Šparglji in druge trajnice v vrtnarstvu

Besedilo pripravili: Lovro Sinkovič, Mojca Škof, Kristina Ugrinović, Andrej Vončina, Primož Žigon

Datum nastanka: januar 2025

1. Uvod

Med trajnice uvrščamo različne rastline, katerih skupna lastnost je, da v zimskem času nadzemni deli odmrejo, naslednjo spomlad pa ponovno odženejo. Pridelujemo jih več let na istem mestu (lahko tudi do 30 let) in ne sejemo vsako leto znova, zato to skupino zelenjadnic imenujemo trajnice. Najpomembnejša trajnica po obsegu pridelave in porabe v Sloveniji je zagotovo špargelj (tudi beluš), medtem ko sta artičoka in rabarbara manj zastopani in se pridelujeta le v manjši meri. Artičoka potrebuje veliko toplote, zato je njena pridelava razširjena pretežno na Primorskem. Rabarbara je toplotno manj zahtevna rastlina in ena prvih, ki se v spomladanskem času prebudi, a je njena pridelava v Sloveniji pretežno vrtičkarska.

Trajnice spadajo v različne botanične družine, tj. beluševke (šparglji), nebinovke (artičoka) in dresnovke (rabarbara). Šparglji, ki so jih poznali že stari Rimljani, izvirajo iz območja vzhodnega Sredozemlja in Male Azije. Izvor artičoke se pogosto povezuje z Arabci, ki so v srednjem veku vladali v Sredozemlju, vendar so o uporabi te rastline pisali že grški in rimski pisatelji. Rabarbara izvira iz Kitajske, kjer se že več kot 4000 let uporablja v zeliščni medicini.

Pridelovanje trajnic po svetu in v Evropi

Trajnice so skupina rastlin, katere predstavnike danes ljudje po vsem svetu pridelujemo pretežno za prehrano. V nadaljevanju se bomo osredotočili na tiste trajnice, ki jih v Sloveniji pridelujemo in uporabljamo kot zelenjadnice za prehrano, to so šparglji, artičoke in rabarbara.

Glede na vrsto in pomembnost v kmetijski pridelavi FAO uvršča trajnice v dve skupini: šparglji in artičoke (Preglednica 1). Po podatkih FAO (2023) se na svetu letno pridela bistveno več špargljev (8,5 milijonov ton) kot artičok (1,5 milijona ton). Največja pridelovalka špargljev je Kitajska, medtem ko največ artičok pridelajo v Italiji. V Preglednici 1 so predstavljeni podatki o pridelavi obeh trajnic v svetu in največjih državah pridelovalkah. Rabarbara v svetu velja za manj pomembno kulturo, zato FAO in USDA ne beležita uradnih statistik pridelave.

Povprečni svetovni hektarski pridelki špargljev so bili v letu 2021 okrog 5,3 t/ha, pri artičokah pa okrog 12,6 t/ha, odvisno od načina in tehnologije pridelave. Pri pridelavi špargljev dosegata najvišji hektarski pridelek Peru (11,7 t/ha) in Mehika (9,4 t/ha), medtem ko znaša ta v Španiji okoli 4,6 t/ha. Pri pridelavi artičok dosegata najvišje hektarske pridelke Alžirija (21,4 t/ha) in Egipt (18,4 t/ha), najnižje pa Italija (9,8 t/ha).

Preglednica 1. Pridelovanje trajnic v svetu in največje države pridelovalke v letu 2021 (Vir: FAO STAT, 2023)

Trajnice so kot zelenjadnice zanimive predvsem zaradi mladih rastočih poganjkov (šparglji), mesnatih sočnih socvetij oz. glavic (artičoka) ali barvitih, sočnih in okusnih listnih stebel (rabarbara). Vse tri veljajo za nizkoenergijska živila in pomemben vir vitaminov (vitamin K, vitamini B-kompleksa), mineralov (kalij, železo, cink) in prehranske vlaknine. Trajnice uživamo pretežno toplotno obdelane (kuhane, blanširane, dušene) ali konzervirane (šparglje vložene v kisu, artičoke v olju, rabarbaro v marmeladah, sokovih ali kompotih.)

Svetovna poraba in posledično pridelava nekaterih trajnic, zlasti špargljev, se je od leta 2000 naprej skoraj podvojila, medtem ko se je pridelava artičok v tem času povečala le za okoli 10 % (Slika 1). Če je znašala svetovna pridelava špargljev leta 2000 okoli 4,5 milijona ton, se je do danes povečala na 8,5 milijona ton. Svetovni hektarski pridelek se je v obdobju 1961–2020 nekoliko povečal tako pri špargljih kot pri artičokah (Slika 1). Pri špargljih v zadnjih letih znaša okoli 5–6 t/ha in pri artičokah 12–13 t/ha.

V Evropi smo leta 2021 pridelali okoli 4 % celotnih svetovnih količin špargljev in preko 50 % artičok (Preglednica 2). Po količinah pridelanih špargljev so največje evropske pridelovalke Nemčija (119.270 t), Španija (62.170 t) in Italija (45.720 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, je v letu 2021 največ špargljev pridelala Italija, sledijo ji Madžarska (5.890 t), Avstrija (2.490 t) in Hrvaška (480 t). Po površinah in količinah pridelanih artičok sta v Evropi daleč največji pridelovalki Italija (376.280 t) in Španija (214.560 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, pridela največ artičok Italija, najmanj pa Madžarska (70 t). Avstrija in Hrvaška po podatkih FAO ne pridelujeta oz. ne vodita evidence o pridelavi artičok.

Preglednica 2. Pridelovanje trajnic (šparglji, artičoke) v Evropi in posameznih državah v letu 2021 (Vir: FAO STAT, 2023)

Pridelovanje trajnic v Sloveniji

Med trajnicami so šparglji v Sloveniji dobro poznana in razširjena zelenjadnica. Prvi zapisi in navodila o njihovi pridelavi segajo v 18. stol. oz. čas vladavine Marije Terezije, ko so se izvažali celo na dunajski cesarski dvor. V obdobju pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama je bila njihova pridelava razširjena predvsem v okolici večjih mest, saj so sveži šparglji veljali za prestižno zelenjadnico premožnega sloja. Po drugi svetovni vojni je pridelava špargljev povsem zamrla in se ponovno razširila po letu 1980, sprva le na Primorskem in Goriškem, kasneje pa tudi v Savinjski dolini, Prekmurju, na Gorenjskem in Dolenjskem. Sorte, ki so primerne za pridelavo zelenih špargljev so praviloma primerne tudi za pridelavo belih špargljev. Za pridelavo zelenih špargljev so manj primerne sorte, ki zelo zgodaj odpirajo vršiček poganjka, hitro olesenijo ali so prezgodnje. Čeprav v Sloveniji nimamo avtohtonih sort špargljev, so pridelovalcem na voljo številne tuje sorte kot so Dariana[1], Darzilla, Darvador, Mondeo, Ariane, Bergundine, Erasmus, Pacific Purple, itd.

Pridelava artičoke je v Sloveniji mogoča le na tistih območjih, kjer ni nevarnosti za nizke temperature, zato je njena pridelava razširjena na manjših površinah predvsem v Slovenski Istri. Na slovenskem trgu se pojavlja več tujih sort, med katerimi je najbolj znana italijanska sorta artičoke Romanesco. Poleg nje je poznamo tudi avtohtono istrsko artičoko oz. »strunjansko artičoko«, ki se sicer genetsko razlikuje od ostalih komercialno dostopnih sort, vendar kot taka še ni vpisana in registrirana v Slovenski sortni listi. Rabarbara je za pridelovanje nezahtevna rastlina, ki jo v Sloveniji večinoma dobro poznamo, a zelo malo uporabljamo in pridelujemo le vrtičkarsko.

