Oljne buče

Besedilo pripravili: Aleš Kolmanič, David Snoj, Janja Lamovšek, Andrej Vončina, 2021

1. Tehnološki ukrepi in prehrana rastlin

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oziroma vitalnost rastlin, preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Med bučevke (Cucurbitaceae) spada 98 rodov in okoli 975 vrst rastlin, med katerimi je v našem prostoru najpomembnejša oljna buča (Cucurbita pepo L. var. oleifera in Cucurbita pepo subsp. pepo var. styriaca). Oljne buče imajo dolgo tradicijo pridelave v Sloveniji, posebej v severovzhodnem delu Slovenije. Kot že ime pove, se večinoma pridelujejo za namen pridobivanja olja iz semen. Pri tem se semena največkrat pražijo, meljejo in stisnejo, poznani pa so tudi postopki hladnega pridobivanja olja. Proizvod iz »tople« ali »hladne« predelave oljnih buč je t.i. bučno olje, zaradi svojih lastnosti v prehrani in kulinariki pridobiva na pomenu. Vključitev oljnih buč v naš, pretežno žitni kolobar je zelo dobrodošla diverzifikacija kolobarja in obogatitev kulturne krajine. Površina, namenjena pridelavi oljnih buč v zadnjih letih niha med 4000 in 5000 ha. Oljne buče spadajo med zahtevnejše poljščine za pridelavo, predvsem zaradi zelo slabe konkurenčnosti s pleveli in pogosto potrebnega večjega obsega ročnega dela. Za konkurenčno tržno pridelavo je zato poleg uporabe sodobne in specializirane mehanizacije nujno upoštevanje ukrepov dobre kmetijske prakse.

Kolobar spada med temeljne ukrepe poljedelske pridelave. Na splošno je uspešnost pridelave poljščin v veliki meri odvisna od predhodnih posevkov, še posebej na tleh s slabšo rodovitnostjo. Z dobro osnovanim kolobarjenjem ohranjamo rodovitnost tal, vplivamo pa tudi na populacijski pritisk škodljivih organizmov. Obenem kolobar vpliva na celotno organizacijo pridelave, od priprave zemljišča, setve, žetve do uporabe gnojil in sredstev za varstvo rastlin. Tako z ustreznim kolobarjem vplivamo na ekonomičnost pridelave in zmanjšujemo njene morebitne negativne vplive na okolje.

Oljnih buč ne pridelujemo v monokulturi (t.j. več let zaporedoma na isti njivi)! Priporočljiv je štiri ali petletni kolobar, ki naj vključuje večje število vrst rastlin iz različnih botaničnih družin. Zelo dober predposevek so žita in detelje, ugodne so tudi številne podorine. Zaradi prenosa bolezni jo ne sejemo v kolobarju s sorodnimi rastlinami ter tudi s sončnicami, oljno ogrščico in s sojo.

Kolobarjenje pri pridelavi oljnih buč je nujno potrebno s stališča obvladovanja škodljivih organizmov. Pri preozkem kolobarju s sorodnimi vrstami (npr. kumare, bučke itd.), sončnicami, oljno ogrščico in s sojo se pojavlja gospodarsko pomembna bolezen bela gniloba, ki jo povzroča gliva Sclerotina sclerotiorum. Premor med omenjenimi vrstami in oljnimi bučami naj bo vsaj tri leta. Oljne buče so pomemben kolobarni člen v smislu zmanjšanja pojavnost nekaterih pomembnejših škodljivih organizmov v običajnih kolobarjih poljedelsko živinorejskih kmetij, v katerih prevladujejo žita. Tako npr. z vključitvijo oljnih buč kot predposevek pšenice, zmanjšamo tveganje za pojav fuzarijskih bolezni na pšenici, z njo lahko prekinemo razvojni krog ličink koruzne vešče ipd. Oljne buče so dober predposevek tudi večini drugih poljščin z izjemo omenjenih sorodnih vrst ter sončnic, oljne ogrščice in soje. Idealen predposevek bučam na lažjih tleh je npr. ozimna pšenica, ki ji kot dosevek sledi inkarnatka in jo spomladi pred setvijo zaorjemo.

Oljne buče imajo slabo konkurenčno sposobnost proti plevelom, obenem pa je na voljo tudi malo različnih herbicidnih aktivnih snovi za uporabo v bučah. Kolobar ima v tem primeru pomemben fitosanitarni učinek, zato ga je potrebno načrtovati tako, da bosta populacija in pritisk plevelov pri pridelavi buč čim manjša. Npr., če kolobar načrtujemo tako, da oljne buče sledijo žitom in koruzi lahko ob dosledno opravljenem zatiranju plevelov v teh poljščinah zmanjšamo pritisk plevelov v oljnih bučah. Pri tem je pomembno vedeti, da je populacija plevelov na določeni površini večinoma konstantna (banka semen v tleh) in se le počasi spreminja. Razlike, ki nastajajo v posameznih letih, so vezane večinoma na razvoj posamezne vrste plevela v določenem kolobarnem členu (zaradi različne tekmovalne sposobnosti poljščine in zaradi različnih možnosti zatiranja, kemičnega in nekemičnega). Z ustreznim menjavanjem kolobarnih členov obenem upočasnjujemo razvoj odpornosti plevelov, ker spreminjamo oba selekcijska mehanizma (tekmovalnost poljščine in nabor kemičnih snovi, ki jih uporabimo za zatiranje). Dobro kolobarjenje ima velik vpliv na izbor fitofarmacevtskih pripravkov ter s tem na ostanke pripravkov v tleh in v podzemni vodi.

  • Najboljši predposevki oljnim bučam so koruza, žita, krompir in nekatere metuljnice (grah, bob, detelje itd.). Ugodne so tudi številne podorine.
  • Oljni buči naj ne sledijo sorodne vrste, oljna ogrščica, sončnice in soja. Enako so ti kolobarni členi tudi slabi predposevki oljnim bučam.

