Hmelj

Besedilo pripravili: Magda Rak Cizej, Sebastjan Radišek, Gregor Leskošek, Barbara Čeh, Monika Oset Luskar, Andreja Čerenak

1. Uvod

Integrirano varstvo rastlin temelji na osmih načelih (slika 1), ki so opredeljena v evropski zakonodaji (Direktiva 2009/128/ES) in natančneje opisana v publikaciji Temeljna načela dobre kmetijske prakse varstva rastlin in varne rabe FFS (2013).

2. Tehnološki ukrepi

Hmelj je trajnica, večletna monokultura, ki povzroča veliko utrujenost tal, saj je v času trajanja enega nasada (na primer 15 let) onemogočeno vrstenje rastlin. Na osnovi dolgoletnih izkušenj priporočamo v hmeljiščih vsaj dvoletno premeno, to je čas, ki preteče do ponovnega sajenja novega nasada hmelja. V času dvoletne premene lahko namreč v nasadu zadovoljivo očistimo ostanke starega hmelja ter ob upoštevanju setve ugodnih rastlin, ki dajejo obilico organske mase za podor, kot so predvsem detelje, deteljno-travne mešanice, žita in stročnice, pa tudi krmne križnice, izboljšamo fizikalno-kemijske lastnosti tal (strukturo tal, delež humusa v tleh, izboljšamo kapaciteto tal za zrak in vodo, zmanjšamo zbitost tal) in odpravimo morebitne pomanjkljivosti v čim večji meri. Neupoštevanje izvajanje premene vpliva na slabšanje strukture tal, zmanjševanje količine aktivnega humusa in hranil v tleh, povečevanje zbitosti tal in večanje nevarnosti za razvoj bolezni in pojav škodljivcev.

Neprimerne rastline za setev v premeni so:

  • Okopavine (npr. koruza, sladkorna pesa), saj močno izčrpajo zaloge hranil v tleh in enako vplivajo na tla kot hmelj, ki je prav tako okopavina. Z njihovim poznim spravilom slabšamo strukturo tal, namesto da bi jo izboljšali. Koruza ima poleg tega še iste škodljivce kot hmelj (npr. koruzno veščo).
  • Konoplja, saj v naslednjem letu po spravilu konoplje lahko pričakujemo močan napad hmeljevega bolhača, še posebej v prvoletnem nasadu hmelja, namreč hmeljev bolhač je škodljivec hmelja kot tudi konoplje, saj sta rastlini sorodnici, obe spadata v družino konopljevk.
  • Lucerna, saj obstaja nevarnost napada z lucerninin rilčkarjem, ki je tudi škodljivec hmelja.

Pred sajenjem hmelja je priporočljivo, da tla pregleda strokovnjak – pedolog, ki bo podal mnenje o ustreznosti tal za sajenje hmelja oziroma katera sorta je primerna za sajenje na izbrani lokaciji. Tla naj imajo čim boljše vodno zračne razmere oziroma moramo le-te pred sajenjem ustrezno izboljšati.

Primerna tla za sajenje hmelja so:

  • s hranili in humusom dobro preskrbljena tla (3 do 4 % humusa, C stopnja preskrbljenosti s fosforjem – P2O5 in kalijem – K2O);
  • globoka, srednje težka tla;
  • dobro zračna tla, na katerih lahko ob ustrezni tehnologiji zagotovimo visoko mikrobiološko aktivnost;
  • najprimernejše so združbe rjavih tal, primerna pa so tudi ilovnata tla na apnencih in dolomitih, laporjih in peščenjakih.

 Neprimerna tla za sajenje hmelja so:

  • slabo odcedna, težka ter zbita in/ali slabo zračna tla. Na težjih tleh, ki imajo sorazmerno velik delež gline, ima namreč intenzivna strojna obdelava s številnimi traktorskimi hodi po istih kolesnicah močno negativne vplive na fizikalne lastnosti tal. Rast hmelja je lahko ovirana do takšne mere, da pride do nižjih pridelkov.
  • peščena, zelo prodnata tla ali zelo plitva tla z majhno zadrževalno sposobnostjo za vodo; Plitva prodnata tla so pogojno primerna za pridelavo hmelja le ob učinkovitem namakalnem sistemu, sicer se srečujemo z občutnim zmanjšanjem predvidenih pridelkov.

Pri obdelavi tal skozi rastno sezono in tudi pri pripravi tal za nov nasad hmelja z različnimi ukrepi izboljšujemo njihove fizikalne, kemične ter biološke lastnosti tal. Pri pripravi tal za nov nasad vnesemo v tla tudi v gnojilnem načrtu predvidena gnojila za založno gnojenje in tla po potrebi podrahljamo.

