Soja

Uvod

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oziroma kondicijo rastlin, preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Ker je soja razmeroma nova kultura in ker pridelujemo v širšem kolobarju, je na naših poljih pritisk škodljivih organizmov še majhen. Nasprotno, pa je zaradi slabe konkurenčne sposobnosti proti plevelom tveganje za obogatitev plevelne banke v tleh ob napakah pri pridelavi zelo veliko.

Kolobar

Kolobar spada med temeljne ukrepe poljedelske pridelave. Na splošno je uspešnost pridelave poljščin v veliki meri odvisna od predhodnih posevkov, še posebej na tleh s slabšo rodovitnostjo. Z dobro osnovanim kolobarjenjem ohranjamo rodovitnost tal, vplivamo pa tudi na populacijski pritisk škodljivih organizmov. Obenem kolobar vpliva na celotno organizacijo pridelave, od priprave zemljišča, setve, žetve do uporabe gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Tako z ustreznim kolobarjem vplivamo na ekonomičnost pridelave in zmanjšujemo njene morebitne negativne vplive na okolje.

Soje ne pridelujemo v monokulturi (t.j. več let zaporedoma na isti njivi)! Priporočljiv je vsaj triletni, še bolje pa štiri ali petletni kolobar, ki naj vključuje več botanično nesorodnih rastlin. Zaradi prenosa bolezni jo ne sejemo v kolobarju s sončnicami in oljno ogrščico. V kolobar vključujemo ob glavnih dosevkih tudi neprezimne in prezimne dosevke (izvajamo celoletno ozelenitev površin), pri tem je priporočljivo, da ne spadajo v skupino križnic ali metuljnic (npr., bela gorjušica, grašice itd.).

Soja spada med metuljnice in je t.i. ugodilka. To so rastline ki vzdržujejo ali povečujejo rodovitnost tal. V primerjavi z drugimi metuljnicami je soja manj občutljiva na kolobar in prenese tudi nekoliko ožji, triletni kolobar. Vseeno pa na dolgi rok v kolobarju težje sledi sama sebi ter nekaterim sorodnim rastlinam. Pri preozkem kolobarju s sabo, sončnicami ali oljno ogrščico se pogosto pojavlja gospodarsko pomembna bolezen bela gniloba, ki jo povzroča gliva Sclerotina sclerotiorum. Zato je kolobarjenje s stališča obvladovanja škodljivih organizmov nujno. Soja je kot metuljnica nesorodna z žiti, ki prevladujejo v našem kolobarju, zato lahko z njeno vključitvijo zmanjšamo pojavnost nekaterih pomembnejših škodljivih organizmov. Tako lahko z vključitvijo soje v kolobar pred pšenico zmanjšamo tveganje za pojav fuzarijskih bolezni na pšenici, z njo lahko prekinemo razvojni krog ličink koruznega hrošča itd. Kot predposevek je odlična kultura okopavinam in žitom, ker v tleh zapusti precej organske mase in jih z dobro razvitim koreninskim sistemom obenem tudi rahlja. Posebnost soje je tudi, da ima sposobnost simbiotske fiksacije dušika iz atmosfere, kar lahko pomembno vpliva na zmanjšanje vnosa mineralnih gnojil.

Pozornost pri načrtovanju kolobarja s sojo je potrebno nameniti zadrževanju razvoja plevelov. Ker ima soja slabo konkurenčno sposobnost proti plevelom je potrebno kolobar prilagoditi tako, da je pritisk plevelov manjši. Če kolobar načrtujemo tako, da soja sledi žitom in okopavinam lahko ob dobrem zatiranju plevelov nekoliko zmanjšamo pritisk plevelov v soji. Populacija plevelov na določeni površini je večinoma konstantna (banka semen v tleh) in se le počasi spreminja. Razlike, ki nastajajo so vezane večinoma na razvoj posamezne vrste plevela v določenem kolobarnem členu (zaradi različne tekmovalne sposobnosti poljščine in zaradi različnih možnosti zatiranja, kemičnega in nekemičnega). Z ustreznim menjavanjem kolobarnih členov obenem upočasnjujemo razvoj odpornosti plevelov, ker spreminjamo oba selekcijska mehanizma (tekmovalnost poljščine in nabor kemičnih snovi, ki jih uporabimo za zatiranje). Dobro kolobarjenje ima zato tudi velik vpliv na izbor pripravkov, ter s tem vpliv na ostanke pripravkov v tleh in v podzemni vodi. Za doseganje primernega pridelka je potrebno zatirati plevele.