Za optimalni razvoj oljnih buč so potrebna ustrezna, rodovitna tla, primerna razporeditev padavin, primerna temperatura in ugodna sončna osvetlitev. Primernost tal za pridelavo je veliki meri odvisna od kapacitete tal za zadrževanje vode, osvetljenosti ter vsote efektivnih temperatur pridelovalnega območja. Buče potrebujejo topla in zračna tla, s čimer jim omogočimo hiter vznik in mladostni razvoj. Najboljše uspevajo na globokih humoznih tleh z ugodnim vodno zračnim režimom, ki so po teksturi večinoma peščeno-ilovnata do ilovnato-peščena z grudičasto strukturo. Priporočljivo se je izogibati težkim, hladnim in zbitim tlem na katerih zastaja voda. Reakcija tal naj bo nevtralna do rahlo bazična, optimalen pH tal je med 6 in 7. Izkušnje iz prakse kažejo, da se buče ob kombinaciji z organskim gnojenjem lahko prideluje pri pH tudi do 5,5. Oljne buče so razmeroma dobro odporne na sušo in brez večjih posledic prenesejo krajša sušna obdobja. Vseeno pa so tla s slabimi vodno-zadrževalnimi lastnostmi (npr., lahka peščena ali prodnata tla) manj primerna za njeno pridelavo. Prodnata tla obenem otežujejo zmožnost mehanskega zatiranja plevelov.

Buče so toploljubne rastline z optimalno temperaturo za rast med 25 in 28 °C. Po navedbah v literaturi je potrebna vsota efektivnih temperatur med vegetacijo 2000–2500 °C. Dolžina rastne dobe znaša med 130-160 dni, odvisno od lokacije pridelave, podnebja in agronomskih ukrepov.

Primerna tla:

  • s hranili in humusom dobro preskrbljena tla (2 do 3 % humusa, C stopnja založenosti s P2O5 in K2O);
  • optimalen ph je 6-7;
  • globoka, srednje težka, nestlačena in dobro strukturna tla ;
  • dobro zračna tla in odcedna tla, na katerih lahko ob ustrezni tehnologiji zagotovimo visoko mikrobiološko aktivnost, se hitro ogrejejo in imajo dobro vodno-zadrževalno kapaciteto;
  • najprimernejše so združbe rjavih tal, primerna pa so tudi ilovnata tla na apnencih in dolomitih, laporjih in peščenjakih.

Manj primerna tla:

  • hranili in humusom zelo založena tla (do 4 % humusa, E stopnja založenosti s P2O5 in K2O) ali revna tla (do 1,5 % humusa, A stopnja založenosti s P2O5 in K2O);
  • peščena in delno prodnata tla z majhno zadrževalno kapaciteto;
  • slabo odcedna, težka ter zbita in/ali slabo zračna tla;
  • tla z večjim nagibom, kjer lahko običajna tehnika pridelave povečuje erozijo.

Težka (tla z večjim deležem mineralov glin) in oglejena tla so manj primerna za pridelavo oljnih buč. Na njih se pogosto pojavlja zastajanje površinske vode, obratno pa ob pomanjkanju vode tla pogosto močno razpokajo in se zbijejo. Manj primerna so tudi plitva tla.

Neprimerna tla:

  • zelo plitva, peščena ali zelo prodnata tla z majhno zadrževalno sposobnostjo za vodo;
  • kisla tla s ph pod 5,5.

Obdelava tal je vezana na razpoložljivo mehanizacijo na kmetiji, tip tal, kolobar, predposevke in način gnojenja z organskimi gnojili. V naših razmerah je priporočljivo, da se pri obdelavi tal posvečamo predvsem zadrževanju zimske in spomladanske vlage v tleh, pri čemer pa ne slabšamo oziroma čim manj vplivamo na strukturo tal. Z obdelavo tal posredno (s sproščanjem veznih hranil, vplivom na dostopnost vode in razvoja koreninskega sistema, segrevanja, zbijanja tal itd.) in neposredno vplivamo na razvoj in pojav škodljivih organizmov (primer: z neposredno setvijo v zastirke lahko značilno zmanjšamo razvoj plevelov v posevku; z zaoravanjem (zadelavo) žetvenih ostankov odstranjujemo substrat na katerem se razvijajo patogeni in škodljivci itd.).

Prevladujoč način obdelave tal pri pridelavi oljnih buč je oranje do globine 25 cm. Izkušenj z ohranitveno obdelavo tal pri pridelavi oljnih buč še nimamo dovolj, a bi bila mogoče primerna na lažjih tleh in na nagnjenih tleh z uporabo kakovostnih sejalnic. Odločitev za način obdelave tal naj temelji na dobrem poznavanje stanja na njivi, pedo-klimatskih razmerah, kolobarju, prisotnih škodljivih organizmih itd.

Vsak način obdelave tal ima svoje prednosti, slabosti ter omejitve. Pogosto je potrebnih tudi več let, da se pokažejo ugodni učinki nekaterih načinov obdelave tal. Prednosti oranja so opazne predvsem na težjih tipih tal, kjer se tla hitreje osušijo in ogrejejo ter pri zelo ozkih kolobarjih, kjer lahko z oranjem zmanjšamo pritisk nekaterih škodljivih organizmov. Plug je pri pridelavi oljnih buč pomembno orodje za zmanjševanje konkurenčnosti populacije plevelnih vrst. Med pomembnimi prednostmi oranja je tudi možnost dobre priprave setvene plasti in s tem natančnejšega in enakomernega odlaganja semena buč. Jesensko oranje in zimska brazda se običajno izvaja predvsem pri pridelavi buče na težkih tleh. Učinek zimske brazde se namreč zaradi pogostejših milejših zim, v katerih prevladujejo padavine v obliki dežja, v zadnjih desetletjih zmanjšuje. Na lažjih tleh je bolj smiselna prezimna ozelenitev in predsetvena priprava tal v spomladanskem času.

