Koruza

Besedilo: Aleš Kolmanič, Meta Zemljič Urbančič, Metka Žerjav, Špela Modic, Tomaž Poje, Robert Leskovšek, Andrej Vončina, Gregor Urek

1. Priporočljiv nabor tehnoloških ukrepov

Spada med temeljne ukrepe poljedelske pridelave. S kolobarjenjem ohranjamo rodovitnost tal, vplivamo pa tudi na populacijski pritisk škodljivih organizmov. Kolobar vpliva na celotno organizacijo pridelave, od priprave zemljišča, setve, žetve do uporabe gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Uspešnost pridelave je v veliki meri odvisna od predhodnih posevkov, še posebej na tleh s slabšo rodovitnostjo. Z ustreznim kolobarjem vplivamo na ekonomičnost pridelave in zmanjšujemo njene morebitne negativne vplive na okolje.

Koruzo ne pridelujemo v monokulturi (t.j. več let zaporedoma na isti njivi)! Priporočljiv je vsaj dvoletni, še bolje pa tri ali več-letni kolobar, ki naj vključuje več botanično nesorodnih rastlin. V kolobar vključujemo ob glavnih dosevkih tudi neprezimne in prezimne dosevke (izvajamo celoletno ozelenitev površin). Na zelo težkih tleh z obilico padavin prezimna ozelenitev ni priporočena.

Koruza ni občutljiva za vrstni red v kolobarju in lahko sledi vsem poljščinam, tudi sama sebi, je pa kolobarjenje s stališča obvladovanja škodljivih organizmov nujno (primer: s pridelavo koruze vsako drugo leto na isti površini lahko značilno zmanjšamo populacijo ličink koruznega hrošča v tleh, s pridelavo vsako tretjo leto pa se lahko že popolnoma izognemo uporabi talnega insekticida za zatiranje ličink hrošča).

Populacija plevelov na določeni površini je večinoma konstantna (banka semen v tleh) in se le počasi spreminja. Razlike, ki nastajajo so vezane večinoma na razvoj posamezne vrste plevela v določenem kolobarnem členu (zaradi različne tekmovalne sposobnosti poljščine in zaradi različnih možnosti zatiranja, kemičnega in nekemičnega). Z ustreznim menjavanjem kolobarnih členov upočasnjujemo tudi razvoj odpornosti plevelov, ker spreminjamo oba selekcijska mehanizma (tekmovalnost poljščine in kemičnih snovi, ki jih uporabimo za zatiranje). Dobro kolobarjenje ima zato tudi velik vpliv na izbor pripravkov, ter s tem vpliv na ostanke pripravkov v tleh in v podzemni vodi.

Najboljši predposevki so lucerna, eno ali večletne detelje, stročnice, oljna ogrščica, lan, koleraba, krmne koševine, pesa (pogojno, če zagotovimo vnos organske snovi), krompir (pogojno, če zagotovimo vnos organske snovi). Ker je koruza zahtevna glede dušika se običajno prideluje za leguminozami in/ali zelenim gnojenjem. Zelo priporočljiv ukrep pri pridelavi koruze je vnos organske mase z zelenim gnojenjem. Z nekaterimi križnicami (oljna redkev, oljna repica itd.) lahko izvajamo tudi biofumigacijo in vplivamo na populacije nekaterih talnih škodljivcev (npr. strun).

Koruzi naj ne sledijo ječmen in pšenica (zaradi povečanega tveganja glivičnih bolezni) ter koruza. Težje ji sledijo tudi rastlinske vrste, ki se sejejo zgodaj jeseni. V primeru poškodb zaradi strun odsvetujemo setev krompirja za koruzo.

Za optimalni razvoj koruze so potrebna ustrezna, rodovitna tla, primerna razporeditev padavin, primerna temperatura in ugodna sončna osvetlitev. Primernost tal za pridelavo koruze je v Sloveniji v veliki meri odvisna od kapacitete tal za zadrževanje vode. Ker se tveganje za pojav poletnih suš v Sloveniji povečuje, tla s slabimi vodno-zadrževalnimi lastnostmi niso primerna za pridelavo koruze.

Primerna tla:

  • s hranili in humusom dobro preskrbljena tla (3 do 4 % humusa, C stopnja založenosti s P2O5 in K2O);
  • globoka, srednje težka tla;
  • dobro zračna tla, na katerih lahko ob ustrezni tehnologiji zagotovimo visoko mikrobiološko aktivnost;
  • najprimernejše so združbe rjavih tal, primerna pa so tudi ilovnata tla na apnencih in dolomitih, laporjih in peščenjakih.

Manj primerna tla:

  • slabo odcedna, težka ter zbita in/ali slabo zračna tla;
  • s humusom slabše založena tla (med 1,5 % in 2 %);
  • tla z večjim nagibom, kjer lahko običajna tehnika pridelave povečuje erozijo.

Težka (tla z večjim deležem mineralov glin) in oglejena tla so manj primerna za pridelavo koruze. Na njih se pogosto pojavlja zastajanje površinske vode, obratno pa ob pomanjkanju vode tla pogosto močno razpokajo in se zbijejo. Manj primerna so tudi plitva tla.

Neprimerna tla:

  • peščena, zelo prodnata tla ali zelo plitva tla z majhno zadrževalno sposobnostjo za vodo;
  • tla, ki vsebujejo zelo malo organske snovi ter s hranili slabo založena tla.

Na reakcijo tal (pH tal) je koruza manj občutljiva in dobro uspeva tako na kislih kot na bazičnih tleh. Ker pa se večinoma prideluje v kolobarju z drugimi rastlinami (metuljnice, žita itd.), ki so bistveno bolj občutljive na nizek pH, priporočamo pH tal med 5,7 in 6,5. Kalcij je obenem vezivo, ki povezuje talne delce v strukturne agregate. Tako je struktura tal na nevtralnih tleh večinoma primernejša za pridelavo koruze.

