Oreh

Oreh je najbolj razširjena lupinasta sadna vrsta pri nas. Sejanci oreha tradicionalno rastejo v vseh pokrajinah in se izogibajo samo mrzlemu alpskemu svetu. Nasadi žlahtnega oreha preizkušenih sort, ki jih sadimo zadnjih 50 let, so najbolj razširjeni na Štajerskem, Dolenjskem in v Celjski kotlini, sadijo se tudi v vseh drugih pridelovalnih območjih.

Površine intenzivnih nasadov oreha se povečujejo že vse od leta 1983 dalje. Zadnji podatki kažejo, da zavzemajo slabih 11 % skupnih površin intenzivnih sadovnjakov v Sloveniji. S 475 ha je oreh na 2. mestu, takoj za jablano. Poleg tega imamo še 506 ha ekstenzivnih nasadov, ki vključujejo od 50 do 100 dreves na hektar. V nasadih in na tako imenovanih kmečkih orehih, ki rastejo povsod po Sloveniji in so v glavnem sejanci,  pridelamo dobrih 5.000 ton orehov v luščini, kar ne zadošča za domače povpraševanje.

Pri nas gojimo navadni ali evropski oreh (Juglans regia L.), ki je mogočno listopadno drevo, z ovalno ali široko krošnjo, sestavljenimi listi ter globokim in razvejanim koreninskim sistemom, ki pri cepljenih orehih seže 1-1,5 m globoko. Plodovi so sestavljeni iz zelene lupine, pod katero je olesenela luščina. Užitni del ploda je jedrce, sestavljeno iz dveh polovičk.

Oreh je enodomna rastlina z ženskimi cvetovi in moškimi socvetji (mačicami) na istem drevesu. Rodi na enoletnih pognjkih, ki izraščajo iz dveletnega ali starejšega lesa. Rodni brsti so na koncu enoletnih poganjkov, kar opredeljujemo kot vršni ali terminalni tip rodnosti. Pri novejših in komercialno zanimivejših sortah so rodni tudi obstranski ali lateralni brsti na enoletnih poganjkih, kar imenujemo lateralna rodnost.

Oreh dobro uspeva v celinskem in mediteranskem podnebju do nadmorske višine 700 m. Med zimskim mirovanjem je zelo odporen proti mrazu. Vegetativni brsti na dobro olesenelih poganjkih prenesejo tudi do – 32 ^oC. Kritične so nizke temperature, ki se pojavljajo pozno spomladi, v začetku rasti in med cvetenjem. Ženski cvetovi propadejo, takoj ko se temperatura spusti pod ledišče, mladike v prvi fazi rasti in mladi plodiči se poškodujejo pri temperaturah pod –1 ^oC, medtem ko odprti moški cvetovi prenesejo do –3 ^oC. Najodpornejši del cveta je cvetni prah.

Povprečna srednja mesečna temperatura od začetka do konca rastne dobe naj bi bila najmanj 17 ^oC, absolutno najvišja poletna pa 35 ^oC. Pri višjih poletnih temperaturah lahko propadejo nežni mladi listi v vrhovih mladik, razvijejo se deformirana, zgrbančena jedrca, zelena lupina se prilepi na luščino ploda. Tudi v prehladnih in prekratkih poletjih se orehova jedrca zgubajo in slabo zapolnijo luščino.

Oreh je izrazita rastlina sonca. Če so drevesa slabo osvetljena, rastejo krošnje v višino, razvijejo se razpotegnjeni in redko olistani poganjki, rodnih poganjkov je malo, in še ti so le na obodu krošenj. V notranjosti slabo osvetljenih krošenj so poganjki tanki, kratki, nosijo malo listov in slabo rodijo ter se sčasoma posušijo. Počasi odmrejo tudi debelejše veje, zlasti v spodnjih delih krošenj.

Oreh dobro raste in rodi samo na globokih tleh.  Biti morajo zračna, strukturna, z veliko vodno kapaciteto. Stoječe vode v tleh ne prenaša, lepo pa raste na odcednih zemljiščih, kjer se podtalnica zadržuje globlje od enega metra. Siromašna, izprana, težka ali hladna, pa tudi čista peščena tla za oreh niso primerna. Najbolj mu ustrezajo peščeno-ilovnata, rahlo kisla do nevtralna tla s pH med 6,0 in 8,0. Vsebnost humusa naj bi bila več kot 3 odstotke, alkalnih soli pa manj kot en odstotek. Tla, ki vsebujejo od 13 do 25 mg fosforja in od 25 do 30 mg kalija na 100 g tal, veljajo za dobro preskrbljena za gojenje oreha.

Oreh zahteva dovolj velik življenjski prostor, da lahko razvije krošnjo, ki bo čim bolje izkoriščala svetlobo. Dobro uspeva ob potokih in na rečnih naplavinah. Lahko ga sadimo na terase, če so dovolj široke, pa tudi na brežine teras, če niso prestrme. Pogosto ga sadimo kot samostojno drevo na ohišnicah, večjih vrtovih, kmečkih dvoriščih ali na robovih njiv in travnikov.

Oreh sadimo na rahlo nagnjena pobočja, s katerih bo lepo odtekal hladen zrak, ki bi sicer lahko povzročil spomladansko pozebo dreves. Najprimernejše so odprte severovzhodne do jugozahodne lege. Ravnine so primerne, samo če so dovolj široke in odprte. Zaprtim kotlinam in vznožjem pobočij, kjer bi se dalj časa zadrževala mrzel zrak in megla, se izogibamo. Tudi izrazito južnih leg ne izbiramo, saj intenzivno osončenje vpliva na zgodnejši začetek rasti spomladi in poveča možnost pozebe. Izogibamo se tudi severnim legam, ker so slabše osvetljene. Manj primerne so tudi  izpostavljene lege s stalnimi in premočnimi vetrovi, ki izsušijo brazde ženskih cvetov in vplivajo na slabšo oprašitev. Oreh lepo uspeva tudi na vinogradniških površinah. Nagib terena je lahko od nekaj odstotkov do 45 odstotkov. Strmejšim legam, na katerih je mogoča samo ročna obdelava, se izogibamo.

Koncept sajenja

Najbolj tržno naravnana je pridelava orehov v ravninah in na blagih nagibih.  Tu sadimo na gosto, izberemo najproduktivnejše sorte, drevesa intenzivno oskrbujemo in uporabljamo mehanizacijo v vseh pridelavalnih postopkih.

Na zelo rodovitnih tleh lahko med orehe posadimo vmesno kulturo, kot so nekatere poljščine, manj zahtevne vrtnine in sadno drevje s krajšo življenjsko dobo, kot so marelice ali nekatero jagodičje.  Ko začnejo vmesne rastline motiti pridelavo orehov ali se krošnje prepletajo, jih izkrčimo.

Intenzivni nasad lahko postavimo tudi na nekoliko bolj nagnjenih legah, vendar ne toliko nagnjenih, da delo z mehanizacijo, predvsem mulčenje in škropljenje, ne bi bilo varno. Pri tem moramo biti pozorni na to, da so tla globoka, bogata s humusom in nekoliko težja, da bodo dobro zadrževala vlago.

Pridelavo orehov lahko kombiniramo tudi z rejo drobnice ali pašo perutnine. Taka kombinacija je nadvse primerna za ekološko pridelavo, pri čemer naj bodo orehi posajeni na večje razdalje kot v običajnih nasadih.

Manjše travniške nasade s petimi do desetimi na redko posajenimi orehovimi drevesi lahko zasnujemo na skoraj vsaki slovenski kmetiji.

Zelo zanimiva raba oreha je sajenje v drevorede. Za to porabimo robove travnikov, njiv, neporaščene brežine, pasove ob cestah in potokih.

Alelopatija

Pri kombiniranju oreha z drugimi rastlinami je potrebno upoštevati, da oreh zaviralno deluje na rast nekaterih izmed njih.  Korenine oreha namreč izločajo polifenolno spojino juglon, ki se tvori v koreninah pa tudi v listih, skorji in zeleni lupini plodov. Zaviralno ali celo toksično delovanje se začne, ko se  korenine oreha in za juglon občutljive rastline v zemlji prepletajo, pri čemer začne oreh izločati juglon. Občutljive vrste so jablana, ribez, borovnice, šparglji, zelje, krompir, paradižnik in še nekatere druge. Za juglon tolerantne rastline, ki jih bližnji oreh ne bo motil v rasti, pa so aktinidija, višnja, robida, kaki, vinska trta, kutina, pesa, korenček, koruza, čebula in različne cvetice.

Vsa potrebna dela opravimo v zgodnji jeseni, v suhem vremenu, saj bi v mokrih razmerah z mehanizacijo zbili tla in uničili njihovo strukturo.

Grobo čiščenje terena

Če je izbrano zemljišče poraščeno z gozdom, grmovjem ali izrojenimi sadnimi drevesi, jih je potrebno izkrčiti. Odstranimo vse nadzemne dele in tudi korenine. S tem preprečimo, da bi se kasneje na orehe naselila nevarna gliva mraznica ali štorovka, ki se pogosto razvije na trohnečih korenin požaganega drevja.  Če bomo z orehi nadomestili vinograd, ga lahko izkrčimo postopoma. Pri vinogradu, ki je posajen v vertikali, najprej izkrčimo vzdolžne, od štiri do pet metrov široke pasove, kjer bomo posadili sadike orehov. Preostale dele vinograda izkrčimo v naslednjih treh letih. S tem bomo preprečili odnašanje zemlje.

Ravnanje terena

Opravimo ga samo, če je zemljišče zelo grbinasto in neprimerno za strojno obdelavo. V tem primeru z buldožerjem odrinemo ornico na grbini in jo deponiramo na strani. Potem zravnamo nižji del in nanj enakomerno razgrnemo deponirano ornico.

Odstranjevanje kamenja in skal

Večje kamenje in skale odstranimo. Na kraškem terenu, ki je zelo skalnat in bi bilo odstranjevanje skal prezahtevno, lahko oreh posadimo v žepe humusne zemlje, ki je nakopičena med skalami ali v vrtače med skalovjem.

Uravnavanje vodnega režima v tleh

Z zemljišča odvedemo odvečno padavinsko vodo in tudi vode iz morebitnih izvirov. Na nagnjenih terenih z odvodnjavanjem preprečimo, da bi deroča voda odnašala zemljo, na ravninah pa poskrbimo za to, da po izdatnem deževju voda ne zastaja v območju korenin. Odvečno vodo odvedemo z drenažo. Plastične drenažne cevi premera šest ali osem cm položimo v jarke, ki smo jih izkopali najmanj 80 cm globoko. Na dno jarka nasujemo vsaj 30 cm gramoza, nato položimo cev in jo zasujemo z 20 cm debelo plastjo peska. Do vrha jarek zapolnimo z zemljo. Če odvajamo vodo iz izvira sredi parcele, nasujemo gramoz do vrha jarka. Cevi morajo biti položene prečno na padec, da lahko prestrežejo tudi podzemno vodo, ki teče po pobočju.

