Oljna ogrščica

Besedilo pripravili: Aleš Kolmanič, Primož Žigon, Andrej Vončina

Datum nastanka: januar 2026

1. Uvod

Integrirano varstvo rastlin temelji na osmih načelih, ki so opredeljena v evropski zakonodaji (Direktiva 2009/128/ES) in natančneje opisana v publikaciji Temeljna načela dobre kmetijske prakse varstva rastlin in varne rabe FFS (2013).

2. Tehnološki ukrepi in prehrana rastlin

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oziroma vitalnost rastlin, preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Oljna ogrščica (Brassica napus L.) je prezimna rastlina in spada v družino križnic (Brassicaceae). Pri nas se večinoma prideluje zaradi svojega pridelka zrnja, v manjšem obsegu pa tudi kot prezimni dosevek za namene ozelenitve in podora. Ogrščica je žužkoprašnica, kar pomeni, da cvetni prah do cvetov večinoma prenesejo opraševalci. Ker je cvetni prah ogrščice dober vir hrane za opraševalce lahko ob marsikaterem večjem polju z ogrščico vidimo postavljene čebelje panje. Zaradi tega pa je potrebna tudi večja previdnost pri uporabi FFS v času cvetenja. Semena oljne ogrščice vsebujejo visoko vsebnost olja (približno 38–50 %) in tudi precej beljakovin (ok. 15–25 %), olje ki se pridobiva iz zrnja pa se uporablja tako v prehrambne namene kot industrijske namene. Oljna ogrščica je pri nas dobra razširitev poljedelskega kolobarja, v katerem kot glavni posevki prevladujejo rastline iz družine trav. Ker pa so rastline iz družine križnic pri nas pogoste tudi kot dosevki ali v zelenjadarski pridelavi, je vseeno potrebna določena previdnost in pozornost pri sestavi kolobarnih členov.

Pridelava oljne ogrščice spada med zahtevnejše poljščine, predvsem zaradi velikega pritiska škodljivcev, ki jih je potrebno učinkovito obvladovati za doseganje dobrega pridelovalnega potenciala. To se praksi pogosto izkaže kot težko obvladljivo, obenem pa je pridelava zaradi tega tudi dražja in okoljsko bolj obremenjujoča kot marsikatere druge poljščine. Posledično se površine, namenjene njeni pridelavi, pri nas zmanjšujejo. Začasni podatki za leto 2025 kažejo, da sta se oljna ogrščica in repica pridelovali na 2.146 ha, kar je približno 1.200 ha manj kot v letu 2020. Za konkurenčno tržno pridelavo je zato poleg uporabe sodobne in specializirane mehanizacije nujno upoštevanje tudi ukrepov dobre kmetijske prakse.

Kolobar

Kolobar spada med temeljne ukrepe poljedelske pridelave. Na splošno je uspešnost pridelave poljščin v veliki meri odvisna od predhodnih posevkov, še posebej na tleh s slabšo rodovitnostjo. Z dobro osnovanim kolobarjenjem ohranjamo rodovitnost tal, vplivamo pa tudi na populacijski pritisk škodljivih organizmov. Obenem kolobar vpliva na celotno organizacijo pridelave, od priprave zemljišča, setve, žetve do uporabe gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Tako z ustreznim kolobarjem vplivamo na ekonomičnost pridelave in zmanjšujemo njene morebitne negativne vplive na okolje.

Oljne ogrščice ne pridelujemo v monokulturi (t.j. več let zaporedoma na isti njivi)! Zaradi prenosa bolezni jo ne sejemo v kolobarju s sorodnimi rastlinami iz rodu križnic. Priporočljiv je štiri ali petletni kolobar, ki naj vključuje večje število vrst rastlin iz različnih botaničnih družin. Zelo dober predposevek so žita in zrnate stročnice, ki pravočasno dozorijo.

Kolobarjenje pri pridelavi oljne ogrščice je potrebno s stališča obvladovanja škodljivih organizmov. Pri preozkem kolobarju s sorodnimi vrstami se pojavlja več gospodarsko pomembnih bolezni, kot sta npr.  suha trohnoba stebla, ki jo povzroča gliva Phoma lingam ter bolezen golšavost kapusnic (Plasmodiophora brassicae). Pomembna glivična bolezen je tudi bela gniloba, ki jo povzroča gliva Sclerotinia sclerotiorum. Gliva preživi na ostankih širokega spektra gostiteljskih rastlin (polifagna gliva), kot so sončnica, stročnice (fižol, grah), krompir in tudi številni širokolistni pleveli. Zaradi tega moramo biti pri načrtovanju kolobarja pozorni na to, kaj sadimo pred in za oljno ogrščico. Če za ogrščico sejemo drugo občutljivo rastlino (npr. sončnico ali fižol), se gostota sklerocijev v tleh samo še poveča, s tem pa tudi tveganje za pojav bolezni in potrebo po uporabi fitofarmacevtskih sredstev za zaščito rastlin. Dobra praksa je, da se v kolobar med dve občutljivi rastlini (npr. oljna ogrščica in sončnice) kot predhodno rastlino vključi rastlinsko vrsto iz skupine žit (pšenica, ječmen, koruza) ali trav, ki glive ne prenaša in ne povečuje števila sklerocijev v tleh.

Oljna ogrščica je tudi pomemben kolobarni člen v smislu zmanjšanja pojavnost nekaterih pomembnejših škodljivih organizmov v običajnih kolobarjih poljedelsko živinorejskih kmetij, v katerih prevladujejo žita. Tako npr. z vključitvijo ogrščice kot predposevek pšenice, zmanjšamo tveganje za pojav fuzarijskih bolezni na pšenici, kot predposevek koruzi lahko z njo lahko prekinemo razvojni krog ličink koruznega hrošča ipd. Oljna ogrščica je dober predposevek večini drugih poljščin z izjemo omenjenih sorodnih vrst ter sončnic, oljne ogrščice in soje. Idealen predposevek oljni ogrščici na lažjih tleh je npr. ozimna pšenica.