Na lažjih tipih tal in pri dovolj širokem kolobarju lahko poskusimo pridelovati buče po načelih ohranitvene obdelave, a izkušenj s tem načinom še nimamo dovolj. Prednosti take obdelave so manjši stroški/čas obdelave, manjša erozija tal (predvsem na nagnjenih terenih) in povečana infiltracija vode v tla. Nekatere možne omejitve takih načinov so počasnejše ogrevanje tal in tudi neenakomerna setev, kar lahko povzroči počasen in neenakomeren vznik buč. Tudi obvladovanje plevelov v bučah je lahko pri tej obdelavi težje.

Za uspešen mladostni razvoj in zagotovitev ustreznega rastlinskega sklopa oljnih buč je potrebno zagotoviti ustrezno prehranjenost rastlin, ki je odvisna od založenosti in dostopnosti hranil v tleh. Pri gnojenju posevkov najpogosteje dodajamo dušik (N), fosfor (P) in kalij (K), občasno Ca, redkeje pa magnezij (Mg) ali žveplo (S). Izkušnje kažejo, da je celotno količino hranil priporočljivo dodati pred setvijo buč, z izjemo N, s katerim dognojimo tudi med vegetacijo. Z uporabo S med vegetacijo nimamo izkušenj.

Osnovno gnojenje

Osnovno gnojenje izvajamo glede na založenosti tal s hranili in v skladu s pričakovanim pridelkom. Kemijsko analizo tal opravimo najmanj vsako peto leto.

  • predpogoj za izvajanje gnojenja, s katerim se želi doseči uravnoteženo prehrano rastlin, je kemijska analiza tal s katero preverimo vsebnost rastlinam dostopnih oblik hranil v tleh;
  • osnovna analiza tal naj vsebuje vsaj za podatke za vsebnost fosforja (P205), kalija (K20), organske snovi in pH tal;
  • osnovno gnojenje izvajamo na podlagi gnojilnih načrtov, ki so izdelani na podlagi rezultatov analize tal (ki ni starejša od 5 let);
  • pri gnojilnem načrtu upoštevamo tudi vzdrževanje pH tal in delež organske snovi v tleh.

Gnojilne norme pri pridelavi oljnih buč se v strokovni literaturi opazno razlikujejo. Novejše smernice za doseganje povprečnih pridelekov oljnih buč priporočajo gnojenje s 60-100 kg/ha N, 40-50 kg/ha P2O5 in 150-180 kg/ha K2O pri preskrbljenosti tal v razredu C. Naše raziskave so pokazale, da so odvzemi hranil z 1 tono suhega semena okvirno 54 kg N, 10,3 kg P, 7,6 kg K, 4,5 kg Mg in 3,1 kg S. Če se je še pred leti buče prevažalo z njive domov in obiralo ročno, se danes spravilo večinoma izvaja na njivi s stroji. Z njive se kot pridelek odpelje samo seme, ostala biomasa pa kot žetveni ostanki ostane na njivi. S tem se spreminja tudi količina hranil, ki jih s pridelkom odvzamemo z njive, saj z njive odvzamemo samo hranila, ki se nahajajo v semenu.

Oljnim bučam je priporočljivo gnojiti z živinskimi gnojili (hlevski gnoj, perutninski gnoj, gnojevka itd.), pri čemer moramo upoštevati veljavno zakonodajo[1]. Okvirna priporočena količina hlevskega gnoja oljnim bučam je 30 t/ha ter kakovostna zadelava gnoja v tla. Izkušnje kažejo, da pri slabi zadelavi gnoja v tla procesi razpada pritegnejo tudi nekatere škodljive organizme, ki povzročajo škodo na vzniklih rastlinah buč. Tekoča živinska gnojila obvezno zadelamo v tla ali apliciramo čim bližje tlom, da zmanjšamo izgube (npr. z uporabo vlečenih sani ali cevi, uporaba injektorjev za vnos v tla itd.).

Pomembno je, da pri uporabi živinskih gnojil upoštevamo z njimi dodani N in predvideni izkoristek v vegetaciji. Prevelika količina N iz živinskih gnojil namreč spodbuja vegetativno rast in neenakomerno zorenje plodov, kar otežuje spravilo, po drugi strani pa tudi zmanjša pridelek zaradi večje dovzetnosti za glivične bolezni listov in gnitja plodov.

Če nimamo na razpolago živinskih gnojil ali z njimi ne moremo vnesti zadostne količine fosforja in kalija, uporabimo enostavna ali sestavljena mineralna gnojila. Pri tem so mnenja glede občutljivosti oljnih buč na klor ter uporabo gnojil z vsebnostjo hranil v kloridnih oblikah (npr. kalijev klorid oz. KCl) deljena. Rezultati nakazujejo, da imajo gnojila, ki vsebujejo manjše vsebnosti klora običajno prednost, a so razlike v pridelkih le majhne in ekonomsko neupravičene.

[1] Gnojenje z živinskimi gnojili ureja Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Uradni list RS, št. 113/09, 5/13 in 22/15). Dodatno moramo upoštevati morebitne omejitve iz uredb o vodovarstvenih območjih (npr., na najožjih vodovarstvenih območjih je prepovedano gnojenje z gnojnico in gnojevko) ali drugih. Letni vnos dušika iz živinskih gnojil je v Sloveniji omejen na 170 kg N ha-1 kmetijskega zemljišča.

Dognojevanje

Izkušnje nakazujejo, da samo s hlevskim gnojem ne dosežemo maksimalnih pridelkov, zato je priporočljivo ob prvem dognojevanju dodati lahko topno mineralno gnojilo. Za dognojevanje je priporočena uporaba hitro dostopnih N gnojil, izogibati se je treba zaviralcem nitrifikacije. Dognojevanje je priporočeno kombinirati z okopavanjem in gnojilo zadelati v bližino korenin (hitra dostopnost hranil). Gnojenje povprek z uporabo trosilcev pri pridelavi buč ni priporočeno.

Priporočena skupna količina N pri pridelavi oljnih buč je med 60-100 kg, od tega je priporočeno, da pri prvem okopavanju dodamo 30-50 kg N v obliki, ki je rastlinam hitro dostopna. Potencial novejših hibridov oljnih buč je večji od standardnih linijskih sort, in temu je potrebno prilagoditi tudi količino dodanega N. Pretiravanje z odmerki ter pozno dodajanje N ni priporočljivo, saj izkušnje kažejo, da se v tem primeru rastna doba podaljša, nastavek cvetov je manjši, poveča se tveganje za pojav listnih bolezni in gnilobe buč (nasprotno, večji odmerki kalija povečujejo tolerantnost in zmanjšuje gnilobo).