Kultiviranje je najpogostejši način obdelave v rastni dobi, s katerim prerahljamo tla (večja prezračenost – boljši razvoj korenin), zdrobimo skorjo, uničimo plevel in zamešamo v tla mineralna gnojila. Za kultiviranje morajo biti tla primerno vlažna (kepa zemlje, ki jo spustimo na tla, se mora razleteti). Še posebno moramo biti previdni pri težkih tleh.

Z obsipanjem prigrnemo zemljo k rastlini. Tako fiksiramo trte, da jih veter ne odlomi, prekrijemo in mehansko zatremo plevele ter omogočimo rast adventivnih korenin. Obsipamo srednje globoko, ne preblizu korenike in ne prepozno, da višina plevelov ni prevelika. Obsipamo 2–3-krat letno. Prvo ali prvi dve obsipanji bolj kot višina rastlin hmelja narekuje višina plevela, zadnje obsipanje pa mora biti končano pred cvetenjem hmelja. Pri obsipanju smo zelo pozorni na vlažnost tal. Če so tla mokra ali presuha, s tem ukrepom počakamo.

Osnove gnojenja

Pri obiranju hmelja hmeljevino odpeljemo iz hmeljišča in s tem odpeljemo tudi določeno količino hranil. Le-to moramo vračati nazaj v hmeljišče z gnojenjem. Glavna hranila ali makrohranila potrebujejo rastline v sorazmerno veliki količini in jih moramo dodajati z gnojenjem. To so dušik, fosfor, kalij, kalcij, žveplo, magnezij. Mikrohranila so hranila, ki jih rastline potrebujejo v majhnih količinah, vendar so za razvoj rastlin nujno potrebna. To so železo, bor, mangan, baker, cink, molibden. Mikrohranil je običajno v tleh dovolj, a lahko da jih rastline ne morejo absorbirati, ker je v tleh porušeno ravnovesje med hranili ali pa so tla prekisla oziroma premalo kisla. V takšnih primerih jih rastlinam dodajamo foliarno (gnojenje preko listov).

Gnojimo na način, da bi se kar najbolj približali vsebnosti hranil v tleh in razmerju med njimi, ki rastlinam najbolj ustreza in najbolj pozitivno vpliva na njihovo rast in razvoj in s tem na dobro kondicijo. Če je na primer neko hranilo v tleh v preveliki količini, je mogoče, da le-ta zavira dostopnost nekaterih drugih hranil za rastlino. Posledično jih rastlina ne more črpati iz tal, četudi so v tleh v ustrezni količini. Ali pa obratno: če je nekega hranila v tleh premalo, rastlina ne samo da trpi pomanjkanje tega hranila, temveč ne more zaradi tega črpati tudi nekaterih drugih hranil. Zaradi tega se pojavijo težave pri rasti in razvoju hmelja, posledično se zmanjša pridelek. Zato se moramo pri gnojenju držati navodil, ki so navedena na analiznem izvidu.

Optimalna preskrbljenost tal s hranilom je označena z razredom C. V tem primeru je treba letno gnojiti s takšno količino določenega hranila, kolikor ga bomo letno odnesli s parcele. S hmeljem v povprečju letno na hektar odvzamemo: med 40 in 60 kg/ha P2O5 in od 100 do 200 kg K2O/ha. Če pa so tla prekomerno ali premalo preskrbljena z določenimi hranili, je potrebna korekcija. V naslednjih letih zato gnojimo z nekaj manjšimi oziroma nekaj večjimi odmerki, kot bomo letno odnesli hranil iz hmeljišča. Vse potreben usmeritve, priporočila za gnojenje so navedene na analiznem izvidu.

Gojimo na podlagi analize tal, osnova katere je pravilno vzorčenje tal s sondo. Pravilna izvedba vzorčenja omogoča, da pridobimo resnično povprečen vzorec tal iz določenega nasada in na podlagi kemične analize izvemo, kakšna je dejanska preskrbljenost tal s hranili. Če je vzorec tal odvzet napačno, rezultati kemične analize ne bodo zrcalili dejanskega stanja. Po petih letih z analizo tal spet preverimo, kakšno je stanje hranil v tleh. Ko se na rastlinah začnejo kazati znaki pomanjkanja ali preobilice določenega hranila, je že pozno. Zato je potrebno dosledno upoštevati načrt gnojenja, da bodo rastline v ustrezni kondiciji in bomo dosegali visoke in kakovostne pridelka hmelja.

Z upoštevanjem osnovnih pravil gnojenja, poznavanja odvzema hranil s hmeljevino ter nakupom ustreznih gnojil, se z leti lahko približamo želenemu stanju v tleh. Z uporabo napačnih gnojil (neustrezno razmerje hranil v gnojilu glede na naše potrebe), se želenemu stanju v tleh ne bomo nikoli približali in lahko pričakujemo slabo kondicijo rastlin in nižji pridelek.

