Listne uši

Aphididae

Špela Modic, december 2019

Prave listne uši (Aphididae) so drobne, fitofagne vrste žuželk. Njihov napad na rastlinah pogosto  opazimo šele po poškodbah predvsem na hitro rastočih delih gostiteljskih rastlin. Na jablani pri nas pogosto zasledimo zeleno jablanovo uš (Aphis pomi), jablanovo uš šiškarico (Dysaphis devecta), mokasto jablanovu uš (Dysaphis plantaginea), in krvavo uš (Eriosoma lanigerum). Občasno se lahko pojavi tudi jablanova travna uš (Rhopalosiphum insertum).

Slika 1: Zeleno jablanovo uš najdemo na spodnji strani listov na zgornjem delu poganjka (foto arhiv KIS)

Listne uši na jablani Slika1

Listne uši s sesanjem hranilnih snovi povzročajo neposredno škodo na rastlinah. Napadi se odražajo kot kodravost, bulavost, razbarvanost, zvijanje listov in zakrnelost poganjkov ter različni izrastki, deformacije cele rastline ali le posameznega dela. Plodovi z napadenih rastlin so manj kakovostni ali močno deformirani in posledično netržni. Posredno škodo listne uši povzročajo tudi s prenosom virusov med rastlinami. Poleg tega nekatere vrste izločajo medeno roso, na katero se pogosto naselijo glive, ki povzročajo sajavost rastlin. Sajasta prevleka rastlinam preprečuje asimilacijo, posledično se zmanjša učinkovitost fotosinteze in transpiracije, vse skupaj pa vpliva na slabše zdravstveno stanje rastlin. Poleg tega je tržna vrednost takšnega pridelka manjša, predvsem zaradi slabšega videza rastlin. V sadovnjakih povzročijo več škode v letih z veliko padavinami, saj jim za razvoj ustreza visoka zračna vlaga.

Med naštetimi je najpogostejša zelena jablanova uš (Aphis pomi), ki se najštevilčneje pojavlja poleti in jo najdemo na spodnji strani listov na na zgornjem delu vršička. Ta vrsta v primerjavi z drugimi vrstami listnih uši, ne povzroča večje škode.

Nedvomno najbolj škodljiva pri pridelavi jabolk je mokasta jablanova uš (Dysaphis plantaginea), ki jo prepoznamo po belo-sivem mokasto voščenem izločku. Kolonije te vrste listnih uši naseljujejo vršičke poganjkov in s sesanjem na listih povzročajo ogromno škodo na pridelku. Vrsta je dvodomna, zato se junija listne uši selijo na trpotec, oktobra pa se vrnejo na jablano. Jajčeca prezimijo na starejšem lesu jablane. Poškodbe napada so močno zvijanje in rumenenje listov, popoln zastoj rasti poganjkov in deformacija plodov.

Jablanova uš šiškarica (Dysaphis devecta) povzroča na zgornji strani listov izrazite gube in živo rumene ali rdeče izbokline. Napadeni listi se zvijajo podolgem in navzdol. Uši najdemo na spodnji listni ploskvi.

Krvava uš (Eriosoma lanigerum) se pojavi na jablanah v marcu ali aprilu, ko uši pričnejo s sesanjem in razmnoževanjem. Kolonije teh uši so prekrite z belimi voščenimi vatastimi nitmi, ki jih izločajo iz posebnih žlez na zadku, zaradi česar je zatiranje škodljivca oteženo. Če pritisnemo nanje se iz njih pocedi rdeč sok, zato posledično tudi ime krvava uš. Napadena drevesa slabše nastavijo rodne brste. Kadar nasade poškoduje toča, je pojav krave uši večji, ker se škodljivec rad naseli na poškodovana mesta in se v tem primeru tudi pogosto prerazmnoži. Posledica sesanja je nastanek rakastih tvorb, slabše dozorevanje lesa in možnost pozebe.

Slika 2: Znamenja napada mokaste jablanove uši: močno zvijanje in rumenenje listja; popoln zastoj rasti poganjkov, deformacija plodov (foto arhiv KIS)

Listne uši na jablani Slika2

Prave listne uši (Aphididae) so velike od 1,5 do 3,5 mm, nekatere vrste zrastejo tudi do 7 mm. Njihovo mehko telo sestavljajo glava, oprsje in sorazmerno velik zadek. Na tipalkah se nahajajo dihalni organi. Pri odraslih listnih ušeh obstajajo nekrilate in krilate oblike. Krilate uši imajo na oprsju dva para prosojnih kril z nekaj žilami. Prednji par kril je znatno večji od zadnjega. Zadek je sestavljen iz 10 členov. Deseti, zadnji zadkov člen ima na hrbtni strani značilen repek “cauda”. Na petem zadkovem členku izraščata dve cevki oziroma t.i. sifona, ki sta pomembna za prepoznavanje vrst listnih uši. Nekatere vrste med hranjenjem, skozi analno odprtino, izločajo lepljivi sladkorni izloček, ki ga strokovno imenujemo medena rosa ali mana.