Med sortami oljnih buč obstajajo značilne razlike v morfoloških in fenoloških značilnostih, ki bi jih bilo pri izboru sort smiselno upoštevati, a je v praksi nabor sort pri nas pogosto omejen in ne omogoča večje možnosti izbire. Osnovna kriterija, ki bi naj opredeljevala izbor sorte oljne buče, so rastne razmere na območju pridelave in agronomske lastnosti sort. Preizkušanje sort oljnih buč kaže, da je potencial pridelkov semena buč novejših hibridnih sort večji kot pri klasičnih linijskih sortah. Obenem je žlahtnjenje spremenilo tudi tip rasti, novejše hibridne sorte imajo grmičasti tip rasti in tvorijo krajše vreže, kar omogoča setev na ožje medvrstne razdalje in deloma tudi setev večjega števila rastlin na hektar. Novejše hibridne sorte so tudi bolj odporne na pojav določenih virusnih bolezni in gnilobo plodov.

Pri izbiri sort upoštevamo:

  • je sorta prilagojena tehnologiji pridelave. Npr., če sejemo na ožje medvrstne razdalje je priporočeno izbrati novejše hibridne sorte z grmičastim tipom rasti. Če sejemo na medvrstne razdalje večje od 140 cm je priporočeno izbrati starejše linijske sorte, ki so bolj nagnjene k tvorjenju daljših stranskih vrež;
  • kjer je možno, sorte izberemo glede na priporočila iz uradnega in posebnega preizkušanja sort. Pri nas sorte oljnih buč občasno vključimo v program posebnega preizkušanja z namenom preverjanja žlahtniteljskega napredka, občasno se za nove sorte pri nas izvede postopek registracije sorte. Priporočena sortna lista za oljne buče pri nas zaenkrat ne obstaja. Če rezultatov za posamezno sorto ni na voljo, je smiselno upoštevati tudi informacije iz preizkušanja sort iz drugih držav v naši bližini;
  • na splošno priporočamo izbiro najnovejših sorte. Glede na sistem registracije sort se nova sorta vpiše na sortno listo samo, če presega standardne sorte. Pri tem je seveda vprašljivo kje je bila sorta registrirana in če so ugotovitve iz tistega okolja veljavne tudi v naših razmerah. A pri oljnih bučah, kjer žlahtniteljski programi in registracije sort potekajo v naši bližini oz. pri nas, ocenjujemo, da je to priporočilo smiselno.

Datum setve je potrebno izbrati tako, da ni tveganja za pojav zmrzali, obenem pa ni priporočljivo predolgo odlašati s setvijo. Oljna buča za kalitev potrebuje minimalno temperaturo tal približno 10 °C (temperatura zraka okoli 16 °C), kar je v našem okolju nekje od tretje dekade aprila do sredine maja, odvisno od regije in posameznega leta. Buče so občutljive na zmrzal in vznikle rastline lahko propadejo že pri temperaturah okoli -1°C. Po naših izkušnjah imajo zgodnejše setve prednosti pred pozno z večjim potencialom pridelka, temu pritrjujejo tudi ugotovitve iz tujine. Prednosti zgodnjih setev so, da rastline prej sklenejo vrste in s tem hitreje ovirajo razvoj termofilnih plevelov ter izkoristek zimske/spomladanske vlage. Zgodaj sejane rastline so večinoma hitreje in bolj razvite do pojava poletnih suš, obenem pa je zasenčenje medvrstnega prostora do takrat večje in posledično ogrevanje in izhlapevanje vode iz tal manjše. Kljub navedenemu pa z zgodnostjo setve ni smiselno pretiravati v regijah, kjer je pogostost spomladanskih zmrzali velika.

Pri pridelavi buč je pomemben hiter vznik in mladostni razvoj, posledično buče potrebujejo topla in zračna tla, k hitrosti vznika pa vpliva tudi globina setve. Globina setve oljnih buč je odvisna vrste tal, vremenskih razmer ter tudi od tehnologije pridelave. Na toplih, peščenih tleh in v toplem vremenu je priporočljiva globina setve 3-4 cm, na hladnejših tleh pa 2-3 cm. Če uporabljamo talne herbicide, je priporočena setev na globino 3-4 cm, da zmanjšamo možnosti fitotoksičnost nekaterih aktivnih snovi. V nobenem primeru pa ni priporočljivo sejati globlje od 5 cm.

Pri klasični pridelavi je priporočljiva setvena norma od 13.000 do 19.000 semen/ha (manjša pri linijskih sortah in večja pri hibridih), pri ekološki pridelavi pa jo lahko povečamo tudi do 20.000 semen/ha. Pri tem je pomembna dobra kaljivost semena in njihova enakomerna razporeditev na njivi, da ni praznih mest in da rastline po vzniku čim hitreje sklenejo vrste in zasenčijo medvrstni prostor. Predvsem pritisk plevela lahko povzroči veliko zmanjšanje pridelkov buč in je pomembno, da z ustreznim sklopom buč tudi oviramo kalitev in vznik plevelov.

Buče se večinoma sejejo s sejalnicami za koruzo na medvrstne razdalje 70, 140 ali 210 cm. Za setev priporočamo uporabo novejših in zelo preciznih sejalnic s primerno opremo za setev buč. Na MVR 140–210 cm sejemo linijske sorte, ki tvorijo daljše stranske vreže in s tem zasenčijo ta prostor. Novejše hibridne sorte tvorijo krajše stranske vreže in imajo bolj grmičast tip rasti, zato jih je priporočljivo sejati na medvrstno razdaljo 70-140 cm. Uporaba mehanskih načinov zatiranja plevelov je v bučah pogosta in temu lahko prilagodimo MVR. Npr., pri setvi na 140 cm posevek pozneje sklene vrste, kar nam omogoča daljši čas mehanskega zatiranja plevelov brez poškodb posevka, kar je mogoče smiselno tam kjer je velik pritisk plevelov. Na manj problematičnih območjih lahko sejemo na 70 cm širine vrste, kjer je porazdelitev gojenih rastlin najbolj enakomerna, po drugi strani pa obdobje mehanskega zatiranja plevelov najkrajše. V tujini se pojavljajo tudi setve na grebene prekrite z mulčem, setve v dvojne vrste, uporaba podsevkov v bučah itd., ki pa pri nas zaradi pomanjkanja ustreznih strojev in tudi znanja ni razširjeno.