Oljna ogrščica ima slabo konkurenčno sposobnost proti plevelom zgodnjem razvoju v jesenskem času, z razvojem pa se tekmovalna sposobnost s pleveli pomembno izboljša. Kolobar ima pomemben fitosanitarni učinek, zato ga je potrebno načrtovati tako, da bosta populacija in pritisk plevelov pri pridelavi ogrščice majhna in obvladljiva z herbicidi, ki so na voljo, oziroma z mehanskimi načina zatiranja. Npr., če kolobar načrtujemo tako, da oljna ogrščica sledi žitom lahko ob dosledno opravljenem zatiranju plevelov v teh poljščinah zmanjšamo pritisk plevelov. Pri tem je pomembno vedeti, da je populacija plevelov na določeni površini večinoma konstantna (banka semen v tleh) in se le počasi spreminja. Razlike, ki nastajajo v posameznih letih, so vezane večinoma na razvoj posamezne vrste plevela v določenem kolobarnem členu (zaradi različne tekmovalne sposobnosti poljščine in zaradi različnih možnosti zatiranja, kemičnega in nekemičnega). Z ustreznim menjavanjem kolobarnih členov obenem upočasnjujemo razvoj odpornosti plevelov, ker spreminjamo oba selekcijska mehanizma (tekmovalnost poljščine in nabor kemičnih snovi, ki jih uporabimo za zatiranje). Dobro kolobarjenje ima velik vpliv na izbor fitofarmacevtskih pripravkov ter s tem na ostanke pripravkov v tleh in v podzemni vodi.

• Najboljši predposevki oljni ogrščici so žita, krompir in nekatere metuljnice (grah, bob, fižol itd.). Pomembno je, da predhodna poljščina zapusti njivo do konca avgusta.
• Oljni ogrščici naj ne sledijo sorodne vrste ali vrste, ki prenašajo iste patogene (npr., zelje, repa, krmna ogrščica, krmna repica, krmna redkev itd. ter tudi sončnice, fižol in krompir).

Izbira njive

Za optimalni razvoj oljne ogrščice so potrebna ustrezna, rodovitna tla, primerna razporeditev padavin, primerna temperatura in ugodna sončna osvetlitev. Primernost tal za pridelavo je veliki meri odvisna od kapacitete tal za zadrževanje vode, osvetljenosti ter vsote efektivnih temperatur pridelovalnega območja. Ogrščica potrebuje topla in zračna tla, kar ji omogoči hiter vznik in mladostni razvoj v jesenskem času in s tem manjšo dovzetnost za poškodbe s strani škodljivcev in boljšo tekmovalno sposobnost s pleveli. Najboljše uspevajo na globokih humoznih tleh z ugodnim vodno zračnim režimom, ki so po teksturi večinoma peščeno-ilovnata do ilovnato-peščena z grudičasto strukturo. Priporočljivo se je izogibati težkim, hladnim in zbitim tlem na katerih zastaja voda. Reakcija tal naj bo nevtralna do rahlo bazična, optimalen pH tal je med 6,3 in 7. Izkušnje iz prakse kažejo, da je pri nižjih pH pridelavo ogrščice lahko otežena. Tla s slabimi vodno-zadrževalnimi lastnostmi (npr., lahka peščena ali prodnata tla) so manj primerna za njeno pridelavo. Ob pomanjkanju vlage, prodnata tla obenem otežujejo zmožnost mehanskega zatiranja plevelov.

Primerna tla:

• s hranili in humusom dobro preskrbljena tla (2 do 3 % humusa, C stopnja založenosti s P₂O₅ in K₂O);
• optimalen ph je 6-7;
• globoka, srednje težka, nestlačena in dobro strukturna tla ;
• dobro zračna tla in odcedna tla, na katerih lahko ob ustrezni tehnologiji zagotovimo visoko mikrobiološko aktivnost, se hitro ogrejejo in imajo dobro vodno-zadrževalno kapaciteto;
• najprimernejše so združbe rjavih tal, primerna pa so tudi ilovnata tla na apnencih in dolomitih, laporjih in peščenjakih.

Manj primerna tla:

• hranili in humusom zelo založena tla (nad 4 % humusa, E stopnja založenosti s P₂O₅ in K₂O) ali revna tla (do 1,5 % humusa, A stopnja založenosti s P₂O₅ in K₂O);
• peščena in delno prodnata tla z majhno zadrževalno kapaciteto;
• slabo odcedna, težka ter zbita in/ali slabo zračna tla;
• tla z večjim nagibom, kjer lahko običajna tehnika pridelave povečuje erozijo.

Težka (tla z večjim deležem mineralov glin) in oglejena tla so manj primerna za pridelavo oljne ogrščice. Na njih se pogosto pojavlja zastajanje površinske vode, obratno pa ob pomanjkanju vode tla pogosto močno razpokajo in se zbijejo. Manj primerna so tudi plitva tla.

Neprimerna tla:

• zelo plitva, peščena ali zelo prodnata tla z majhno zadrževalno sposobnostjo za vodo;
• kisla tla s ph pod 5,5.

Obdelava tal

Obdelava tal je vezana na razpoložljivo mehanizacijo na kmetiji, tip tal, kolobar, predposevke in način gnojenja z organskimi gnojili. V naših razmerah je priporočljivo, da se pri obdelavi tal posvečamo predvsem zadrževanju zimske in spomladanske vlage v tleh, pri čemer pa ne slabšamo oziroma čim manj vplivamo na strukturo tal. Z obdelavo tal posredno (s sproščanjem veznih hranil, vplivom na dostopnost vode in razvoja koreninskega sistema, segrevanja, zbijanja tal itd.) in neposredno vplivamo na razvoj in pojav škodljivih organizmov (primer: z neposredno setvijo v zastirke lahko značilno zmanjšamo razvoj plevelov v posevku; z zaoravanjem (zadelavo) žetvenih ostankov odstranjujemo substrat na katerem se razvijajo patogeni in škodljivci itd.).

