3 endosperma, nato se zabubijo in na koncu preobrazijo v odraslega hrošča. Kljub podobnemu razvoju ličink, obstajajo med vrstami razlike v morfoloških značilnostih in temperaturnih zahtevah.

Črni žitni žužek – Sitophilus granarius L.

Odrasel hrošč je dolg od 3 do 4,5 mm, temno rjav do črn in ima dolg vratni ščit. Samica v svoji življenjski dobi odloži od 200 do 300 jajčec. Letno število rodov je precej odvisno od kakovosti hrane in temperaturnih ter vlažnostnih razmer v skladišču. Pri optimalni temperaturi od 20 do 25 °C poteka razvoj od 35 do 80 dni. V tem primer ima škodljivec od tri do šest rodov letno. Odrasli hrošči lahko brez prehranjevanja preživijo tudi nekaj mesecev.

Slika 1: Odrasel črni žitni žužek (foto www.grainscanada.gc.ca)

Rižev žužek – Sitophilus oryzae L.

Rižev žužek je rjav in nekoliko manjši od črnega žužka (od 2,5 do 4 mm). Od črnega ga lahko ločimo po dveh širokih, nejasno omejenih rdečkastih pegah na pokrovkah. Pod njima se nahajata dva para kril, ki hrošču omogočata letanje tudi na večje razdalje. Samica lahko naenkrat odloži do 150 jajčec. Rižev žužek je termofilna vrsta. Optimalne temperature za njegov razvoj so od 24 do 28 °C. Pri teh temperaturah poteka razvojni krog 24 dni, tako ima v naših razmerah hrošč v povprečju od tri do štiri rodove letno. Pogosteje ga najdemo v zidanih skladiščih in silosih oziroma tam, kjer so temperature skladiščenja višje. Brez hrane je hrošč sposoben preživeti le teden dni.

Slika 2: Odrasel rižev žužek (foto Luk S.)

Koruzni žužek – Sitophilus zeamais Motsch.

Odrasel hrošč je zelo podoben riževemu žužku in ju med seboj na pogled težko ločimo. Telo je navadno dolgo do 5 mm. Na pokrovkah ima nekoliko svetlejše pege od riževega. Koruzni žužek prenese nižje temperature. Pri optimalni temperaturi 25 °C ima koruzni žužek od štiri do pet rodov letno. Koruzo lahko napade že na polju, od voščene zrelosti naprej.

Slika 3: Odrasel koruzni žužek (foto arhiv KIS)

Zatiranje

Preventivni ukrepi

Preventivni ukrepi in ustrezna priprava prostorov za skladiščenje žit so osnova za preprečevanje pojava skladiščnih škodljivcev, zato je potrebno k varstvu pristopiti že pred spravilom pridelka. Osnovno pravilo je, da žita nikoli ne mešamo oziroma shranjujemo v istem prostoru s pridelkom iz preteklih let. Pred žetvijo pregledamo in odstranimo vse ostanke lanskega pridelka, ki lahko predstavljajo potencialni vir okužb (prikolice, vsipni jaški, transportne naprave, ventilatorji…). Vse površine v skladiščnem prostoru morajo biti ravne in gladke, vse morebitne razpoke in luknje moramo ustrezno sanirati. Žito pospravimo z njive vedno ob pravem času oziroma pred skladiščenjem posušimo do ustrezne vlažnosti. Najboljše se skladišči žito z vlago pod 13 %, hranjeno v prostorih z relativno zračno vlago okoli 70 % in temperaturo 10 ⁰C. Kjer nimamo možnosti vzpostavitve kontroliranih pogojev, lahko ob pojavu škodljivcev s postopkom premetavanjem zrnja znižamo temperaturo in vlažnost žitne mase. V hladnejšem obdobju leta ustvarimo neugodne pogoje za razvoj škodljivcev tako, da skladišče zračimo v suhem in hladnem vremenu.

Pomembno je tudi, da pravočasno ugotovimo pojav škodljivcev, zato moramo uskladiščen pridelek redno pregledovati. Z vzorčenjem različnih mest in plasti naredimo povprečen vzorec žitne mase, ki ga presejemo skozi 3 mm sito na bel papir. Na ta način hitro odkrijemo morebitno navzočnost hroščev. Prisotnost jajčec in ličink najlažje ugotovimo z metodo inkubacije: vzorec damo v stekleno posodo, ki jo pokrijemo z gosto tkanino ter inkubiramo pri temperaturi od 25 do 27 °C in 70 % zračni vlagi. Po 35 do 45 dneh pregledamo posodo za navzočnost mladih hroščev. V zimskem času zadostujejo mesečni pregledi, v ostalih delih leta pa jih je potrebno izvajati vsaj dvakrat mesečno. Prag škode je dosežen, če ob pregledu najdemo od enega do dva žužka na kg zrnja (šibek napad), od trije do pet najdenih žužkov na kg (srednje močan napad), od šest do deset žužkov na kg (močan napad) in nad deset hroščev na kg (zelo močan napad). V skladišče lahko namestimo tudi feromonske vabe, ki privabljajo samce hroščev in na podlagi ulova spremljamo njihovo navzočnost v prostoru.

Nekemično

Inertna prašiva (diatomejska zemlja ali silicijev agrogel) delujejo fizikalno na način, da škodljivcu poškodujejo povrhnjico in povzročijo njihovo izsušitev. Ker sam dodatek ne vpliva na pekovske in krmne lastnosti žit, se ga lahko dodaja tudi preventivno že na začetku skladiščenja. Za biotično zatiranje skladiščnih škodljivcev so preizkušali tudi različne naravne sovražnike (parazitoide, glive in bakterije), vendar ti organizmi trenutno niso na voljo v Sloveniji oziroma biotična sredstva za te namene niso registrirana.

Kemično

Najpogosteje kemične ukrepe zatiranja izvajamo še pred polnjenjem skladiščnih prostorov. Učinkovit ukrep v manjših skladiščnih prostorih je uporaba apnenega beleža za premazovanje sten. Postopke, ki vključujejo škropljenje ali zaplinjevanje prostorov z insekticidi lahko v skladu s Pravilnikom o pogojih, načinu in sredstvih za izvajanje dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije (Pravilnik DDD, Ur. L. RS 88/2000) izvajajo le za to pristojni organi. V uporabi so nekatera sredstva za zaplinjevanje z aktivno snovjo aluminijevega in magnezijevega fosfida ter sredstva za škropljenje skladiščnih površin pred polnjenjem ali nanos neposredno na uskladiščeno zrnje.

Uporabljeni viri

CABI. Invasive Species Compendium. Wallingford, UK: CAB International http://www.cabi.org/isc/ (maj 2016)

FITO-INFO: Slovenski informacijski sistem za varstvo rastlin. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje,

Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. http://www.fito-info.si (maj 2016)

Lovrec B. 2007. Skladiščni škodljivci pšenice (Triticum aestivum) in njihovo zatiranje. Dipl. delo, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo: 56 str.

Weaver K. D., Petroff R. A. 2004. Pest management for grain storage and fumigation. Montana State University, Department of Agriculture: 84 str.

http://pesticides.montana.edu/documents/manuals/FumSeed.pdf (maj 2016)

Vrabl S. 1992. Škodljivci poljščin. Ljubljana, Kmečki glas, knjižica za pospeševanje kmetijstva: 142 str.