Priporočila:

  • minimalna temperatura tal ob setvi mora biti vsaj 10 °C. Obenem mora biti napoved vremena stabilna (postopno ogrevanje).
  • primernejša temperatura tal za setev je 10-12 °C, prav tako z napovedjo postopnega ogrevanja. Z nekoliko poznejšo setvijo lahko omogočimo tudi vznik prvih plevelov, ki jih lahko še pred setvijo mehansko uničujemo (t.i. slepa setev);
  • ob zelo zgodnjih setvah, kljub ugodnim vremenskim razmeram, se moramo zavedati povečanega tveganja poškodb posevka zaradi mraza. Oljne buče lahko prenesejo negativne temperature nekje do -0 °C, nižje temperature pa jo lahko zelo poškodujejo, tudi uničijo;
  • priporočljiva globina setve je 3 cm. Če so ob setvi tla suha, lahko njivo takoj po setvi tudi povaljamo;
  • za setev priporočamo uporabo novejših in zelo preciznih sejalnic s primerno opremo za setev buč, s katerimi dosežemo čimbolj enakomerno razporeditev rastlin na njivi;
  • setvena norma se giblje od 13.000 do 19.000 semen/ha (manjša pri linijskih sortah in večja pri hibridih), pri ekološki pridelavi pa jo lahko povečamo tudi do 20.000 semen/ha;
  • novejše hibridne sorte sejemo na medvrstno razdaljo 70-140 cm, starejše linijske sorte sejemo na medvrstno razdaljo 140-210 cm.

Spravilo oljnih buč je pri nas večinoma v septembru. Tehnološko zrelost buč določimo na podlagi odmrtja cime in vrež in obarvanja plodov buč v rumeno-zelene odtenke (odvisno od sorte). Seme v bučah je nabreklo, temno zelene barve in se enostavno loči od ostalega tkiva (t.i. mezdre). S spravilom dozorelih buč ni priporočeno predolgo odlašati, ker se s tem povečuje gnitje plodov. Gnitje po tehnološki zrelosti lahko poteka zelo hitro in ob ugodnih pogojih lahko celoten pridelek buč zgnije tudi v desetih dneh. Pogosto zaradi večje zasedenosti strojev za spravilo buč v septembru, spravilo ne poteka v optimalnem času. Okvirno do 10 % gnilih buč je najdaljše obdobje, ko lahko s spravilom čakamo. Odlašanje s spravilom tudi ni priporočljivo zaradi ponovnega razvoja plevelov, ko rastlinska masa buč odmre.

Razlogov za širjenje pridelave buč je več, med njimi sta tudi pojav novih, rodnejših sort/hibridov ter vpeljava strojnega spravila. Če se je še pred leti buče prevažalo z njive domov in obiralo ročno, se danes spravilo večinoma izvaja na njivi s stroji. Spravilo večinoma poteka strojno z uporabo t.i. vlečenega stroja z bodičastimi valji ali samohodnega kombajna. Pri pobiranju buč z vlečenim strojem z bodičastimi valji je potrebno buče pred spravilom spraviti v vrste, medtem ko pri samohodnem kombajnu to ni potrebno. Ob pravilni nastavitvi stroja in načinu vožnje naj bi pri spravilu nastajale le zelo majhne izgube pridelka (1 – 3 %) z izplenom, ki je primerljiv ročnemu spravilu. Mokri pridelki buč se gibljejo med 1600 in 2200 kg/ha in vsebujejo 40-55% vode. Takoj po spravilu je treba bučna semena oprati in posušiti. Za dobro obstojnost je treba bučno seme posušiti na približno 8 % vlago (ročni preizkus: sredica mora pri lomljenju »počiti«). Pri sušenju ni priporočeno uporabiti gorilnikov na plinsko olje (diesel), ker se zrnje (in posledično olje) navzame vonja. Zaradi istega vzroka pridelka ni priporočljivo sušiti na asfaltni podlagi.

Suha semena oljnih buč hranimo na suhem, hladnem in temnem prostoru in jih občasno pregledamo na morebitno prisotnost skladiščnih škodljivcev ali kvarnih postopkov. Še najboljše pa je narediti bučno olje in uživati v tej kulinarični posebnosti naše regije.

Slika 1. Ko buče dozorijo, spreminjajo barvo iz zelene v rumeno barvo, pojavi se tudi odmiranje cime in listne mase. (foto: arhiv KIS)

slika_1_spravilo_buce

Slika 2. Strojno spravilo buč z uporabo samohodnega kombajna. (foto: arhiv KIS)

slika_2_spravilo_buce

2. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Oljne buče so tekom rastne dobe izpostavljene številnim škodljivim organizmom, ki povzročajo škodo na rastlinah, kar se odraža tudi v zmanjšanju pridelka. Med škodljive organizme, ki ogrožajo pridelavo oljnih buč, sodijo različne vrste žuželk in pršic ter različni povzročitelji bolezni kot so glive, bakterije ali virusi. Pri integrirani pridelavi v prvi vrsti stremimo k izvajanju vseh razpoložljivih agrotehničnih ukrepov, ki omogočajo preventivno varstvo in so nujno potrebni za pridelavo zdravih rastlin in doseganje kakovostnega pridelka. Preventivni ukrepi začenši z ustrezno izbiro rastišča, setvijo certificiranega semena, primerno strukturo in oskrbo tal, uravnoteženo gnojenje, ustrezen kolobar idr. ter ukrepi, ki jih izvajamo tekom rastne dobe (zatiranje plevelov, odstranjevanje okuženih rastlin ter rastlinskih ostankov, ustrezna higiena) so bistveni del integriranega varstva. Z izvajanjem teh ukrepov močno zmanjšamo napad in možnost okužb s škodljivimi organizmi in se izognemo oz. zmanjšamo uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Tekom rastne dobe je poleg spremljanja vremenskih razmer pomembno spremljanje rasti in razvoja škodljivcev ter bolezni in temu primerno ukrepanje.