Obdelava tal je vezana na razpoložljivo mehanizacijo, tip tal, kolobar, predposevek in morebitne zahteve, ki izhajajo iz različnih ukrepov kmetijske politike. Pri obdelavi tal se posvečamo predvsem zadrževanju zimske in spomladanske vlage v tleh, pri čemer pa ne slabšamo oziroma čim manj vplivamo na strukturo in rodovitnost tal. Z obdelavo tal posredno (prek dostopnosti hranil in vode za koruzo, njenega razvoja koreninskega sistema, ogrevanja tal, zbijanja tal itd.) in neposredno vplivamo na razvoj in pojav škodljivih organizmov (primer: z neposredno setvijo v zastirke lahko značilno zmanjšamo razvoj plevelov v posevku; z odstranjevanjem (zadelavo) žetvenih ostankov odstranjujemo substrat na katerem se razvijajo glive in škodljivci itd.).

Za pridelavo koruze so primerni vsi načini obdelave tal:

  • konvencionalni način – uporaba pluga in predsetvena priprava;
  • ohranitveni način (konzervirajoča obdelava) – oranje se opušča in nadomešča z drugimi orodji, najmanj 30 odstotkov rastlinskih ostankov ostane na površini tal;
  • neposredna (direktna) setev – z uporabo specialnih sejalnic, ki omogočajo setev v neobdelano površino, do 90 % rastlinskih ostankov ostane na površini tal.

Novejši sistemi priprave tal za koruzo vključujejo jesensko setev posevkov žit ali nekaterih križnic, ki zagotovijo dovolj nadzemne mase (npr. ozimne rži, tritikale ali ječmena) v kombinaciji z ozimno grašico, ki se jih v fazi začetka cvetenja (navadno ob koncu maja ali v začetku junija) povalja s posebnim letvastim valjarjem (angl. roller crimper) ali v katere se seje s pomočjo trakaste obdelave (angl. strip till).

Vsak način obdelave tal ima svoje prednosti, slabosti ter omejitve. Pogosto je potrebnih tudi več let, da se pokažejo ugodni učinki nekaterih obdelovalnih načinov. Prednosti oranja so opazne predvsem na težjih tipih tal ali pri zelo ozkih kolobarjih, medtem, ko na lažjih tipih tal in pri dovolj širokem kolobarju priporočamo pridelovanje koruze po načelih ohranitvene obdelave ali celo prehod v neposredno setev. Z intenzivno obdelavo tal vplivamo na številčnost mnogih v tleh živečih škodljivih in tudi koristnih žuželčjih vrst.

Glavna rastlinska hranila so: dušik, fosfor, kalij, kalcij, magnezij in žveplo.

Osnovno gnojenje

Gnojenje prilagodimo založenosti tal s hranili, pričakovanemu pridelku ter odvzemu glede na namen uporabe (silaža ali zrnje). Vsakih 5 let izvajamo kemijsko analizo tal.

  • osnova za izvajanje gnojenja, s katerim se želi doseči uravnoteženo prehrano rastlin je kemijska analiza tal po AL-metodi;
  • analiza tal se izdela vsaj za fosfor (P205), kalij (K20), organsko snov in pH tal;
  • osnovno gnojenje zmeraj izvajamo na podlagi gnojilnih načrtov, ki so izdelani iz rezultatov analize tal (ki ni starejša od 5 let);
  • pri gnojilnem načrtu upoštevamo tudi vzdrževanje pH tal in delež organske snovi v tleh.

Z 10 tonami zrnja koruze z njive odvzamemo približno 130 kg N ha-1, 70 kg P205 ha-1 ter 40 kg K20 ha-1. Če k temu dodamo še koruznico je skupni odvzem okvirno 220-230 kg N ha-1, 100 kg P205 ha-1 ter 240-260 kg K20 ha-1.

Koruzi zelo ugaja gnojenje z živinskimi gnojili (hlevski gnoj, perutninski gnoj, gnojevka itd.). Če so na voljo izvajamo z njimi osnovno gnojenje, pri čemer pa moramo upoštevati veljavno zakonodajo1. Živinska gnojila obvezno zadelamo v tla ali apliciramo čim bližje tlom, da zmanjšamo izgube (tekoča gnojila z uporabo vlečenih sani ali cevi, uporaba injektorjev za vnos v tla itd.). Živinska gnojila je priporočljivo kombinirati s kolobarjenjem z metuljnicami in drugim organskim gnojenjem (uporabo rastlin za zeleno gnojenje, zadelavo rastlinskih ostankov itd.). Če nimamo na razpolago živinskih gnojil ali z njimi ne moremo vnesti dovolj fosforja in kalija uporabimo enostavna ali sestavljena mineralna gnojila.

Dognojevanje

Zaradi velikega potenciala pridelka je koruza velik porabnik dušika (N). Deloma lahko dušik zagotovimo:

  • s predhodnim posevkom metuljnic;
  • z vnosom organskih gnojil in mineralizacijo organske snovi v tleh;
  • s t.i. združenimi setvami koruze in leguminoz (npr., združena setev s fižolom).

Pri intenzivni pridelavi moramo del N največkrat dodati med rastno dobo v obliki mineralnih ali organskih gnojil. Potrebe koruze po dušiku začnejo naraščati nekje po sedmem razvitem listu in večino N potrebuje v obdobju od konca junija do sredine avgusta. Vnos N zato prilagodimo časovnim potrebam in dognojevanje koruze opravimo čim pozneje, ko še lahko opravimo prehod z mehanizacijo brez lomov rastlin. Večinoma je to med 5 in 9 razvitim pravim listom.

  • koruze pred setvijo večinoma ni potrebno gnojiti z dušikom (N, ki je na voljo iz mineralizacije, živinskih gnojil ali sestavljenih gnojil (NPK) zadošča v začetnih fazah razvoja);
  • dognojevanje koruze zmeraj izvajamo na podlagi rezultatov hitrih talnih testov ali Nmin metode (dražja, zahtevnejša a natančnejša metoda);
  • vzorec za analizo N vzamemo v skladu z navodili za odvzem ter v ustrezni razvojni fazi2;
  • pri vnosu živinskih gnojil moramo upoštevati izkoristek N v tekočem letu;
  • dognojevanje izvajamo z uporabo okopalnikov, ki mineralna gnojila zadelajo v tla, dognojevanja povprek z uporabo trosilnikov ne izvajamo;
  • uporabimo primerno obliko mineralnega dušika. N v amonijski (npr. Amonsulfat) in amidni obliki (npr. Urea) se manj izpira, obenem pa je rastlinam na razpolago dalj časa. N v nitratni obliki (npr. Kan) je rastlinam hitro dostopen a se tudi hitreje izpira;
  • odmerke nad 80 kg N ha-1 priporočamo razdeliti na manjše obroke.