Najboljši predposevki so koruza, žita, oljne buče in krompir. Ker nima skupnih bolezni in škodljivcev z ostalimi zrnatimi stročnicami (grah, bob, lupine itd.) se lahko v kolobarju kombinira tudi z njimi.

Soji naj ne sledita oljna ogrščica ali sončnice. Težje ji sledijo tudi rastlinske vrste, ki se sejejo zgodaj jeseni. Prav tako se izogibamo ozkemu kolobarju z metuljnicami in križnicami.

Izbira tal

Za optimalni razvoj soje so potrebna ustrezna, rodovitna tla, primerna razporeditev padavin, primerna temperatura in ugodna sončna osvetlitev. Soja nima posebnih zahtev glede tal in lahko uspeva na skoraj vseh tipih tal, vendar je primernost tal za pridelavo soje v Sloveniji v veliki meri odvisna od kapacitete tal za zadrževanje vode, osvetljenosti ter vsote efektivnih temperatur pridelovalnega območja. Ker se tveganje za pojav poletnih suš v Sloveniji povečuje, lahka peščena ali prodnata tla s slabimi vodno-zadrževalnimi lastnostmi niso primerna za pridelavo soje. Prodnata tla obenem zmanjšujejo možnosti mehanskega zatiranja plevelov. Ker ima soja močno izražen fotoperiodizem, so priporočene dobro osončene  lege.. Soja je toploljubna rastlina, zato je primernost tal za pridelavo v tesni povezavi z temperaturami. Da doseže tehnološko zrelost je potrebna vsota efektivnih temperatur med 1500 in 2100 °C (odvisno od zrelostne skupine sorte in nekaterih agronomskih ukrepov), oz. približno dolžino rastne dobe 115-150 dni, kar je primerljivo z zahtevami koruze. Pomembno je tudi, da na lokaciji nočne temperature med cvetenjem (junij/julij) ne padejo pod 10 °C.

Primerna tla:

• s hranili in humusom dobro preskrbljena tla (2 do 3 % humusa, C stopnja založenosti s P₂O₅ in K₂O);
• optimalen ph je 6-7;
• globoka, srednje težka, nestlačena in dobro strukturna tla ;
• dobro zračna tla in odcedna tla, na katerih lahko ob ustrezni tehnologiji zagotovimo visoko mikrobiološko aktivnost, se hitro ogrejejo in imajo dobro vodno-zadrževalno kapaciteto;
• najprimernejše so združbe rjavih tal, primerna pa so tudi ilovnata tla na apnencih in dolomitih, laporjih in peščenjakih.

Manj primerna tla:

• s hranili in humusom zelo založena tla (do 4 % humusa, E stopnja založenosti s P₂O₅ in K₂O) ali revna tla (do 1,5 % humusa, A stopnja založenosti s P₂O₅ in K₂O);
• peščena in delno prodnata tla z majhno zadrževalno kapaciteto;
• slabo odcedna, težka ter zbita in/ali slabo zračna tla;
• tla z večjim nagibom, kjer lahko običajna tehnika pridelave povečuje erozijo.

Težka (tla z večjim deležem mineralov glin) in oglejena tla so manj primerna za pridelavo soje. Na njih se pogosto pojavlja zastajanje površinske vode, obratno pa ob pomanjkanju vode tla pogosto močno razpokajo in se zbijejo. Manj primerna so tudi plitva tla.

Neprimerna tla:

• zelo plitva, peščena ali zelo prodnata tla z majhno zadrževalno sposobnostjo za vodo;
• kisla tla s ph pod 5.