Sestavljena oziroma kombinirana gnojila (NPK-gnojila) vsebujejo več hranil hkrati v različnih razmerjih, katere označuje številčna oznaka. Na primer, v gnojilu NPK 15-15-15 je 15 % dušika, 15 % fosforja in 15 % kalija. Prednost kombiniranih gnojil je predvsem v tem, da lahko gnojimo hkrati z več hranili in tako v enem delovnem postopku dodamo potrebno količino različnih hranil. Običajno so NPK-gnojila tudi cenejša. Njihova slaba stran pa je v tem, da je zaradi vsebnosti več hranil težko usklajevati oziroma odmerjati ustrezne količine posameznih hranil, ki jih je potrebno vnesti v hmeljišče glede na analizni izvid. Zato lahko dolgotrajno gnojenje s sestavljenimi gnojili večkrat popolnoma poruši ravnovesje hranil v tleh. V primeru hmeljevine se nam to kaj hitro lahko zgodi, saj vsebuje izmed hranil, ki jih dodajamo z gnojenjem, največ dušika in kalija, količina fosforja pa je relativno majhna. Če se na primer pri gnojenju z NPK 15-15-15 ravnamo po fosforju, premalo pognojimo s kalijem, če pa se ravnamo po kaliju, preveč pognojimo s fosforjem, ki se z leti nakopiči v tleh. Enostavna gnojila (gnojila, ki vsebujejo le eno hranilo) so običajno dražja, poleg tega jih je na tržišču manj. Vendar je z njimi veliko bolj enostavno zadostiti navodilom na analiznem izvidu.

 Apnjenje

Apnjenje ni le ukrep za nevtraliziranje kislin v tleh, ampak na ta način vnašamo v tla pomembno rastlinsko hranilo – kalcij, ki hkrati pozitivno vpliva na nastajanje grudičaste strukture tal. Kalcij namreč deluje kot lepilo med humusnimi in glinenimi delci v tleh. Obenem pa je od reakcije tal, ki jo izražamo s pH, v veliki meri odvisna dostopnost hranil za hmelj. Potrebo po apnjenju določimo z laboratorijskimi analizami. Za hmelj so primerna zmerno kisla tla s pH od 6 do 6,7. Apnimo vedno neposajena tla, po spravilu pridelka, v jesensko-zimskem obdobju, najkasneje zgodaj spomladi. Pri neustreznem izvajanju tega ukrepa lahko nastanejo razjede (kloroze) na listih hmelja, tla se zaskorjijo, nekatera hranila v tleh postanejo nedostopna za hmelj, zato je potrebno dosledno upoštevati navodila na analiznem izvidu.

Na lažjih in bolj kislih tleh uporabimo apnenec ali dolomit, na težjih tleh z ne tako nizkim pH lahko tudi žgano ali hidrirano apno. Za žive organizme v tleh je najmanj agresiven apnenec, zato ga lahko načeloma uporabimo tudi zgodaj spomladi. Gnojenja s hlevskim gnojem in apnjenja ali gnojenja z mineralnimi gnojili in apnjenja v nobenem primeru ne izvajamo istočasno. Glede na tla, izbiro vira kalcija in uležanosti hlevskega gnoja se odločimo, kateri ukrep bomo izvedli jeseni in katerega zgodaj spomladi. Posvetujemo se s strokovnjakom.

Gnojenje z gnojili, ki vsebujejo dušik

Dušik je zelo mobilen in pri nestrokovni uporabi kaj hitro uide v zrak ali v globlje plasti tal in je na ta način za hmelj izgubljen. Poleg tega nepotrebno obremenjujemo okolje. S dušičnimi gnojili moramo zato gnojiti sproti med sezono, v času intenzivne rasti hmelja, glede na potrebe hmelja, gnojenje  z dušikom na zalogo ne pride v poštev. Prav tako kot sta pomembna čas gnojenja in količina dušika, pa je pomembna tudi oblika dušika v gnojilu, ki ga uporabimo. Hmelj potrebuje v kratkem času veliko dušika, saj požene vso nadzemno maso v dobrih štirih mesecih. Odmerek mineralnega dušika delimo na tri obroke v razmerju ¼ : ½ : ¼. Prvi obrok potrosimo okrog 20. maja, drugi obrok okrog 10. junija, zadnji obrok pa najkasneje do 5. julija. Pri gnojenju je pomembno poznati lastnosti tal in potrebe rastlin, poleg pa upoštevamo tudi vremenske razmere.