Analiza zemlje

Na površini 1 ha odvzamemo 10-15 vzorcev, enakomerno razporejenih po celi parceli. Pomembna je globina odvzema: ker sežejo korenine odraslega oreha do 1 ali celo 1,5 m globoko, vzorčimo na globini 30-50 cm. V pedološki laboratorij dostavimo 2 kg povprečnega vzorca zemlje in naročimo analizo založenosti tal s fosforjem, kalijem in magnezijem, vsebnosti organske snovi, pH-vrednosti ter mehanske sestave tal, ki je podana s teksturnim razredom.

Zeleno gnojenje

Podorine ali rastline za zeleno gnojenje posejemo na zbitih, težkih in s humusom revnih tleh, da jih obogatimo z organsko snovjo in izboljšamo zračnost. Uporabimo rastline, ki se hitro razraščajo, razvijejo veliko listne mase in imajo globoke korenine. Najpogostejše so oljna repica, grašica, inkarnatka, mnogocvetna ljulka, sončnice, ajda, aleksandrijska detelja in facelija. Posebej primerne so metuljnice, kot sta lucerna in grmasta detelja ter nekatere stročnice, naprimer  grah in bob, ki imajo sposobnost fiksacije dušika iz zraka. Prezimne mešanice (ozimna grašica, inkarnatka in mnogocvetna ljulka) sejemo jeseni in pomulčimo in zaorjemo naslednjo pomlad. Spomladanske setve, kot je naprimer kombinacija koruze, boba, grašice, graha, sončnice in ovsa, opravimo v aprilu in zaorjemo poleti. Poletne setve (grah, jara grašica, ajda, aleksandrijska detelja, facelija) pa opravimo do sredine avgusta in jih pomulčimo in zaorjemo naslednjo pomlad.

Založno gnojenje in apnjenje

Opravimo ga pred sajenjem ali ob samem sajenju (odvisno od predhodne priprave tal) na osnovi rezultatov kemične in mehanske analize tal. Pri načrtovanju gnojenja se oziramo na priporočene vsebnosti hranil in prakso,  da je za povečanje vsebnosti hranila za 1 mg/100 g tal treba dodati 45 kg hranila/hektar.  Če analiza tal pokaže zelo nizko vsebnost določenega hranila in bi bilo za izravnavo primanjkljaja potrebnih bistveno več hranil od priporočenih, jih je treba vnašati v tla postopoma.

Uporabimo kombinirana ali tudi samostojna fosfor-kalijeva mineralna gnojila. Priporočena količina hranil za založno gnojenje je navedeno v preglednici 1.

Preglednica  1: Priporočena količina hranil za založno gnojenje (Germain in sod., 1999).

*Manjša vrednost pri P₂O₅ velja za bazična tla, večja za kisla do nevtralna.

**Manjša vrednost pri K₂O in MgO velja za lahka tla, večja za težka tla.

Če bomo pred sajenjem obdelali celo površino, pred tem po celem enakomerno raztrosimo gnojila. Ob sajenju v individualne sadilne jame založno pognojimo posamezno jamo z 2 kg mineralnega gnojila, preostalo izračunano količino pa raztrosimo po celem nasadu takoj, ko je posajen, da bodo hranila v nekaj letih prešla globlje, v območje korenin oreha. S humusom revna tla založno pognojimo tudi z uležanim hlevskim gnojem. Uporabimo 7 do 15 ton in ga nekaj tednov pred sajenjem raztrosimo po površini in takoj zabranamo v tla. V individualnih sadilnih jamah uporabimo po eno samokolnico hlevskega gnoja, pol ga raztrosimo po dnu jame, drugo polovico pa po površini v drevesni kolobar, ko je sadika že posajena. Da ne pride do sproščanja amonijaka, zaradi česar bi v nekaj urah izgubili precej dušika, hlevski gnoj prekrijemo ga s tanko plastjo zemlje.

Pri prenizki vrednosti pH pred napravo nasada opravimo tudi apnjenje tal. Pri tem upoštevamo, da je želeno pH območje za lahka tla 5,4-6,3, za srednje težka tla 6,1-7,0 in za težka tla 6,4-7,2. Za nevtralizacijo kislih tal uporabimo naravni apnenec, ki se sprošča postopno in deluje dolgotrajno ter neagresivno za žive organizme v tleh, tako za deževnike kot korenine oreha. Odmerki za apnjenje so zelo odvisni od teksture tal (preglednica  2).

Preglednica 2: Odmerki za apnjenje tal (v tonah apnenca na hektar) v trajno zatravljenem sadovnjaku. (Mihelič, 2013)

Apnenec raztrosimo po celi površini nasada, dva do tri tedne pred trošenjem mineralnih gnojil.

Obdelava tal

V ravninah ali na blagih nagibih

Ravne ali rahlo nagnjene parcele obdelamo po celi površini. Tla, po katerih smo raztrosili mineralna gnojila, podrahljamo z vibracijskim podrahljačem do globine vsaj 60 cm, s čimer razbijemo nepropustne spodnje plasti in izboljšamo zračnost tal. Sledi oranje do globine od 40 do 50 cm in brananje z vrtavkasto brano. S temi ukrepi dobimo dobro strukturirana tla in smo pripravljeni na količenje nasada.

Na strminah

Strmih terenov ne podrahljavamo in orjemo, da se izognemo eroziji tal. Orehe sadimo v posamezne sadilne jame, ki morajo biti dovolj velike in vkopane v hrib, da zagotovimo boljše zadrževanje padavinske vode.

Poti in obračališča

Še pred sajenjem uredimo poti in obračališča, ki morajo biti trdni in samo malo nagnjeni, da bo bo delo s stroji varno. Poti naj bodo široke toliko, kot je najdaljši stroj, ki ga bomo uporabljali. Utrdimo jih z gramozom in peskom. Če je nasad na strmini, ob poti uredimo tudi jarek za odvod meteorne vode.

Sistemi in razdalje sajenja

Običajno sadimo pravokotno. Če želimo bolje zapolniti prostor, lahko na strmejših legah sadimo tudi v obliki enakostraničnega trikotnika. Terminalno rodne sorte v ravnini in na dobrih tleh sadimo na razdalji 10 m x 10 m (100 dreves/ha), na nagnjenih terenih do 10 m x 8 m (125 dreves/ha). Lateralno rodne sorte sadimo gosteje,  na razdalji 9 m x 7 m ali celo 8 m x 6 m ( 158 oz. 208 dreves/ha). V najbolj intenzivnih nasadih z vmesno kulturo razdaljo med orehi povečamo za 10 odstotkov. V drevoredu, v katerem želimo, da se vrste sklenejo, je lahko razdalja med drevesi 7-8 m, ovisno od sorte in kakovosti tal.

Količenje sadilnih mest

Sadilna mesta zakoličimo po načrtu nekaj dni pred izkopom sadilnih jam v celini oziroma po brananju, če smo površino podrahljali in preorali.  Z vrvico najprej povlečemo osnovno črto, ki je največkrat na robu parcele. Potem zakoličimo naslednje vrste in nazadnje posamezna sadilna mesta v vrsti. Uporabimo lesene količke ali pa na vrvici označimo razdalje ter pod označenimi mesti na tla usujemo malo apna.

Izkop sadilnih jam

Individualne sadilne jame izkopljemo nekaj tednov pred sajenjem. Globoke naj bodo 60 do 70 cm cm, v premeru naj merijo od 1,5 do 2 m. Težja in slabša kot so tla, večja in globlja naj bo sadilna jama. Ob izkopu mečemo živico – zgornjih 20 cm zemlje, ki je mikrobiološko najbolj aktivna – na eno stran jame, spodnjo plast (mrtvico) pa na drugo. Jamo na dnu prekopljemo, potrosimo pol do 1 kg mineralnega gnojila, na primer PK 10-20. Dodamo še pol samokolnice uležanega hlevskega gnoja, ki ga lahko nadomesti katero od industrijskih organskih gnojil. Nekaj mrtvice ob robu jame prekopljemo, razdrobimo grude, ji primešamo pol kilograma mineralnega gnojila in jo vsujemo v sadilno jamo. Nato jamo do dveh tretjin globine zasujemo s prekopano živico in ji primešamo vedro šote ali komposta. Tako pripravljena jama lahko počaka do sajenja.

Na preorani parceli je delo lažje. Ker je zemlja že obdelana in pognojena na zalogo, mora biti sadilna jama velika toliko, da v njej lepo razporedimo korenine. Običajno zadošča jama velikosti 40 krat 40 cm. Izkopljemo jo le kakšen dan ali dva pred sajenjem, da se ne izsuši.

Sajenje

Sadike prevzamemo dan ali dva pred sajenjem.  Na prevozu korenine zaščitimo s ponjavo, da se ne izsušijo. Doma jih v hladnem prostoru čez noč rahlo polijemo po koreninah in pokrijemo s folijo. Če jih moramo skladiščiti daljši čas, jih je najbolje zakopati v zemljo na vrtu ali v hladnem prostoru, kjer korenine zasujemo z vlažno žagovino ali mivko. Pred sajenjem jih na parceli namočimo v kalež – mešanico gnoja, zemlje in vode. Korenin ne prikrajšujemo, z ostrimi škarjami samo odstranimo morebitne poškodovane dele.

V pripravljeno sadilno jamo zabijemo oporni količek, ki je lahko kostanjev ali akacijev, debel od 4 do 6 cm in dolg najmanj 2 m in pri osnovi impregniran. Primeren je tudi količek iz bambusa, ki ne potrebuje dodatne impregnacije. V sadilni jami naj iz zemlje gleda vsaj 1,5 metra. Sadiko namestimo na severno stran količka, korenine lepo razporedimo po sadilni jami in jih zasujemo z dvema vedroma komposta ali dobre vrtne zemlje.

Pazimo, da cepljeno mesto, ki je običajno v obliki črke omega ali V, gleda nekaj centimetrov iz zemlje. Sadiko do konca zasujemo s preostankom zemlje, široko v kolobarju potrosimo še pol kilograma mineralnega gnojila in pol samokolnice hlevskega gnoja ter vse skupaj prekrijemo s tanko plastjo zemlje. Sadiko privežemo ob količek. Uporabimo prožno vezivo in zavežemo v obliki osmice, ki dopusti, da se sadika po sajenju še malo usede

Oblikujemo skledast kolobar, v katerega počasi zlijemo od 10 do 20 litrov vode. Zalivanje naj bo izdatnejše, če sadimo v suho zemljo, še posebno pa pri spomladanskem sajenju.

Zaščita sadik in ograja

Po sajenju moramo vse sadike dobro zavarovati pred divjadjo. Najnevarnejši so jeleni, ki si ob les drgnejo rogovje. Pri mladi sadiki lahko olupijo lubje in toliko poškodujejo tudi les v globino, da sadika na prizadetem mestu propade. Ko se deblo enkrat odebeli na približno 10 cm premera, mu jelenjad težje pride do živega. Zajec oreha ne objeda zaradi grenkega lubja, pa tudi voluhar mu zaradi grenkih korenin običajno ni nevaren.