Uporaba okopalnikov za zadelavo dušičnih gnojil ima več koristnih učinkov: rahljanje, zračenje, mehansko zatiranje plevelov itd. Dognojevanje lahko izvajamo tudi s tekočimi organskimi gnojili. Npr., z odmerkom gnojevke do 30 m3 dodamo, glede na 75% izkoristek, okvirno do 90 kg dušika na hektar. Za razvoz in nanos se naj uporabijo cisterne z vlečenimi cevmi ali sanmi, saj nanos na rastline lahko pušča ožige. Tekoča organska gnojila naj se pred aplikacijo razredčijo z vodo vsaj v razmerju 1:1.

Med hibridi obstajajo značilne razlike glede odpornosti/tolerantnosti na določene bolezni in škodljivce in razlike v morfoloških značilnostih, ki lahko vplivajo na pojav določenih škodljivih organizmov (primer: pokončni listi, povešeni listi z večjo pokrovnostjo itd.). Osnovni kriteriji, ki opredeljujejo izbor hibridov, so rastne razmere pridelovalnega območja, načini rabe pridelka, usmerjenost gospodarstva in agronomske lastnosti hibridov.

Pomembno je da:

  • hibride izberemo glede na nevtralna priporočila iz priporočene sortne liste (za tekoče leto) ali opisne sortne liste;
  • pri izbiri hibridov dajemo prednost tistim, ki imajo ob dobrem rodnostnem potencialu tudi dobro ali nadpovprečno odpornost/tolerantnost na pomembnejše bolezni (koruzna progavost, fuzarioze itd.) in škodljivce;
  • pri izbiri naj velja pravilo: bolj ozek je kolobar, večjo težo pri izbiri dajemo tolerantnosti/odpornosti hibridov na bolezni in škodljivce,
  • hibrid mora biti dobro prilagojen na rastne razmere v določen okolju;
  • skladno s pedo-klimatskimi razmerami pridelovalnega območja in načinom rabe pridelka (zrnje, silaža), mora imeti hibrid primerno dolžino rastne dobe oziroma ustrezni zrelostni razred;
  • izbiramo hibride s povdarjenimi specifičnimi lastnostmi (hitrejši mladosten razvoj, pokončni listi, če hočemo povečati sklop rastlin ali širši in povešeni listi z večjo pokrovnostjo za zmanjšanje zapleveljenost itd.).
  • pri hibridih je priporočena izraženost t.i. dolgozelenosti listov (ang. Stay green).

V Sloveniji imamo že vrsto let vpeljan sistem preskušanja sort kmetijskih rastlin, med njimi tudi koruznih hibridov, ki omogoča preverjanje njihovih gospodarsko pomembnih lastnosti. Stalno preverjanje lastnosti hibridov temelji na rezultatih natančnih poskusov. Te opravljamo na šestih poskusnih mestih, z različnimi talnimi in podnebnimi značilnostmi. Na podlagi večletnih rezultatov lahko ocenimo vse gospodarske lastnosti hibridov koruze, med katerimi so najbolj pomembne višina, kakovost in stabilnost pridelka, dolžina rastne dobe, odpornost proti lomu in poleganju rastlin, odpornost proti najbolj pogostim boleznim in škodljivcem ter proti različnim stresom med rastjo in razvojem koruze.

Podrobni rezultati posebnega preizkušanja sort koruze za leto 2017 so dostopni v posebni publikaciji, medtem smo pripravili tudi povzetek s poriporočili za izbor hibridov za 2018.

Setev koruze izvedemo, ko so tla v globini setve dovolj ogreta in talne razmere omogočajo pripravo tal ter samo setev, hkrati pa je napovedano toplo in stabilno vreme. V naših pridelovalnih razmerah poteka setev koruze nekje od druge polovice aprila naprej, odvisno od pridelovalnega območja, tipa tal in načina obdelave tal.

Zahteve:

  • minimalna temperatura tal ob setvi (pri hibridih z visoko biološko vrednostjo) mora biti vsaj 8 °C. Obenem mora biti napoved vremena stabilna (postopno ogrevanje);
  • ob zelo zgodnjih setvah, kljub ugodnim vremenskim razmeram, se moramo zavedati povečanega tveganja poškodb posevka. Poškodovani posevki ali posevki, ki so v stresu so tudi bolj ogroženi zaradi talnih škodljivcev;
  • primernejša temperatura tal za setev je 10-13 °C. Z nekoliko poznejšo setvijo lahko omogočimo tudi vznik prvih plevelov, ki jih lahko še pred setvijo mehansko uničujemo (t.i. slepa setev);
  • s setvijo v toplejša tla posevki bistveno hitreje vznikajo in mladostni razvoj je hitrejši. Tako lahko zmanjšamo poškodbe zaradi talnih škodljivcev, posevki pa porabijo manj energije za kaljenje in so lahko zato vitalnejši;
  • priporočljiva globina setve je na globokih tleh 4-5 cm, na plitvih pa do 6 cm. Če so ob setvi tla suha, lahko njivo takoj po setvi povaljamo;
  • gostoto setve prilagodimo izbranemu hibridu, tipu tal, namenu rabe ter tudi tehniki zatiranja plevelov, založenosti tal s hranili, gnojenju itd.

Koruzo sejemo s sejalnico za presledno setev z medvrstno razdaljo 70 cm (65-75 cm) in razdaljo v vrsti 12–22 cm. Sejalnica mora imeti natančno in enakomerno porazdelitev semen v vrsti. Alternativni načini setve so setev z zmanjšano medvrstno razdaljo (npr. na 35 cm) ali setev v dvojne vrste (ang. twin row).

Žetev in siliranje koruze je odvisna od zrelostnega razreda ter okoljskih razmer. Pri nas poteka od sredine avgusta naprej.

  • z žetvijo koruze za zrnje začnemo, ko je koruza zaključila s fiziološko rastjo in je v zrnu 25 – 30 % vlage (če vremenske razmere omogočajo);
  • optimalni čas za siliranje je, ko je v rastlini od 30 do 35 % suhe snovi (300-350 g SS/ 1000 g sveže zelene mase);
  • pred skladiščenjem zrnje posušimo na 14 % vlage, če načrtujemo dolgotrajnejšo skladiščenje pa na 12 %.