Soja optimalno uspeva na njivah z nevtralno do bazično reakcijo, optimalen pH tal je med 6 in 7. Ustrezen pH omogoča morebitno simbiozo z bakterijami iz rodu Bradyrhizobium. Soja se lahko prideluje tudi pri nižjem pH, tudi do okoli 5,3, a je v tem primeru potrebno pazljivo spremljati razvoj koreninskega sistema in rastlin ter po potrebi dognojevati.

Če soje ali sorodnih zrnatih stročnic na izbrani njivi še nismo pridelovali je priporočljivo pred setvijo na seme nanesti bakterije Bradyrhizobium japonicum. Bakterije omogočajo simbiotsko fiksacijo atmosferskega dušika kar zmanjšuje potrebo po gnojenju soje z dušikom, obenem pa lahko del dušika ostane na voljo tudi naslednji poljščini v kolobarju.

Obdelava tal

Obdelava tal je vezana na razpoložljivo mehanizacijo na kmetiji, tip tal, kolobar, predposevke in morebitne zahteve, ki izhajajo iz različnih ukrepov kmetijske politike. V naših razmerah je priporočljivo, da se pri obdelavi tal posvečamo predvsem zadrževanju zimske in spomladanske vlage v tleh, pri čemer pa ne slabšamo oziroma čim manj vplivamo na strukturo in rodovitnost tal. Z obdelavo tal posredno (prek dostopnosti hranil in vode razvoja koreninskega sistema, ogrevanja tal, zbijanja tal itd.) in neposredno vplivamo na razvoj in pojav škodljivih organizmov. Tako na primer z neposredno setvijo v zastirke lahko značilno zmanjšamo razvoj plevelov v posevku ali z odstranjevanjem (zadelavo) žetvenih ostankov odstranjujemo substrat na katerem se razvijajo glive in škodljivci itd.).

Za pridelavo soje so primerni vsi načini obdelave tal:

• konvencionalni način: vključuje uporabo pluga in predsetveno pripravo;
• ohranitveni način (konzervirajoča obdelava): tu se oranje opušča in nadomešča z drugimi orodji, najmanj 30 odstotkov rastlinskih ostankov ostane na površini tal;
• neposredna (direktna) setev: zemljo se ne obrača, uporabijo se specialne sejalnice, ki omogočajo setev v neobdelano površino, do 90 % rastlinskih ostankov ostane na površini tal.

Raziskave kažejo, da konvencionalna obdelava tal ni najpomembnejši dejavnik pri doseganju visokih pridelkov soje. Primerljivi pridelki so lahko doseženi pri vseh načinih obdelave tal. Pomembnejši vpliv na potencial pridelka so imeli datum setve, medvrstna razdalja in pravilna izbira sorte. Odločitev za način obdelave tal za setev soje naj temelji na dobrem poznavanje stanja na njivi (pedo-klimatskih pogojev), kolobarja, pojava škodljivih organizmov itd.

Vsak način obdelave tal ima svoje prednosti, slabosti ter omejitve. Pogosto je potrebnih tudi več let, da se pokažejo ugodni učinki nekaterih obdelovalnih načinov. Prednosti oranja so opazne predvsem na težjih tipih tal ali pri zelo ozkih kolobarjih, kjer lahko z njim zmanjšamo pritisk nekaterih škodljivih organizmov. Prednost oranja je lahko tudi lepo pripravljena setvena plast in hitrejše ogrevanje tal spomladi. Ker lahko soja nastavlja stroke razmeroma nizko je za uspešno spravilo pomembno, daje njiva čim bolj ravna in jo je po oranju priporočeno poravnati. Na lažjih tipih tal in pri dovolj širokem kolobarju lahko poskusimo pridelovati sojo po načelih ohranitvene obdelave ali celo prehod v neposredno setev. Prednosti so v manjših stroških/času obdelave, manjših erozijah in povečani infiltraciji vlage v tleh. Nekateri možne omejitve takih načinov so počasnejše ogrevanje tal in neenakomerna setev, kar vpliva na počasen in neenakomeren vznik. Zelo pomembno je tudi zavedanje, da z intenzivno obdelavo tal vplivamo na številčnost mnogih v tleh živečih škodljivih in tudi koristnih žuželčjih vrst.