Najučinkovitejša zaščita je ograja celega nasada. Od zunanje vrste dreves naj bo oddaljena vsaj 5 m. Visoka naj bo 1,5 – 2 m. Stebri so lahko betonski ali leseni, dolgi od 2 do 2,5 m. Postavimo jih od 6 do 7 m narazen. Debeli naj bodo vsaj 8 cm. Na mestih, kjer se ograja lomi, postavimo nosilne stebre, ki morajo biti sidrani in močnejši od drugih. Od stebra do stebra napnemo nosilno žico v treh nivojih, nanje pritrdimo mrežo, nad njo pa napnemo še eno do dve dodatni žici.

Če nimamo ograje, zaščitimo vsako drevo posebej. Individualno zaščito naredimo tako, da ob sajenju vzamemo dodatna dva ali tri količke, jih čvrsto in dovolj globoko zabijemo kakšnih 10 cm stran od sadike ter vse skupaj na treh mestih po višini zvežemo z žico ali povežemo s prečnimi letvami. Še bolje bo, če okrog treh stebrov ovijemo in čvrsto pritrdimo žično pletivo. Uporabni so tudi plastični oglati tulci, ki morajo biti svetli, da prepuščajo svetlobo. Vzdolžno prerezanih drenažih cevi ne uporabljamo, ker pretesno ovijajo sadiko in zadržujejo preveč vlage na deblu.

Sadilni material

Sadike morajo biti cepljene, imeti morajo dobro razvite korenine in primerno bujen in dobro olesenel nadzemni del. Minimalna višina nadzemnega dela je 1 m, optimalna pa 1,5 – 2 m. Za jesensko sajenje jih že spomladi naročimo v priznani drevesnici.

V celinskem delu Slovenije uspešno pridelujemo samo pozne sorte, ki odženejo ob koncu aprila ali celo prve dni maja. Take sorte uidejo poznim spomladanskim pozebam in redno rodijo. So tudi manj občutljive za orehovo rjavo in črno pegavost kot zgodnje sorte in sejanci oreha, pri katerih so listi pogosto že sredi poletja povsem porjaveli. Na zgornjih delih pobočij in na vinogradniških legah ter v Primorju lahko posadimo tudi srednje pozne sorte. Izbira sorte je odvisna tudi od lastnosti tal, lege, koncepta nasada in ambicij sadjarja. Z vidika ekonomike imajo prednost lateralno rodne sorte, ki rodijo bolje od klasičnih, terminalno rodnih sort, a so tudi zahtevnejše. Sadimo jih na najrodovitnejša, globoka tla, ki dobro zadržujejo vlago. Izbiramo lege z blagim nagibom, kjer je mogoča mehanizacija v vseh pridelovalnih postopkih. Take sorte zahtevajo dosledno in redno gnojenje in namakanje ali vsaj izdatno zalivanje v kritičnih obdobjih leta. Treba jih je obrezovati v mladosti, pa tudi v odrasli dobi, pri terminalno rodnih sortah pa opravimo v glavnem samo gojitveno rez v mladosti.

Ker se oreh redko opraši z lastnim cvetnim prahom zaradi časovnega neskladja moških in ženskih cvetov, v nasade vedno posadimo več sort, da zagotovimo dobro medsebojno oprašitev. Običajno imamo 90 % glavne sorte. Za opraševanje posadimo dve do tri sorte, ki so poznane kot dobri opraševalci za glavno sorto. O učinkovitih kombinacijah se moramo pozanimati ob naročilu sadik, saj lahko zaradi neustrezne sortne sestave sicer dobro rodna sorta slabo rodi. Razdalja med glavno sorto in opraševalci v nasadu ne sme presegati 50 m. Običajno posadimo zaporedoma devet vrst vodilne sorte, v deseti pa se izmenjujejo sorte za opraševanje. Pri razvrščanju je treba poznati smer pihanja stalnih vetrov. Opraševalnih sort ne posadimo na rob nasada, temveč v drugo ali tretjo vrsto, odvisno od velikosti nasada in smeri vetrov, ki prenašajo cvetni prah.

Franquette

Spada med najstarejše francoske sorte. Izvira z območja Isère in je ena izmed najbolj razširjenih sort oreha v svetovnem merilu. Brsti konec aprila. Je srednje do bujne rasti, odporna proti pozebi in malo občutljiva za bakterijsko črno in glivično rjavo pegavost orehov in tudi za orehovo muho. Rodi redno in dobro, ima terminalni način rodnosti. Opraševalke so sorte Meylannaise, Ronde de Montignac in Elit. Plod je srednje velik do velik, podolgovat z izrazito konico in šivom. Luščina je tanka, čvrsta, rahlo brazdasta in lepe svetle barve, izplen jedrca je 42-46 %. Jedrce je zelo svetlo, odličnega okusa in se zlahka izlušči. Zori sredi oktobra. Primerna je za vsa območja pridelave v Sloveniji.

Fernor^®

Je francoski križanec med sortama Franquette in Lara, avtorja Erica Germaina. Brsti zadnje dni aprila. Je odporna na spomladanske pozebe in zelo malo občutljiva za črno in rjavo pegavost orehov. Občutljivost za orehovo muho je majhna do srednja. Drevo je srednje bujne, nekoliko pokončne rasti. Zelo zgodaj zarodi in je zelo rodna, saj rodi na obstranskih brstih. Oprašujeta jo sorti Fernette in Ronde de Montignac. Plod je rahlo podolgovat, srednje velik, z dobro spojeno, svetlo in precej nagrbančeno luščino. Izplen jedrca je 43-47 %. Jedrce je zelo svetlo, se lepo izlušči in je odlične kakovosti. Zori v prvi polovici oktobra. Sadimo jo lahko povsod po Sloveniji.

Fernette^®

Je francoski križanec, potomec sort Franquette in Lara, avtorja Erica Germaina.  Brsti konec aprila, zato dobro kljubuje poznim spomladanskim pozebam. Občutljivost za črno in rjavo pegavost oreha ter orehovo muho je majhna. Raste srednje bujno, nekoliko razprostrto. Zarodi zelo zgodaj in redno ter obilno rodi – rodna je večina lateralnih brstov. Opraševalke so Franquette, Ronde de Montignac in Meylannaise. Plod je velik, okroglasto podolgovate, rahlo oglate oblike. Luščina je svetla, gladka in dobro spojena. Jedrce je veliko, nekoliko rjavkasto, ima 46-50 odstotni izplen in se  zlahka izlušči. Zori sredi oktobra. Primerna je za celinska in tudi toplejša območja v Sloveniji.

Lara^®

Je naključni sejanec ameriške sorte Payne. Odbran je bil v Franciji. Brsti v zadnji dekadi aprila. Je zmerno občutljiva za spomladanski mraz, za bakterijsko pegavost so bolj občutljivi mladi poganjki. Občutljivost za rjavo pegavost je majhna, za orehovo muho pa srednja do velika. Drevo je bujne rasti, razprtega habitusa. Zarodi zelo zgodaj. Rodi na lateralnih brstih, zato je rodnost zelo obilna in redna. Opraševalke so sorte Franquette, Ronde de Montignac, Fernor, Fernette in Meylannaise. Plod je velik, privlačne okroglasto kopaste oblike. Luščina je svetla, gladka, z vmesnimi gubami, izplen jedrca je 45-50 %. Jedrce je svetlo rjavo. Zori konec septembra, v začetku oktobra. Sadimo jo v Primorju, v celinski Sloveniji pa na vinogradniške lege in zgornje dele pobočij.

Elit

Je domača sorta, avtorice Tatjane Hlišč. Brsti konec aprila. Odporna je proti spomladanskim pozebam ter srednje občutljiva za orehovo črno in rjavo pegavost. Občutljivost za orehovo muho je majhna do srednja. Drevo je srednje bujne, nekoliko pokončne rasti. Spada med terminalno rodne sorte. Zarodi zgodaj, rodi redno in zadovoljivo. Opraševalke so sorte Parisienne, Franquette in G-139; delno se lahko opraši tudi sama. Plod je ovalne oblike, srednje velik. Luščina je svetla, gladka in prikupnega videza, izplen jedrca je 42-47 %. Jedrce je svetlo rumeno, okusno in se lepo loči od luščine. Zori sredi oktobra. Primerna je za vsa območja pridelave v Sloveniji.

Parisienne

Je stara francoska sorta z območja Isère. Brsti zadnje dni aprila, zaradi česar je odporna proti spomladanskim pozebam. Za orehovo črno in rjavo pegavost ter orehovo muho je malo občutljiva.  Drevo je bujne rasti. Rodnost je terminalna. Zarodi zgodaj in srednje rodi. Opraševalke so sorte Ronde de Montignac, Meylannaise in Elit. Pri nas jo sadimo predvsem kot opraševalko sorte Elit. Plod je okroglasto ovalne oblike, srednje velik do velik. Luščina je nekoliko hrapava in rjavkasta. Jedrce je kakovostno, svetlo rjavo in se zlahka izlušči. Izplen znaša 43-49 %. Zori sredi oktobra. Sadimo jo lahko povsod po Sloveniji.

Meylannaise

Je stara francoska sorta. Brsti konec aprila. Je odporna proti spomladanskim pozebam in malo občutljiva tako za bakterijsko črno kot glivično rjavo pegavost in tudi za orehovo muho. Raste srednje do bujno, ima terminani tip rodnosti. Rodi redno in srednje.  Opraševalke so sorte Franquette, Parisienne, Ronde de Montignac. Pri nas jo sadimo kot opraševalko poznih sort. Ima velik plod, privlačne okroglasto kopaste oblike s svetlo, gladko luščino. Jedrce je svetlo in srednje zapolnjuje luščino, izplen znaša 43-45 %. Zori sredi oktobra. Primerna je za vsa pridelovalna območja v Sloveniji.

Ronde de Montignac

Je stara francoska sorta. Brsti v zadnjih dneh aprila. Je odporna proti spomladanskemu mrazu, zelo malo bočutljiva za bakterijsko in glivično pegavost, pa tudi za orehovo muho. Drevo raste nekoliko šibkeje. Rodnost je delno lateralna, stalna in srednja do obilna. Oprašuje jo sorta Meylannaise. Pri nas se sadi zgolj za opraševanje drugih poznih sort. Plod je bolj droben, okroglaste oblike. Luščina je svetlo rjava, precej razbrazdana. Jedece je svetlo rumeno in s 44-49 odstotnim izplenom dobro napolnjuje luščino. Zori v začetku oktobra. Uspešno jo gojimo povsod po Sloveniji.

G-139 (Geisenheimska selekcija št. 139)

Je stara sorta nemškega izvora. Brsti zgodaj do srednje pozno – okrog 20. aprila. Je srednje občutljiva za spomladanske pozebe in črno pegavost orehov ter precej občutljiva za rjavo pegavost in orehovo muho. Drevo je bujne rasti. Rodnost je terminalna, redna in srednja. Opraševalke so sorte Franquette, Fernor in Fernette; delno je tudi samooplodna.  Plodovi so srednji do veliki, široko ovalne oblike. Luščina je zelo gladka, svetla, lepega videza. Izplen jedrca je 44-49 %. Jedrce je dobrega okusa in rumenkaste barve. Zori konec septembra do začetka oktobra. Pri nas dobro uspeva na vinogradniških legah in toplejših ter dvignjenih mikrolokacijah.