Poseben poudarek namenjamo skladiščnim boleznim in škodljivcem.

2. Opis razvojnih faz koruze po BBCH skali s slikami

Fenofaze razvoja koruze

Razumevanje in prepoznavanje razvojnih stopenj je pomembno pri več znanstvenih vedah ter pri odločitvi za agronomske ukrepe, kot so izvajanje varstva rastlin, mehansko okopavanje in zatiranje plevelov, dognojevanje itd. BBCH skala uporablja decimalni sistem, ki razdeli osnovne razvojne faze rastlin v 10 primarnih razredov (vznik, razvoj listov, …, dozorevanje, staranje), vsako osnovno razvojno fazo pa v 10 podkategorij.

Opis razvojne stopnje

0 Vznik

00 Suho seme

01 Začetek nabrekanja zrna

03 Zrno popolnoma nabreklo

05 Vznik koreninice iz zrna

06 Rast koreninice, koreninski laski in/ali stranske koreninice so vidne

07 Koleoptila prodrla iz zrna

09 Vznik: koleoptila prodrla iz zemlje

Opis razvojne stopnje

10 Prvi list prodrl skozi koleoptilo

http://crops.extension.iastate.edu/cropnews/2012/05/progress-corn-planting-and-corn-emergence:

fenokoruza_10

11 Prvi list razgrnjen

https://www.agry.purdue.edu/ext/corn/news/timeless/roots.html

fenokoruza11

Prvi pravi list koruze je lahko razpoznati po svoji zaokroženi oziroma okroglasi obliki. Je edini list s to obliko in ga zato včasih imenujejo tudi »palčasti list«. Če se list popolnoma razvije ga štejemo. V poznejših razvojnih fazah lahko ta list manjka zaradi poškodb ali odmrtja (Hager s sod., 2006).

12 Dva lista razgrnjena

13 Trije listi razgrnjeni

14 Štirje listi razgrnjeni

15 Pet listov razgrnjenih

16 Šest listov razgrnjenih

17 Sedem listov razgrnjenih

18 Osem listov razgrnjenih

19 Devet ali več listov razgrnjenih

* list se šteje za razvit, ko je viden jeziček ali vrh naslednjega lista

** kolenčenje ali metličenje se lahko začne pred kodo 19; v tem primeru se opis nadaljuje z osnovno kodo

Pri določanju števila razvitih listov si lahko pomagamo tudi s štejem t.i. »leaf collars« ali listnih obročkov.

Določanje število razvitih listov s pomočjo štetja lisntih obročkov ``leaf collar`` (Ritchie 1993)

slikarazvojlistov

Opis razvojne stopnje

30 Začetek rasti stebla

31 Zaznavno prvo kolence

32 Zaznavno drugo kolence
33 Zaznavno tretje kolence

34 Zaznavno četrto kolence

35 Zaznavno peto kolence
36 Zaznavno šesto kolence
37 Zaznavno sedmo kolence
38 Zaznavno osmo kolence
39 Zaznavno deveto kolence

Pri koruzi je značilno, da so prva štiri kolenca nad površino tal tesno skupaj, z zelo majhnimi internodiji. Šele peto ali šesto kolence ter naslednja, se običajno nahajajo višje nad površino tal in z večjimi razmaki med internodiji.

Opis razvojne stopnje

51 Začetek metličenja: metlica je otipljiva na vrhu stebla

53 Vrh metlice viden

55 Sredina metličenja: sredina metlice se začenja razpirati

59 Konec metličenja: cela metlica je zunaj in je razprta

61 Moški cvetovi: vidni prašniki v sredini metlice

Ženski cvetovi: konica storža vznika iz listne nožnice

63 Moški cvetovi: začetek tvorbe cvetnega prahu

Ženski cvetovi: viden vrh svile

65 Moški cvetovi: zgornji in spodnji del metlice cveti

Ženski cvetovi: svila je popolnoma zunaj

67 Moški cvetovi: polno cvetenje

Ženski cvetovi: svila se suši

69 Konec cvetenja: svila je povsem posušena

71 Začetek razvoja zrnja: zrnje je v vodeni zrelosti, vsebuje približno 16 % suhe snovi

73 Zgodnja mlečna zrelost

75 Zrnje v sredini storža rumeno-belo (odvisno od sorte), vsebina mlečna, približno 40 % suhe snovi

79 Skoraj vse zrnje je doseglo končno velikost

83 Zgodnja voščena zrelost: vsebnost zrnja je mehka, vsebuje približno 45 % suhe snovi

85 Voščena zrelost: zrnje: zrnje rumenkasto do rumeno (odvisno od hibrida), približno 55 % suhe snovi

87 Fiziološka zrelost: na bazi zrnja je vidna črna plast, okoli 60 odstotkov suhe snovi
89 Polna zrelost: zrnje trdo in močno, okoli 65 % suhe snovi

97 Rastline odmirajo in propadajo
99 Pobran pridelek

3. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Bolezni in škodljivci ogrožajo pridelavo koruze v vseh obdobjih njenega razvoja, od setve do spravila in tudi zrnje med skladiščenjem. Vplivajo na količino in kakovost pridelanega zrnja.

Koruzo lahko parazitirajo glive, bakterije in virusi. Bakterije in virusi so manj razširjena skupina povzročiteljev, več škode povzročajo glivične bolezni. Raznolika bolezenska znamenja se lahko kažejo na vseh delih rastlin, intenzivnost pojava pa se med leti spreminja, saj na pojavnost bolezni v veliki meri vplivajo vremenske razmere. Več bolezni lahko pričakujemo v letih, ko prevladuje toplo in vlažno vreme. Glede občutljivosti na bolezni so med hibridi precejšnje razlike.

Najpogostejše bolezni, s katerimi se srečujemo pri pridelavi koruze so fuzarijske okužbe stebel, storžev in zrnja, koruzna progavost in nekatere druge pegavosti listov ter koruzna bulava snet. Varstvo pred njimi temelji predvsem na preventivnih ukrepih. Večjim izgubam pridelka se je večinoma mogoče izogniti z gojenjem manj občutljivih hibridov ob ustreznih postopkih pridelave (kolobar, obdelava tal, ipd.). Nevarnost za fuzarijske okužbe se lahko zmanjša tudi s setvijo razkuženega semena. Za zatiranje nekaterih pegavosti in fuzarioz sta registrirana tudi dva fungicidna pripravka, ki pa ju je možno nanašati le s prilagojeno škropilno tehniko. Tak ukrep se pri nas v glavnem ne izvaja, vprašljiva je tudi njegova gospodarnost.