Gnojenje

Glavna rastlinska hranila so: dušik, fosfor, kalij, kalcij, magnezij in žveplo.

Sortni izbor

Med sortami soje obstajajo pomembne razlike v morfoloških značilnostih in glede trajanja rastne dobe. Sojo z oznakami 000-II delimo v zrelostne skupine, za pridelavo zrnja v slovenskih razmerah pridejo so primerne zrelostne skupine 000, 00 in 0.

Preglednica 1: Oznake in pomen zrelostnih skupin pri soji

*sorte najprimernejše za slovenske pridelovalne razmere

Soja je rastlina kratkega dne, kar pomeni da je občutljiva na dolžino dnevne osvetlitve. V sortnih poskusih smo opazili, da nekatere sorte kljub zgodnjim oznakam pri nas dozorevajo prepozno. Razlog je v izvoru sort in določevanju dolžine rastne dobe v razmerah, kjer je trajanje dnevne osvetlitve daljše kot pri nas. Npr., sorte, ki izvirajo iz južnih območij pridelave lahko imajo daljšo rastno dobo od deklarirane zrelostne skupine. Zato se priporoča spremljati slovenska sortna priporočila. Priporoča se setev ustrezno certificiranega in kalibriranega semena s čim večjo kaljivostjo. Seme soje je občutljivo na udarce in poškodovana semenska lupina ima za posledico slabšo kalitev, kar je eden od razlogov, zakaj se uporabi lastnega semena za setev izogibamo.

Osnovni kriteriji, ki opredeljujejo izbor sorte so rastne razmere pridelovalnega območja in agronomske lastnosti sort. Pomembno je da:

• sorte izberemo glede na nevtralna priporočila iz priporočene sortne liste (za tekoče leto) ali opisne sortne liste. Ker je soja šele v zadnjih dveh letih v fazi intenzivnejšega uvajanja v pridelavo je ustrezno preizkušenih  le omejeno število sort. Kljub temu je pri izboru priporočljivo upoštevati te podatke in izbor zožiti na te sorte;
• sorta mora biti dobro prilagojena rastnim razmeram. Skladno s pedo-klimatskimi razmerami pridelovalnega območja in načinom rabe (zrnje, zelinje), mora imeti sorta primerno dolžino rastne dobe;
• izbiramo sorte, ki imajo večjo odpornost na poleganje, višje nastavljene stroke in manjšo nagnjenost k odpiranju strokov;
• ker je soja razmeroma nova poljščina na naših njivah je bilo doslej le malo primerov  gospodarske škode zaradi škodljivcev ali bolezni. V prihodnje pričakujemo njihovo širjenje zato pri izbiri sort dajemo prednost tistim, ki imajo ob dobrem rodnostnem potencialu tudi dobro ali nadpovprečno odpornost/tolerantnost na pomembnejše bolezni in škodljivce.

Kot pomoč pri izbiri sort prilagamo prve rezultate preizkušanj sort v okviru CRP »Soja« in strokovnih nalog MKGP.

Setev

Setev soje izvajamo, ko so tla v globini setve dovolj ogreta in talne razmere omogočajo pripravo tal ter samo setev, hkrati pa je napovedano nadaljevanje toplega in stabilnega vremena. V naših pridelovalnih razmerah poteka setev soje v podobnem časovnem okvirju kot setev koruze, nekje od druge polovice aprila naprej, odvisno od pridelovalnega območja, tipa tal in načina obdelave tal.