Na področju tržne pridelave zelenjadnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je morala panoga specializirati in prilagoditi spremembam ob izgubi tradicionalnih trgov. S sproščanjem in odpiranjem trga na zahod se je špargelj pojavil kot donosna zelenjadnica na slovenskem tržišču. Novi nasadi špargljev so začeli nastajati po vsej Sloveniji, največ pa v okolici večjih urbanih središč. V letih 1990 do 2010 je pridelava špargljev potekala na okoli 10–20 ha. Prve podatke o površinah in pridelkih špargljev je statistični urad v Sloveniji začeli zbirati leta 2011 (Preglednica 3). Takrat smo na 30 ha površin pridelali okoli 117 t špargljev. Povprečne površine posajene s šparglji so se v naslednjih 10 letih povečale na 175 ha, povprečni hektarski pridelki pa so v tem obdobju dosegali okrog 3,5 t/ha. V letu 2022 smo šparglje pridelovali na 99 ha, od tega je bilo tržni pridelavi namenjenih 88 ha. Na vseh teh površinah smo pridelali 334 t špargljev, od tega v tržni pridelavi 297 t (89 %). Povprečni pridelek špargljev je odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer v času rasti in tehnologije pridelave ter znaša okoli 3,4 t/ha. V nasadih, ki dosežejo polno rodnost, lahko pridelek doseže okoli 5 t/ha. Sezona pobiranja špargljev v Sloveniji navadno traja okoli dva meseca, in sicer od 15. aprila do 15. junija.

Preglednica 3. Pridelava špargljev (belušev) v Sloveniji v obdobju 2011–2022 (Vir: STAT, 2023)

*ni posebej podatka za tržno pridelavo

Od leta 2010 v sklopu popisa tržnega vrtnarstva vsake 3–4 leta v Sloveniji izvajamo podrobnejši popis o pridelavi posameznih vrst zelenjadnic. V Preglednici 4 so prikazani podatki za tržno pridelavo špargljev in število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarja z njihovo pridelavo na prostem. V letu 2022 se je s tržno pridelavo špargljev na prostem ukvarjalo 171 kmetijskih gospodinjstev na 88 ha. Glede na obseg pridelave na prostem v Sloveniji v tržni pridelavi špargljev pridelujemo večinoma zelene šparglje, pridelava beljenih špargljev poteka le v manjši meri. Z več kot 12 ha nasadov špargljev Dolga vas pri Lendavi velja za največjo slovensko tržno pridelavo te zelenjave v enem kraju. Ker se v Sloveniji še vedno proda precej špargljev iz uvoza, se zdi smiselno, da bi pridelavo povečali vsaj na 150 ha, pri čemer še ne bi prišlo do konkurenčnega zniževanja cen. Nasade špargljev v Sloveniji v tržni pridelavi običajno obdržimo vse do dvanajstega leta, medtem ko jih v Nemčiji in na nizozemskem pri osmih do desetih letih že zasadijo na novo.

Preglednica 4. Tržna pridelava špargljev in število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarja s pridelavo na prostem v Sloveniji (Vir: STAT, 2023)

Osnovne lastnosti trajnic

Trajnice so tiste rastline, ki jih kot zelenjadnice pridelujemo več let na istem mestu. Botanično spadajo v različne družine, tj. beluševke (šparglji), nebinovke (artičoka) in dresnovke (rabarbara). V družini beluševk (Asparagaceae) je skoraj 300 vrst rastlin in večina spada med zimzelene trdožive trajnice, ki so uporabne v medicini, prehrani in kot okrasne rastline. Nebinovke (Asteraceae) so obsežna družina, ki šteje 1500 rodov in 23.000 vrst. Iz družine nebinovk so pomembne predvsem solata, artičoke in sončnice, pa tudi okrasne rastline (krizanteme, dalije) in številni pleveli. Dresnovke (Polygonaceae) so rastlinska družina z okrog 50 rodovi in 1120 vrstami zeli, grmov in manjših dreves.

Poznamo različne vrste, podvrste in varietete trajnic, med katerimi so v Sloveniji najbolj poznane in uveljavljene v pridelavi za prehrano:

• špargelj (Asparagus officinalis),

• artičoka (Cynara cardunculus L. var. scolymus) in
• rabarbara (Rheum rhabarbarum L.).

Špargelj

Šparglji, ki jih pogosto imenujemo tudi beluši, izvirajo iz območja vzhodnega Sredozemlja in male Azije. Ta zanimiva in vsestransko zdravilna rastlina je poznana že več kot 4000 let. Cenili so jo že stari Egipčani, Grki in Rimljani, prvič pa jo je omenjal kot zdravju koristno sam Hipokrat. Zlasti Rimljani so šparglje zelo cenili in oboževali, čeprav so jih zaradi visoke cene uživali le premožnejši sloji. V srednjem veku je uživanje špargljev predstavljalo prestiž kraljev, knezov, duhovščine in aristokratov, zato so pridobili vzdevek »kraljevska vrtnina«. Prva pridelava špargljev na večjih površinah se je začela po letu 1800, danes pa so razširjeni v vseh zmerno toplih območjih po svetu. V Sloveniji poleg gojenega navadnega šparglja (Asparagus officinalis L.) poznamo tudi divje šparglje (Asparagus acutifolius L.), ki jih v naravi v spomladanskem času nabiramo pretežno na Primorskem (Kras, Slovenska Istra).

Špargelj je trajnica, ki na istem mestu raste v obliki grma tudi do 20 let, medtem ko v tržni pridelavi pobiramo mlade poganjke okrog 8–12 let. Nadzemni deli rastlin pozimi propadejo, spomladi pa iz brstov na podzemnem steblu oz. rizomu (Slika 2) poženejo mladi poganjki (preobraženi brsti), ki jih pobiramo in uporabljamo za prehrano. Če pred odganjanjem poganjkov zgodaj spomladi rastline obsujemo z zemljo v visoke grebene, kasneje iz njih kasneje pobiramo beljene šparglje oz. beluše. Takšni šparglji imajo milejši okus, saj vsebujejo manj grenčin kot zeleni ali vijolični, pri katerih se mladi poganjki na svetlobi že obarvajo.

Špargelj je dvodomna rastlina, ki jo pridelujemo zaradi mladih poganjkov. V intenzivni pridelavi so razširjeni predvsem zgodnji hibridi moških rastlin odporni na nizke temperature in z izboljšano kakovostjo poganjkov (dober okus, čim daljša zaprtost glavic poganjkov, velika rodnost, enakomerna debelina poganjkov, pozen nastanek olesenelosti, itd.). Moške rastline razvijejo v povprečju debelejše poganjke in posledično večji pridelek v primerjavi z ženskimi.

Pridelovalci lahko izbirajo med številnimi sortami špargljev, ki jih lahko kupijo kot semena, sadike s koreninsko grudo ali v obliki rizomov (enoletne korenike). Šparglji so glede na barvo lahko zeleni, vijolično-zeleni, vijolični in beli oz. beljeni, kar je tehnološka značilnost in ne sortna. Primerni poganjki špargljev za prehrano imajo navadno premer 3–12 mm in dolžino 12–27 cm. Pridelava špargljev v Sloveniji poteka povečini na prostem, pri čemer je v sušnem obdobju nasade priporočljivo namakati.