Žuželke so najpomembnejši škodljivci koruze. Napadajo različne dele koruznih rastlin. Z ozirom na mesto prehranjevanja jih razvrščamo v dve večji skupini:

  • talni škodljivci – vrste, ki objedajo ali izsesavajo podzemne dele rastlin; prizadenejo seme, korenine ali spodnji del stebla,
  • škodljivci nadzemnih delov rastlin – vrste, ki grizejo ali sesajo nadzemne rastlinske dele; – prizadenejo steblo, liste, storže, metlice.

Gospodarski pomen posameznih vrst je v različnih pridelovalnih območjih koruze različen, odvisen predvsem od okoljskih in drugih pridelovalnih razmer, ki vplivajo na rast in razvoj koruze ter na razvoj, populacijsko gostoto in agresivnost škodljivca. Najpomembnejši  talni škodljivci so strune in sovke, v zadnjih letih pa tudi ličinke koruznega hrošča. Med škodljivci nadzemnih delov pa povzroča pri nas trenutno največjo gospodarsko škodo koruzna vešča.

Ključni škodljivci koruze

skodljivci koruze

Zatiranje škodljivcev

Za zatiranje talnih škodljivcev v koruzi je na razpolago insekticid Force 1,5 G (a.s. teflutrin), ki je registriran proti ličinkam koruznega hrošča, strunam in drugim žuželkam. Proti strunam je možno  uporabiti tudi seme tretirano z insekticidom Sonido (a.s tiakloprid). Seme z nanesenim insekticidom ali talni insekticid uporabljamo samo, če obstaja povečano tveganje za propad rastlin zaradi napada talnih škodljivcev. Insekticidi za zatiranje škodljivcev v koruzi so zbrani v tabeli.

opozoriloraba_ffs

Skladiščne bolezni

Pri neustreznem skladiščenju koruznega zrnja se med plesnimi najpogosteje pojavljajo glive iz rodu Aspergillus (predvsem A. flavus in A. parasiticus), pri silažah pa plesni iz rodu Penicillium (npr. P. roqueforti). Navedene plesni lahko povzročijo lokalno propadanje skladiščenega zrnja ali silaže, ki se lahko ob sistemskih procesih (gretje in vlaženje ob propadanju) razširi na večino zrnja ali silaže. Ker so te glive sposobne tvoriti nekatere mikotoksine (npr. glive iz rodu Aspergillus lahko tvorijo aflatoksine, glive iz rodu Penicillium pa npr. rokefortin, PR toksin in druge) taka krma pogostokrat ni več primerna za prehrano  živali. Del mikotoksinov (predvsem fuzarijskih) se lahko tvori že na polju in ti med siliranjem ali pri sušenju in med skladiščenjem večinoma ne razpadejo oziroma se ohranijo. Ukrepamo preventivno (glej preventivni ukrepi v okviru obvladovanja rastlinskih škodljivcev).

Skladiščni škodljivci

Pri skladiščenju zrnja se pogosto srečujemo tudi s skladiščnimi škodljivci, njihov pojav je lahko povezan tudi s poznejšo prisotnostjo plesni. Poleg glodavcev se najpogosteje pojavljajo žužki (črni žitni žužek – Sitophilus granarius, rižev žužek – S. oryzae in koruzni žužek – S. zeamais), žitni kutar (Rhyzopertha dominica) ter koruzni molj (Sitotroga cerealella).

Do pojava skladiščnih bolezni in škodljivcev prihaja večinoma zaradi neustreznih pogojev skladiščenja (prevlažno zrnje, poškodovano ali zdrobljeno zrnje, pozna žetev, neustrezno sušenje, zamakanje ali kondenzacija vlage, mešanje onesnažene in neonesnažene koruze, zanemarjena skladišča, preslabo tlačenje silaže, premajhen in nepravilen odvzem silaže, neustrezno zapiranje in tesnjenje silaže itd.).

Priporočila in preventivni ukrepi

Priporočila:

  • tedensko spremljamo skladiščeno zrnje;
  • silaže dobro potlačimo in zatesnimo, dnevni odvzem mora biti dovolj velik;
  • ker se bolezni lahko namnožijo že na polju je priporočljivo, da s spravilom zrnja ne odlašamo predolgo in pričnemo, ko ima zrnje približno 25 % vlage;
  • koruzno zrnje posušimo takoj po žetvi, najkasneje pa v 48 urah;
  • poskrbimo, da se koruzno zrnje pri manipulaciji čim manj lomi.

Preventivni ukrepi:

  • skladiščimo le zdravo, nepoškodovano in suho koruzno zrnje;
  • skladišče vsako leto temeljito očistimo;
  • pred skladiščenjem pregledamo zidove in zamašimo morebitne nastale luknje, saj so to mesta, kamor se škodljivci radi zatečejo;
  • spremljamo zastopanost in številčnost skladiščnih škodljivcev s feromonskimi vabami.

V primeru pojava skladiščne škodljivce zatiramo na nekemičen  (npr.: diatomejska zemlja) ali kemičen način.

4. Zatiranje plevelov

Pri uravnavanju plevelne vegetacije v pridelavi koruze so podobno kot pri gojenju drugih kulturnih rastlin prav tako pomembni preventivni ukrepi. S temi v veliki meri preprečimo, da  bi se znašli v položaju, ko stanje zapleveljenosti ni več obvladljivo ali pa je zaradi velikega pritiska plevelne populacije že nastala precejšnja gospodarska škoda. Z uporabo učinkovitih preventivnih strategij lahko uspešno zmanjšamo osnovno plevelno populacijo še pred setvijo našega posevka in tudi v primeru, da zaradi zunanjih dejavnikov (vremenske razmere, tla ) naši ukrepi zatiranja plevela niso med najbolj učinkovitimi, ne prihaja do izgube pridelka. Uporaba  preventivnih strategij nam omogoča večjo prilagodljivost pri izbiri samih ukrepov zatiranja plevela. Tako lahko v primeru zelo nizke zapleveljenosti uporabimo tudi mehanske metode zatiranja, ki so praviloma manj učinkovite, vendar z njimi še vedno dovolj uspešno uravnavamo plevelno populacijo, da ne prihaja do izgub pridelka ali semenenja plevelnih vrst. Učinkoviti preventivni ukrepi pa so toliko bolj pomembni tudi kadar uporabljamo le  herbicide, ker na ta način zmanjšujemo pritisk na posamezne zelo učinkovite pripravke iste aktivne snovi, ki jih večkrat zapored uporabljamo na isti površini. Tako se z nižjo osnovno populacijo in širšim izborom ustreznih pripravkov znižuje tudi verjetnost, da bi prišlo do pojava odpornosti posameznih plevelnih vrst na določene aktivne snovi.