Skupna letna količina dušika, ki se pognoji v polnorodnem nasadu hmelja za pridelek 1,8 t/ha, je največ 200 kg/ha. Od te količine je potrebno odšteti količino dušika, ki jo vnesemo v hmeljišča z amonsulfatom ali UAN-om z namenom odstranjevanja plevelov in spodnjih stranskih poganjkov, kakor tudi količino dušika, ki smo jo dodali v hmeljišča z organskimi gnojili (gnojevka, gnojnica, idr.) in le razliko pognojiti z mineralnimi gnojili. Dušik se namreč v toplih in vlažnih tleh spomladi sprošča z mineralizacijo organske snovi v tleh v rastlinam dosegljivih oblikah. Če dodatno vnesenih količin dušika v hmeljišče iz organskega vira pri odmerjanju mineralnih gnojil ne upoštevamo, je vnesena količina previsoka. Mlad nasada hmelja do polne rodnosti gnojimo v prvem letu s 70–80 kg/ha N, v drugem letu pa s 120–130 kg/ha N, v obeh primerih v treh obrokih.

Dušikovo gnojilo po trošenju zadelamo v tla, trosimo ga zgodaj zjutraj ali zvečer, da so izgube dušika v zrak čim manjše. Za uspešno dognojevanje z dušikom je najbolj primerno, da so tla vlažna in topla – ne gnojimo v sušnem obdobju ali ob predvidenem obilnem deževju. Pri dognojevanju z dušikom je potrebno tudi preveriti, da listi rastlin niso mokri, saj lahko v nasprotnem primeru na njih nastanejo ožigi.

Napake v gnojenju z dušikovimi gnojili se lahko odrazijo v večji dovzetnosti rastlin na bolezni kot je verticilijska uvelost in nekatere sesajoče škodljivce.

Gnojenje z organskimi gnojili

Organska snov izboljšuje strukturo tal. S tem se poveča tudi kapaciteta tal za zadrževanje vlage, boljša je zračnost tal, uravnava se temperaturni režim tal. Nase veže tudi hranila v izmenljivi obliki ter tako omogoča preskrbo mikroorganizmov in rastlin s hranili.

Ker je hmelj okopavina, se v tleh letno mineralizira veliko organske snovi, zato naj bi hmeljišča letno pognojili z dobrimi 20 t/ha hlevskega gnoja. V praksi se s hlevskim gnojem gnoji vsako drugo ali tretje leto z večjimi količinami, vendar moramo biti previdni, saj je največji dovoljeni vnos dušika z živinskimi gnojili 170 kg/ha letno, kar pomeni 34 t/ha hlevskega gnoja. V 10 tonah govejega gnoja je namreč okvirno 50 kg dušika. Če pa uporabljamo prašičji ali konjski gnoj, potem so vnosi dušika še večji; v 10 tonah prašičjega gnoja je 55 kg dušika, v 10 tonah konjskega gnoja pa 65 kg dušika. 10 ton hlevskega gnoja vsebuje tudi 25–30 kg fosforja in 50–60 kg kalija. Pri gnojenju s hlevskim gnojem moramo imeti torej v mislih, da vnašamo v hmeljišče tako organsko snov kot rastlinska hranila. Upoštevamo, da se v prvem letu po zaoravanju hlevskega gnoja sprosti okoli 20–40 % dušika, dolgoročno 70 %, sproščanje fosforja in kalija pa je enako kot pri mineralnih gnojilih.

Za čim boljši izkoristek hranil iz hlevskega gnoja sta pomembna čas in aplikacija. V hmeljiščih na težjih tleh hlevski gnoj potrosimo jeseni, na lažjih tleh spomladi. V obeh primerih ga takoj zaorjemo, in sicer težja ko so tla, plitveje: na težkih tleh 5–10 cm globoko, na lahkih 15–20 cm. Na lahkih tleh je bolj priporočljiva uporaba dobro uležanega – zrelega hlevskega gnoja, saj z njim bolj pozitivno vplivamo na izboljšanje strukture tal, poleg tega pa ne tvegamo, da bi se pri mineralizaciji prekomerno sproščal dušik. Na težjih tleh lahko uporabimo tudi bolj svež hlevski gnoj, vendar ga moramo zaorati plitko in ne šele tik pred začetkom rasti, da je dovolj časa, da se razgradijo fitotoksične snovi.

Gnojnica in gnojevka vsebujeta dušik v večjem deležu v takšni obliki, kot je v dušikovih mineralnih gnojilih, zato se na tak način tudi uporabljata, torej izključno le za dognojevanje hmelja. Dušik se sicer lahko zelo hitro izgubi. Bolje je, če ju redčimo z vodo, ker lahko na ta način dosežemo boljšo vezavo hranil in manjše izgube, zmanjšamo nevarnost za zaskorjanje površine in preprečimo poškodbe na rastlinah. Apliciramo ju v oblačnem in ne prevročem vremenu ter ju takoj zadelamo v tla. S stališča potreb hmelja po fosforju in kaliju lahko potrosimo letno 26 m3 nerazredčene goveje gnojevke, tako bodo zadovoljene potrebe hmelja po teh dveh hranilih. Količina dodanega dušika v enem obroku mora biti enaka količini dušika, ki bi jo sicer pognojili z mineralnimi gnojili (50–80 kg/ha N). V 1 m3 gnojevke je približno 5 kg dušika. Dušik iz gnojevke se ob pravilni aplikaciji izkoristi 60–70 %.