Artičoka

Izvor artičoke je v sredozemskih regijah južne Evrope in severno-zahodne Afrike, pri čemer je južna Italija najbrž področje udomačitve. Grški filozof Teofast je prvi pisal o pridelavi artičok na Siciliji, nekoliko kasneje, na začetku krščanske dobe, pa sta rimska učenjaka Plinij in Galen pisala o njenih terapevtskih lastnostih. V srednjem veku (5.–15. stol.) artičoko večinoma povezujemo z Arabci, ki so njeno pridelavo s Sicilije razširili po vsem Sredozemlju. Od 15. stol. dalje se artičoka prideluje po vsej južni Evropi, v Ameriko pa se je razširila nekoliko kasneje v obdobju kolonializma. V slovensko Istro naj bi artičoke prišle iz Beneške republike že v 15. stol.

Artičoka je zelnata trajnica podobna osatu, ki jo pridelujemo zaradi nezrelih cvetnih popkov oz. glavic. Užitni deli glavic so nežne osnove vršnih listov in njen mesnati del oz. cvetno srce (Slika 3). Artičokini cvetovi so užitni, dokler so zaprti in mehki, kasneje postanejo vlaknasti in grenki. V polni zrelosti rastline dosežejo okoli 1,5 m višine in do 1,8 m premera. Ob zrelosti se popki odprejo in bleščeče modro zacvetijo. Na tej stopnji razvoja postanejo ovršni listi in cvetni deli vlaknati ter neužitni. Rastline so občutljive na nizke temperature, zato artičoka v severnih območjih težko prezimi v ostrih razmerah.

Sorte artičok delimo na enoletnice in trajnice. Enoletne sorte se pridelujejo iz semena in so prilagojene za območja s kratko sezono, saj rastline ne morejo prezimiti. Trajne sorte se razmnožujejo vegetativno z delitvijo ali preko tkivnih kultur. Glede na barvo artičoke delimo na sorte pri katerih je glavica v celoti zelena ali sorte pri katerih je konica ovršnega lista rdeča ali vijolična. Druge pomembne značilnosti, po katerih se sorte razlikujejo, so višina in širina rastline, odpornost proti boleznim in škodljivcem, velikost in oblika brstov, stopnja razvoja brstov, število brstov na rastlino, število in velikost ovršnih listov, stopnja razvoja vlaken, stopnja bodičastosti in okus.

Rabarbara

Rabarbara izvira iz hladnih predelov Kitajske, kjer so njene korenine že pred 4500 leti uporabljali kot odvajalo. Z vzhoda so jo v Evropo preko Italije prinesli trgovci v letu 1608, vendar je kot pomembna rastlina za prehrano je postala šele v 18. stol. v Veliki Britaniji. Tam je po naključju »siljena rabarbara« hitro postala priljubljen sadni nadomestek. V 19. stol. je rabarbara postala priljubljena kot zelenjadnica tudi v drugih predelih sveta, zlasti v ZDA, kjer se je njena podelava širila vse do druge svetovne vojne. Po vojni si je pridelava rabarbare le delno opomogla, saj sta večja razpoložljivost sadja in zelenjave boljšega okusa močno vplivali na njeno manjše povpraševanje. Rabarbara je tipičen primer, kako se preference potrošnikov do zelenjave sčasoma spreminjajo. Danes ostaja pridelava rabarbare še vedno priljubljena v nekaterih delih sveta (Florida, Kanada, severna Evropa).

Rabarbaro pridelujemo zaradi velikih, debelih listnih stebel oz. pecljev, ki jih pred zaužitjem termično obdelamo. Listi rabarbare za uživanje niso primerni, saj vsebujejo visoko koncentracijo oksalne kisline, ki v preveliki količini povzroča drisko in postane toksična za jetra. Rabarbara je zelnata trajnica s položnimi ali pokončnimi listi, ki se v šopih pojavljajo iz korenin oz. rizoma. Glede na tip rasti so rastline rabarbare lahko nizke ali pa dosežejo višino vse do 2 m. Koreninski sistem pri rabarbari tvori gost osrednji preplet (krona) z veliko stranskimi koreninami. Pozimi nadzemni deli odmrejo, pri čemer pa je krona rabarbare izredno odporna, saj prenese zelo sušna obdobja in izredno nizke temperature (do -40 °C). Barva listnih pecljev je povezana z okusom, pri čemer velja, da so rdeči in rožnato obarvani peclji slajši kot zeleni ter posledično bolj kakovostni. Premer peclja za namene trženja naj bi bil vsaj 1,5–2,5 cm in dolžine 20–35 cm.

2. Rastne razmere, tehnološki ukrepi in prehrana rastlin

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oz. kondicijo rastlin, preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Različne vrste trajnic imajo različne pridelovalne zahteve, vsem pa je skupno, da njihova življenjska doba običajno traja daljše časovno obdobje in rastejo na istem mestu več let, npr. rabarbara tudi do 30 let. Med trajnicami je toplotno najzahtevnejša artičoka, ki jo lahko uspešno pridelujemo le v toplejših območjih Slovenije, medtem ko sta špargelj in rabarbara manj zahtevni vrsti. V nadaljevanju opisujemo zahteve za v Sloveniji najbolj zastopane vrste trajnic: špargelj, artičoko in rabarbaro. Opisane zahteve se nanašajo za njihovo pridelovanje na prostem.

Tla in izbira zemljišča

Šparglji dobro uspevajo v lažjih ilovnatih in ilovnato-peščenih tleh, ki so bogata z organsko snovjo – humusom[1] (več kot 3%). Za pridelavo belih oz. beljenih špargljev so bolj primerna peščena tla. Korenine pri špargljih prodrejo vse do globine 1,2 m, zato morajo biti tla globoka, dobro odcedna in rahla. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje špargljev je od 6,7 do 7,0. Šparglji slabo prenašajo kisla tla in pri pH-vrednosti tal pod 6,0 ne uspevajo optimalno.

Artičoko lahko pridelujemo v različnih tipih tal, pri čemer najbolje uspeva v ilovnatih tleh, ki so globoka, rodovitna in dobro odcedna. Na težjih tleh se pogosto uporabljajo dvignjene gredice, ki izboljšajo drenažo v deževnih obdobjih. Peščena dobro odcedna tla s slabimi lastnostmi zadrževanja vlage so manj primerna. Tudi artičoka razvije globok koreninski sistem, ki sega 1,2 m globoko, podobno kot pri špargljih. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje artičok je od 6,5 do 7,0.

Rabarbara je manj zahtevna glede kakovosti tal. Najbolje uspeva na globokih lažjih (ilovnata, peščeno-ilovnata) in srednje težkih tleh (meljasto-ilovnata) dobro založenih s humusom. Korenine se razvijejo vse do globine 2,6 m. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje rabarbare je od 6,0 do 6,8.

[1] Humus je stabilni del nežive organske snovi tal in predstavlja večinski del organske snovi. Nastaja po različnih poteh iz razgradnih produktov odmrle rastlinske biomase in mikrobnih izločkov. Humus je visokomolekularna organska snov tal, ki je kemijsko ni mogoče natančno identificirati.

Temperatura in toplotne zahteve

Šparglji so toplotno manj zahtevne rastline, ki najbolje uspevajo na južnih, odprtih, ravnih ali rahlo nagnjenih legah. Senčne lege in vetrovna območja so manj primerna za pridelavo špargljev. Seme špargljev začne kaliti pri 20 °C, optimalne temperature za vznik pa so 25–30 °C. Minimalne temperature za odganjanje in razvoj mladih poganjkov so 8–10 °C, optimalne pa 19–25 °C. Šparglji v zimskem času dobro prenašajo nizke temperature, saj so rizomi v tleh odporni proti mrazu do -20 °C.