Adams

Je ameriška sorta. Brsti sredi zadnje dekade aprila. Je malo občutljiva za spomladanski mraz. Za bakterijsko pegavost so občutljivi predvsem plodovi. Občutljivost za rjavo pegavost oreha in orehovo muho je majhna do srednja. Drevo zelo bujno in čokato raste. Rodi tudi na nekaterih lateralnih brstih, zato je rodnost dobra. Opraševalke so sorte Rasna, Ronde de Montignac, Meylannaise in Elit. Plod je velik, okroglasto podolgovat z močnejšim šivom in konico. Luščina je svetla, rahlo razbrazdana, izplen jedrca je 44-47 % in je svetlo rjavkaste barve. Zori v začetku oktobra. Najbolje uspeva na vinogradniških legah, na zgornjih delih pobočij in v Primorju.

Chandler

Je križanec med sorto Pedro in selekcijo UC56-224, vzgojen na kalifornijski univerzi Davis. Odžene v začetku zadnje dekade aprila, zato je zmerno občutljiva za pozen spomladanski mraz. Listi so zelo občutljivi za glivično rjavo pegavost, na bujno rastočih mladikah se rad pojavi bakterijski ožig. Občutljivost za orehovo muho je majhna do srednja. Drevo raste srednje bujno. Zarodi zgodaj in obilno rodi, tudi na večini obstranskih brstov. Opraševalke so sorte Fernor, Fernette, Franquette, Meylannaise in Ronde de Montignac. Plod je velik, podolgovat, z lepo, svetlo in gladko luščino.  Izplen jedrca je 44-50 %.  Jedrce je zelo svetlo in se dobro izlušči. Zori v prvi polovici oktobra. Primerna je za vinogradniške lege in Primorje.

Sava

Je slovenska sorta, avtorice Anite Solar. Kot sejanec neznanega izvora je bila odbrana iz lokalne poulacije Zdole pri Krškem in preizkušena v Mariboru, na Poskusnem polju za lupinarje Univerze v Ljubljani. Odžene sredi zadnje dekade aprila, dva dni pred sorto Franquette. Je zelo malo občutljiva do odporna na pozne spomladanske pozebe ter malo občutljiva za orehovo črno in rjavo pegavost in tudi za orehovo muho. Drevo je bujne in čokate rasti, ima razprostrt habitus in gosto obraščeno krošnjo. Oprašujejo jo sorte Ronde de Montignac, Meylannaise, Elit in Parisienne. Ima intermediarni tip rodnosti, rodi srednje do obilno in zelo redno. Plod je srednje velik do velik. Po obliki je podolgovato oglat in ima gladko, rahlo sivkasto svetlo luščino, ki je tesno spojena na šivu. Jedrce je svetlo in se lepo izlušči, izplen jedrca je od 40 do 47 %. Zori konec septembra, v začetku oktobra. Primerna je za vsa pridelovalna območja v Sloveniji.

Krka

Je slovenska sorta, avtorice Anite Solar. Kot sejanec neznanega porekla je bila najdena na domačiji Erjavec v Ivančni gorici in preizkušena v Mariboru, na Poskusnem polju za lupinarje Univerze v Ljubljani. Odžene do devet dni pred sorto Franquette. Je zelo malo občutljiva za zimski mraz in srednje občutljiva za pozne spomladanske pozebe. Za črno in rjavo pegavost oreha je malo občutljiva, za orehovo muho pa malo do srednje. Raste bujno, drevo je gosto obraščeno, ima rahlo pokončen do razprostrt habitus. Cveti homogamno in se opraši s svojim cvetnim prahom. Oprašujejo jo tudi sorte G-139, Franquette, Parisienne in Fernette. Ima lateralni tip rodnosti, zgodaj zarodi in obilno ter redno rodi. Plod je majhen do srednje velik, prikupne okroglaste oblike. Ima svetlo, rahlo brazdasto luščino, ki je čvrsto spojena na šivu. Jedrce je svetlo, se zlahka izlušči in ima preko 50 odstotni izplen. Zori konec septembra. Dobro bo uspevala na vinogradniških legah, v Primorju in na zgornjih delih pobočij v celinski Sloveniji.

Rubina

Je slovenskega porekla, avtorice Anite Solar. Pod številko 32 je bila odbrana iz populacije sejancev sorte G-139 in preizkušena v Mariboru, na Poskusnem polju za lupinarje Univerze v Ljubljani. Odžene 7-10 dni pred sorto Franquette. Je zmerno občutljiva za spomladanske pozebe, zimski mraz pa dobro prenaša. Za orehovo črno in rjavo pegavost ter orehovo muho je malo občutljiva. Rast drevesa je srednje bujna, nekoliko pokončna. Ima intermediarni do lateralni tip rodnosti. Rodnost je srednja. Plod je srednje debel do debel, ovalne oblike z gladko, svetlo in dobro spojeno luščino. Posebnost sorte so jedrca atraktivne rubinastordeče barve. Jedrca se dobro izluščijo in imajo 43-47 odstotni izplen. Zori proti koncu septembra. Sorta je zanimiva kot kulinarična posebnost. V segmentu rdečeplodnih orehov bo zamenjala nemško selekcijo G-1239, ki smo jo doslej razmnoževali v Sloveniji in odžene 10 do 14 dni  pred Rubino. Sadimo jo na bolj zavetne mikrolokacije ali na vinogradniške lege ter v Primorje.

V glavnem uporabljamo dve gojitveni obliki: kotlasto krošnjo in piramido. Za terminalno rodne sorte je primernejša kotlasta krošnja iz treh do štirih ogrodnih vej, ki spiralasto izraščajo iz debla in so po vertikali oddaljene druga od druge kakšnih 10 cm. Deblo je visoko od 1 do 2 m, odvisno od nagiba terena in načina obdelave tal ter velikosti strojev, s katerimi obdelujemo nasad. Lateralno rodne sorte oblikujemo v obliki piramide z močnim vrhom in dvema do tremi etažami ogrodnih vej. Deblo je lahko visoko od 1 do 1,5 m. Na vsaki etaži so od tri do štiri ogrodne veje spiralno razvrščene okrog sredinske osi, ki je podaljšek debla (provodnik). Etaže so po vertikali od 40 do 60 cm oddaljene druga od druge.

Čas rezi

Najprimernejša termina za rez sta konec poletja (konec avgusta in začetek septembra) in sredina pomladi. V poznem poletju oreh najmanj solzi, zaradi česar se drevo zaradi ran, ki jih naredimo z rezjo, ne izčrpava. Takrat redčimo odvečne poganjke pri rodnih drevesih in pri starejših drevesih izrezujemo debelejše veje, ki so nam napoti ali zaradi sence slabo rastejo in ne rodijo.  Mlada drevesa v tem času režemo samo, če razvijejo zelo bujne, več kot meter dolge in gosto olistane mladike, zlasti v spodnjih delih mladih krošenj, ki se zvijejo proti tlom. Da drevo razbremenimo, take mladike prikrajšamo za četrtino. Gojitveno rez običajno opravimo spomladi, tik pred brstenjem ali celo med njim. Takrat korenine že intenzivno črpajo vodo in hranilne snovi, ki se prenašajo navzgor po deblu in vejah vse do poganjkov. Brsti na enoletnih poganjkih so napeti ali se že začnejo odpirati. Pri tem porabljajo vodo in hranilne snovi, zaradi česar drevo le malo solzi. Zimska rez v polnem mirovanju pri orehu ni zaželena, saj spodbuja zgodnejše brstenje, zaradi česar se poveča občutljivost dreves za mraz. Tudi poletno rez izvajamo bolj izjemoma, pri bujno rastočih drevesih konec junija izrežemo mladike, ki rastejo v sredini krošnje.

Vse rane, ki jih povzročimo s škarjami, zamažemo s cepilno smolo, ki naj bi imela dodatek fungicida. Mladi orehovi poganjki imajo velik stržen – votel prostor brez prevajalnih tkiv v sredini. Če ga po rezi ne zaščitimo, bo vanj pronicala padavinska voda in bo vrh odrezanega poganjka propadel.

Tipi rezi

Temeljni ukrep gojitvene rezi je krajšanje enoletnih poganjkov. Z njim dosežemo prerazporeditev rastnega hormona avksina v poganjkih, kar ima za posledico stransko obraščanje. Brez prikrajšanja se poganjek razveja samo v vrhu, v sredini in pri osnovi pa ostane gol, je slabo olistan in šibko raste. Prikrajšujemo tudi starejše, izrojene rodne veje pri lateralno rodnih sortah orehov, s čimer spodbudimo rast novih poganjkov in obnovo krošnje. Drugi ukrep rezi je redčenje, s katerim  izrežemo pregoste poganjke pri njihovi osnovi. Tako spodbudimo k rasti druge, enako stare poganjke, ki imajo lepše mesto v krošnji. Uporablja se v vseh življenjskih obdobjih oreha.

Izvajamo jo od sajenja orehov do starosti pet ali šest let. Z njo spodbujamo rast in damo mlademu drevesu obliko, ki bo v poznejših letih omogočila dobro rodnost. Začnemo jo s prikrajšanjem sadike, ne glede na gojitveno obliko. Sadiko odrežemo 20 cm nad predvideno višino debla. Ta je odvisna od namena pridelave, konfiguracije terena in mehanizacije. V intenzivnih nasadih naj bo deblo visoko od 130 do 150 cm. V ekstenzivnih nasadih, kjer je predvidena košnja travinja ali paša drobnice, pa tudi pri sajenju orehov v drevorede, naj bo deblo visoko 2 m. Tudi na strmem terenu mora biti deblo višje, da spodnje veje krošnje ne lezejo v strmino. Višje deblo je priporočljivo tudi v intenzivnih nasadih, kjer bomo pridelek pospravljali strojno.

Kotlasta krošnja

Primerna je za standardne sorte s terminalnim tipom rodnosti. Oblikujemo jo s krajšanjem enoletnih poganjkov in izrezovanjem mladik, ki rastejo v sredino. Rez ni intenzivna, je pa dobro, da jo delamo dosledno od prvega leta dalje. Tako se izognemo poznejši rezi debelejših vej, ki za sabo pustijo velike rane. Potem ko smo sadiko po sajenju prikrajšali, bo na njenem vrhu pognalo od tri do šest mladik. Tri do štiri, ki so enakomerno razporejene, pustimo, da bodo zrasle v ogrodne veje, druge izrežemo pri osnovi. Če je bila sadika posajena dovolj zgodaj in je imela čez leto dovolj vlage in bila dobro prehranjena z dušikom, bodo v prvem letu zrasli od 30 do 40 cm dolgi poganjki. Naslednjo pomlad jih pred brstenjem prikrajšamo za tretjino do polovico. Na vsakem od prikrajšanih poganjkov bodo zrasli po dva do trije stranski poganjki, ki jih naslednjo pomlad prikrajšamo za tretjino do četrtino. S tem spodbudimo obraščanje in pridobimo stranske poganjke drugega reda (terciarne veje). Enako postopamo še naslednji dve ali tri leta, ko zrastejo še stranski poganjki tretjega in četrtega reda. Stranske poganjke, ki rastejo v sredino krošnje, vedno izrežemo pri osnovi.