Prevladujoč način obdelave tal pri pridelavi oljne ogrščice je oranje do globine 25 cm.  Ohranitvena obdelava tal pri pridelavi oljne ogrščice bi bila lahko tudi primerna z uporabo sejalnic, ki bi omogočale dovolj kakovostno setev v taka tla. Odločitev za način obdelave tal naj temelji na dobrem poznavanje stanja na njivi, pedo-klimatskih razmerah, kolobarju, prisotnih škodljivih organizmih itd.

Vsak način obdelave tal ima svoje prednosti, slabosti ter omejitve. Pogosto je potrebnih tudi več let, da se pokažejo ugodni učinki nekaterih načinov obdelave tal. Prednosti oranja so opazne predvsem na težjih tipih tal, kjer se tla hitreje osušijo in ogrejejo ter pri zelo ozkih kolobarjih, kjer lahko z oranjem zmanjšamo pritisk nekaterih škodljivih organizmov ter tudi plevelov. Med pomembnimi prednostmi oranja je tudi možnost dobre priprave setvene plasti in s tem natančnejšega in enakomernega odlaganja semena ogrščice.

Na lažjih tipih tal in pri dovolj širokem kolobarju lahko poskusimo pridelovati ogrščico po načelih ohranitvene obdelave. Prednosti take obdelave so manjši stroški/čas obdelave, manjša erozija tal (predvsem na nagnjenih terenih) in povečana infiltracija vode v tla. Nekatere možne omejitve takih načinov so počasnejše ogrevanje tal in tudi neenakomerna setev, kar lahko povzroči počasen in neenakomeren vznik ogrščice. Tudi obvladovanje plevelov je lahko pri tej obdelavi težje.

Oljna ogrščica je pri setvi precej zahtevna, saj potrebuje dobro razporeditev razmeroma majhnega števila semen po površini. Dolgo časa se je to lahko dosegalo le s konvencionalno obdelavo tal, ki je odstranila žetvene ostanke s površine, ter s predsetveno pripravo tal do mrvičaste strukture, v katero so obstoječe sejalnice lahko bolj ali manj uspešno enakomerno odlagale semena. Z napredkom sejalne tehnike konvencionalna obdelava, namenjena odstranjevanju žetvenih ostankov, v vseh primerih mogoče ni več nujna in ogrščico sejemo tudi z zmanjšano intenziteto obdelave tal. Pogoj je seveda dostopnost do te tehnike in tudi primerni tipi tal za minimalno obdelavo.

Gnojenje

Za uspešen mladostni razvoj in zagotovitev ustreznega sklopa oljne ogrščice je potrebno zagotoviti ustrezno prehranjenost rastlin, ki je odvisna od založenosti in dostopnosti hranil v tleh. Pri gnojenju posevkov najpogosteje dodajamo dušik (N), fosfor (P), žveplo (S) in kalij (K), občasno kalcij (Ca), redkeje pa magnezij (Mg) ali druga mikrohranila. Izkušnje kažejo, da je celotno količino makro hranil priporočljivo dodati pred setvijo ogrščice, z izjemo N, S in bora (B), s katerimi dognojujemo med vegetacijo.

Osnovno gnojenje

Osnovno gnojenje izvajamo glede na založenosti tal s hranili in v skladu s pričakovanim pridelkom. Kemijsko analizo tal opravimo najmanj vsako peto leto.

• predpogoj za izvajanje gnojenja, s katerim se želi doseči uravnoteženo prehrano rastlin, je kemijska analiza tal s katero preverimo vsebnost rastlinam dostopnih oblik hranil v tleh;
• osnovna analiza tal naj vsebuje vsaj za podatke za vsebnost fosforja (P₂0₅), kalija (K₂0), organske snovi in pH tal;
• osnovno gnojenje izvajamo na podlagi gnojilnih načrtov, ki so izdelani na podlagi rezultatov analize tal (ki ni starejša od 5 let);
• pri gnojilnem načrtu upoštevamo tudi vzdrževanje pH tal in delež organske snovi v tleh.

Gnojilne norme pri pridelavi oljne ogrščice se v strokovni literaturi razlikujejo. Novejše smernice za doseganje pridelkov 3,0-3,5 t/ha omenjajo potrebe po hranilih na 140-170 kg/ha N, 90-110 kg/ha P₂O₅ in 190-210 kg/ha K₂O pri preskrbljenosti tal v razredu C. Pri ogrščici ne smemo pozabiti, da je razmeroma velik porabnik bora. Kjer ne uporabljamo živinskih gnojil ga je smiselno dodajati med rastno dobo preko foliarnega dognojevanja. Potrebe po boru s pridelkom 3,0 – 3,5 t/ha so okvirno do 500 g/ha.

Ogrščici se lahko osnovno gnojenje izvaja z živinskimi gnojili (hlevski gnoj, perutninski gnoj, gnojevka itd.), pri čemer moramo upoštevati veljavno zakonodajo[1]. Okvirna priporočena količina hlevskega gnoja je 20-25 t/ha ter njegova kakovostna zadelava v tla. Izkušnje kažejo, da pri slabi zadelavi gnoja v tla procesi razpada pritegnejo tudi nekatere škodljive organizme, ki povzročajo škodo na vzniklih rastlinah, kar je lahko v jesenskem času kritično pri pridelavi ogrščice. Tekoča živinska gnojila obvezno zadelamo v tla ali apliciramo čim bližje tlom, da zmanjšamo izgube (npr. z uporabo vlečenih sani ali cevi, uporaba injektorjev za vnos v tla itd.).

Pomembno je, da pri uporabi živinskih gnojil upoštevamo z njimi dodani N in predvideni izkoristek v vegetaciji. Prevelika količina N iz živinskih gnojil, ob zgodnji setvi in topli jeseni, namreč spodbuja vegetativno rast v jeseni, kar lahko pri prebujni rasti vodi do poškodb rastlin preko zime.

Če nimamo na razpolago živinskih gnojil ali z njimi ne moremo vnesti zadostne količine fosforja in kalija, uporabimo enostavna ali sestavljena mineralna gnojila.

Dognojevanje

Mihelič in sod. (2010) v smernicah gnojenja navajajo, da oljna ogrščica za 1 t pridelka potrebuje približno 50 kg N. Pri zelo velikih pridelkih, so potrebe ogrščice tako lahko tudi nad 200 kg N/ha, kar jo uvršča med večje porabnike N.