Artičoka uspeva le v toplem podnebju in slabo prenaša nizke temperature. Med trajnicami je toplotno najzahtevnejša rastlina, zato jo pridelujemo le v toplejših območjih Slovenije. Optimalne temperature za rast so 24–25 °C. Vegetativni deli rastline lahko prenesejo višje temperature, vendar je razvoj popkov prehiter in slabše kakovosti, če temperature presežejo 29 °C. Rastline artičoke težko prezimijo v severnih območjih z ostrim podnebjem. Prilagojene rastline prenesejo temperature do okoli -5 °C brez poškodb, medtem ko se brsti poškodujejo že pri temperaturi okoli 0 °C.

Rabarbaro lahko pridelujemo v različnih pogojih, saj je izjemno odporna tako na mraz kot na sušo. Je toplotno zelo nezahtevna rastlina, ki razvija listna stebla pri temperaturah 10–13 °C, optimalne za rast pa so okoli 24 °C. Rast listov se ustavi pri temperaturah pod 4 °C in nad 30 °C. Nizke temperature sicer uničijo liste, vendar so rizomi rabarbare v tleh (krona) izredno odporni in prenesejo temperature vse do -40 °C.

Vlaga in namakanje

Šparglji za obilen pridelek potrebujejo enakomerno preskrbo tal z vodo in zmerno relativno zračno vlago. Navadno namakanje zaradi globokega koreninskega sistema ni potrebno, čeprav je v času intenzivne rasti in ekstremne poletne suše priporočljivo. Za namakanje nasada je primeren kapljični način ali namakanje v brazde, da rastline/grmi ostanejo fotosintezno aktivni. Količina dodane vode je odvisna od teksture tal, povprečne dnevne evapotranspiracije[1] in potreb rastlin.

Artičoka za optimalno rast potrebuje konstantno namakanje in vlažna tla. Pomanjkanje vode lahko upočasni rast in povzroči vlaknaste brste še preden se ti povečajo do optimalne zrelosti za pobiranje. Enakomerna vlažnost tal je nujna v vseh fazah razvoja, še posebej pa v obdobju dozorevanja pridelka. Najpogosteje se za namakanje uporablja kapljični način ali namakanje z razpršilci.

Rabarbara podobno kot ostale trajnice potrebuje nemoteno oskrbo z vodo. Rastlina razvije obsežen koreninski sistem in intenzivno raste zgodaj spomladi, ko je padavin še dovolj, zato v naših pridelovalnih razmerah namakanje načeloma ni potrebno.

[1] Evapotranspiracija je izhlapevanje vode iz tal in rastlin.

Kolobar

Glede na Tehnološka navodila Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2023 je pri pridelavi na prostem priporočljiv daljši razmak pred ponovnim sajenjem trajnic (špargelj in artičoka 10 let premora, rabarbara 5 let premora). Hranilna (gnojilna) vrednost žetvenih ostankov špargljev je prikazana v Preglednici 5.

Preglednica 5. Hranilna (gnojilna) vrednost žetvenih ostankov špargljev (Vir: Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2023, MKGP)

*Mineralizacija žetvenih ostankov je odvisna od vrste tal, rastlinske vrste, načina in globine obdelave tal, vlažnosti tal, temperature tal. Z vsako obdelavo tal pospešujemo mineralizacijo organske snovi, predvsem dušika, zato je pogosto namesto dognojevanja z mineralnim dušikom dovolj le ukrep rahljanja, okopavanja tal.

Gnojenje in dognojevanje

Za pričakovane pridelke špargljev in rabarbare so okvirne potrebe po hranilih pri normalno založenih tleh pri pridelavi na prostem opredeljene v Tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2023, ki jih izdaja MKGP (Preglednica 6). Omenjene okvirne potrebe po hranilih se v primerjavi z avstrijskimi Navodili za pravilno gnojenje v vrtnarstvu in pridelavi zelenjave (Richtlinien für die sachgerechte düngung im garten und feldgemüsebau, 2008) nekoliko razlikujejo (Preglednica 7). Količino rastlinam dostopnega dušika v tleh lahko povečamo z večkratnim okopavanjem, rahljanjem medvrstnega prostora in foliarnim dognojevanjem.

Preglednica 6. Okvirni odvzem hranil pri pridelavi trajnic na prostem za pričakovan pridelek V Sloveniji (Vir: Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2023, MKGP)

Preglednica 6. Okvirni odvzem hranil pri pridelavi trajnic na prostem za pričakovan pridelek v Avstriji (Povzeto po: Richtlinien für die sachgerechte düngung im garten und feldgemüsebau, 2008)

n.p., ni podatka

Za trajnice v splošnem velja, da moramo pred sajenjem tla obilno pognojiti, saj bodo na istem mestu rasle več let. Tako kot vse zelenjadnice moramo tudi trajnice gnojiti v skladu s priporočili in normativi, da bomo dosegli pričakovan in kakovosten pridelek. Pri tržni pridelavi trajnic izvajamo kemično analizo tal, saj le tako dosežemo sorazmerje med ekonomičnostjo in uravnoteženo prehrano, seveda pa se s tem ognemo tudi morebitnim fiziološkim motnjam v rasti in razvoju rastlin. Okvirne potrebe po dušiku so za različne trajnice prikazane na Sliki 4. Koliko gnojil dodamo je odvisno od kakovosti zemljišča, načrtovanega pričakovanega pridelka in založenosti tal.

Špargelj

Zemljišče osnovno pognojimo z dozorelim hlevskim gnojem ali kompostom v količini 30–60 t/ha pred osnovno obdelavo tal (pred oranjem). Za pričakovan pridelek 5 t mladih poganjkov/ha so okvirne potrebe špargljev za pridelavo na prostem pri normalno založenih tleh: 70 kg/ha N, 50 kg/ha P₂O₅, 150 kg/ha K₂0, 60 kg/ha MgO in 40 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2023, MKGP).

S pripravo zemljišča začnemo običajno že leto ali dve pred sajenjem nasada špargljev, kjer posebno pozornost namenimo zatiranju trajnih plevelov. Pred presajanjem špargljev v tla zadelamo okoli 1/3 celotnega odmerka dušika ter celotni odmerek fosforja in kalija, ki sta pomembna za ukoreninjenje rastlin. Ostali odmerek dušika dodamo vsako leto v dveh dognojevanjih tekom intenzivne rasti nadzemnih delov (1. takoj po pobiranju mladih poganjkov, 2. okoli tri tedne po prvem odmerku), pri čemer se priporoča merjenje rastlinam dostopnega nitratnega dušika v tleh (N_min ali hitri talni nitratni test[1]). Pazimo, da zadnji odmerek ni prepozen, saj s tem spodbudimo odganjanje formiranih novih brstov na koreniki v istem letu. Dodatna dognojevanja nasada špargljev z organskimi gnojili v nadaljevanju potekajo vsako drugo leto.

Ob pomanjkanju dušika bodo rastline špargljev slabše razvite, nižje in svetlejše v primerjavi z zdravimi, kloroza pa se bo najprej pojavila na vrhu poganjkov. Ob pomanjkanju kalcija bodo vrhovi poganjkov zbiti in zavrti v rasti, prav tako se bodo slabše razvijale korenine. Simptomi pomanjkanja magnezija in kalija so podobni ter se najprej pokažejo pri starejših delih rastlin, kjer se razvijejo kloroze.