Med organska gnojila spadajo tudi kompost, slama ter zaoravanje podorin. Kompost in slama se uporabljata le redko, razen kompostirana hmeljevina, je pa pogost ukrep zaoravanje podsevkov – podorin.

V zadnjih 25 letih se v povprečju vsako tretje leto pojavi ekstremno sušno obdobje. Potrebno pa se je zavedati, da se tudi v letih, ko ima suša le lokalni značaj, pojavljajo občutni primanjkljaji vode, ki zmanjšujejo stabilnost in kakovost rastlinske pridelave. V prihodnje naj bi bile temperature še višje in padavine še slabše razporejene tekom rastne sezone hmelja. Osnovo pravilnemu namakanju predstavlja poznavanje vodne bilance tal in rastline, torej koliko vode pride v tla in koliko vode tla zapusti. Največji in pretežni vir oskrbe rastlin z vodo so padavine, v nekaterih primerih (manj pogosto) pa lahko pomemben vir predstavlja tudi visok nivo podtalnice. Glavni rezervoar vode so tla, ki uspejo z različnimi silami zadržati vodo. Poznavanje vodne bilance je odločilnega pomena za pravilno namakanje, saj če dodajamo premajhne ali prevelike odmerke vode, ne dosežemo ustreznega pridelka in njegove kakovosti in ne vplivamo optimalno na kondicijo rastlin. Pravilna določitev stanja vlage v tleh in potrebna količina vode, ki jo moramo dodati z namakanjem, sta temelj uspešnega namakanja.

Na IHPS skrbimo za prognozo (napoved) namakanja in obveščamo hmeljarje, kdaj je potrebno pričeti z namakanjem hmeljišč na posameznih tipih tal. Obstaja več načinov spremljanja rastlinam dostopnih količin vode. Pri nas temelji prognoza namakanja na osnovi spremljanja količine vode v tleh v hmeljiščih na različnih lokacijah, ki imajo različne talne lastnosti. Pri napovedi se upoštevajo tudi evapotranspiracijske vrednosti za posamezno razvojno stopnjo hmelja kot tudi vremenska napoved. Za potrebe prognoze namakanja so izdelane osnovne fizikalne lastnosti tal (tekstura, struktura, rastlinam dostopna vlaga v tleh, kapaciteta tal za vodo in zrak) in sicer na dvajsetih lokacijah v Savinjski dolini in na dveh lokacijah na Koroškem. Na vseh lokacijah imamo izdelane tudi vodno retenzijske krivulje (pF-krivulje), ki so potrebne za merjenje vlage v tleh. Napovedi za začetek namakanja in podatke o višinah padavin ter njihove razporeditve v prostoru, izmerjene z agrometeorološkimi postajami Adcon Telemetry, sproti objavljamo na spletni strani IHPS , na Agrometeorološkem portalu Slovenije, s pošiljanjem Hmeljarskih informacij hmeljarjem s klasično pošto pošti in po e-pošti ter na rednih tehnoloških sestankih hmeljarjev.

Med sortami hmelja obstajajo značilne razlike glede odpornosti/tolerantnosti na določene bolezni in škodljivce in razlike v morfoloških značilnostih, kot so npr. pokončno izraščanje spomladanskih poganjkov, razvoj cvetnih nastavkov in storžkov pod listi (večja osenčenost).

Osnovni kriteriji, ki opredeljujejo izbor sort hmelja so: rastne razmere pridelovalnega območja hmelja, pedo-klimatske lastnosti, kategorija sorte hmelja (finoaromatične, aromatične, dišavne, grenčične), odpornost na bolezni in ostale agronomske lastnosti sort.

Pomembno je, da:

  • pri izberi sorte upoštevamo najprej tip tal;
  • damo prednost odpornejšim sortam na bolezni, zlasti v primeru sajenja na okužene površine z letalno obliko verticilijske uvelosti hmelja po izvedeni karantenski premeni;
  • pri izbiri sorte ni zanemarljiv podatek tudi o njeni odpornosti na preostale bolezni, zlasti na hmeljevo peronosporo in hmeljevo pepelovko, saj genetski potencial sorte vpliva tako na obremenitev okolja kot tudi na stroške varstva hmelja;
  • sorte izbiramo glede na sortni sestav že obstoječih nasadov na kmetiji, s čimer vplivamo na optimalno razporejen čas tehnološke zrelosti posajenih sort glede na kapaciteto obiralnega stroja in sušilnice, kar omogoča pravočasno obiranje vsake posamezne sorte hmelja in s tem višjo kakovost pridelka;
  • pri izbiri sorte velja pravilo, da se naj pridelek skladiščno manj obstojnih sort primerno skladišči pred bolje skladiščno obstojnimi sortami hmelja;
  • upoštevamo tržno zanimivost sort.
Sortna lista hmelja

Hmelj razmnožujemo vegetativno s sadikami, ki so:

  1. vzgojene iz zelenih potaknjencev matičnih rastlin hmelja (certificirane sadike A-CSA),
  2. t.i. štoki, ki so del enoletnega lesa podzemnega dela trte pridobljenega iz certificiranega matičnega hmeljišča. Ta del podzemnega dela trte, sadike ima očesa in koreninice (certificirane sadike B-CSB). Sadike režemo v času mirovanja rastline, to je od jeseni do pomladi; običajno jih režemo spomladi.