IVP namenja poseben poudarek preventivnim ukrepom, med katerimi je na prvem mestu kolobar ter vsi drugi sanitarni ukrepi s katerimi preprečimo težave s pleveli preden do njih sploh pride. Me temi so najpomembnejši uporaba čistega in certificiranega semena, uporaba gnoja in gnojevke brez plevelnega semena, čista kmetijska tehnika ter oskrbovani robovi njiv. Prav tako lahko z gojitvenimi ukrepi kot so dobro pripravljeno setvišče, pravilen čas setve, ustrezno gnojenje in namakanje v dobršni meri povečajo tekmovalno sposobnost koruze in s tem potrebo po uporabi kemičnih in mehanskih ukrepov zatiranja plevela.

Med ukrepe, ki postajajo pomemben del preventivne strategije v okviru IVP, velja izpostaviti vključitev strniščnih dosevkov v pridelovalni sistem. Že sama pravočasna obdelava bo v veliki meri zmanjšala velikost plevelne populacije, še višji pozitivni učinek pa bomo dosegli, če bomo prazna strnišča posejali s strniščnimi dosevki. Strniščne dosevke smo v preteklosti vključevali v kolobarne sisteme predvsem zaradi ugodnih okoljskih vplivov kot so zaščita pred erozijo, preprečevanje izpiranja dušika izven rastne dobe, izboljšanje strukture tal in povečevanje organske snovi. V zadnjem obdobju pa le-ti predstavljajo dodatno orodje za sistemsko naravnano integrirano zatiranje plevelov, ki lahko v veliki meri vplivajo na manjšo zapleveljenost v koruzi, kot najpomembnejšem kolobarnem členu pri nas. Strniščni dosevki v pozno poletnem in jesenskem obdobju s svojim tekmovanjem za svetlobo, hranila in vodo preprečujejo rast, razvoj in tvorbo semena različnih plevelnih vrst. Rastlinski ostanki ki jih spomladi pustimo na površini (mulč) ali pa plitko zadelamo v tla pa preprečujejo vznik plevelov. V pridelavi koruze je najbolj razširjena tehnika direktne setve v mrtvo zastirko iz prezimnih dosevkov. Pri tej tehnologiji uporabimo posebne valjarje s spiralnimi prečnimi rezili (angl. roller crimper), ki dosevke močno stisnejo k tlom in rastline večkrat prelomijo do takšne stopnje, da le-ti počasi propadajo na površini. Metoda je učinkovita, če je zastirka gosta in debela vsaj 6-8 cm. Najbolj pogoste vrste za ta namen so prezimne mešanice rži in metuljnic (npr. grašice). Koruzo lahko pridelujemo tudi v tehnologiji žive zastirke iz podsevkov, kjer ob zadnjem medvrstnim okopavanju vsejemo podsevek (npr.; belo deteljo, ajdo, trpežno ljuljko in podzemno deteljo). Obe tehnologiji sta s stališča izgube pridelka precej tvegani in precej odvisni od vremenskih razmer. Že najmanjše napake v tehnologiji lahko privedejo do tega, da postanejo dosevki preveč konkurenčni koruzi. Prav tako je manj

raziskan vpliv prezimnih dosevkov na pridelek koruze ob pomanjkanju vlage v tleh.

Herbicide glede na čas uporabe delimo na pripravke, ki jih uporabljamo po setvi pred vznikom koruze,  na pripravke, ki jih uporabljamo kmalu po vzniku koruze in plevela, ter herbicide, ki jih lahko uporabimo v fazi 5 do 6 listov (nekatere tudi do faze 9 listov). Ukrep zatiranja plevela s herbicidi pred setvijo in vznikom pa načeloma ni sestavni del integriranega pristopa uravnavanja plevelne vegetacij. Izjema so sistemi z minimalno obdelavo ali brez obdelave, saj lahko edino na ta način dosežemo razpleveljeno njivo v času setve.

V Sloveniji se koruza v prideluje v precej širokem razponu pedoklimatskih pogojev zato se pojavlja precejšnje število plevelnih vrst. Najbolj razširjene in konkurenčne plevelne vrste so naštete v tabeli. Posamezne lastnosti plevelnih vrstso opisane na podstrani spletnega mesta IVR.

Osnova za odločanje o ukrepih zatiranja plevela bi praviloma morala temeljiti na podlagi opazovanja in preseženih pragov gospodarske škodljivosti. Ker pa imamo v Sloveniji na večini njivskih površin velike populacije plevelov, so ti gospodarski pragovi v koruzi praviloma vedno preseženi. Kljub temu je pri odločitvah o ukrepih zatiranja plevela potrebno vsaj okvirno poznati sestavo plevelne vegetacije. To še posebej velja v primeru kemičnega varstva, kjer si prizadevamo za ciljno uporabo ustreznih vrst in količin herbicidov.