[1] N_min analizo tal (hitri talni nitratni test) na vsebnost mineralnega dušika (N) tal se opravlja pri pridelavi kmetijskih rastlin na njivah, z namenom določiti potrebni odmerek dušičnih gnojil za dognojevanje in gnojenje.

Artičoka

Zemljišče osnovno pognojimo z dozorelim hlevskim gnojem ali kompostom v količini okoli 50 t/ha, pred osnovno obdelavo tal (pred oranjem). Za pričakovan pridelek 12–20 t sočnih popkov/ha so okvirne potrebe artičoke za pridelavo na prostem pri normalni založenosti tal: 90 kg/ha N, 40 kg/ha P₂O₅, 120 kg/ha K₂0, in 22 kg/ha MgO (Richtlinien für die sachgerechte düngung im garten und feldgenüsebau, 2008). Pred presajanjem artičok v tla zadelamo okoli 1/3 celotnega odmerka dušika ter celotni odmerek fosforja in kalija. Ostali odmerek dušika dodamo v več dognojevanjih tekom intenzivne rasti na podlagi rezultatov analize tal.

Rabarbara

Zemljišče osnovno pognojimo z dozorelim hlevskim gnojem ali kompostom v količini 60–80 t/ha pred osnovno obdelavo tal (pred oranjem). Za pričakovan pridelek 25 t listnih pecljev/ha so okvirne potrebe rabarbare za pridelavo na prostem pri normalno založenih tleh: 125 kg/ha N, 125 kg/ha P₂O₅, 200 kg/ha K₂0, 40 kg/ha MgO in 40 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2023, MKGP). Pri osnovnem gnojenju pred sajenjem rabarbare tla delno pognojimo z dušikom in v celoti s fosforjem in kalijem. Ostali odmerek dušika dodamo v več dognojevanjih tekom intenzivne rasti na podlagi rezultatov analize tal.

Tehnologije pridelovanja trajnic

V Sloveniji je med trajnicami najbolj razširjena tržna pridelava zelenih špargljev, ki se je v zadnjem desetletju povečala in je namenjena predvsem lokalnemu trgu. Čeprav je povpraševanje po svežih domačih špargljih še vedno večje od ponudbe, novi nasadi špargljev nastajajo dokaj počasi. V preteklih nekaj letih je nova tržna niša postala pridelava vijoličnih špargljev, medtem ko so pridelavo belušev oz. beljenih špargljev v zadnjih 15 letih povsem nadomestili zeleni šparglji. Artičoke še vedno pridelujemo večinoma na Primorskem, čeprav se v zadnjih letih pojavljajo tudi v vrtičkarski pridelavi drugod po Sloveniji. Gre za trajnico, ki zavzame precej prostora, zato je v tržni pridelavi slabo razširjena, je pa bilo v zadnjem času v Slovenski Istri zasajenih kar nekaj novih nasadov. V Sloveniji rabarbaro pridelujemo izključno vrtičkarsko, čeprav je nezahtevna rastlina, ki v našem podnebju dobro uspeva brez posebne nege in že v spomladanskem času daje pridelek.

Na področju tržne pridelave zelenjadnic in trajnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je morala panoga specializirati ter prilagoditi spremembam. V pridelavo so prišle novejše sorte in hibridi, ki so bili bolj odporni na bolezni ter škodljivce. Prav tako so na visok in izenačen pridelek vplivale nove tehnologije in načini pridelave kot so presajanje predhodno vzgojenih sadik s koreninsko grudo, sajenje na zastirno oz. prekrivno polietilensko (PE) folijo, natančnejše gnojenje s specializiranimi mineralnimi gnojili, dognojevanje z vodotopnimi gnojili, uporaba kapljičnega namakalnega sistema in razpršilcev, itd.

Trajnice v Sloveniji pridelujemo večinoma na prostem na golih tleh in v kombinaciji z organskimi zastirkami ali prekrivno folijo, pri čemer je prevladujoči način pridelave odvisen od vrste in sorte. Vse obravnavane trajnice, tj. šparglje, artičoke in rabarbaro, pridelujemo večinoma iz predhodno vzgojenih sadik, ki jih presajamo na končno mesto pridelave. V Sloveniji je pridelovanje trajnic precej razdrobljeno, pridelovalci so slabo povezani, prav tako je precej neorganiziran tudi odkupni trg. Največji delež pridelave predstavlja tržna pridelava špargljev na manjših specializiranih vrtnarskih kmetijah, medtem ko je pridelava artičok in rabarbare tradicionalno vrtičkarska.

Tehnologija pridelovanja špargljev

Pridelovanje špargljev se začne z ustreznim izborom sorte, ki jo imamo namen pridelovati. Izbira je odvisna od časa odganjanja (zgodnje, srednje zgodnje, pozne sorte), barve mladih poganjkov (zelena, zeleno-vijolična, vijolična), debeline in izenačenosti poganjkov, sklenjenosti vršičkov, odpornostjo rastlin na poleganje, poznem olesenevanju poganjkov, odpornostjo na bolezni in v primeru tržne pridelave v veliki meri možnosti prodaje. Pri izbiri sorte špargljev si lahko pomagamo z opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki sadik ali semenarske hiše.

Presajanje sadik špargljev izvedemo na predhodno pripravljena tla v obdobju od marca do maja na medvrstni razdalji 1,5–1,8 m × 25–33 cm in pri tem dosežemo gostoto 15.000–20.000 sadik/ha. Gostota sajenja je odvisna od načina pridelave in uporabe mehanizacije, navadno razdaljo med vrstami prilagodimo širini traktorja. Pri intenzivni pridelavi lahko zgodaj spomladi za pospeševanje zgodnosti dozorevanja mladih poganjkov uporabimo tudi vlaknaste tkanine za prekrivanje tal.

V času intenzivne rasti nasad špargljev redno okopavamo, po potrebi namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo morebitne plevele, škodljivce in bolezni. Nadzemne dele špargljev navadno v novembru po prvih slanah pokosimo na višino 3–4 cm, nasad očistimo nadzemnih poganjkov oz. grmov in ostanke zažgemo zaradi preprečevanja širjenja bolezni in škodljivcev.

Tehnologija pridelovanja artičoke

Pridelovanje artičoke se začne z ustreznim izborom sorte, ki jo imamo namen pridelovati. Najpogosteje posevek zasnujemo iz predhodno vzgojenih sadik, večletne artičoke pa lahko razmnožujemo tudi vegetativno. Sadike presajamo na prosto dovolj pozno, ko mine nevarnost pozebe, medtem ko vegetativno razmnoževanje navadno poteka v septembru. Rastline na podzemnem delu oz. rizomu namreč oblikujejo več stranskih poganjkov, ki jih izrežemo z delom korenin in pri novih rastlinah pustimo vsaj tri poganjke.

Gostoto presajanja prilagodimo načinu vzgoje, večinoma sadimo na medvrstni razdalji 180–200 cm × 70–90 cm, odvisno od bujnosti posamezne sorte. Posevek artičok redno okopavamo, pri tem lahko posamezne rastline tudi rahlo osujemo, redno dognojujemo in po potrebi namakamo ter spremljamo morebitni pojav škodljivcev in bolezni.