Zelo pomembna za integrirano varstvo hmelja je kakovost sadilnega materiala. Priporočljivo je, da so nasadi hmelja posajeni le z brezvirusnimi in brezviroidnimi, certificiranimi sadikami hmelja (CSA ali CSB certifikat). V skladu s Pravilnikom o trženju razmnoževalnega materiala in sadik hmelja (Uradni list RS, št. 45/13 in 24/15) ter sprejeto certifikacijsko shemo (Certification scheme for hop- PM 4/16(2)) imamo v Sloveniji 4 kategorije sadilnega materiala hmelja:

  • certificirane sadike A (CSA),
  • certificirane sadike B (CSB),
  • standardne sadike (St.) ter
  • proizvodne – »necertificirane« sadike (ki niso namenjene teženju temveč le za lastno uporabo posameznega hmeljarja, ki jih je pridobil b proizvodnem hmeljišču, ki je bilo pred tem vizualno zdravstveno pregledano).

Optimalni čas sajenja hmelja je spomladi, najkasneje do 15. aprila. Sadimo lahko tudi jeseni, če so tla primerno pripravljena.

Če sadimo hmelj spomladi, opravimo zimsko praho. Hkrati je zelo priporočljivo, da pred globokim zimskim oranjem tla izdatno pognojimo s hlevskim gnojem. Spomladi tla v ustreznih vlažnostnih razmerah obdelamo tako, da pripravimo ustrezno strukturo tal za sajenje. Za težja tla in za odpravljanje plazine je priporočljivo pred sajenjem hmelja podrahljavanje tal.

Pri zasnovi novega nasada hmelja je zelo pomemben dejavnik tudi gostota sajenja, kajti vpliva tako na pridelek kot na stroške pridelave. Pri izbiri gostote sajenja moramo upoštevati sorto, rodovitnost tal ter ekološke razmere. Pri enakomerni razporeditvi drogov na 16,8 m x 10,4 m priporočamo za klasične starejše slovenske sorte razdaljo 240 cm x 130 cm, kar pomeni v povprečju 3205 rastlin/ha. Za novejše sorte z bujnejšim habitusom se priporoča nižja gostota sajenja.

V hmeljišča sejemo podorine – podsevke v začetku julija, po zadnjem obsipanju hmelja, v medvrstni prostor. V ta namen so primerne rastline, ki imajo hitro začetno rast in kratko rastno dobo, pri tem pa tvorijo veliko organske mase. Sejemo, na primer, krmno oljno redkev (sorta Raula) (20 kg semena/ha neto površine – samo v medvrstni prostor), krmno repico (sorta Perko) (12 kg semena/ha neto površine), krmno ogrščico (sorta Starška) (10 kg semena/ha neto površine), še bolj primerne pa so mešanice različnih vrst, saj na ta način podsevek v vsakem primeru dobro uspeva – razbohoti se vrsta, ki ji trenutne vremenske razmere najbolj ustrezajo.

S podorinami v hmeljišče ne vnašamo dodatnih hranil, le-te pa zajamejo iz tal hranila, ki bi se sicer lahko izgubila iz sistema tla-rastlina, in s tem zmanjšamo njihove izgube. Po mulčenju in zaoravanju podorin v tla vnesemo veliko organske snovi, hranila pa postanejo za hmelj (zopet) dostopna po mineralizaciji le-te. Z ohranjanjem in povečevanjem vsebnosti organske snovi v tleh skrbimo tudi za ohranjanje in povečevanje sposobnosti tal za zadrževanje vode. Organska snov namreč lahko nase veže do petkrat več vode, kot je njena masa. S podsevki dosežemo še zmanjšanje erozijskih procesov in zapleveljnost ter preprečujemo zbijanje tal in izboljšujemo njihovo strukturo. Dobra pokrovnost tal preprečuje zablatenje tal in v času obiranja hmelja, še posebno v primeru dežja olajša vožnjo v nasadih hmelja.