Ogrščica v jesenskem času potrebuje okoli 30 kg N za rast in razvoj. Običajno ta N dodamo skupaj z NPK gnojili, pogosto pa niti ni potreba po njem, ker ga je na voljo dovolj z mineralizacijo, presežne količine pa samo pospešijo jesensko rast ogrščice. Pri tem je smiselno ravnati glede na predhodni posevek. Če predhodni posevek v tla vnese večje količine biomase s širokim C:N razmerjem (nad 40:1, npr. pšenična slama) je smiselno dodati del N že v jeseni.

Med rastno dobo oljno ogrščico dognojujemo dvakrat. Prvo dognojevanje izvedemo, takoj po datumsko dovoljenem roku, ko nam razmere omogočajo. Takrat je rastlina v fenofazi BBCH 25-30, z 6-8 razvitimi listi. To dognojevanje vpliva na razvoj stebla ter oblikovanje stranjskih poganjkov. Običajno pri prvem dognojevanju uporabimo 50-60 % celotne količine N.  Drugo dognojevanje izvedemo v fazi BBCH 30-35, kar je približno 25-30 dni po prvem dognojevanju. S tem dognojevanjem ohranjamo potencial pridelka iz prvega dognojevanja.

Pri križnicah je ob dognojevanju z N enako pomembna tudi preskrba rastlin z žveplom. Običajno je potreba po žveplu med 40 in 70 kg/ha. Skupaj s prvim dognojevanjem z N je priporočeno dati tudi 40 kg/ha žvepla, z drugim dognojevanjem pa še 20 kg/ha. Žveplo je pomembno za tvorbo beljakovin in pozneje maščobnih kislin/olja, pripomore pa k boljši izrabi dodanega N. Če je žvepla v tleh premalo so znamenja pomanjkanja podobna pomanjkanju N, kar se pogosto zamenjuje in vodi v nepotrebno uporabo N gnojil. Danes imamo na voljo že N gnojila, ki vsebujejo tudi S.

[1] Gnojenje z živinskimi gnojili ureja Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št. 113/09, 5/13 in 22/15). Dodatno moramo upoštevati morebitne omejitve iz uredb o vodovarstvenih območjih (npr., na najožjih vodovarstvenih območjih je prepovedano gnojenje z gnojnico in gnojevko) ali drugih. Letni vnos dušika iz živinskih gnojil je v Sloveniji omejen na 170 kg N ha^-1 kmetijskega zemljišča.

Sortni izbor

V Sloveniji in širše v Evropi so razširjene sorte kakovostne skupine 0 in 00, ki ustrezajo standardom za uporabo olja v prehrani in za industrijske namene. Osnovna kriterija, ki bi naj opredeljevala izbor sorte, so rastne razmere na območju pridelave in agronomske lastnosti sort. V zadnjem času imamo na razpolago večinoma hibridne sorte oljne ogrščice. Pri tem omenimo, da je potencial hibridnih sort za pridelek in vsebnost olja rahlo večji v primerjavi z linijskimi sortami, a so tudi linijske sorte po dostopnih podatkih po pridelkih in vsebnosti olja lahko konkurenčne. V program posebnega preizkušanja sort, ki poteka v okviru Javne službe v poljedelstvu, v zadnjih letih sort oljne ogrščice ni bilo vključenih, zato tudi nimamo na razpolago neodvisnih informacij o potencialu sort ter priporočila za sortni izbor.

Na splošno priporočamo izbiro najnovejših sort. Glede na sistem registracije sort se nova sorta vpiše na sortno listo samo, če presega standardne sorte. To zagotavlja, da se v pridelavo uvajajo boljše sorte od obstoječih. Pri tem je seveda vprašljivo kje je bila sorta registrirana in če so ugotovitve iz tistega okolja veljavne tudi v naših razmerah. Zaenkrat ocenjujemo, da je to priporočilo smiselno, v prihodnje bi pa bilo priporočljivo v program posebnega preizkušanja sort v prihodnosti vključiti tudi sorte oljne ogrščice.

Setev

Setev oljne ogrščice pri nas poteka v obdobju od 25. 8. do 15. 9. Optimalne temperature tal za vznik so med 10 in 20 °C, kar sovpada s tem časom. Opažamo, da so se spremenjene podnebne razmere odrazile tudi v toplejših jesenskih mesecih, kar je lahko pri prezgodnjih setvah težava, saj povzroča premočan razvoj rastlin pred zimskim mirovanjem ter posledične poškodbe zaradi mraza ali loma pod težo snega. Optimalno je, da ima oljna ogrščica do zimskega mirovanja do približno osem listov.

Setvena gostota novejših sort je med 40 in 50 kaljivih semen/m², pri poznejši setvi pa okoli 60 kaljivih semen/m². Preseganje teh vrednosti ni priporočljivo, saj rastline zaradi pregoste setve nimajo dovolj prostora za razvejanje, s čimer izgubljamo potencial pridelka. Običajna medvrstna razdalja pri setvi ogrščice je 12,5–18 cm. Ogrščica potrebuje dobro razporeditev rastlin po površini, kar pri tako nizki setveni gostoti zahteva uporabo natančnih sejalnic, ki omogočajo čim bolj enakomerno razporeditev semen.

Pomembno je tudi, da je setvena površina dobro pripravljena, rahla in poravnana. Pregloboka predsetvena obdelava ni priporočljiva. Optimalna globina setve je med 1,5 in 3 cm, odvisno od tipa tal, pri čemer se na lažjih tleh običajno seje nekoliko globlje.

Spravilo in skladiščenje

Spravilo oljne ogrščice običajno poteka od konca junija do sredine julija, odvisno od sorte in pedoklimatskih značilnosti pridelovalnega območja. Optimalni čas žetve je, ko je večina strokov zlatorjavo obarvanih, seme pa ima ustrezno fiziološko zrelost in vlago. Pri spravilu običajno zasledujemo cilj 8-10% vlage zrnja, kar pa se v praksi lahko pokaže kot kompromis. Z dozorevanjem luskov se povečujejo tudi izgube zrnja zaradi pokanja luskov. Prepozna žetev vodi do večjega osipa strokov, izgube pa naraščajo zlasti ob suhem in vetrovnem vremenu.