Z opisano gojitveno rezjo v petih do šestih letih oblikujemo odprto, ne pregosto in dobro osvetljeno krošnjo v obliki kotla ali vaze. Ogrodne in stranske veje se že četrto ali peto leto po sajenju začnejo obraščati z rodnimi poganjki. Prve plodove pričakujemo pet ali šest let po sajenju.

Piramidna krošnja

Uporabljamo jo za lateralno rodne sorte, ki imajo velik rodni potencial in hkrati manjšo sposobnost vegetativne rasti. Oblikujemo jo z nekajletnim podaljševanjem podaljška debla (provodnika) ter s krajšanjem in izrezovanjem enoletnih poganjkov.

Na sadiki, ki smo jo spomladi prikrajšali na želeno višino, pustimo rasti od štiri do pet poganjkov, druge izrežemo pri osnovi. Najvišje ležeči poganjek privežemo navpično ob količek, da bo zrasel v lep provodnik.  Prvo etažo ogrodnih vej oblikujemo iz spodnjih treh do štirih stranskih poganjkov, ki so običajno bolj položni. Te poganjke naslednjo pomlad pred brstenjem prikrajšamo za četrtino do polovice. Na provodniku oslepimo vse brste na spodnji polovici in odrežemo vrh, pustimo pa štiri do pet brstov pod odrezanim vrhom. S tem dosežemo, da se bo provodnik obrasel samo v zgornjem delu. Tu bodo v drugem letu pognale tri do štiri položnejše stranske mladike (druga etaža ogrodnih vej) in močan pokončni poganjek, ki ga privežemo navpično kot nadaljevanje provodnika in mu odrežemo vrh. Vse druge mladike iz drugega leta prikrajšamo naslednje leto pred brstenjem. Enako oblikujemo tretjo etažo ogrodnih vej. Ko želimo, da se rast drevesa v višino zaustavi, na provodniku pustimo končni rodni brst, ki bo s plodom zaustavil vegetativno rast.

Odraslo drevo piramidne gojitvene oblike je zgrajeno iz močne sredinske osi (debla, ki se podaljšuje v provodnik in konča z vrhom) in dveh do treh etaž ogrodnih vej, ki spiralasto izraščajo iz provodnika. Krošnja ima obliko stožca. Ker imajo lateralno rodne sorte krajši rodni les in so gosteje obraščene od terminalno rodnih, je piramidna krošnja običajno manjša od kotlaste.

Terminalno rodne sorte v tem življenjskem obdobju režemo bistveno manj kot lateralno rodne.

Kotlasta krošnja in terminalno rodne sorte oreha

V tem času izrezujemo pregoste poganjke, zlasti tiste, ki rastejo v notranjost krošnje. Ne krajšamo, saj bi to povzročilo gosto obraščanje z bujnimi poganjki, ki bi dodatno senčili krošnjo. V zasenčenih krošnjah se razvijajo šibki, kratki in tanki poganjki z malo listi, ki slabo rodijo in se v nekaj letih posušijo. Če imamo v krošnji primerno število primarnih in sekundarnih vej, vej višjih redov pa je preveč, jih izrežemo cele. Odrežemo rahlo poševno, čim bližje osnovi, in rano zamažemo s cepilno smolo. Pri nekaterih sortah se veje rade razraščajo v obliki vilic z enakovrednima vzporednima vejama enake starosti. Z izrezovanjem enega od dveh krakov krošnjo dobro razredčimo in spustimo vanjo veliko potrebne svetlobe.

Piramidna krošnja in lateralno rodne sorte oreha

Te sorte so bolj rodne od terminalnih, pri čemer pa trpi njihova vegetativna aktivnost. Ob dobro izvedeni gojitveni rezi imajo v mladosti dobro osvetljene krošnje, ki se lepo obraščajo, z leti pa se zgostijo in senčijo, enoletni rodni poganjki postanejo vse drobnejši in krajši, zaradi česar so tudi plodovi manjši. V nekaj letih se taki poganjki zaradi obremenitve s plodovi in pomanjkanja svetlobe posušijo, zmanjša se tudi kumulativni pridelek drevesa. V takih primerih z rezjo spodbudimo vegetativno rast, da dobimo nove, bujno rastoče poganjke z veliko listne površine. Režemo 4 do 5 cm debele veje približno en meter stran od provodnika. Pri posamezno rastočih drevesih se obnovitvene rezi lotimo postopoma. Prvo leto odrežemo od tri do štiri veje, enakomerno razporejene v krošnji. Enako rez ponovimo čez tri leta. Prikrajšane veje se bodo obrasle s stranskimi poganjki. Močnejše in pokončnejše se bodo hitro odzvale in pognale bujnejše nove poganjke, ki bodo nadomestili odrezane veje. Brsti na novih poganjkih bodo že prvo ali najpozneje drugo leto diferencirali, tako da dobimo pridelek drugo ali tretje leto po krajšanju.

Življenjska doba oreha je dolga od šest do sedem desetletij, preseže lahko tudi sto let. Po nekaj desetletjih se drevesa postarajo, krošnje se zgostijo, v njih je veliko drobnih nekakovostnih poganjkov, veliko se jih zaradi pomanjkanja svetlobe posuši. Zmanjša se tudi velikost plodov. Takšna drevesa je treba pomladiti. Pomladitvena rez pomeni krajšanje ogrodnih vej za tretjino. Nikoli ne skrajšamo vseh ogrodnih vej hkrati, ampak pomlajujemo v večletnem obdobju, da na drevesu ohranimo vsaj nekaj pridelka. Oreh se zelo dobro regenerira. Prikrajšane ogrodne veje se zelo na gosto obrastejo z mladikami, ki jih je naslednjo pomlad treba razredčiti, da zagotovimo prodiranje svetlobe do najnižjih delov krošnje. Pustimo tiste, ki rastejo v smeri ogrodne veje in jo tako podaljšajo ter nadomestijo odrezan starikav in izrojen les. Pri pomlajevanju režemo debele veje, zato je zelo pomembno, da rane zaščitimo pred vlago. Takoj po rezi jih poškropimo z bakrenim pripravkom, in ko se posušijo, jih premažemo s cepilno smolo.

Medvrstni prostor

V nasadih orehov vzdržujemo negovano ledino v medvrstnem prostoru, za kolobarje okrog sadik (mlada drevesa) oziroma pasove v vrstah (rodna drevesa) pa je priporočljivo, da so čisti, brez trave. Če smo zemljišče pred sajenjem preorali, travo posejemo čim prej po sajenju. Uporabimo specialne travne mešanice iz skupin ljuljk, travniških latovk in bilnic, ki dobro prekrijejo površino, so trpežne in dobro prenašajo obremenitve mehanizacije. Travo redno mulčimo, s čimer vnašamo v tla veliko hranil, predvsem dušika, dolgoročno se v tleh povečuje tudi vsebnost humusa. V vlažnih letih mulčimo, ko trava zraste od 30 do 40 cm visoko, v sušnih letih pri 20 do 30 cm višine. Namesto mulčenja se ponekod uveljavlja valjanje trave, pri čemer pustimo, da trava zraste nekoliko višje in jo povaljamo s specialnimi valjarji. Poležena trava tvori nekakšen pokrov, ki zastira tla, v njih zadržuje vlago in na dolgi rok povečuje vsebnost humusa v tleh.

Površina pod krošnjami

Površino okrog sadik vzdržujemo čisto, še zlasti prva leta po sajenju. Najboljša je plitva mehanska obdelava kolobarjev okrog sadik. Plitvo ga okopljemo spomladi pred brstenjem dreves. Tako uničimo plevel in preprečimo, da bi se zemlja zaskorjila. Okopano površino zastremo z zastirko iz pokošene trave ali s kakšnim drugim rastlinskim materialom, na primer narezano slamo. Uporabne so tudi orehove luščine, ki jih pred polaganjem drobno zdrobimo, pa tudi različne ponjave iz platna ali filca, ki se pritrdijo na tla.. Nobena zastirka ne sme biti položena čisto do debla, še slabše je, če z njo zasujemo cepljeno mesto. Za zastirko so še posebno hvaležni mladi orehi na strmih legah, kjer voda po deževju hitro odteče, sadike pa prej kot v ravnini ali na vznožju pobočij trpijo zaradi pomanjkanje vlage v tleh.

Mehansko lahko obdelujemo in zastiramo tla pod krošnjami orehov tudi v odraslem, rodnem nasadu. Obdelan pas naj bo pri mlajših drevesih širok en meter, v odraslem rodnem nasadu pa dva metra. Spomladi ga plitvo obdelamo s frezo. Prvi odkos trave oziroma mulčenje medvrstnega prostora opravimo, ko trava poraste nekoliko višje kot običajno, da dobimo čim več zelene mase, ki jo potem zgrabimo ali z obračalnikom zmečemo na obdelan pas pod orehi. Pri tem pazimo, da s frezo ne poškodujemo debel in z zastirko ne zasujemo cepljenih mest. Takšna oskrba tal je izvedljiva v ravninah, pa tudi na bolj nagnjenih legah, saj z zastirko preprečimo odnašanje zemlje, ki smo jo zrahljali s frezanjem.

Čisto površino pod drevesi lahko od tretjega leta starosti nasada vzdržujemo tudi s herbicidi. Spomladi uporabimo totalni herbicid. Pri mlajših drevesih poškropimo samo kolobar okrog dreves, pri odraslih pa ves pas v vrsti pod krošnjami. Širina herbicidnega pasu se povečuje s starostjo dreves, v odraslem nasadu naj meri 2 m – po en meter na vsako stran debel oz. največ 25 % površine nasada.  Tretiranje s herbicidi je posebno uporabno pred zorenjem plodov, ki morajo pasti na čim bolj čista tla. V tem obdobju je lahko herbicidni pas širok dve tretjini medvrstnega prostora, uporabljamo pa kontaktne herbicide.

Mineralna prehrana

Ustrezni prehrani in rednemu gnojenju orehov je potrebno namenjati stalno skrb, da bo oreh  dobro rastel ter redno in obilno rodil od mladosti do pozne starosti. Vedno gnojimo na osnovi rezultatov analize zemlje. Stremimo za tem, da se čimbolj približamo optimalni založenosti tal z osnovnimi hranili, ki znaša 13 do 25 mg P₂O₅, 25 do 30 mg K₂O in 10 do 15 mg MgO na 100 g tal. Upoštevamo tudi količino hranil, ki jih drevesa vsako leto porabijo za rast in pridelek (preglednica 3).

Preglednica 3: Letni odvzem hranil z različnimi deli oreha sorte Franquette v polni rodnosti. (Vir: Germain in sod., 1999).

Pri načrtovanju gnojenja upoštevamo še količino hranil, ki se bodo sprostila z mineralizacijo ostankov, ki jih pomulčimo (odpadlih listov, odrezanega lesa, posušenih mačic, zelenih lupin), in se bodo reciklirala v nasadu.

Gnojilne norme

Z rednim gnojenjem vračamo tlom s pridelki odvzeta glavna hranila dušik, fosfor in kalij. Z magnezijem in večino mikrohranil z izjemo bora, cinka in železa pa gnojimo le, če po videzu ali z analizo listov ugotovimo njihovo pomanjkanje. Pri določanju odmerkov gnojil si pomagamo z gnojilnimi normami, s katerimi pokrijemo potrebe po hranilih v polni rodnosti nasada (preglednica 4).