Pri pridelavi oljnih buč se pojavljajo različni škodljivci, ki povzročajo škodo tako na podzemnih delih rastlin kot tudi na zelenih delih in plodovih. Med talne škodljivce oljnih buč uvrščamo organizme kot so ogrci (Melolontha), strune (Elateridae), sovke (Lepidoptera) ter bramorji (Grylloidea). Gre za polifagne škodljivce, ki z objedanjem podzemnih delov rastlin zmanjšujejo pretok hranil, mineralov in vode po rastlinah, kar se odraža v njihovi zavrti rasti in venenju. Poškodovano tkivo predstavlja vstopno mesto za sekundarne patogene organizme, ki ogrožajo pridelavo. Na objedanje so še posebno občutljive sadike in mlade rastline, katere še nimajo razvitega močnega koreninskega sistema. K polifagnim škodljivcem prištevamo tudi polže, ki objedajo zelene dele in cvetove rastlin ter v jesenskem času miši, ki objedajo buče. Pri pridelavi oljnih buč škodljivci kot so uši, pršice, resarji, bolhači in gosenice metuljev običajno ne povzročajo večje škode zato uporaba registriranih insekticidov pogosto ni potrebna. Le v primeru prerazmnožitve in preseganja praga gospodarske škode je uporaba kemičnih sredstev upravičena.

Glivične bolezni povzročajo večji delež škode v pridelavi oljnih buč. Za rast in kvaliteten pridelek zahtevajo buče dobro založena tla z organsko snovjo. Pri gnojenju z organskimi gnojili moramo biti pozorni , da ne uporabljamo komposta pridobljenega iz ostankov paradižnika, paprike, jajčevcev, kumar in fižola, saj obstaja možnost prenosa različnih povzročiteljev bolezni. Talne glive iz rodov Phytium, Sclerotinia, Rhyzoctonia idr. ogrožajo mlade rastline že ob samem vzniku oz. kmalu po njem. Za preprečevanje okužb so zelo pomembna dobro strukturirana tla z optimalno vsebnostjo organske snovi ter uporaba razkuženega semena. Proti okužbam z glivami iz rodov Fusarium in Sclerotinia, ki povzročajo venenje in trohnobo vrež, se borimo z enakimi agrotehničnimi ukrepi.

Večjo težavo pri pridelavi predstavljajo pepelovka in plesni, ki okužujejo listje oljnih buč. Najpomembnejši sta pepelovka bučnic (Erysiphe polyphaga) ter bučna in kumarna pepelovka (Sphaerotheca fuliginea), ki ju prepoznamo po pepelasti prevleki, ki prekriva listje. Listje rumeni in propada. Simptomi se pojavijo v poletnih mesecih (julij, avgust). Gliva Pseudoperonospora cubensis povzroča plesen bučnic. Prepoznamo jo svetlih listnih pegah, ki so razpršene po listnih ploskvi. Z rastjo postanejo pege oglate, omejene z listnimi žilami. Pege rumenijo, porjavijo in se posušijo. Pri varstvu pred plesnijo bučnic se poslužujemo ustreznega kolobarja in setve odpornih sort. Tako proti pepelovkam kot tudi proti plesnim lahko uporabimo registrirana fungicidna sredstva v času, ko je aplikacija s traktorsko mehanizacijo še možna.

Bakterijske bolezni kot je bakterijski ožig bučnic (Pseudomonas syringae pv. lachrymans) so pri nas zelo pogoste. Pojavijo se v deževnih letih in jih sprva prepoznamo na listih kot mastne, rumenkaste pege s prosojno sredino, kjer tekom rastne dobe zaradi nekroz nastanejo luknje. Okuženi plodovi pogosto odpadajo, so iznakaženi in porumeneli. Proti bakterijskim okužbam je učinkovita zgolj preventiva. Bistvena je dosledna higiena na njivi, razkuževanje orodja, uničevanje rastlinskih ostankov, odstranjevanje okuženih rastlin ter setev razkuženega semena. Virusna obolenja bučevk so bolj pogosta in  gospodarsko pomembna. Pri nas so bili potrjeni virus mozaika kumare (Cucumber mosaic virus, CMV), virus rumenega mozaika bučke (Zucchini yellow mosaic virus, ZYMV) in virus mozaika lubenice (Watermelon mosaic virus, WMV). Virusne bolezni prepoznamo po razbarvanosti, defomacijah in pegah v vzorcu mozaika na listih. Okužene rastline so zakrnele, kar pomeni manj plodov. Možne so tudi hkratne okužbe z več virusi, kar se odraža v še izrazitejših simptomih. Prav tako kot pri bakterijskih boleznih, je tudi pri virozah možen le preventiven pristop k varstvu rastlin. Pomembno je sejanje razkuženega, brezvirusnega semena, odstranjevanje plevelov, širok kolobar, razkuževanja strojev in orodja, oz. vseh površin, ki so prišle v stik z rastlinskim sokom. Ker se virusi hitro širijo po posevku prek sesajočih in grizočih organizmov, kot so npr. uši, je potrebno v primeru prerazmnožitve ukrepati z insekticidom. Odstranjevanje mladih rastlin, ki kažejo znake okužbe je bistveno, saj na ta način preprečimo širjenje virusa.