Skladiščenje pridelka oljne ogrščice na kmetijah je pri nas razmeroma redko, predvsem zaradi pomanjkanja ustrezne skladiščne infrastrukture na kmetijah. Zato se večina pridelka proda neposredno ob žetvi večjim odkupovalcem, ki razpolagajo s primernimi skladiščnimi kapacitetami. Kmetije si običajno shranijo le manjši del pridelka za setev kot dosevek, le redki pa ogrščico skladiščijo za lastno predelavo v olje. Za dolgoročno skladiščenje kakovostnega semena morajo biti izpolnjeni pogoji, ki preprečujejo segrevanje, kvarjenje ter razvoj plesni. Vsebnost vlage mora biti 7–8 %, saj se s tem zmanjša tveganje za nastanek plesni in segrevanje mase. Za kratkotrajno skladiščenje je dovoljena nekoliko višja vlaga, 8–10 %, če je nasuto na tanko plast. Sušenje zrnja večinoma ni potrebno; običajno zadošča prezračevanje s toplim zrakom, razen v sezonah, ko je pridelek zaradi vremenskih razmer vlažnejši, takrat je smiselno tudi dosuševanje zrnja.

Temperatura skladišča mora biti nizka in stabilna, zato je prezračevanje priporočljivo, zlasti ob vnosu toplejše mase po žetvi. Pred skladiščenjem je treba odstraniti nečistoče in rastlinske ostanke, ki imajo praviloma višjo vlago in lahko povzročijo lokalno žariščenje ter posledično plesnenje. Med skladiščenjem so priporočeni redno spremljanje temperature in vlage ter vizualni pregledi, da se pravočasno zaznajo morebitne spremembe v stanju pridelka..

3. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Posevek ozimne oljne ogrščice zaseda prostor na njivi več kot 10 mesecev in je v tem času izpostavljen različnim škodljivim organizmom, ki lahko zmanjšajo količino in kakovost pridelka. Njihov pojav in intenzivnost sta odvisna od izvedenih agrotehničnih ukrepov, kot so način obdelave tal, kolobarjenje, izbira sorte ter podnebnih razmer, predvsem temperature in zračne vlage. Varstvo oljne ogrščice zahteva celosten pristop, ki vključuje preventivne ukrepe in neposredne metode zatiranja škodljivih organizmov.

Oljna ogrščica je pomembna gostiteljska rastlina za številne škodljive organizme in je zato ena izmed poljščin, ki so najbolj intenzivno varovane s fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS). Uporaba nekemičnih metod je predvsem pri večjem obsegu pridelave precej omejena, vendar je tudi tam mogoče uporabiti nekatere razpoložljive rešitve, ki omogočajo racionalnejšo rabo FFS.

Zatiranje bolezni

Med pomembnejše povzročitelje bolezni oljne ogrščice sodijo predvsem glive, pa tudi glivam podobni organizmi, bakterije, fitoplazme in virusi. Ti pogosto povzročajo znatne izgube tako v količini kot v kakovosti pridelka. Povprečne izgube pridelka oljne ogrščice zaradi bolezni znašajo približno 15–20 %. Nekateri patogeni pa lahko povzročijo bistveno večje izgube – včasih celo do 50–70 % ali celo 100 % potencialnega pridelka. Kakovost pridelka rastlin, prizadetih zaradi bolezni, je prav tako nezadovoljiva, saj so semena drobna in slabo razvita, iz njih se pridobi manj olja, olje pa je slabše kakovosti.

Pri uvajanju metod integriranega varstva rastlin je nujno poznavanje virov primarne okužbe, torej mest, kjer patogen preživi in od koder se vršijo primarne okužbe. V tleh, na rastlinskih ostankih ali plevelih se veliko patogenov ohranja v obliki endospor, micelija ali drugih struktur, ki okužujejo nove posevke. Pomemben vir okužb so tudi semena, zlasti če izvirajo s posevkov, kjer so bile bolezni v prejšnji rastni sezoni močno prisotne.

Povzročitelji bolezni okužujejo vse dele rastline, vendar so za rastline najnevarnejše globoke okužbe korenin, stebel in nadzemnih delov. Zmanjšanje pridelka je povezano z omejeno asimilacijo v okuženih listih, hkrati pa se poveča intenzivnost transpiracije. Okužbe stebla zmanjšujejo sposobnost rastline za transport hranil in vode, kar vodi v venenje in propad rastlin. Okuženi so tudi luski kar neposredno povzroči zmanjšanje pridelka zaradi osipanja semen.

Za oceno nevarnosti bolezni je bistveno poznavanje okoljski pogojev, v katerih se povzročitelji bolezni najhitreje razvijajo. Povečana talna in zračna vlaga ter pogoste in obilne padavine predstavljajo osnovne pogoje za hiter in intenziven razvoj patogenov. Temperatura ima sekundarno vlogo, vendar morajo biti za okužbe zagotovljene določene optimalne vrednosti. Izgube, ki jih povzročajo patogeni, so odvisne tudi od časa okužbe; čim zgodnejša je okužba rastline, tem večje so posledice. Če do okužbe pride v poznejših razvojnih fazah rastline, praviloma ne pride do večjih izgub pridelka.

Za učinkovito zmanjšanje pojavnosti bolezni na posevkih ob hkratnem zmanjšanje uporabe FFS je potrebno natančno poznavanje metod varstva in njihova kombinirana uporaba. Najpomembnejši elementi so ustrezna tehnologija pridelave, razpoložljivost nekemičnih metod ter uporaba sort odpornih in tolerantnih na nekatere patogene, npr. suha trohnoba (Leptosphaeria maculans).

Zatiranje škodljivcev

Škodljivci v posevkih oljne ogrščice povzročajo škodo bodisi z neposrednim prehranjevanjem bodisi s prenosom virusov. Varstvo pred škodljivci je tradicionalno temeljilo na uporabi tretiranega semena in insekticidih, vendar so zmanjšanje razpoložljivih aktivnih snovi in naraščajoča odpornost škodljivcev povečali potrebo po uvajanju načel integriranega varstva. Le redke nekemične metode so lahko 100-odstotno učinkovite, zato so najučinkovitejše kombinacije več tehnik.