Preglednica 4:. Gnojilne norme (kg hranil/ha) v polni rodnosti, 100 orehov/ha. Pridelek suhih plodov v luščini (Solar, 2019).

Poleg mineralnih gnojil je v nasadih oreha dobrodošla tudi raba organskih gnojil, še posebej v tleh, revnih s humusom in na plitvih ali lahkih tleh. Za vzdrževanje ugodne vsebnosti humusa uporabimo 8-10 t hlevskega gnoja na ha, za dvig humusa za 0,1 % pa je potrebno 15 ton zrelega hlevskega gnoja na ha. Da se izognemo izpiranju hranil v podzemne in površinske vode, hlevskega gnoja ne uporabljamo med 1. decembrom in 15. februarjem.

Listno (foliarno) gnojenje

Poslužujemo se ga kot dopolnilo talnemu gnojenju v primeru, da neustrezna reakcija tal onemogoča ali omejuje sprejem hranil po koreninah, kadar je v tleh zelo majhna koncentracija dostopnih hranil ali če je kateri od elementov blokiran zaradi prevelike vsebnosti nekega drugega elementa. V  najintenzivnejših nasadih lateralno rodnih sort oreha je priporočljiva redna uporaba foliarnih gnojil (3 – 5 aplikacij letno), sicer pa jih najpogosteje uporabljamo v neugodnih vremenskih razmerah, ko so tla prehladna ali presuha ali premokra in je v njih sprejem hranil slab, pa tudi,  kadar so drevesa v slabi kondiciji zaradi zmrzali ali po toči ali kadar nastanejo poškodbe korenin. Kutikula listov oreha, ki vsebuje veliko voskov za zaščito pred izsušitvijo, je najtanjša spomladi, zato je v tem času foliarno gnojenje najučinkovitejše. Izvajamo ga tudi poleti, zlasti če je v daljših sušnih obdobjih zaradi pomanjkanja vode mineralna prehrana skozi tla neučinkovita. Jeseni pa s foliarnim gnojenjem dodamo hranila za povečanje rezerv v poganjkih in koreninah, pa tudi za boljši zgodnji razvoj v naslednjem letu.

Škropimo pri temperaturi pod 25 ^oC, najbolje pri oblačnem vremenu in zvečer, ko je listje dolgo vlažno in je absorbcija hranil največja. Da se izognemo ožigom na listih, dosledno upoštevamo navodila proizvajalca glede koncentracij in mešanja s fitofarmacevtskimi sredstvi. Ker z enkratnim nanosom dodamo samo manjšo količino letne potrebe po določenem hranilu, je v kritičnem obdobju potrebno več zaporednih nanosov. Škropimo, ko opazimo znamenja pomanjkanja posameznih hranil, še bolj učinkovita je preventivna raba, s katero omilimo posledice morebitnih stresnih  dejavnikov.

Pri orehu se dobro obnese spomladansko škropljenje s pripravki na osnovi bora in cinka za boljši razvoj cvetov, oploditev in diferenciacijo, v sušnih pomladih dodajanje dušika skozi list, spomladi in poleti pa uporaba kombinacije elementov kot so Ca, Fe, Co, Cu, Mo, Mn, Mb. Foliarni dušik uporabimo tudi jeseni, za povečanje rezervnih metabolitov v lesu in koreninah za rast v prihodnjem letu. Mlade, bujno rastoče orehe pozno poleti dva do trikrat poškropimo s K- in P-listnimi gnojili za boljšo olesenitev poganjkov. Na notranjo kakovost plodov dobro vpliva dognojevanje s kalcijem.

Za listno gnojenje je na voljo cela vrsta komercialnih pripravkov z različnimi kombinacijami htanil. Za oskrbo z dušikom lahko uporabimo tudi ureo, pri čemer ne smemo prekoračiti priporočene koncentracije 2 %. Med cvetenjem oreha je ne uporabljamo, ker lahko povzroči ožige cvetov, preveriti pa je treba tudi vsebnost biureta, ki ne sme prekoračiti 1 %.

Poleg listnih gnojil vse pogosteje uporabljamo tudi sredstva za krepitev rastlin in biostimulatorje, ki pomagajo ob napadih bolezni in škodljivcev, delujejo kot biostimulatorji rasti in razvoja in pomagajo premagovati razne stresne situacije. Mednje spadajo huminske in fulvične kisline, pripravki iz alg, mikrobni ali kemični hidrolizati rastlinskih ali živalskih substratov, rastlinski izvlečki, kompostni čaji, homeopatski pripravki, zeolit itd. Pri oskrbi oreha jih dodajamo listnim gnojilom in sredstvom za varstvo rastlin, da zmanjšamo stroške aplikacije. Najbolj pogost je primer uporabe aminokislin in alg v spomladanskem času, zlasti v letih z neugodnim temperaturnim režimom v času brstenja in cvetenja. Znana je tudi uporaba kaolina za varstvo pred orehovo muho.

Fertigacija (gnojenje z namakanjem)

Orehe lahko prehranjujemo tudi s pomočjo zalivanja (mladi nasadi) oz. namakanja. V mladih nasadih gnojila raztopimo v potrebni količini vode in zalijemo drevesni kolobar nad koreninami ali pa hranilno raztopino z mikrorazpršilci razpršimo neposredno v vrste pod drevesa. Po zalivanju je priporočljivo plitvo prekopati zemljo okrog sadik, da se ne zaskorji. Gnojenje z namakanjem je primerno za najintenzivnejše nasade in najzahtevnejše sorte. Še posebej koristno je na lahkih tleh, kjer se hranila hitro izpirajo. Za to potrebujemo kapljični namakalni sistem. Uporabljamo samo v vodi popolnoma topna gnojila, največkrat na osnovi dušika, pa tudi magnezija, fosforja in kalija. Začnemo spomladi pred brstenjem in končamo septembra po spravilu plodov. Gnojimo vsak teden, enkrat ali dvakrat, v zelo majhnih odmerkih. V vsej rastni dobi vnesemo v tla za tretjino do polovico manj hranil kot pri talnem in listnem gnojenju skupaj.

Apnjenje

Tla se zakisajo zaradi izpiranja bazičnih hranil in odvzema baz s pridelki, pa tudi zaradi kislih padavin in fiziološko kislega delovanja številnih mineralnih gnojil. pH vrednost tal kontroliramo vsakih pet let. Kadar je pod 5,5 (lahka tla) oz. pod 6,5 (težka tla), je treba tla apniti. Apnjenje izboljša strukturo tal, vpliva na boljšo dostopnost vode v tleh in na izmenjavo plinov. Je tudi vir kalcija in magnezija, poveča dostopnost dušika, fosforja, kalija in magnezija. Z apnjenjem se izboljša kakovost humusa in odstrani presežek organskih kislin ter kopičenje toksičnih aluminijevih in železovih spojin. Omogoča tudi živahnejše življenje talnih organizmov in spodbuja mineralizacijo organske snovi. Za t.i. meliorativno apnjenje tal v nasadu oreha uporabimo na lahkih tleh 2,5 t apnenca/ha, na težkih tleh pa 5-7 t.

Pomen vode za rast in razvoj oreha

Oreh je velik porabnik vode in zahteva primerno vlažna tla od pomladi do jeseni. Če nastopi suša že spomladi, začnejo korenine rasti bolj zgodaj. Ne  razraščajo se v horizontu, ki je najbolje preskrbljen s hranili, ampak rastejo globlje, kjer iščejo vodo. Ker je v globljih plasteh manj hranil, so drevesa slabše prehranjena. Ob spomladanski suši hitreje vzbrstijo, zaradi česar so bolj občutljiva za morebitni poznejši mraz.  Z vodo podhranjeni orehi imajo pelodna zrna slabše kalivosti, se slabo oprašijo in oplodijo, plodovi so manjši in slabše kakovosti. Poganjki so krajši in tanjši, imajo kratke internodije in manjše liste. Pomanjkanje vode v juniju in juliju slabo vpliva na velikost plodov in diferenciacijo cvetnih brstov. Ob pomanjkanju vode od sredine julija dalje bodo jedrca slabo napolnila luščine, izplen bo majhen, jedrca lahko celo nehajo rasti, tako da ostanejo deloma zakrnela ali zgrbančena.

Zlasti neugodna so velika nihanja v preskrbi z vodo. Če kratkotrajni suši sledi obdobje z veliko padavinami, drevesa podivjajo v rasti, kar moteče vpliva na diferenciacijo brstov in razvoj plodov. Če se sušna obdobja ponavljajo, se lahko spremeni letni ciklus rasti in med spomladansko in poletno rastjo poganjkov ni premora. Suša poleti lahko povzroči novo rast jeseni, zaradi česar se zavleče pozno v jesen in se rastna doba konča zelo pozno. Pri predolgo aktivnih drevesih mladike dolgo obdržijo liste in slabo olesenijo. Zato so zelo občutljivi za poznojesenski in zimski mraz in radi pozebejo. Če jih preseneti zgodnji sneg, se lomijo poganjki in veje. Pomanjkanje vode pri orehu povzroči tudi izpad pridelka, kar se najbolj odraža v manjših plodovih, slabšem izplenu jedrc in manjšem kumulativnem pridelku. V sušnih letih na listih oreha rado pride do prerazmnožitve rdeče sadne pršice.

Škodo povzroči tudi presežek vode v tleh, še zlasti, če so plitva z neprepustnimi plastmi ali imajo visoko podtalnico. Zaradi zastajanja vode po obilnem deževju se v tleh zmanjša zračnost, ob pomanjkanju kisika se zmanjša dihanje korenin, zaustavita se njihova rast in razvoj. Navzven se težave s čezmerno vlago v tleh pokažejo s porumenelimi listi in odpadanjem starejših listov. Če voda zastaja večkrat v letu in traja več kot nekaj dni, orehi tudi propadejo, zlasti v prvih letih po sajenju. Ob pogostem in dolgotrajnem zastajanju vode v območju korenin se lahko pojavijo tudi  okužbe s koreninskimi boleznimi, kot je fitoftora (Phytophthora).

Mlada drevesa in oskrba z vodo

Mlada drevesa lahko zadovoljivo oskrbimo z vodo, tako da jih občasno zalivamo. Začnemo že ob sajenju, ko vsako sadiko zalijemo z 10-20 l vode, odvisno od velikosti sadilne jame. Zalivanja zlasti ne zanemarimo pri spomladanskem sajenju. Med letom spremljamo količino dežja in stanje v nasadu. Zemlja v drevesnem kolobarju se ne sme nikoli izsušiti. Če se površina zaskorji, pride do kapilarnega dviga vode v tleh, zaradi česar se voda še hitreje izgublja z območja korenin. Zalivamo z 10 -20 l vode/sadiko, bolje bolj poredko (odvisno od količine dežja) kot z manjšo količino vode in pogosteje.