Tehnologija pridelovanja rabarbare

Pridelavo rabarbare zasujemo preko sadik s koreninsko grudo ali z delitvijo korenin. Najboljši čas za presajanje je jeseni v oktobru, da se rastline do spomladi dobro ukoreninijo, ali spomladi konec marca, ko se tla že nekoliko ogrejejo. Pri presajanju pazimo, da ne poškodujemo rastnega brsta. Rabarbaro sadimo na dovolj veliki razdalji 120 × 120–180 cm, saj rastline po 2–3 letih dosežejo premer do 1,2 m in višino okoli 1 m. Zaradi velike površine listov in visoke transpiracije potrebujejo rastline rabarbare redno namakanje in dognojevanje. Rastline lahko na istem mestu uspešno rastejo tudi do 30 let.

3. Spravilo, skladiščenje in trženje/prodaja trajnic

Osnovna zahteva za uspešno shranjevanje trajnic je pobiranje v optimalni tehnološki ali uporabni zrelosti za posamezno vrsto. Za podaljšanje skladiščenja in roka uporabnosti nekaterih trajnic so pogosti procesi konzerviranje s toplotno obdelavo kot sta pasterizacija vložene zelenjave (špargelj, artičoka), predelava v marmelade, sokove ali kompote (rabarbara), itd. V splošnem velja, da lahko obravnavane trajnice v optimalnih pogojih uspešno skladiščimo relativno kratek čas (1–3 tedne). Trajnice se za pripravo na trg pakirajo v različno kartonasto, plastično ali leseno povratno (npr. PCV oz. leseni zaboji različnih dimenzij) ali nepovratno embalažo (npr. plastične vrečke, PE folija za ovijanje).

Skladiščenje trajnic v normalni in kontrolirani atmosferi

Za uspešno dolgoročno skladiščenje je ključen proces hitrega ohlajanja takoj po pobiranju. V pogojih normalne atmosfere skladiščimo trajnice v celicah v hladilnicah pri nizkih temperaturah in visoki relativni vlagi odvisno od vrste ter njihove fiziološke sposobnosti. Za uspešno skladiščenje je pomembno, da trajnice čim prej po pobiranju ohladimo na predvideno temperaturo. Tekom samega skladiščenja je ključna izmenjava zraka in prezračevanje. V preglednici 7 so navedene optimalne razmere za skladiščenje različnih vrst trajnic, pri tem pa je treba upoštevati tudi njihovo tehnološko stanje ob spravilu.

Preglednica 7. Optimalni režim hlajenja in čas skladiščenja za posamezne vrste trajnic

Za skladiščenje nekaterih trajnic, npr. špargljev in artičok, se lahko uporablja skladiščenje v kontrolirani atmosferi, kjer je poleg nizkih temperatur, visoke relativne vlage in prezračevanja treba zagotoviti še spremenjeno sestavo zraka (CO₂, O₂). Prednosti skladiščenja v spremenjeni kontrolirani atmosferi so nadzorovanje glivičnih bolezni in fizioloških motenj, ohranjanje barve, vzdrževanje hrustljavosti in svežega okusa ter manjša izgube teže. Za skladiščenje špargljev v kontrolirani atmosferi se priporoča 5–10 % CO₂, koristni učinki pa so najbolj izraziti, v primeru da temperature ne moremo vzdrževati pod 5 °C. Za skladiščenje artičok v kontrolirani atmosferi se priporoča 2–3% O₂ in 3–5 % CO₂, ki za nekaj dni odloži razbarvanje ovršnih listov in začetek gnitja. Kontrolirana atmosfera je v primerjavi s shranjevanjem pri nizkih temperaturah relativno draga, zato njene prednosti le redko zadostujejo za pokrivanje višjih obratovalnih stroškov takšnega načina skladiščenja.

Spravilo in skladiščenje trajnic

Pridelek špargljev prvič pobiramo v tretjem letu po sajenju, ko rastline naberejo dovolj hranil v založnih organih. Prvo leto pridelek pobiramo krajši čas okoli 14–30 dni, v polni rodnosti pa se ta čas precej podaljša in traja do okoli 60 dni. Mlade poganjke tržne višine (15–30 cm) pobiramo ročno, pri čemer si lahko pomagamo z noži za spravilo špargljev ali škarjami. Šparglje režemo tik pri tleh ali 2–3 cm pod nivojem tal. Če je možno pobiramo zjutraj, saj so takrat šparglji najbolj ohlajeni in sveži ter posledično porabimo najmanj energije za hlajenje pridelka. Ob hladnejšem vremenu režemo dva do trikrat na teden, v toplejših dneh pa dnevno, saj takrat poganjki rastejo hitreje, tudi do 15 cm v enem dnevu. Optimalni pogoji za skladiščenje špargljev so pri temperaturi 0–2 °C in relativni vlagi 95–100 %.

Artičoke pobiramo dovolj zgodaj, ko so cvetne glavice oz. brsti še mladi in nežni, preden se začnejo ločevati spodnji ovršni listi. Pri pobiranju poleg cvetne glavice pustimo tudi okoli 10 cm dolge peclje, da cvetni popki ne ovenijo prehitro. Pobiramo ročno, pri čemer si pomagamo s škarjami za trto. V toplih razmerah pobiranje pridelka poteka do dvakrat na teden. Obrane artičoke nežno polagamo v predvideno embalažo. Optimalni pogoji za skladiščenje artičok so pri temperaturi 0 °C in relativni vlagi nad 95 %.

Pri rabarbari pobiramo listne peclje oz. stebla, ki dosežejo končno dolžino. Običajno jih pobiramo že v maju in nato ponovno v naključnih intervalih med obdobjem rasti vse do konca julija. Kasneje začne rastlina kopičiti rezerve hrane in postane mirujoča. Rabarbaro pobiramo ročno z močnim potegom pri bazi listnega peclja brez lomljenja ali uporabe noža. Listne peclje oz. stebla na obeh koncih prikrajšamo in polagamo v predvideno embalažo. Skladiščimo jih pri temperaturi 0 °C in relativni vlagi 95–100 %.

Standardi za trženje trajnic

Splošni standardi tržne kakovosti veljajo za različne vrste trajnic. Pripravlja jih Delovna skupina za standarde kakovosti v kmetijstvu pri Ekonomski komisiji Združenih narodov za Evropo (UNECE) in pomagajo spodbujati mednarodno trgovino, pospeševati proizvodnjo visoke kakovosti, izboljševati donosnost ter ščititi koristi potrošnikov.

Za trajnice, ki se potrošnikom dobavljajo sveže veljajo naslednji standardi:

• FFV-04 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo špargljev,

• FFV-03 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo artičok, in
• FFV-40 UNECE za trženje in nadzor nad tržno kakovostjo rabarbare.

Standard za trženje šparglje glede na barvo razvršča v štiri skupine: beljeni špargelj (beluš), vijoličasti špargelj (vršiček je obarvan med roza, vijoličasto ali škrlatnordečo, del poganjka pa je bel), vijoličastozeleni špargelj (del katerega je obarvan vijoličasto ali zeleno) in zeleni špargelj (vršiček in večina poganjka sta zelene barve). Minimalne zahteve za trženje špargljev zahtevajo, da so ti nepoškodovani, zdravi, čisti, svežega videza in vonja, brez škodljivcev in poškodb, brez otiskov in neobičajne zunanje vlage, ter brez kakršnega koli tujega vonja in/ali okusa. Rez na dnu mora biti čim bolj čista, poleg tega šparglji ne smejo biti vdrti, razcepljeni, olupljeni ali zlomljeni.