Pridelavo oljne ogrščice ogrožajo številni škodljivci, predvsem žuželke. Eden izmed razlog za veliko privlačnost novih sort oljne ogrščice za žuželke je v skoraj popolni odstranitvi glukozinolatov (kot posledica žlahtnjenja), kar je povzročilo izgubo naravne obrambe rastlin škodljivci. Njihov vpliv se razlikuje glede na lokacijo, razmere in leto, zato je za pravočasno ukrepanje nujno redno opazovanje posevkov in spremljanje populacije škodljivcev. Pridelovalci spremembe na rastlinah spremljajo vizualno oziroma uporabljajo različne tipe vab (npr. vodne, lepljive ali feromonske vabe) za spremljanje populacij škodljivcev. Odločitve je treba sprejemati na podlagi rezultatov spremljanja in napovedovanja ter, kjer je mogoče, na osnovi pragov škodljivosti. Čas ukrepanja je ključnega pomena – uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ko so škodljivci najbolj ranljivi oziroma dostopni (npr. niso skriti v steblih ali pod listi), bistveno poveča učinkovitost in zmanjša skupno število tretiranj.

Škodljivci se med leti ohranjajo na ali v rastlinskih ostankih oziroma v neposredni bližini njiv z gostiteljskimi rastlinami. Nekatere vrste škodljivcev so slabi letalci in v eni rastni sezoni ne prepotujejo velikih razdalj med posevki, zato je večja prostorska ločitev posevkov z gostiteljskimi rastlinami v zaporednih letih lahko učinkovita za preprečevanje pojava škodljivcev. Ustrezna predsetvena priprava in setev je pomembna za hiter vznik in mladostni razvoj rastlin. Slab stik med semenom in tlemi lahko povzroči zamik v kalitvi, kar poveča občutljivost rastlin na škodljivce, kot so polži in bolhači. K hitrejšemu vzniku posevka prispeva tudi valjanje kmalu po setvi, ki lahko nekatere škodljivce tudi neposredno uniči ali zmanjša njihovo mobilnost.

V sortnem izboru trenutno ni na voljo sort, z lastnostmi, ki bi omogočale večjo zaščito pred škodljivci. Zato so učinkoviti in ekonomsko upravičeni ukrepi zatiranja škodljivcev edini, ki zagotavljajo zaščito pred škodo na rastlinah.

Preventivni ukrepi

Ustrezna tehnologija pridelave in izvajanje agrotehničnih ukrepov obsega pravilno in pravočasno izvajanje vseh dejavnosti, povezanih s pravočasno in ustrezno obdelavo tal, setvijo in oskrbo posevka.

Pomemben tehnološki ukrep je tudi pravilna umestitev posevka. Poleg talnih razmer je treba upoštevati prostorsko izolacijo. Oljne ogrščice ne smemo gojiti v neposredni bližini drugih posevkov ozimne ali jare oljne ogrščice, bele gorjušice in drugih križnic, saj se nekateri patogeni lahko prenašajo z vetrom.

Ne glede na zgoraj opisane sisteme obdelave tal je treba vedno poskrbeti za dobro upravljanje rastlinskih ostankov. Ustrezno ravnanje z rastlinskimi ostanki, njihovo drobljenje in vdelava v zgornjo plast tal ima velik pomen pri zmanjševanju pojavnosti bolezni in škodljivcev. Pravilno drobljenje in vdelava ostankov v tla bistveno zmanjšata stik saprotrofnih organizmov. Rastlinski deli, okuženi v prejšnji rastni sezoni, so tudi pomemben vir primarnih okužb z glivami rodu Leptosphaeria. Askospore teh gliv nastajajo na okuženih rastlinskih ostankih in lahko okužijo rastline na istem ali drugih posevkih, kamor jih prenaša veter. Poleg tega rastlinski ostanki ustvarjajo ustrezne mikroklimatske razmere, ki ugodno vplivajo na preživetje in aktivnost talnih škodljivcev, predvsem polžev.

Pri pridelavi oljne ogrščice je ključnega pomena uporaba kakovostnega, preverjenega semena. Semena lahko prenašajo številne patogene (npr. Leptosphaeria maculans, Alternaria spp., Botrytis cinerea, Cladosporium concentricum), ki po setvi skupaj z drugimi mikroorganizmi v tleh povzročajo propad mladih rastlin. Certificiran semenski material zagotavlja, da je seme dobro razvito in zdravo, z visoko kalivostjo in vitalnostjo, kar omogoča hiter in enakomeren vznik ter pravilen razvoj posevka. Zdrave rastline so bolj odporne na patogene ter stresne razmere, kot sta pomanjkanje padavin ali nizke temperature.

4. Obvladovanje plevelov

Integrirano uravnavanje plevelne vegetacije je tudi v posevku oljne ogrščice zelo pomemben ukrep, s katerim povečamo možnost za stabilen, visok in kakovosten pridelek. Oljna ogrščica je v začetnem obdobju rasti razmeroma slab tekmec plevelom, saj po setvi razvija nadzemno maso počasneje kot številne enoletne plevelne vrste, hkrati pa je njen razvoj v veliki meri odvisen od vremenskih razmer v jesenskem obdobju. Uporaba herbicidnih sredstev v oljni ogrščici je časovno in vsebinsko omejena, zato imajo preventivni, mehanski in agrotehnični ukrepi za zmanjševanje populacije plevelov zelo pomembno vlogo.