Namakanje

V Sloveniji imamo z namakanjem orehov zelo malo izkušenj. Letne količine padavin bi v glavnem  zadoščale za potrebe orehov po vodi. Ker pa so padavine neenakomerno razporejene čez leto, se v kritičnih razvojnih fazah pogosto pojavlja večje ali manjše pomanjkanje vode v tleh. Zato je uvedba namakanja v nasade orehov smiselna, še posebej v najintenzivnejših nasadih z lateralno rodnimi sortami. Ima dopolnilni značaj in omogoča, da pridelujemo vsako leto količinsko in kakovostno izenačen pridelek, ne glede na nihanja količine padavin iz leta v leto.

Tuje izkušnje kažejo, da namakanje pozitivno vpliva na prijem in začetno rast mladih dreves. V nasadih, ki so dobro oskrbovani z vodo, so hranila v talni raztopini bolje dostopna drevesom, boljši je učinek gnojenja. Drevesa hitreje vstopijo v rodnost, pridelki so stalnejši in zato večji v daljšem časovnem obdobju. Kakovost plodov je boljša: plodovi v luščini so večji in težji, jedrca so polno razvita in težja. Namakanje vpliva tudi na manjšo konkurenco za vodo in hranila med travo v medvrstnem prostoru in orehi.

Načrtovanje namakanja in vodno dovoljenje

Načrtovanje in gradnja namakalnega sistema sta tehnološko in finančno zelo zahtevna, zato se je treba pri pripravi dokumentacije in tehnološkega dela projekta posvetovati s strokovnjaki. Enako skrb kot načrtovanju namakalnega sistema je potrebno posvetiti tudi izvajanju namakanja.

Osnova namakalnega sistema je vodni vir, ki je lahko vodotok, podtalnica ali akumulacija. Za izkoriščanje teh virov je treba pridobiti vodno dovoljenje in različna soglasja, ki jih izdela ARSO (Agencija Republike Slovenije za okolje), samo odločbo o uvedbi namakanja pa izda Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vodnega dovoljenja ne potrebujemo, samo če vodo zberemo s površinskim odtokom, ko je še razpršen in še ne oblikuje struge. Sicer pa dokumentacija zagotavlja, da z namakanjem ne bomo posegali v že podeljene pravice drugih uporabnikov vode in, kar je še posebno pomembno, ne bomo povzročali negativnih vplivov na okolje. Pretirano namakanje namreč spira hranila iz talnega profila in povzroča obremenitev podtalnice, povzroča pa tudi zastajanje vode v tleh, kar lahko privede do propadanja korenin. Postopek pridobitve vse dokumentacije ni ravno preprost in zahteva svoj čas. Podrobno je opisan v knjižici Postopek pridobitve dovoljenj in soglasij za namakalni sistem (Čuden Osredkar in Pintar, MKGP, 2003).

Oprema za namakanje

Namakalni system je sestavljen iz črpališča, glavnega in razvodnega cevovoda, namakalne linije in armature. Na črpališču je črpalni agregat in, če gre za kapljično namakanje, tudi kontrolna glava. Črpalni agregat ni potreben pri zadostni višinski razliki med črpališčem zgoraj in namakano površino spodaj. Glavni ali primarni cevovod  pripelje vodo do namakalne parcele. Namakalne linije z razpršilci ali kapljači so lateralni ali terciarni vod, ki in pripeljejo vodo do dreves.  Upravljanje namakalnega sistema omogoča armatura, h kateri spadajo hidranti, zasuni, ventili, regulatorji tlaka in pretika, odzračevalniki itd.

Vrste namakanja

– Kapljično namakanje: za namakanje orehov je najprimernejše kapljično namakanje, s katerim drevesom z vsakim namakanjem dovedemo toliko vode, kolikor je potrebujejo, in sicer večkrat (vsak dan ali vsake dva dni) v manjših odmerkih. Namakalne cevi tečejo vzdolž vrst. Položene so lahko po površini tal, lahko so vkopane na globini 20 cm ali pa so napeljane skozi krošnje dreves, tik nad deblom. Zaradi velikosti krošnje in koreninskega sistema se pogosto uporabljata dve cevi, vsaka po eni strani debla, na razdalji 1-2 m. Z namakanjem vzdržujemo sklenjen pas vlage v tleh pod krošnjami. Za to mora biti kapljačev dovolj, na ceveh morajo biti primerno oddaljeni drug od drugega. V glinastih tleh, kjer se voda dobro pomika v horizontalni smeri, bo kapljačev manj, razdalje med njimi pa večje kot v peščenih tleh, kjer se voda pomika bolj vertikalno. Na glinastih tleh kapljači delujejo pri nizkih delovnih pritiskih, zato je kapljično namakanje glinastih tal energijsko manj zahtevno, namakalne linije pa daljše kot pri peščenih tleh. V mladih nasadih oreha imajo nadzemni sistemi po en kapljač na vsaki strani drevesa, z leti in rastjo krošenj se v cev vgradi po en do dva dodatna kapljača na vsaki strani debla.

Prednost kapljičnega namakanja je v tem, da z njim ne močimo listov in ne povečujemo možnosti za pojav glivične in baterijske pegavosti. Pomanjkljivost pa je, da se lahko zamašijo kapljači, zlasti če je namakalna linija nameščena v zemlji. Zato je nujna uporaba filtrov, ki morajo biti nameščeni ob črpališču vode, pa tudi na začetku terciarnega cevovoda na parceli.

– Namakanje z mikrorazpršilniki: tudi tu namakamo samo tla pod krošnjami, kjer se razprostira največ korenin, in to večkrat po malo. Razpršilniki so nameščeni na fiksni cevi, ki je vkopana vzdolž vrste v nasadu. Njihov domet je od 2 do 5 m. Število razpršilnikov je odvisno od njihovega dometa in od razdalje med drevesi oziroma grmi v vrsti. Običajno imamo na vsako drevo pritrjena po dva mikrorazpršilnika, po enega na vsaki strani debla. Pri terminalno rodnih sortah, ki so posajene na 8 do 10 m v vrsti, imamo med dvema drevesoma dva mikrorazpršilnika z dometom 2 m. Od debla morata biti oddaljena 2,5 m, da voda ne prši po deblu in koreninskem vratu dreves. Za lateralne sorte, ki rastejo v vrsti od 6 do 7 m narazen, zadošča med dvema drevesoma po en mikrorazpršilnik z dometom 5 m. Ta način namakanja je preprost za uporabo in se dobro približuje naravni oskrbi dreves z vodo. Ker so mikrorazpršilniki nameščeni pod krošnjami dreves, je majhna tudi nevarnost za pojav bolezni. Pomanjkljivost pa je, da lahko nasad obdelujemo samo po dolgem, med vrstami, prečni prehod z mehanizacijo pa je otežen zaradi mikrorazpršilnjikov, ki so običajno nameščeni 25 cm nad tlemi.

Praksa pri namakanju

Količina vode za namakanje je odvisna od tal, padavin in načina namakanja. Orehe, ki rastejo na lahkih peščenih tleh,  namakamo vsak dan, na težjih glinastih tleh pa vsak drugi ali tretji dan, pri čemer mora biti obrok ustrezno večji kot ob vsakodnevnem namakanju. V Franciji, kjer imajo glavna pridelovalna območja orehov okrog 950 mm padavin na leto, ugotavljajo, da orehov nasad v polni rodnosti porabi 4300 m³ vode/ha/leto. Od 65 do 70 % vode pride v nasad z dežjem in vodno rezervo v tleh, od 30 do 35 % (1200 do 1500 m³/ha/leto) pa jo dodajo z namakanjem. Mlade orehove nasade s 100 drevesi/ha namakajo s 100 m³ vode/ha v prvem letu do 1000 m³ vode/ha v desetem letu.

Splošno velja, da moramo z namakanjem drevesom dodati vsaj toliko vode, kot so jo izgubili z izhlapevanjem. Sicer pa je pri določitvi tehnologije namakanja nujno sodelovati z izkušenim agronomom, strokovnjakom za to področje.

Pri orehu povzroči največ škode poznospomladanska pozeba, ki se pri nas dokaj pogosto pojavlja konec aprila in vse do sredine maja, ko sodobne sorte že ozelenijo. Če se temperatura zraka v tem času spusti pod ledišče in ohladitev traja nekaj ur, pozebejo vsa zelena tkiva (mladike, prvi listi in cvetovi), ki v tem času vsebujejo okrog 90 % vode in so izjemno občutljiva na mraz. Do pozebe lahko pride tudi jeseni, ob nenadnih vdorih mrzlega zraka konec oktobra ali novembra. Škodo povzroči na drevesih, ki so bujno rasla pozno v jesen, zelo pozno odvrgla liste in imajo slabo olesenele enoletne poganjke. V obdobju fiziološkega mirovanja pozimi orehi niso posebno občutljivi za mraz in prenesejo tudi do – 30 ^oC. Zimska pozeba pa lahko nastane v januarju ali februarju, če se temparature zraka po predhodnem neobičajno toplem vremenu spustijo na –15 do –20 ^oC. V topli zimi začnejo korenine hitro rasti ali pa sploh ne preidejo v zimsko mirovanje. Zgodaj se začne tudi aktivnost v nadzemnih delih dreves, kjer so najobčutljivejši  terminalni brsti, ki so po navadi rodni in se začnejo razvijati prej kot stranski. Še zlasti občutljive so zgodnje sorte. Če so drevesa ob ohladitvi že zelo »v soku«, pozebejo celi enoletni in tudi večletni poganjki ali kar polovica krošenj, v najhujših primerih ali kadar se podobne razmere pojavijo več let zapored, se lahko posuši celo drevo.

Preventivni ukrepi pred pozebo

Osnovni ukrep je izbira ustrezne lege za nasad. Orehe posadimo na nagnjene površine z dobrim zračnim režimom. Izogibamo se zaprtih dolin, kotanj in vznožij pobočij, kjer se odlaga in zadržuje hladen zrak. Sadimo pozne sorte, ki uidejo spomladanskim pozebam. Pomembno je ustrezno gnojenje. Posebno pozorni smo pri gnojenju z dušikom, da spomladansko dognojevanje oporavimo do konca junija, jeseni pa dodamo največ do četrtine letne doze. K prezimni trdnosti dreves prispeva tudi pravočasno in redno gnojenje s kalijem. Na južnih, zelo izpostavljenih legah se dobro obnese premazovanje debel z apnenim beležem ob koncu zime. Premaz odbija svetlobo in onemogoča premočno segrevanje, s tem pa prezgodnji začetek spomladanske rasti ali celo sončne ožige debel, zlasti pri mladih drevesih. Pri njih lahko debla ovijemo s čvrstim papirjem ali slamo, ki ju moramo spomladi odstraniti še preden se dobro ogreje, da se ne zarodijo miši. Mlade orehe zavarujemo že z opornimi količki, ki jih še pred sajenjem postavimo na južno stran.