Kljub temu, da so v koruzi praviloma vedno preseženi gospodarski pragovi škodljivosti, so za škropljenja pred vznikom značilna večja tveganja oziroma pogostejši negativni vplivi na okolje. Herbicidi padejo na hladna, neporaščena tla, ki so povrhu še mikrobiološko manj aktivna, zato lahko prihaja do večjega izpiranja le-teh v površinske vodotoke in podtalje. To še posebej velja za plitka peščena tla, kjer bi se morali zatiranju plevela pred vznikom izogibati. Tudi v sušnih razmerah uporaba herbicidov pred vznikom  ni smiselna. Uporaba herbicidov pred vznikom je zato upravičena le na površinah z ustrezno teksturo in dobro pripravljenih setviščih, kjer nam že manjše padavine lahko onemogočijo kasnejšo uporabo mehanizacije. Prav tako je zatiranje plevelov pred vznikom upravičeno na zelo zapleveljenih površinah, kjer s kasnejšimi ukrepi ne bomo dosegli želene učinkovitosti. Vendar pa lahko tudi pri uporabi pripravkov pred vznikom sledimo smernicam IVP in le-te uporabimo le tam, kjer smo na podlagi spremljanja plevelne vegetacije v preteklih leti ugotovili ogromno plevelno populacijo (nad 500/m2). Podobno lahko zmanjšamo negativne vplive na okolje, da v primerih, ko že vnaprej načrtujemo kasnejša korekcijska škropljenja pred tem uporabimo najmanjše priporočene količine herbicidov pred vznikom. Seznam registriranih herbicidov je na spodnji povezavi https://www.ivr.si/wp-content/uploads/2017/11/herbicdi_koruza.pdf .

V skladu s smernicami IVP se tako ukrep uporabe herbicidov pri uravnavanju plevelne populacije v koruzi nagiba k ciljni uporabi po vzniku koruze in plevelov. Pri tem dajemo prednost hitro razgradljivim pripravkom, ki jih uporabimo na v večji meri poraslih tleh. S tem zmanjšamo možnost izpiranja v podzemne vode, saj predstavljajo porasla tla dober filter, ki zadržuje in razgrajuje uporabljene herbicide. Pretežni del herbicidov registriranih za uporabo pred vznikom lahko, s precej manjšim vplivom na okolje, lahko uporabimo tudi po vzniku. Pri tem moramo biti pozorni, da z uporabo talnih herbicidov, ki hkrati delujejo tudi preko listov ne čakamo predolgo. V ugodnih pogojih (toplota, vlaga) se lahko hitro zgodi, da nam plevelne vrste presežejo optimalne razvojne faze zatiranja in delovanje herbicidov ne bo zadovoljivo. Takšen pristop bo praviloma učinkovit dokler imajo pleveli razvita do 2 prava lista. V kolikor je del ali večina plevelov v višjih razvojnih fazah, je smiselno talne herbicide kombinirati z listnimi ali  pa uporabiti le slednje. Tudi tukaj velja, da ni potrebno vedno uporabiti najvišjih priporočenih odmerkov, ampak lahko ciljno uporabimo količine glede na velikost plevelne populacije. To še posebej velja v primeru, ko kemičnemu ukrepu sledijo mehanski ukrepi zatiranja. Velik prihranek pri količini porabljenih herbicidov lahko dosežemo, če te uporabimo le v pasu posejane koruze, plevele v medvrstnem prostoru pa zatiramo z mehanskimi ukrepi. V primeru, da škropimo le 30 cm širok pas vrste koruze, bomo prihranili približno 60 %  herbicida v primerjavi z uporabo na celotni površini.

Integriran pristop uravnavanja plevelne vegetacije poleg ciljne in trajnostne uporabe fitofarmacevtskih sredstev strmi k nadomeščanju le-teh z uporabo nekemičnih alternativ za zatiranje plevela. Med nekemičnimi ukrepi je najpomembnejše mehansko zatiranje plevela, biotično zaradi nezadostne učinkovitosti in zahtevne aplikacije za zdaj še nima večjega pomena. Danes je pridelovalcem na  voljo precej orodij za mehansko zatiranje plevela, vendar njihova samostojna uporaba v praksi večinoma še ne daje povsem zadovoljivih rezultatov, zato se v okviru IVP varstvo koruze večinoma dopolnjuje z uporabo herbicidov. Pri pridelovanju koruze  lahko tako že pred setvijo koruze  uporabimo predvsem brane in česala s katerimi zmanjšamo pritisk najbolj konukrenčnih, zgodaj kalečih plevelov. V obdobju od vznika koruze pa nekje do faze razvoja 2-3 listov koruze naj ne bi motili z mehanskimi ukrepi. Od 3 listov naprej pa vse do višine koruze, ki še dopušča prehod z mehanizacijo pa lahko uporabimo najrazličnejše vrste okopalnikov. Mehansko zatiranje praviloma vključuje:

  • brananje ali česanje pred setvijo, če je setvišče dovolj zgodaj pripravljeno in je plevel že začel kaliti, t.i. slepa setev,
  • brananje ali česanje po setvi in pred vznikom, če koruza kali počasneje in so temperaturno manj zahtevni pleveli že vznikli,
  • – česanje, ko ima koruza 2-4 liste (10-15 cm višine), če so tla ustrezno pripravljena, pleveli pa do faze razvoja 2 listov,
  • – 1.okopavanje, ko ima koruza 4 liste (10-15 cm višine)
  • – 2.okopavanje, ko ima koruza 6-8 listov (30-50 cm višine)
  • – 3.okopavanje, če se pojavi potreba po zatiranju pozno kalečih-termofilnih plevelnih vrst in je še možen prehod s traktorjem in/ali okopalnikom

Na učinkovitost mehanskih ukrepov močno vplivajo vremenske razmere in tip tal. Najlažje jih izvajamo na lažjih peščenih do peščeno-ilovnatih tleh brez večjega deleža skeleta. Na izrazito težkih tleh bomo le težko dosegli želeno učinkovitost. Pri vključitvi mehanskih ukrepov v strategije varstva pred pleveli je še toliko bolj pomembno načrtovanje ustrezne osnovne obdelave tal in priprave setvišča. Posebej pozno spomladanska obdelava na težkih tleh za ozelenitvami ne omogoča priprave dovolj kakovostne mrvičaste strukture, ki bi omogočila enakomeren vznik koruze in plevela. Poleg tega nam pri tem pleveli pogosto presežejo optimalni stadij zatiranja, dodatno pa nam učinkovitost znižuje še neustrezna struktura tal (grude). Pomembno je izvajanje mehanskih ukrepov pri nižji talni vlagi in da sledi vsaj par dni z višjimi temperaturami, ki omogočijo propad ali vsaj upočasnjen nadaljnji razvoj plevela. Čeprav samo z uporabo mehanskih ukrepov večinoma težko zadovoljivo uravnavamo razvoj plevela, je njihova vloga pomembnejša kot jo danes pripisuje večina pridelovalcev. Kljub temu, da številni pleveli ne propadejo popolnoma, pa poškodovani (zasuti, izpuljeni, odrezani) predstavljajo bistveno manjšo konkurenco razvoju koruze. Poleg nekaterih negativnih učinkov kot so povečana poraba energentov, večje sproščanje CO2, povečanje mikrobne razgradnje organske snovi imajo mehanski ukrepi večinoma koristne stranske učinke. Nekateri izmed njih so: rahljanje tal za lažje prodiranje korenin, segrevanje zelo hladnih tal spomladi, prekinitev kapilarnega dviga za zmanjšanje izgube vlage, zadelava gnojil in pospešitev njihovega delovanja, dovajanje zraka v zbita tla za povečanje mikrobne aktivnosti in razvoja korenin, povečanje vpojne sposobnosti tal ob velikih količinah padavin in možnost hkratnega vsejavanja podsevkov ali prekrivnih dosevkov.