Šparglje se razvršča v tri kakovostne razrede: razred »ekstra«, I. razred in II. razred. Velikost se določi z dolžino in premerom špargljev. Dolžina poganjkov mora biti: nad 17 cm za dolge šparglje, 12–17 cm za kratke šparglje, in pod 12 cm za vršičke špargljev. Največja dovoljena dolžina za beljene in vijoličaste šparglje je 22 cm ter za vijoličastozelene šparglje 27 cm. Da se zagotovi izenačenost po velikosti, razlika v dolžini poganjkov špargljev v tesno povezanih šopkih ne sme presegati 5 cm. Najmanjši premer šparglja se meri na sredini poganjka in mora biti pri beljenih in vijoličastih 8–12 mm, pri vijoličastozelenih in zelenih pa vsaj 3 mm.

Imeni »Poivrade« in »Bouquet« se nanašata na mlade stožčaste glavice artičok vijoličastega tipa. Minimalne zahteve za trženje artičok zahtevajo, da so te nepoškodovane, zdrave, čvrste, svežega videza, brez znakov venenja, poškodb škodljivcev in neobičajne zunanje vlage, ter brez kakršnega koli tujega vonja in/ali okusa. Stebla morajo biti gladko odrezana in ne smejo biti daljša od 10 cm, kar velja za artičoke, pakirane v šopkih, sestavljenih iz določenega števila glavic, katerih stebla so speta, in za artičoke sorte »Spinoso«. Artičoke se razvršča v tri kakovostne razrede: razred »ekstra«, I. razred in II. razred. Velikost se določi z največjim premerom ekvatorialnega dela glavice, pri čemer velja, da je najmanjša velikost 6 cm. Za artičoke tipov »Poivrade« in »Bouquet« je dovoljeni premer enak ali večji od 3,5 cm in manjši od 6 cm.

Minimalne zahteve za trženje rabarbare zahtevajo, da je ta nepoškodovana, zdrava, čista, svežega videza, brez poškodb in škodljivcev, čvrsta, gladka in ne pretirano vlaknata, brez otiskov, barve značilne za način pridelave, brez neobičajne zunanje vlage in brez kakršnega koli tujega vonja in/ali okusa. Pri rabarbari, pridelani v prostorih za siljenje, so lahko prisotne listne ploskve. Pri rabarbari, pridelani na prostem, morajo biti listne ploskve gladko odrezane, največ 5 cm od vrha listnega peclja. Rabarbara se razvršča v dva kakovostna razreda: I. razred in II. razred. Velikost se določi z dolžino in premerom listnih pecljev oz. stebel, merjenim na polovici njihove dolžine. Za rabarbaro pridelano na prostem brez siljenja velja za I. razred dolžina stebla 25 cm in širina 2 cm, ter za II. razred dolžina stebla 20 cm in širina 1,5 cm.

4. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Škodljivi organizmi zmanjšujejo količino in kakovost pridelkov, zato je varstvo rastlin zelo pomemben del pridelave. Podobno kot pridelavi ostalih gojenih rastlin, se tudi pri špargljih in drugih trajnicah varstveni ukrepi začnejo z izbiro primernih sort, zdravega in certificiranega sadilnega materiala, ustrezne priprave tal, kolobarja, optimalne založenosti tal s hranili itd. Pridelavo trajnic na določeni površini zasnujemo za več let v naprej, zato so v izogib kasnejšim težavam v posamezni rastni dobi preventivni ukrepi varstva pri pridelavi teh vrst gojenih rastlin še toliko bolj pomembni. Za vzdrževanje ustreznega zdravstvenega stanja je treba v nasadih skrbeti za ustrezno higieno, vključno z rednim odstranjevanjem okuženih in propadlih rastlin.

Glivične bolezni

Pri pridelavi špargljev, kot najpomembnejši vrsti iz skupine trajnic je največ težav z obvladovanjem talnih bolezni, ki jih povzročajo glive iz rodu Fusarium, vijoličasta morilka korenin (Helicobasidium brebissonii), bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum) idr. Pomemben glivični patogen je tudi Stemphylium vesicarium, ki povzroča rjavo beluševo oz. špargljevo pegavost. Proti naštetim boleznim je na voljo malo učinkovitih ukrepov zatiranja; delno lahko povzročitelje omejujemo z uporabo koristnih mikroorganizmov, registriranih kemičnih aktivnih snovi pa ni na voljo, zato varstvo temelji na preventivi. Povzročitelji imajo razmeroma širok krog gostiteljev in se ohranjajo na ostankih okuženih rastlin, zato je pomembno poznavanje njihove bionomije, za varstvo pred okužbami pa je ključen ustrezno zasnovan in širok kolobar. Vir okužb so pogosto tudi okužene sadike špargljev, zato je glavni način preprečevanja vnosa povzročiteljev sajenje zdravih, certificiranih sadik.

Škodljivci

Škodljivci večje škode pri pridelavi vrtnin iz skupine trajnic običajno ne povzročajo, zato se ukrepi njihovega ciljnega zatiranja redko izvajajo. Pri pridelavi špargljev občasno prihaja do težav zaradi prerazmnožitve polžev, značilen je tudi pojav lisaste in pikčaste beluševke (Crioceris asparagi, Crioceris duodecimpunctata) – dveh vrst hroščev, ki se prehranjujeta le na špargljih, a običajno večje škode v nasadih ne povzročata.

5. Obvladovanje plevelov

Obvladovanje plevelov je v nasadih špargljev in ostalih trajnic je zelo pomembno z vidika kakovosti in količine pridelka. Obvladovanje plevelov v špargljih lahko razdelimo na dve obdobji: obdobje vzpostavitve nasada, ki traja približno 2 leti, ter obdobje oblikovanega nasada. Če v fazi vzpostavitve nasada pleveli ostanejo nenadzirani, se lahko zaradi velike tekmovalne sposobnosti plevelov na zemljišču razvije šibek nasad špargljev, kar bo omejilo njegov potencial skozi celotno življenjsko dobo. Vzgoja nasada špargljev, ki bo imel močno rast, in njegovo ohranjanje v takšnem stanju lahko omili večino težav pri obvladovanju plevelov. Šparglji z močno razvitim nadzemnim delom so namreč zelo konkurenčni večini enoletnih plevelov, še posebej, če je nasad enakomeren in vitalen.

Monitoring

Redno spremljanje plevelov v nasadu je prvi korak k učinkovitemu obvladovanju. Monitoring je pomemben že pred zasnovo novega nasada, saj je znanje o vrstah plevelov, še posebej tistih, ki bi nam kasneje lahko povzročali probleme pri njihovem obladovanju, zelo pomembno. Monitoring plevelov se izvaja tudi po vzpostavitvi nasada. Priporočljivo je, da se nasad pregleda najmanj enkrat mesečno, še posebej v zgodnjem spomladanskem obdobju, ko pleveli hitro začnejo rasti. Na začetku rastne sezone je pomembno zaznati zgodnje pojavnosti plevelov, da se jih pravočasno obvlada, preden se razširijo. Monitoring omogoča tudi prepoznavanje vrst plevelov, kar pomaga pri odločitvi o ustreznih ukrepih.

Preventivni ukrepi

Preventivni ukrepi za preprečevanje in zmanjšanje števila plevelov v nasadu trajnic vključujejo ustrezno izbiro površin za nasad in pripravo tal. Za povečanje tekmovalne sposobnosti špargljev in ostalih trajnic proti plevelom, sploh v začetnih fazah njihove rasti, in za zmanjšanje populacije plevelov na zemljišču kaneje je izbira zemljišča na prvem mestu. Za trajnice, ki jih sadimo na dokaj velike medvrstne razdalje, izbiramo površino, kjer ni trajnih plevelov. Ti bi lahko v fazi rasti povzročali veliko težav pri njihovem obvladovanju, vplivajo pa tudi na sam pridelek. Trajne plevele obvladujemo z različnimi ukrepi že pred snovanjem nasada, npr. s kolobarjem, z zatiranjem v prejšnjih posevkih itd. Tudi ohranjanje nezapleveljenih površin v neposredni bližini ugodno vpliva na razvoj posevka.