Listne uši imajo nepopolno preobrazbo (hemimetabola), brez stadija bube. Razmnožujejo se nespolno (partenogenetsko) in izlegajo nimfe (viviparno) ter spolno in odlagajo jajčeca (oviparno). Jeseni oplojena samica odloži večinoma eno tako imenovano zimsko jajčece, iz katerega se spomladi izleže nekrilata uš temeljnica “fundatrix”, ki je prva posameznica nespolnega razvoja listnih uši. Njeni potomci so skozi vso pomlad in poletje živorodne samice, dokler jeseni ne nastopi čas za oploditev. Takrat se pojavijo večinoma krilati samci, ki oplodijo samice. Navadno enemu spolnemu rodu sledi večje število nespolnih (deviškorodnih).

Anholociklične vrste nimajo spolnega rodu in se razmnožujejo samo nespolno. Prezimijo kot odrasle uši ali nimfe. V kontinentalnem podnebju se pojavljajo vrste, ki imajo obe razvojni obliki. Prezimovanje večine vrst listnih uši je povezano z zimskim gostiteljem, ki je navadno lesnata rastlina, spomladi pa preletijo na drugotne zelnate ali lesnate gostitelje. Govorimo o dvodomnih vrstah listnih uši (heterecične). Na poletnih gostiteljskih rastlinah se pojavljajo le nespolni rodovi, medtem ko jeseni preletijo na zimskega gostitelja, kjer sledi spolno razmnoževanje in oplojene samice odložijo jajčeca, ki prezimijo. Vrste uši, katerih razvoj je povezan le z eno rastlinsko vrsto, imenujemo enodomne (monoecične).

Slika 3: Zimska jajčeca pravih listnih uši na jablani (foto arhiv KIS)

Listne uši na jablani slika3

Nekemično zatiranje

Populacijo listnih uši v naravi omejuje vrsta naravnih sovražnikov kot so polonice, tenčičarice, ličinke muh trepetalk in najezdniki. Navadno se koristni organizmi, kot so plenilci in parazitoidi, pojavijo ob povečanju številčnosti listnih uš v nasadih. Z ukrepi ohranjanja in privabljanja koristnih organizmov vzdržujemo populacijo listnih uši pod pragom gospodarske škode.

Kemično zatiranje

V predspomladanskem času zimska jajčeca listnih uši zatiramo z uporabo oljnih pripravkov, ki jih uporabimo v času brstenja. Zatiranje zimskih jajčec je upravičeno, če spomladi odkrijemo več kot 25 jajčec na dolžinski meter vejic. Listne uši na jablani kasneje zatiramo z enim ali dvema škropljenjema do cvetenja in/ali po cvetenju jablane. Več pozornosti namenjamo predvsem zatiranju mokaste uši, ki v nasadih jablan pogosteje prerazmnoži in povzroča največ škode. Insekticide uporabimo na podlagi upoštevanja praga škodljivosti (v preglednici), pri čemer pri bujno rastočih drevesih upoštevamo višji prag škodljivosti. Do prerazmnožitev mokaste uši lahko prihaja že pred cvetenjem, zato je potrebno pojav uši pričeti spremljati v fazi razvoja cvetnih popkov. Takrat lahko uporabimo pripravke iz skupine neonikotinoidov ali pa pripravek na osnovi neemovega olja, ki je dovoljen tudi v ekološki pridelavi. Po cvetenju listne uši ciljno zatiramo z enim ali dvema škropljenjema, pri čemer dajemo prednost uporabi specifičnih pripravkov za zatiranje listnih uši (aficidov) kot na primer na osnovi flonikamida. Poleti sicer listne uši posredno zatiramo s škropljenji proti jabolčnemu zavijaču.

Krvava uš se ohranja na podzemnih delih drevesa, ličinke in odrasli osebki se na nadzemnih delih rastline najbolj množično pojavijo spomladi in jeseni. Ukrepi zatiranja škodljivca so podrobneje opisani v opisu krvave uši.

Preglednica 1: Pragovi škodljivosti listnih uši na jablani ob pregledu 100 poganjkov:

Listne uši na jablani preglednica

Beber K., Miklavc, J. 1999. Novejše izkušnje z zatiranjem krvave uši (Eriosoma lanigerum Hausmann). Zbornik predavanj in referatov s 4. Slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin, Portorož, 3.4. marec 1999

Blackman R. 1974. Aphids. Ginn and Company, Aylesbury, 175 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 2 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1439 str.

Blackman R.L., Eastop V.F. 2006. Aphids on the World’s Herbaceous Plants and Shrubs, 1 Volume, Department of Entomology, The Natural History Museum, London, 1024 str.

Maas J.L. 1998. Compendium of strawberry disease. Second edition. The American Phytopathological Society, St. Paul, Minnesota: 98 str.

Modic, Š., Razinger J., Širca S. Listne uši in prenosi virusov z listnimi ušmi. V: Mavrič Pleško I. (ur.). Prenosi rastlinskih virusov 1. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 2015, 23-32 str.

Matko B., Mešl M., Miklavc J., Munda A., Ferlež Rus A., Bajec D., 2018. Varstvo jablan pred boleznimi in škodljivci. Priporočila za varstvo jablan pred boleznimi in škodljivci v letu 2018.

Štampar F. in sod. 2009. Sadjarstvo. Ljubljana, Kmečki glas. 416 str.