Z obiranjem hmelja začnemo, ko je tehnološko zrel, to je takrat, ko storžki vsebujejo najvišjo vsebnost alfa-kislin značilno za posamezno sorto, dosežejo maksimalno velikost in maksimalno maso, tipično strukturo eteričnih olj in je zagotovljeno kakovostno strojno obiranje. Hmelj, obran pred tehnološko zrelostjo, je slabše kakovosti in vsebuje preveč vlage. Prepozno obran hmelj ima že rumene ali rjavkaste storžke, manjšo vsebnost alfa-kislin, pri obiranju prihaja do večjih izgub zaradi osipanja in drobljenja ter je neprijetnega vonja (vonj po česnu).

Okvirno napoved prehoda posameznih sort hmelja v tehnološko zrelost v posamezni sezoni izdaja Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije (IHPS) na podlagi spremljanja dinamike parametrov tehnološke zrelosti (vsebnost vlage v storžkih, masa suhih storžkov, dolžina storžkov in vsebnost alfa-kislin) na več pedološko različnih lokacijah v časovnem intervalu od 3 do 4 dni. Glede začetka obiranja določene sorte na posamezni lokaciji se glede na te podatke hmeljarji odločajo individualno, in sicer se orientirajo še glede na dejansko stanje v njihovem hmeljišču. Nastop tehnološke zrelosti pri hmelju je namreč odvisen od:

  • sorte,
  • tehnoloških ukrepov (z dušikom preveč gnojena hmeljišča dozorijo kasneje, zgodaj rezan in napeljan hmelj dozori prej),
  • vremenskih razmer v času rasti in lastnosti tal (prej dozori hmelj na lahkih in prodnatih tleh kot na težkih in vlažnih tleh).

Pred odločitvijo o začetku obiranja je priporočljivo, da prinesejo hmeljarji vzorec storžkov v analizo vsaj na vsebnost vlage. Za začetek obiranja hmelja ima pomembno vlogo tudi čas, ki je pretekel od zadnje uporabe FFS, namreč dosledno je potrebno upoštevati karence posameznih FFS.

Sorte hmelja razvrstimo na:

  • zgodnje, sem se uvršča Savinjski golding, ki je tehnološko zrel v povprečju med 10. in 20. avgustom,
  • srednje pozne, kamor spadajo Aurora, Bobek, Styrian Gold, Styrian Kolibri, Styrian Cardinal, Styrian Dragon in Styrian Fox, ki dozorijo običajno med 20. in 30. avgustom,
  • pozne, kamor spadajo Styrian Eagle, Celeia, Dana, Styrian Eureka in Styrian Wolf, ki dozorijo v septembru.

Tudi trajanje tehnološke zrelosti se med sortami razlikuje, kar je prav tako v prid izogibanju delovnih konic. Pri Aurori traja obdobje tehnološke zrelosti okrog 20 dni, medtem ko pri Savinjskem goldingu traja le od sedem do deset dni, ob neugodnih vremenskih razmerah (vroče in suho vreme) lahko tudi manj, do 5 dni. Posamezno sorto hmelja je najbolje obrati v času tehnološke zrelosti.

Hmeljevina je ostanek zelene mase rastlin hmelja, ki ostane po strojnem obiranju storžkov hmelja. Po ocenah je skupna količina sveže hmeljevine 10–15 t/ha (v povprečju 2,6 kg na rastlino). Hmeljevina se pojavi naenkrat (v času obiranja – konec avgusta, začetek septembra) v velikih količinah in se mora v najkrajšem času ustrezno razgraditi, saj se v nasprotnem primeru sprošča smrad.

Hmeljevino je zato potrebno ustrezno kompostirati, polipropilensko vrvico, ki jo bo potrebno v prihodnje v celoti zamenjati z razgradljivimi materiali, pa presejati, odstraniti iz organske mase. Če hmeljevino odvažamo na divje deponije ali jo zažigamo, to ekološko ni ustrezno. Če jo odvažamo na urejene deponije ali v zažigalnice, pa gre v bistvu za odvažanje dragocenih hranil (tona hmeljevine vsebuje približno 6 kg dušika, 1 kg fosforja, 4 kg kalija in druga hranila) in organske mase z obdelovalnih površin.