Zatiranje plevelov pred sajenjem

Mehansko zatiranje

Običajno pred sajenjem opravimo osnovno obdelavo tal. Poleg ostalih lastnosti ima ta ukrep tudi vpliv na rast plevelne vegetacije v posevku. Vznikle rastline in semena namreč med obračanjem zemlje zakopljemo globlje v tla in, pretežno pri enoletnih plevelih, onemogočimo njihov razvoj. Če njivsko površino pred setvijo obdelujemo z orodji za osnovno obdelavo tal, moramo biti pozorni na prisotnost večletnih, trajnih plevelov, ki imajo sposobnost vegetativnega razmnoževanja, saj jih lahko z ukrepom razrežemo in namnožimo. Če se trajni pleveli pojavljajo v t.i. otokih, si njihovo lokacijo zabeležimo in jih nato odstranimo ročno.

Slepa setev: Nekaj tednov pred setvijo opravimo predsetveno obdelavo tal, nato pa vznikle plevele odstranimo s ponovno plitvo obdelavo tal ali kemičnimi pripravki. Naknadna obdelava tal naj bo plitva, saj v nasprotnem primeru na površje tal privedemo nova potencialno kaliva semena plevelov. Pri izvajanju slepe setve je pomembno, da je v tleh dovolj vlage, obenem pa mora biti tudi temperatura dovolj visoka, da seme plevelov vzklije. Tudi tu moramo biti pazljivi na prisotnost trajnih plevelov, saj lahko z uporabo ukrepa njihove korenine razrežemo in tako rastline še dodatno namnožimo.

Kemično zatiranje

Če je izbrana njivska površina močno zapleveljena, je smiselno zatiranje plevelov že v strnišču prejšnje kulture. Z zatiranjem plevelov v strnišču preprečujemo semenitev plevelov in s tem zmanjšujemo potencialno kalitev le teh v kasnejših posevkih. Posebno pozornost namenimo plevelom, ki jih kasneje, po vzniku posevka, zelo težko zatiramo, to so predvsem trajni pleveli (osati, kislice, večletne trave…) z razraslim koreninskim sistemom. Pred sajenjem za trajne plevele običajno uporabimo neselektivne herbicide. Če plevelov ni veliko, lahko aplikacijo izvedemo lokalno ali točkovno in s tem zmanjšamo obremenitev herbicidov na okolje in zmanjšamo možnost za nastanek odpornosti plevelov proti uporabljeni herbicidni snovi.

Zatiranje plevelov po sajenju

Mehansko zatiranje

Za vzdrževanje čiste njivske površine je zaradi omejenih možnosti obvladovanja plevelov v špargljih in drugih trajnicah zato potrebno mehansko zatiranje plevelov. Pomembno je predvsem za obvladovanje enoletnih plevelov. Mehansko obdelavo, ki je lahko prekopavanje ali kultiviranje, izvajamo, ko so pleveli v fazi 3-4 listov. Plevele mehansko izpulimo, le ti pa se posušijo. Ta ukrep uporabljamo skozi celotno rastno dobo šparglja, še pred sezono pobiranja, pa tudi v obdobju po pobiranju špargljev, v poletnem času, na približno vsake 2-3 tedene. V fazi obiranja ob uporabi mehanskih ukrepov zatiranja plevelov omejimo obdelavo na medvrstni prostor, da ne poškodujemo pridelka.

Če pri pridelavi ne uporabljamo kemičnih pripravkov, je navadno predvsem pri bolj trdovratnih in trajnih plevelih potrebno tudi ročno izkopavanje večjih rastlin. Čeprav zamudno in relativno drago opravilo, je včasih potrebno za zmanjševanje zapleveljenosti, sploh, če z drugimi ukrepi nismo uspeli zatreti plevelov v posevku ali če so pleveli preveliki za odstranjevanje z drugimi metodami.  Ročno okopavanje je najučinkovitejše, ko so pleveli majhni.

Ožiganje in uporaba pare

Plevele lahko v nasadu trajnic uravnavamo tudi z uporabo ožiganja ali vodne pare.  Postopek je lahko učinkovit predvsem pri zatiranju plevelov v začetnih fazah rasti. Visoka temperatura pri večjih širokolistnih plevelih in še posebej pri travah, ki imajo rastni vršiček pri tleh,  povzroči le zastoj v rasti, zato je potrebno postopke ožiganja ali uporabo pare ponoviti v manjših časovnih razmikih. Uporaba termičnih postopkov uravnavanja plevelne vegetacije lahko povzroči tudi poškodbe nadzemnih delov gojenih rastlin. V izogib temu je zato ob izvajanju teh ukrepov potrebna uporaba ščitnikov za preprečevanje ožiga posevka.

Mulčenje, zastirke

Zastiranje medvrstnega prostora je alternativa drugim ukrepom uravnavanja plevelov,  smiselna pa je predvsem v manjših nasadih. Za ta namen lahko uporabimo zastirke iz naravnih (slama, sekanci) ali umetnih materialov (folije). Naravne zastirke so lahko tudi dobro okolje za naravne sovražnike nekaterih škodljivcev, obenem pa so lahko ugodno okolje za bolezni gojenih rastlin.

Kemično zatiranje

Kemično varstvo v skladu z načeli IVR  izvajamo ob stalnem spremljanju vznika in rasti plevelov. Izbor sredstva za uravnavanje populacije plevelov je odvisen od vrst plevelov, pomembno je tudi pravočasno ukrepanje, saj običajno sredstva najbolje delujejo v času, ko so pleveli majhni. Kemična sredstva uporabimo, ko z ostalimi ukrepi nismo dosegli želenega učinka pri zmanjšanju plevelne populacije.

Špargelj: V nasadih šparglja lahko za obvladovanje enoletnega širokolistnega plevela pred vznikom uporabimo sredstvo na osnovi izoksabena, ki ga lahko uporabimo enkrat v sezoni, na največ polovici površine. Uporabimo ga lahko le v vrstah nasada. Ko so poganjki še pokriti s prstjo in po obiralni sezoni lahko na nekatere vrste širokolistnega plevela zatiramo tudi s pomočjo pripravka na osnovi piridata. Za zatiranje nekaterih trdovratnejših širokolistnih plevelov (bodiči, prava kamilica, nedišeča trirobka, nekatere vrste osatov) lahko po obiranju, ob uporabi ščitnikov, uporabimo herbicid na osnovi klopiralida. Po obiranju špargljev lahko za zatiranje nekaterih vrst enoletnega širokolistnega in ozkolistnega plevela uporabimo pripravek na osnovi metobromurona. Ob veliki pojavnosti ozkolistnih plevelov lahko po spravilu pridelka uporabimo tudi sredstvo na osnovi kletodima.

Rabarbara: V nasadih rabarbare je za kemično zatiranje plevela na voljo sredstvo za zatiranje enoletnega širokolistnega plevela na osnovi izoksabena, ki ga uporabimo v razvojni fazi mirovanja rabarbare.

Za kemično zatiranje plevelov v artičoki trenutno ni registriranih pripravkov.

6. Registrirana FFS