Med nekemičnimi ukrepi velja izpostaviti še uporabo ognja ali ožiganje plevela s plamenom, ki ga lahko izvajamo takoj po setvi pred vznikom, kakor tudi po vzniku do faze desetih listov oz. sklenitve vrst. Pri tem je zelo pomembna pravilna nastavitev gorilnikov ter hitrost vožnje. Pri uporabi ognja se tkivo plevela ne ožge do stopnje zoglenitve, ampak segreje do stopnje, ko zaradi dviga temperature počijo celične stene. S plamenom lahko uspešno zatiramo tako plevele znotraj vrst in kakor tudi ob samih rastlinah, vendar je za ta postopek značilna nižja učinkovitost na trave in trajne plevele.  Zaradi tega moramo postopek ponavljati vsakič po obnovitvi plevelne populacije, lahko pa ga kombiniramo z okopalnikom. Pri ožiganju plevelov se poškoduje tudi koruza, vendar se ob pravilni nastavitvi gorilcev in ustrezni hitrosti, koruza večinoma popolnoma obnovi in ne prihaja do izgub pridelka. Zaenkrat pri nas še nimamo izkušenj s tovrstno tehnologijo, pa tudi ekonomika uporabe je močno odvisna od cene plina propana, ki se večinoma uporablja pri teh tehnologiji.

V zadnjem obdobju je postal pomemben dejavnik pri načrtovanju programov zatiranje plevela znotraj IVP tudi odpornost različnih plevelnih vrst na herbicide. Trenutno je zabeleženih kar 476 primerov na svetu, od tega 251 vrst (146 dvokaličnic in 105 enokaličnic). (november 2016; http://www.weedscience.com) in trend je še vedno naraščajoč. Kljub temu, da je bilo zabeleženih nekaj primerov odpornosti plevelov na triazin v preteklosti, najverjetneje tovrstnih težav zaenkrat v Sloveniji še nimamo. Bo pa potrebno temu področju posvetiti več pozornosti, saj nam izkušnje iz tujine kažejo, da se sredstva vložena v preventivo in preprečevanje odpornosti večkratno poplačajo. Trenutno obstaja največje tveganje za nastanek odpornosti pri sulfonilsečninskih pripravkih, ki se uporabljajo ne le v koruzi, ampak tudi v pridelavi žit in nekaterih drugih okopavin. V prihodnje se bo zato potrebno izogibati njihovi ponavljajoči se uporabi. V nasprotnem se lahko kaj kmalu zgodi, da bo postala velika večina herbicidov iz te skupine neučinkovita pri zatiranju številnih plevelnih vrst.

Podobno kot pri pridelavi drugih kmetijskih rastlin je zatiranje plevelov eden izmed pomembnejših tehnoloških ukrepov v pridelavi koruze. Pleveli tekmujejo s koruzo za hranila, vodo in prostor in onemogočajo kakovostno obdelavo tal in oskrbo rastlin. Poleg neposredne škode zaradi izgube pridelka pa nenadzorovan razvoj plevela povzroča tudi posredno škodo, saj so pleveli gostitelji različnih škodljivcev. Od zastopanosti plevelov  je namreč odvisen razvoj nekaterih škodljivcev kot so koruzna vešča  (Ostrinia nubialis Hbn.), koruzni hrošč (Diabrotica virgifera virgifera), strune, sovke in še nekaterih drugih gospodarsko manj pomembnih škodljivcev. Pri koruzi za razliko od drugih okopavin pleveli v času kalitve in vznika praviloma niso konkurenčni. Za koruzo je po vzniku in kalitvi značilen počasen začetni razvoj, zato lahko pleveli v tem obdobju povzročijo precejšnjo izgubo pridelka, ki ga le-ta do konca rastnega obdobja ne more več nadoknaditi. Kritičen čas zatiranja plevelov v koruzi nastopi med 2. in 3. listom koruze ter 7. in 9. listom koruze in predstavlja obdobje v razvoju koruze, v katerem mora biti posevek brez plevela, da ne bi prišlo do izgube pridelka. V kasnejših razvojnih fazah (nad 10 listov) pleveli večinoma niso več konkurenčni, vendar je to obenem meja, ko še lahko izvajamo tako kemične kakor tudi mehanske ukrepe zatiranja plevela. V zadnjem obdobju se poleg gospodarnosti v ospredje vse bolj postavlja pridelava varne hrane in  prizadevanja za zmanjšanje vpliva fitofarmacevtskih sredstev na zdravje ljudi in okolja. Tako se uporaba herbicidov vse bolj nadomešča z nekemijski načini zatiranja plevelov, med herbicidi pa uporabljamo manj obstojne, okolju prijaznejše pripravke, ki jih uporabljamo usmerjeno, glede na plevelno stanje na posamezni njivi. Takšen dolgoročni pristop k uravnavanju plevelne vegetacije imenujemo integrirano varstvo pred pleveli (IVP), to je uporabo različnih ukrepov, ki se medsebojno dopolnjujejo z namenom varstva pred pleveli. Končni cilj pri tem ni popolno uničenje temveč le uravnavanje plevelne vegetacije z namenom preprečitve gospodarske škode.

5. Bolezni, virusi in škodljivci koruze.

Bolezni koruze

Virusi koruze

Škodljivci koruze

6. Registrirana FFS

Seznam dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev za to sezono Seznam dovoljenih herbicidov za 2016/2017 Seznam dovoljenih fungicidov za 2018