Zahteve:

• minimalna temperatura tal ob setvi mora biti vsaj 8 °C. Obenem mora biti napoved vremena stabilna (postopno ogrevanje);
• primernejša temperatura tal za setev je 10-12 °C. Z nekoliko poznejšo setvijo lahko omogočimo tudi vznik prvih plevelov, ki jih lahko še pred setvijo mehansko uničujemo (t.i. slepa setev);
• ob zelo zgodnjih setvah, kljub ugodnim vremenskim razmeram, se moramo zavedati povečanega tveganja poškodb posevka zaradi mraza. Soja lahko prenese negativne temperature nekje do -2 ali -3 °C, nižje temperature pa jo lahko zelo poškodujejo, tudi uničijo;
• s setvijo v toplejša tla posevki bistveno hitreje vznikajo in mladostni razvoj je hitrejši. Posevki ob tem porabijo manj energije za kaljenje in so lahko zato vitalnejši, tudi vpliv talnih škodljivcev je manjši;
• priporočljiva globina setve je na globokih tleh 2,5 – 4 cm, na plitvih pa do 5 cm. Če so ob setvi tla suha, lahko njivo takoj po setvi tudi povaljamo;
• gostoto setve prilagodimo izbrani sorti, tipu tal, namenu rabe ter tudi tehniki zatiranja plevelov, založenosti tal s hranili, gnojenju itd.

Sojo lahko sejemo na različne medvrstne razdalje in z različnimi tipi sejalnic. Splošnih priporočil glede medvrstne razdalje pri naših pridelovalnih razmerah in sortimentu ni. S sejalnico za presledno setev običajno sejemo na medvrstno razdaljo 45-75 cm, s sejalnico za strnjeno setev pa na 12,5-37,5 cm. Odločitev za medvrstno razdaljo naj temelji na dobrem poznavanju morfoloških lastnostih sort, namenu in načinu mehanskega okopavanja ter uporabi herbicidov. Če bomo izvajali intenzivno mehansko zatiranje plevelov se priporoča setveno gostoto povečati za 10 odstotkov. S pravilno medvrstno razdaljo lahko omogočimo sorti hitro sklenitev vrst in izboljšamo konkurenčnost proti plevelom. Glede na rezultate preizkušanj je za večino sort zrelostnih skupin 000-00 najprimernejša setev na 25 cm medvrstne razdalje, če ne bomo izvajali mehanskega okopavanja. Pri tem je pomembno da sejalnica enakomerno odlaga seme. Nekoliko poznejše sorte zrelostnih skupin 0 imajo lahko večji habitus in so sposobne zapolniti tudi večjo medvrstno razdaljo. Te sorte lahko sejemo tudi na 45 ali celo na 70 cm. Pri odločitvi za medvrstno razdaljo se priporoča, da se pred setvijo posvetujete s strokovnjaki s tega področja. Pri setvi še enkrat poudarjamo, da je pomembno, da ima sejalnica natančno in enakomerno porazdelitev semen v vrsti, ter da ne lomi semen.

Spravilo in skladiščenje

Spravilo soje je odvisno od namena uporabe, zrelostne skupine sorte ter okoljskih razmer. Pri nas ponavadi poteka od sredine septembra naprej.

• siliranje soje se začne, ko so zrna v strokih v mlečni do zgodnji voščeni zrelosti;
• spravilo soje za zeleno zrnje in stročje se začne, ko so zrna v strokih v mlečni do polni voščeni zrelosti;
• spravilo za suho zrnje se začne, ko je soja dosegla tehnološko zrelost. Pri nas je to v mesecih september in oktober, odvisno od okoljskih pogojev in sorte. Tehnološka zrelost nastopi nekje 10-14 dni po fiziološki zrelosti in je vlaga zrnja med 15 in 20 odstotki. Znamenja tehnološke zrelosti so odpadlo listje in stebla s suhimi stroki rjave barve. Če stroke potresemo se v njih sliši ropot zrnja;
• v primeru stabilnega suhega in toplega vremena lahko s spravilom tudi malce odlašamo. S spravilom dozorele soje ni priporočeno predolgo odlašati, ker se prezreli stroki odpirajo in s tem prihaja do izgube semena. Če so napovedane padavine ali ohladitev pa je priporočljivo spravilo pred tem, ker se soja s padavinami ponovno navlaži in počasi spušča vlago. Navlaženo zrnje otežuje spravilo, obenem pa zrnje lahko prične plesneti;
• pred skladiščenjem zrnje posušimo na vsaj 14 % vlage, če načrtujemo dolgotrajnejšo skladiščenje pa na 10-12 %.