Prevelika zapleveljenost zmanjšuje tekmovalno sposobnost oljne ogrščice za vire, kot so hranila, voda, svetloba in prostor, ter lahko močno oslabi razvoj mladih rastlin. Najbolj kritično obdobje za vpliv plevelov je jesenski razvoj posevka, v prvih štirih do šestih tednih po vzniku, ko se oblikujeta rozeta in koreninski vrat, ključna za uspešno prezimitev. Če je posevek v tem obdobju močno zapleveljen, lahko pride do redčenja posevka, slabšega prezimovanja in zmanjšanega pridelka. Oljno ogrščico sejemo neposredno na pridelovalno površino, običajno v vrstah, pri čemer način setve, gostota posevka in enakomernost vznika pomembno vplivajo na njeno tekmovalno sposobnost proti plevelom ter na izbor ukrepov za uravnavanje njihovega vznika in razvoja.

Preventivni ukrepi

Preventivni ukrepi so temelj integriranega varstva pred pleveli v oljni ogrščici, saj pomembno prispevajo k zmanjšanju plevelnega pritiska že pred setvijo in k večji tekmovalni sposobnosti posevka. Izbira ustreznega kolobarja, primerne njive in optimalnega termina setve ima ključen vpliv na uspešnost pridelave. Oljna ogrščica najbolje uspeva na strukturno stabilnih, globokih in dobro odcednih tleh, kjer je omogočen hiter in enakomeren vznik. Neenakomeren vznik ali oslabljen začetni razvoj omogočata plevelom, da hitro prevzamejo konkurenčno prednost.

Pomembno vlogo ima tudi izbor sort in ustrezna gostota setve, saj pregosti posevki slabše prezimujejo, presvetli pa omogočajo hitrejši razvoj plevelov. Pravilno in uravnoteženo gnojenje ter ustrezna oskrba z vodo omogočata hiter jesenski razvoj rastlin, kar povečuje njihovo sposobnost zapiranja vrst in senčenja tal. Pri preventivnih ukrepih je ključna tudi uporaba kakovostnega semenskega materiala brez primesi plevelnih semen ter skrb za čisto mehanizacijo, s katero preprečujemo vnos novih plevelnih vrst na pridelovalne površine.

S pravilno zasnovanim kolobarjem lahko dolgoročno zmanjšamo zalogo plevelnih semen v tleh. V kolobar vključujemo poljščine, pri katerih imamo na voljo več možnosti za zatiranje plevelov, in tako zmanjšamo pritisk problematičnih vrst pred setvijo oljne ogrščice. Posebej pomembno je, da v predhodnih poljščinah plevelom ne dopustimo semenenja, saj to bistveno poveča zapleveljenost v naslednjem posevku. Pri izbiri pridelovalne površine moramo biti pozorni tudi na prisotnost trajnih plevelov, kot so osati, slaki in pirnica, saj so možnosti njihovega zatiranja v posevku oljne ogrščice zelo omejene in jih je treba čim bolj zmanjšati že pred setvijo. Prav tako je pomembno vzdrževanje robov njiv in sosednjih površin brez plevelov, saj pogosto predstavljajo pomemben vir plevelnih semen.

Monitoring

Spremljanje vznika in razvoja plevelov je pomemben del integriranega varstva pred pleveli tudi pri oljni ogrščici. Številčnost in sestavo plevelne populacije ocenjujemo že v predhodnih poljščinah, kjer beležimo vrste, ki se pojavljajo, ter tiste, ki jih nismo uspešno zatrli in so semenile. Takšne informacije so pomembna osnova za načrtovanje tehnologije pridelave oljne ogrščice in izbiro ustreznih ukrepov v naslednjem posevku.

Vznik plevelov in njihovo okvirno številčnost spremljamo tudi po obdelavi tal in pred setvijo, saj lahko na podlagi opažanj ocenimo potrebo po dodatnih ukrepih, kot so ponovna obdelava tal ali prilagoditev termina setve. Po vzniku oljne ogrščice je monitoring še posebej pomemben v jesenskem obdobju, ko so pleveli v zgodnjih razvojnih fazah in imajo največji vpliv na razvoj posevka. Če pleveli v tem času niso pravočasno omejeni, lahko pomembno zmanjšajo vitalnost rastlin in njihovo sposobnost prezimovanja. Na površinah, namenjenih pridelavi oljne ogrščice, ne dopuščamo, da bi pleveli semenili, saj bi to dolgoročno povečalo zalogo plevelnih semen v tleh in otežilo pridelavo tudi drugih poljščin v kolobarju.

Zatiranje plevelov pred setvijo

Mehansko zatiranje

Zatiranje plevelov pred setvijo oljne ogrščice je zelo pomembno, saj se po vzniku možnosti za učinkovito mehansko ukrepanje močno zmanjšajo. Osnovna obdelava tal pred setvijo, ki vključuje oranje ali rahljanje in pripravo setvene posteljice, vpliva tudi na plevelno populacijo, saj vznikle plevele in semena z obračanjem zemlje zakopljemo v globlje plasti tal in jim s tem otežimo nadaljnji razvoj. Pri tem moramo biti posebej pozorni na prisotnost trajnih plevelov, ki se razmnožujejo vegetativno, saj jih lahko z neustrezno obdelavo še dodatno razširimo.

Po osnovni obdelavi tal pogosto izvedemo še plitvo predsetveno obdelavo, s katero spodbudimo vznik predvsem enoletnih plevelov v zgornjem sloju tal in jih nato uničimo. Takšen pristop, pogosto v kombinaciji s prednamakanjem v sušnih razmerah, omogoča zmanjšanje plevelne populacije pred setvijo. Pri tem je pomembno, da obdelava ni pregloboka, saj bi s tem na površje privedli nova semena plevelov iz globljih plasti tal. Ta ukrep je še posebej učinkovit na površinah z večjo zalogo semenskih plevelov.

Kemično zatiranje

Zaradi omejenih možnosti zatiranja plevelov v posevku oljne ogrščice je smiselno plevelno vegetacijo uravnavati že pred setvijo. Na strniščih pred gojenjem oljne ogrščice ne smemo dopustiti razrasta in semenenja plevelov, saj ti bistveno povečajo tlak plevelov v naslednjem posevku. Posebno pozornost namenimo enoletnim širokolistnim ter trajnim plevelom, ki jih je v tej fazi mogoče zatirati bolj učinkovito kot kasneje v posevku.