3. Obvladovanje plevelov

Integrirano uravnavanje plevelne vegetacije je tudi v posevku buč pomemben ukrep, s katerim povečamo možnost za večji in kakovostnejši pridelek. Obvladovanje plevelov je v posevkih buč pogosto težavno. Pleveli imajo v posevku buč zaradi tehnologije pridelave – velike vrstne in medvrstne razdalje – veliko tekmovalno sposobnost za hranila, prostor in vodo, sploh v prvih fazah rasti buč. Kasneje so zaradi načina rasti prehodi oteženi, tudi nekemične metode uravnavanja plevelov hitro postanejo zahtevna opravila. Uporaba herbicidnih sredstev je v pridelavi buč zelo omejena s številom registriranih sredstev, sploh pri uravnavanju populacije širokolistnih plevelov, zato so ostali ukrepi za zmanjševanje populacije plevelov še toliko pomembnejši.

Preventivni ukrepi obvladovanja plevelov so pomemben del IVR, ki zmanjša potrebo po uporabi kemičnih sredstev za uravnavanje plevelov. Za gojenje izberemo sorte buč, ki hitreje rastejo, saj tako hitreje pokrijejo medvrstni prostor in povečajo svojo tekmovalno sposobnost za hranila in vodo. Zgodnejša setev lahko pomembno vpliva na pojavnost predvsem toploljubnih plevelov v posevku buč, saj je sklenitev vrst hitrejša. Tudi gosteje sajene rastline podobno hitreje zapolnijo medvrstni prostor in tako onemogočajo rast plevelom.

Zaradi zahtevnega uravnavanja plevelne vegetacije v bučah je skrb za čim manjšo zapleveljenost v predhodnih posevkih bistvenega pomena. Pred bučami sadimo primerne poljščine, v katerih lahko uravnavamo rast plevelov, ki bi se lahko v bučah razrasli, predvsem toploljubnih plevelov npr. ščiri, metlike, kostreba idr. Plevele uničimo, ko ti še niso semenili, saj v nasprotnem primeru povečamo zalogo potencialno kalivih plevelnih semen v tleh.

Spremljanje vznika in rasti plevelov na pridelovalnih površinah je pomemben del integriranega varstva pred pleveli. Poznavanje vrst plevelov in njihova pojavnost na določenih delih zemljišč nam lahko olajša odločitve o ukrepih, s katerimi bomo plevele kasneje obvladovali. Rast plevelov spremljamo skozi celotno rastno sezono, sploh pa v prvih fazah rasti posevka, saj je pravočasno obvladovanje plevelov (ko so ti še majhni) najučinkovitejše. Spremljanje rasti plevelov je pomembno že v predhodnih poljščinah, pozorni moramo biti na večje populacije trdovratnejših plevelov, sploh trajnih. Te lahko kasneje zatiramo ciljno samo na mestih njihove pojavnosti.

Mehansko zatiranje

Pred setvijo je običajna osnovna obdelava tal. Posredno s tem ukrepom vplivamo tudi na rast plevelne vegetacije v posevku. Vznikle rastline in semena namreč med obračanjem zemlje zakopljemo globlje v tla in tako onemogočimo njihov razvoj. Oranje je učinkovit pri obvladovanju trajnih plevelov. Če njivsko površino pred setvijo obdelujemo z orodji za osnovno obdelavo tal, moramo biti pozorni na prisotnost večletnih, trajnih plevelov, ki imajo sposobnost vegetativnega razmnoževanja, saj lahko z neprimerno uporabo ukrepa razrežemo njihove korenine in tako rastline še dodatno namnožimo.

Pred setvijo lahko uporabimo tudi ukrep slepe setve. Površino, namenjeno pridelavi buč, obdelamo ter pustimo, da iz tal vzniknejo pleveli. Kasneje, čez 2 – 3 tedne, površino ponovno plitvo obdelamo, s tem pa uničimo vznikle plevele. Pri naknadni obdelavi moramo paziti, da tal ne mešamo, saj bi v nasprotnem primeru blizu površja lahko privedli nova semena plevelov. Ukrep slepe setve je učinkovit predvsem za obvladovanje enoletnih plevelov.

Kemično zatiranje

Herbicidna sredstva lahko uporabimo v strnišču pred setvijo buč, predvsem pa je potrebno čisto površino ohranjati v prejšnjih posevkih. Tako zmanjšamo možnost rasti plevelom v prvih fazah rasti buč, ko je njihova tekmovalna sposobnost za hranila, vodo in prostor še majhna. V času pred setvijo je v posevku buč lahko za zatiranje ozkolistnega in širokolistnega plevela uporabimo talni herbicid na osnovi aktivne snovi napropamid, ki ga moramo po aplikaciji vdelati 2 – 5 cm v tla. Herbicid ne deluje dobro na plevele iz skupine križnic in razhudnikovk.

Mehansko zatiranje

Po setvi je v prvih tednih rasti buč običajno potrebno več prehodov z orodji za mehansko obvladovanje plevelov. Medvrstni prostor večkrat v sezoni obdelamo z uporabo česal, bran ali okopalnikov. Že ob setvi je pomembno, da prilagodimo medvrstni prostor tudi kasnejši mehanski obdelavi zemljišča. Mehanska obdelava tal je mogoča, dokler vreže buč ne začnejo preraščati medvrstnega prostora (ok. 10 tednov), kasneje je zaradi možnosti poškodb otežena.

Učinkovitost mehanske obdelave je največja pri zatiranju enoletnih plevelov, ki rastejo blizu površine ter v času, ko so ti pleveli čim manjši. Prvi prehod lahko uporabimo že po setvi, pred vznikom posevka. Tla obdelamo plitvo, da ne poškodujemo kalečih semen buč. Čeprav ob prehodih s česali ali kotalnimi branami v času po vzniku lahko posevek poškodujemo, se ta kasneje običajno obraste. Pri mehanskem uravnavanju trajnih plevelov, kot so osat, kislice idr., lahko le-te zaradi njihove sposobnosti ponovne rasti iz korenin dodatno razmnožimo.

Zaradi težavnega dostopa do površine, kjer pridelujemo buče, pa tudi zaradi občutljivosti rastlin na poškodbe je neizogiben ukrep varstva pred pleveli tudi ročno odstranjevanje plevelov.

