Listne uši na jablani

Prave listne uši (Aphididae) so drobne, fitofagne vrste žuželk. Njihov napad na rastlinah pogosto  opazimo šele po poškodbah predvsem na hitro rastočih delih gostiteljskih rastlin. Na jablani pri nas pogosto zasledimo zeleno jablanovo uš (Aphis pomi), jablanovo uš šiškarico (Dysaphis devecta), mokasto jablanovu uš (Dysaphis plantaginea), in krvavo uš (Eriosoma lanigerum). Občasno se lahko pojavi tudi jablanova travna uš (Rhopalosiphum insertum).

Listne uši s sesanjem hranilnih snovi povzročajo neposredno škodo na rastlinah. Napadi se odražajo kot kodravost, bulavost, razbarvanost, zvijanje listov in zakrnelost poganjkov ter različni izrastki, deformacije cele rastline ali le posameznega dela. Plodovi z napadenih rastlin so manj kakovostni ali močno deformirani in posledično netržni. Posredno škodo listne uši povzročajo tudi s prenosom virusov med rastlinami. V času spomladanskega preleta listnih uši z lesnatih na zelnate rastline so večinoma še neokužene. S sesanjem na drugotnem gostitelju, ki je okužen, pa postanejo potencialne prenašalke različnih rastlinskih virusov (potivirusov in luteovirusov) in zato nevarne številnim gojenim rastlinam. Poleg tega nekatere vrste izločajo medeno roso, na katero se pogosto naselijo glive, ki povzročajo sajavost rastlin. Sajasta prevleka rastlinam preprečuje asimilacijo, posledično se zmanjša učinkovitost fotosinteze in transpiracije, vse skupaj pa vpliva na slabše zdravstveno stanje rastlin. Poleg tega je tržna vrednost takšnega pridelka manjša, predvsem zaradi slabšega videza rastlin.

V sadovnjakih povzročijo več škode v letih z veliko padavinami, saj jim za razvoj ustreza visoka zračna vlaga.

Med naštetimi je najpogostejša zelena jablanova uš (Aphis pomi), ki se najštevilčneje pojavlja poleti in jo najdemo na spodnji strani listov na na zgornjem delu vršička. Ta vrsta v primerjavi z drugimi vrstami listnih uši, ne povzroča večje škode.

Nedvomno najbolj škodljiva pri pridelavi jabolk je mokasta jablanova uš (Dysaphis plantaginea), ki jo prepoznamo po belo-sivem mokasto voščenem izločku. Kolonije te vrste listnih uši naseljujejo vršičke poganjkov in s sesanjem na listih povzročajo ogromno škodo na pridelku. Vrsta je dvodomna, zato se junija listne uši selijo na trpotec, oktobra pa se vrnejo na jablano. Jajčeca prezimijo na starejšem lesu jablane. Poškodbe napada so močno zvijanje in rumenenje listov, popol zastoj rasti poganjkov in deformacija plodov.

Jablanova uš šiškarica (Dysaphis devecta) povzroča na zgornji strani listov izrazite gube in živo rumene ali rdeče izbokline. Napadeni listi se zvijajo podolgem in navzdol. Uši najdemo na spodnji listni ploskvi. Pomembno je preventivno pregledovanje dreves že v zimskem času, saj lahko s tem ocenimo obseg napada škodljivca spomladi.

Krvava uš (Eriosoma lanigerum) se pojavi na jablanah v marcu ali aprilu, ko uši pričnejo s sesanjem in razmnoževanjem. Kolonije teh uši so prekrite z belimi voščenimi vatastimi nitmi, ki jih izločajo iz posebnih žlez na zadku, zaradi česar je zatiranje škodljivca oteženo. Če pritisnemo nanje se iz njih pocedi rdeč sok, zato posledično tudi ime krvava uš. Napadena drevesa slabše nastavijo rodne brste. Kadar nasade poškoduje toča, je pojav krave uši večji, ker se škodljivec rad naseli na poškodovana mesta in se v tem primeru tudi pogosto prerazmnoži. Posledica sesanja je nastanek rakastih tvorb, slabše dozorevanje lesa in možnost pozebe. Krvava uš prezimi na jablanah v različnih stadijih, največkrat v stadiju ličinke na koreninskem vratu ali koreninah. Samica izleže  do 130 ličink, na leto pa ima lahko 10 do 15 rodov. Pomemben naravni sovražnik krvave uši je parazitoidna osica krvavkin najezdnik Aphelinus mali Hald., ki so ga že v dvajsetih letih našega stoletja prenesli v Evropo. V primerjavi s krvavo ušjo pa je mnogo bolj občutljiv na nizke zimske temperature in se tudi ne razmnožuje tako hitro kot krvava uš.

Prave listne uši (Aphididae) so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo sestavljajo glava, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek “cauda”. Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki oziroma t.i. sifona, ki sta pomembna za prepoznavanje vrst listnih uši. Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko) in izlegajo nimfe (viviparno) ter spolno in odlagajo jajčeca (oviparno). Jeseni oplojena samica odloži večinoma eno tako imenovano zimsko jajčece, iz katerega se spomladi izleže nekrilata uš temeljnica “fundatrix”, ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev. Takrat se pojavijo večinoma krilati samci, ki oplodijo samice. Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih).

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo samo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki. Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).