Pred setvijo oljne ogrščice se v praksi uporabljajo kemični ukrepi, namenjeni zatiranju že vzniklih plevelov ali semenskih plevelov v tleh. Ti ukrepi se izvajajo pred vznikom posevka in omogočajo, da oljna ogrščica vzklije v čim bolj čistem okolju, brez neposredne konkurence plevelov v prvih tednih rasti. Pri uporabi teh sredstev je treba dosledno upoštevati navodila za uporabo, zahteve glede enakomerne porazdelitve v tleh in omejitve glede naslednjih kultur v

Zatiranje plevelov po setvi

Po setvi in vzniku oljne ogrščice so možnosti za zatiranje plevelov omejene, zato je pravočasno ukrepanje še posebej pomembno. V tem obdobju ima največji pomen kombinacija zgodnjega mehanskega ukrepanja, kjer je to mogoče, ter kemičnega zatiranja, dopolnjenega z natančnim spremljanjem razvoja plevelov. Ker oljna ogrščica v začetnem obdobju rasti še ne zapre vrstnega prostora, imajo pleveli v tem času veliko konkurenčno prednost.

Mehansko zatiranje

Mehansko zatiranje plevelov v oljni ogrščici se v zadnjih letih vse pogosteje uporablja kot alternativa ali dopolnilo kemičnim ukrepom, predvsem zaradi stroškov, okoljskih zahtev ter težav pri obvladovanju posameznih skupin plevelov, ki jih kemični ukrepi ne omejijo dovolj učinkovito. V primerjavi z drugimi poljščinami je mehansko zatiranje v oljni ogrščici zahtevnejše zaradi večje občutljivosti posevka v zgodnjih razvojnih fazah, zato je ključna pravilna izbira orodja, primeren razvojni stadij ogrščice in plevelov ter ustrezne talne in vremenske razmere.

V praksi se uporabljajo različna orodja, ki se razlikujejo po načinu delovanja in stopnji selektivnosti. Medvrstni okopalnik, ki deluje predvsem med vrstami in plevele uniči z rezanjem ali spodrezovanjem, je glede selektivnosti najmanj problematičen, ker se posevka v vrsti neposredno ne dotika. Takšen ukrep je možno izvajati od približno faze treh listov oljne ogrščice naprej, in sicer do trenutka, ko posevek s svojo listno maso zapre medvrstni prostor, s čimer se mehanski prehod oteži ali postane neučinkovit. Pri tej metodi je pomembno, da so vrste dovolj razpoznane in razdalja med vrstami prilagojena orodju, sicer je tveganje mehanskih poškodb rastlin preveliko.

Pri orodjih, ki delujejo tudi v vrsti ali neposredno nad vrsto, je selektivnost bistveno bolj odvisna od razvojnega stadija posevka. Prstasti plevelnik, ki z elastičnimi elementi izruva plevele v vrsti in deloma tudi med vrstami, se lahko uporablja že pred vznikom (v fazi pred vznikom posevka, ko ciljamo plevele tik pred ali med kalitvijo) in nato ponovno od faze treh listov naprej. V fazi kličnih listov in pri zelo majhnih rastlinah oljne ogrščice je uporaba takšnega orodja praviloma preveč tvegana, ker lahko povzroči prevelike izgube rastlin in redčenje posevka. Podobno velja za česalo, ki s trganjem površinskega sloja tal izruva mlade plevele tako v vrsti kot med vrstami. Uspeh je močno pogojen s pravilnim časom izvedbe in stanjem tal.

Pomembna prednost mehanskega zatiranja v oljni ogrščici je, da je lahko učinkovito tudi proti plevelom, ki so z vidika kemičnega zatiranja problematični, zlasti proti križničnim plevelom, ki so si s posevkom sorodni in jih je zato pogosto težje selektivno obvladovati. Kot smiselna integrirana strategija se navaja tudi pristop pasovnega delovanja, pri katerem se kemični ukrep omeji na pas v vrsti ob setvi, medtem ko se prostor med vrstami kasneje mehansko obdela z medvrstnim okopalnikom. S tem se bistveno zmanjša obdelana površina in posledično tudi količina uporabljenih sredstev, vendar pa medvrstno okopavanje brez kakršne koli predhodne podpore praviloma ni dovolj učinkovito, ker plevelna masa po posegu ponovno hitro naraste.

Ožiganje in uporaba pare

Uporaba termičnih ukrepov za zatiranje plevelov v oljni ogrščici je zelo omejena in se uporablja predvsem pred vznikom posevka ali na robovih njiv. Visoka temperatura, ki jo dovajamo z ožiganjem ali paro, uniči nadzemna tkiva mladih plevelov in povzroči njihovo odmrtje. Zaradi hitrega vznika oljne ogrščice in njene občutljivosti na visoke temperature je čas za uporabo teh ukrepov kratek, njihova uporaba po vzniku posevka pa je omejena in zahteva veliko previdnost, da ne pride do poškodb rastlin.

Kemično zatiranje

Kemično zatiranje plevelov po vzniku oljne ogrščice izvajamo v skladu z načeli integriranega varstva rastlin, ob stalnem spremljanju vznika in razvoja plevelov ter ob upoštevanju omejenega števila dovoljenih ukrepov. Po vzniku posevka se izvajajo ukrepi za zatiranje enoletnih širokolistnih plevelov, ki v jeseni predstavljajo največji tekmovalni pritisk, ter ukrepi za zatiranje ozkolistnih plevelov in samosevnih žit. Učinkovitost teh ukrepov je največja, kadar so pleveli v zgodnjih razvojnih fazah.

Pri uporabi kemičnih ukrepov moramo upoštevati razvojno fazo oljne ogrščice, vremenske razmere in tveganje za fitotoksičnost. Nepravilna ali prepozna uporaba lahko povzroči zastoj rasti, poškodbe listov ali oslabi rastline, kar se pogosto odrazi v slabšem prezimovanju in nižjem pridelku. Zato je kemično zatiranje v oljni ogrščici smiselno uporabljati preudarno in vedno v kombinaciji s preventivnimi, mehanskimi in agrotehničnimi ukrepi, ki dolgoročno zmanjšujejo plevelni pritisk in prispevajo k stabilnejši pridelavi.