Slika 3. Ročno okopavanje je pogost dopolnilni ukrep zatiranja plevelov pri pridelavi oljnih buč. (foto: arhiv KIS)

mehansko_buce

Zastirke

Zaradi težavnega uravnavanja plevelov po vzniku buč, pa tudi zaradi zelo omejenega nabora kemičnih sredstev za zatiranje plevelov, je ena od možnosti varstva buč pred pleveli je tudi uporaba naravnih ali sintetičnih zastirk. Ponekod po svetu se uveljavlja direktno sajenje buč v naravne zastirke odmrlih posevkov. Posevki so običajno žita z veliko biomase (npr. rž), ostanki biomase koruze., razne križnice, metuljnice. Križnice lahko v tleh delujejo tudi kot biofumigant. Posevke pred setvijo buč običajno povaljamo ali nareežemo ter tako tla prekrijemo  s plastjo organske snovi.  V zastrta tla v s prilagojenimi sejalnicami posejemo buče. Zastirke onemogočajo rast plevelom, dokler buče ne sklenejo vrst, poleg tega pa vzdržujejo vlago v tleh in preprečujejo zbijanje tal. V organski snovi zastirk pa se lahko zadržujejo tudi škodljivci in bolezni buč, ki lahko kasneje zmanjšujejo kvaliteto in količino pridelka. Izkušenj s takšno pridelavo pri nas še nimamo dovolj, zahtevna je tudi zaradi specializiranih orodij, potrebnih za tak način pridelave.

Buče se lahko sadijo tudi na grebene, ki se pokrijejo, zastirka pa fizično onemogoča rast plevelov. Grebene lahko prekrivamo s črno folijo ali z naravnimi materiali, kot so slama, žagovina. Zastiranje tal na tak način je učinkovit ukrep obvladovanja plevelov, vendar ni pogost zaradi visokih stroškov materiala in izvedbe ukrepa proti vrednosti pridelka. Uporaba je smiselna so predvsem v nasadih buč za jedilno uporabo ter v ekološkem kmetijstvu.

Ožiganje in uporaba pare

Plevele v posevkih buč lahko uravnavamo tudi z uporabo ožiganja ali vodne pare. Takšnih ukrepov se poslužujemo pred setvijo ali po njej. Pred vznikom se lahko zatiranje izvaja po celotni površini. Uporaba termičnih postopkov uravnavanja plevelne vegetacije po vzniku posevka lahko povzroči poškodbe nadzemnih delov gojenih rastlin, zato je ob izvajanju teh ukrepov potrebna uporaba ščitnikov za preprečevanje ožiga posevka. Postopek termičnega obvladovanja plevelov je učinkovit predvsem pri zatiranju plevelov v začetnih fazah rasti. Visoka temperatura predvsem travah, ki imajo rastni vršiček pri tleh, in pri večjih širokolistnih plevelih in povzroči le zastoj v rasti, zato je potrebno postopke ožiganja ali uporabo pare ponavljati večkrat v sezoni.

Kemično zatiranje

Uporaba herbicidnih sredstev je v pridelavi buč omejena s številom sredstev in časom njihove uporabe. Kemično varstvo v skladu z načeli IVR  izvajamo ob stalnem spremljanju vznika in rasti plevelov. Izbor sredstva za uravnavanje plevelov je odvisen od vrst plevelov, pomembno je tudi pravočasno ukrepanje, saj običajno sredstva najbolje delujejo v času, ko so pleveli majhni. Kemična sredstva uporabimo, ko z ostalimi ukrepi nismo dosegli želenega učinka pri zmanjšanju plevelne populacije.

Pred vznikom lahko uporabimo sredstvo na osnovi klomazona, ki je talni herbicid in zavira rast kalečih plevelov. Po aplikaciji se zaradi herbicidnega filma  tal ne obdeluje. Ob aplikaciji morajo biti tla dovolj vlažna, da se sredstvo aktivira. Sredstvo slabše deluje v tleh z večjo kapaciteto vezave in v suhih tleh. Aplikaciji sredstva ne smejo slediti večje padavine, saj lahko poškodujemo tudi kaleče rastline buč.

Pred vznikom lahko za uravnavanje ozkolistnih in širokolistnih plevelov uporabaimo tudi sredstvo na osnovi petoksamida. Da se izognemo poškodbam morajo biti semena buč med aplikacijo sredstva pokrita z dovolj zemlje.

Za aplikacijo po vzniku buč je pri nas trenutno regstrirano le eno sredstvo in sicer sredstvo na osnovi aktivne snovi fluazifop-p-butil, ki ga lahko uporabimo za zatiranje ozkolistnih plevelov. Za zatiranje večletnih trav, npr. divji sirek, je potrebno rizome z medvrstno obdelavo tal prej narezati.

Mehansko zatiranje

Po setvi je v prvih tednih rasti buč običajno potrebno več prehodov z orodji za mehansko obvladovanje plevelov. Medvrstni prostor večkrat v sezoni obdelamo z uporabo česal, bran ali okopalnikov. Že ob setvi je pomembno, da prilagodimo medvrstni prostor tudi kasnejši mehanski obdelavi zemljišča. Mehanska obdelava tal je mogoča, dokler vreže buč ne začnejo preraščati medvrstnega prostora (ok. 10 tednov), kasneje je zaradi možnosti poškodb otežena.

Učinkovitost mehanske obdelave je največja pri zatiranju enoletnih plevelov, ki rastejo blizu površine ter v času, ko so ti pleveli čim manjši. Prvi prehod lahko uporabimo že po setvi, pred vznikom posevka. Tla obdelamo plitvo, da ne poškodujemo kalečih semen buč. Čeprav ob prehodih s česali ali kotalnimi branami v času po vzniku lahko posevek poškodujemo, se ta kasneje običajno obraste. Pri mehanskem uravnavanju trajnih plevelov, kot so osat, kislice idr., lahko le-te zaradi njihove sposobnosti ponovne rasti iz korenin dodatno razmnožimo.

Zaradi težavnega dostopa do površine, kjer pridelujemo buče, pa tudi zaradi občutljivosti rastlin na poškodbe je neizogiben ukrep varstva pred pleveli tudi ročno odstranjevanje plevelov.