Hmeljevino iz hmeljišč, okuženih z verticilijsko uvelostjo hmelja, je potrebno tudi termično obdelati na primernem mestu oziroma deponiji, ker se bolezen širi predvsem z rastlinskimi ostanki. Mehansko zdrobljeno hmeljevino kompostiramo, saj ob razgradnji svežih ostankov rastlin prihaja do segrevanja mase na temperaturo več kot 70°C, kar je dovolj za uničenje povzročiteljic hmeljeve uvelosti. Za pravilno kompostiranje se deponija hmelja uredi tako, da sta višina in širina sveže nasutega kupa večji od 2 m. Ko na deponijo prispe zadnja količina sveže hmeljevine, se deponijski kup prekrije s folijo, da se zagotovi segrevanje hmeljevine tudi na površini kupa, hkrati pa se prepreči raznašanje z vetrom. Pri tem priporočamo uporabo prozorne folije, ki omogoča intenzivnejše segrevanje kupa tudi s sončnim obsevanjem ter postavitev v smeri sever–jug za zagotovitev manj osojnih strani kupa. Po kompostiranju (2 meseca) se hmeljevina lahko raztrosi po poljedelskih ali travniških površinah, kjer ne gojimo gostiteljskih rastlin. V primeru, ko deponija hmeljevine ne leži neposredno ob obiralnem stroju, je potrebno zagotoviti, da se pri prevozu ne poveča možnost razširjanja okužb z nevarnimi boleznimi kot je verticilijska uvelost hmelja v druga hmeljišča. Ob izmetu hmeljevine iz obiralnega stroja je potrebno zagotoviti, da se hmeljevina v primeru takojšnjega odvoza odlaga neposredno na traktorsko prikolico. V primeru nerazrezane hmeljevine se ta lahko uniči s sežigom na primernem mestu, najboljše na poljedelskih površinah, kjer ni nevarnosti netenja požarov in motenja okolice. Termično neobdelano hmeljevino lahko odlagamo na urejenih javnih odlagališčih.

3. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Hmelj je gostitelj mnogih bolezni in škodljivcev, ki se pojavljajo od spomladi, od vznika rastlin, do jeseni, v času spravila pridelka, in imajo velik vpliv na količino in kakovost pridelanega hmelja.

Hmelj lahko parazitirajo glive in virusi. Ker v hmeljiščih v večini primerov uporabljamo brezvirusni – certificiran sadilni material, z virusi ni posebnih težav. Več škode povzročajo glivične bolezni, njihova intenzivnost pojava je različna med leti, saj na pojavnost bolezni vplivajo poleg vremenskih razmer tudi občutljivost sort hmelja. Več bolezni lahko pričakujemo v letih, ko prevladuje toplo in vlažno vreme.

Najpogostejše bolezni, s katerimi se srečujemo pri pridelavi hmelja, so hmeljeva peronospora in hmeljeva pepelovka, občasno pa se pojavljajo tudi hmeljeva cerkosporna pegavost in hmeljeva siva pegavost. Za zatiranje bolezni se uporabljajo fungicidi, ki so vključeni na seznam dovoljenih FFS v hmeljarstvu.

Žuželke in pršice so najpomembnejši škodljivci hmelja. Napadajo različne dele rastlin kot so liste, stebla, plodove (storžek hmelja), podzemne dele stebla, korenine. Glede na mesto prehranjevanja jih razvrščamo v dve skupine:

  • talni škodljivci – vrste, ki napadajo, objedajo ali izsesavajo podzemne dele stebla ter poškodujejo korenine,
  • škodljivci nadzemnih delov hmelja – vrste, ki grizejo ali sesajo nadzemne rastlinske dele in posledično poškodujejo liste, steblo in storžke.

Gospodarski pomen posamezne vrste škodljivca je odvisen od leta, mikro-lokacije, pridelovalnega območja, idr. Splošno pa velja, da se vsako leto pojavljata gospodarsko najpomembnejša škodljivca kot je hmeljeva listna uš in navadna (hmeljeva) pršica. Iz leta v leto pa opažamo, da se je povečala populacija hmeljevega bolhača in vsako leto ga najdemo na novih lokacijah, kjer povzroča gospodarsko škodo v spomladanskem kot tudi poletnem času. Zaradi spremenjenih klimatskih razmer, opuščanja oziroma nedoslednega izvajanja fitosanitarnih higienskih ukrepov (predvsem spravilo koruznice) pa na določenih pridelovalnih območjih, predvsem na območju Savinjske doline povzroča veliko težav koruzna vešča tako prva kot druga generacija.

Za zatiranje škodljivcev na hmelju imamo na razpolago omejeno število sredstev, za posamezne škodljivce ni na razpolago nobenega sredstva (npr. za ličinke rilčkarjev). Za zatiranje škodljivcev in pršic se uporabljajo insekticidi in akaricidi, ki so vključeni na seznam dovoljenih FFS v hmeljarstvu (http://www.ihps.si/hmeljarstvo/seznam-fitofarmacevtskih-sredstev-v-hmeljarstvu).

4. Obvladovanje plevelov

Hmeljarstvo je edina panoga kmetijstva v Sloveniji, kjer za zatiranje plevelov ne uporabljamo herbicidov. Plevele uničujemo mehansko in sicer z rednimi kultiviranje v medvrstnem prostoru, v vrstah pa z obsipanjem. Takšen pristop k uravnavanju plevelne vegetacije imenujemo integrirano varstvo pred pleveli (IVP).

Na učinkovitost mehanskih ukrepov močno vplivajo vremenske razmere in tip tal. Najlažje jih izvajamo na lažjih peščenih do peščeno-ilovnatih tleh brez večjega deleža skeleta

5. Registrirana FFS