Z ukrepi aktivne zaščite pred pozebo, med katere spadajo klasično oroševanje nad krošnjami dreves, oroševanje nad oziroma pod krošnjami z mikrorazpršilniki, ogrevalni sistemi, parafinske sveče, vetrnice, helikopterji, dimljenje in megljenje nasadov, imamo pri orehu malo izkušenj. Ker drevesa segajo tudi do 10 m visoko in imajo krošnje zelo velike prostornine, bi za klasično oroševanje potrebovali ogromno vode in zelo visoke konstrukcije. Primernejše bi bilo oroševanje pod krošnjami z mikrorazpršilniki. Za to potrebujemo namakalni sistem iz cevi, ki so speljane skozi osnove krošenj vzdolž vrste. Na te cevi se pritrdijo navpične plastične cevke, nanje pa mikrorazpršilniki z utežmi, ki razpršilnike stalno držijo v navpični legi. Potrebujemo še suhi termometer, ki ga namestimo od 20 do 30 cm nad tlemi. Ko termometer pokaže 0 ^oC, je čas za začetek oroševanja. Močijo se samo zatravljena tla v nasadu. Oroševati prenehamo, ko suhi termometer v bližini nasada kaže vsaj 1 ^oC. Tak sistem je primeren za nasade v ravninah ali na blagih nagibih, bi ga pa bilo treba podrobneje preizkusiti v praksi. Za varstvo orehov pred pozebo bi prišle v poštev še vetrnice, medtem ko so druge metode manj primerne zaradi velikih dimenzij dreves.

Agrotehnični ukrepi za ublažitev posledic pozebe

Spomladanska pozeba oreha ima za posledico manjši pridelek ali celo popolni izpad pridelka. Prizadeta drevesa je kljub tema oskrbovati, da si čimprej opomorejo. Rane, ki so nastale zaradi pozebe, spomladi obrežemo in zgladimo ter premažemo s cepilno smolo. Oreh se zelo dobro regenerira, tako da lahko po pozebi pričakujemo bujno vegetativno rast. Da je ne bi še dodatno spodbujali, gnojimo s tretjino manj dušika kot običajno. Za dobro diferenciacijo rodnih brstov drevesa dva- do trikrat poškropimo s pripravki na bazi aminokislin in mikroelementov, posebej pomembna sta bor in cink. Bujno rastoče mladike tudi zavarujemo pred boleznimi, za kar uporabimo tekoča listna gnojila z velikim deležem bakra. Poganjki in veje, ki so pozebli, se med letom bujno in gosto obrastejo. Da se krošnja ne zgosti preveč, pregoste mladike poleti razredčimo, tako da jih odrežemo pri osnovi, še preden olesenijo.

Če pozebejo debelejše ali celo ogrodne veje, jih prikrajšamo še nekaj cm v zdravo tkivo in iz novih mladik v nekaj letih vzgojimo nadomestni les. Pri pozebi sadik v prvem ali drugem letu po sajenju običajno preživi še kakšen brst nad koreninskim vratom. Mladiko, ki se razvije iz njega, med letom privežemo navpično ob oporni količek, jo zavarujemo pred divjadjo in iz nje vzgojimo nov nadzemni del sadike.

Toča za oreh ni tako nevarna kot za večino drugege sadnega drevja. Škodo povzroča na listih, na plodovih pa, če pade zgodaj spomladi med cvetenjem ali takoj po njem in dokler luščine ne olesenijo. Pozneje so ranjene zelene lupine. Če so poškodbe velike, je mogoče, da se jedrca na prizadetem delu ne bodo razvijala normalno in bodo ostala zakrnela. Na ranah se lahko naselijo saprofitske glive in plesni, zato drevesa preventivno poškropimo z bakrovim pripravkom ali fungicidom. Resno škodo pa lahko toča povzroči na mladikah in lesu, zlasti na mladih drevesih. Če so rane plitve in je prizadeto samo lubje, čim prej uporabimo baker. Če pa rane zavzamejo več kot tretjino poganjka po debelini in se zajedajo globoko v les vse do stržena, je take poganjke najbolje odrezati do zdravega. Da se drevesa bolje obrastejo, jih je priporočljivo dva- do trikrat poškropiti s pripravki, ki vsebujejo aminokisline in alge, tla pa dognojiti z dušikom. Poleti je treba nove mladike razredčiti, da nova krošnja ni pregosta in slabo osvetljena. Če so močno prizadeta mlada drevesa, jih je najbolje čim prej zamenjati z novimi.

Orehi dozorijo približno 20 tednov po cvetenju, od sredine septembra do druge polovice oktobra. Plodovi so tehnološko zreli, ko poči zelena lupina in luščina z jedrcem pade na tla. V zrelem orehu porjavijo tudi notranje pregrade, ki delijo obe polovički jedrca. Če so noči hladne, meglene, z nekaj dežja, zelene lupine popokajo hitreje kot v toplih in sušnih jesenih, ko se orehi dolgo obdržijo na drevesih, zaradi česar imajo temnejša jedrca in so bolj izpostavljeni plesnim. Nagnjenost k pokanju lupin in hitrosti izpadanja je tudi sortna lastnost, ki ne vpliva samo na hitrost zorenja, ampak tudi na kakovost plodov.

Dozorevanje orehov je postopno, najprej dozorijo plodovi na obodu krošnje, potem še v notranjosti in na vrhu. Tehnološko zreli plodovi popadajo na tla. Nikoli jih ne klatimo z dreves, da ne bi poškodovali poganjkov. Tudi jih ne trgamo, še zlasti ne, preden so dozoreli. Prezgodaj obrani plodovi imajo visoko vsebnost vlage, zaradi česar jih je treba sušiti dlje kot običajno, pa tudi njihova kemična sestava je osiromašena. Zadnje dva do tri tedne pred zrelostjo namreč v jedrcih strmo naraste vsebnost olja in se spreminja sestava koristnih maščobnih kislin, že vse od sredine poletja pa se zmanjšuje vsebnost topnih sladkorjev in beljakovin.

Priprava tal pred spravilom pridelka

Pred zorenjem je potrebno ustrezno pripraviti tla pod krošnjami. Biti morajo čista in čim bolj ravna in gladka. Če je zatravljena vsa površina v nasadu, pred zorenjem plodov travo pomulčimo kar se da nizko. Ko poberemo prvi del plodov, mulčenje ponovimo. Če zreli orehi padejo z dreves v visoko travo, ki je zaradi jutranje rose dolgo vlažna, bodo luščine zelo hitro začeli plesneti. Zatravljen nasad še bolje pripravimo z uporabo herbicida. Dva tedna pred zorenjem uporabimo kontaktne pripravke, ki do odpadanja plodov uničijo nadzemne dele trave in plevele. Po pravilih integrirane pridelave lahko v tem obdobju s herbicidom poškropimo 2/3 tal v nasadu. Tako bodo vsi plodovi padli na čista tla.

Spravilo pridelka

Plodove oreha pobiramo ročno, s posebnimi pripomočki ali s specialno mehanizacijo. Ročno spravilo pride v poštev pri posameznih drevesih in manjši nasadih. Pobiramo redno, pogostost je odvisna od vremena. V lepi, suhi jeseni in pri dobro pripravljenih tleh opravimo prvo pobiranje, ko je na tleh 20 % plodov, drugič, ko jih odpade 60 %, in preostalih 20 % ob koncu zorenja. Če se zorenje začne po dolgotrajnem deževju, začnemo pobirati takoj, ko odpadejo prvi plodovi, in nadaljujemo vsake dva dni. Ročno spravilo si lahko olajšamo s posebnimi pripomočki, kot so bobnasti pobiralci iz nerjaveče žice na dolgih ročajih ali  potisni valjasti pobiralniki na kolesih.

Specialna mehanizacija za spravilo orehov vključuje tresilnik, zgrabljalnik in sesalnik oz. pobiralnik plodov. Nakup linije je smiseln pri velikih nasadih, ki ležijo na ravninah ali rahlo nagnjenih površinah. Tresilnik je hidravlični traktorski priključek, s katerim stresemo posamezne ogrodne veje ali celo drevo. Tresenje se opravi, ko je napokanih 5 % zelenih lupin in ga ponovimo čez teden do 10 dni, odvisno od vremena in hitrosti dozorevanja. Sledi pobiranje plodov. Uporabljamo kombinirane pobiralnike, ki plodove pometejo pod sabo, posesajo in transportirajo do čistilca, od tam pa do zbiralnika – zaboja na koncu stroja. Drugi način je, da z rotacijskimi zgrabljalniki ali z  zgrabljalniki, ki delujejo kot tračni obračalniki za seno, najprej plodove spravimo v medvrstne prostore in jih nato posesamo.

Čiščenje

Nabrane orehe operemo, še zlasti, če smo jih pobirali po deževnem vremenu, saj so luščine blatne, drži se jih tudi nervatura zelene lupine. Razprostremo jih po kovinskih mrežastih pladnjih in oprhamo z močnim curkom vode. Operemo jih lahko tudi v gradbenem mešalcu. Pranje mora biti opravljeno zelo na hitro, da luščine ne bi sprejele preveč dodatne vode, kar bi podaljšalo čas sušenja. Če smo pri ročnem spravilu pobrali tudi nekaj orehov v zeleni lupini, jih za kakšen dan pospravimo na kup in pokrijemo s ponjavo. Lupina se bo zmehčala in odstopila od luščine.

Pri strojnem spravilu zaradi močne sile tresenja na tla popada veliko plodov v zeleni lupini. Odstranimo jo v posebnih horizontalno vpetih pralnikih, hulerjih. Za manjše pridelke so primerni manjši pokončni pralniki, ki so na notranji strani obdani z ostro kovinsko mrežo ali konicami, ob katere se plodovi v lupinah drgnejo ob stalnem dotoku vode.

Sušenje

Je zelo pomembna faza dodelave orehov, ki v tehnološki zrelosti, ko jih pospravimo iz nasada, vsebujejo 30 do 40 % vlage. Če bi jih skladiščili pri tej stopnji vlage, bi v zelo kratkem času začele plesneti luščine in jedrca, v njih bi potekli kvarni procesi, jedrca bi potemnela ter postala žarka in povsem neužitna. Zato jih je potrebno v čim krajšem času posušiti na 10 do 12 % vlage (celi orehi) oz. 6 do 8 % (jedrca).

Manjšo količino plodov lahko posušimo po naravni poti v prostorih, ki so dovolj zračni in je v njih omogočeno stalno kroženje zraka. Zavarovani morajo biti pred glodavci, ptiči, kunami in drugimi nepovabljenimi gosti. V plasti imamo lahko po tri plodove, tako da orehe sušimo od 10 do 12 cm na debelo. Prvi teden plodove enkrat na dan premešamo, da čimprej izgubijo površinsko vlago. Takšno sušenje traja do enega meseca, odvisno od začetne vlažnosti plodov in vremena oz. vlage v ozračju

Večji pridelki zahtevajo umetno sušenje v posebnih sušilnicah, v katerih se plodovi posušijo v dveh do treh dneh po spravilu. V zelo deževnih jesenih lahko traja umetno sušenje tudi štiri dni. Sušenje temelji na principu prehoda toplega zraka skozi sloj plodov in poteka v dveh fazah. V predsušenju, ki traja 10 ur in je zrak, ki potuje skozi plast orehov, ogret na 25 do 30 ^oC, izgubijo plodovi približno tretjino odvečne vlage. V naslednjih urah je glavna faza sušenja, pri kateri temperaturo dovedenega zraka povišamo za 5 ^oC. Še bolj kot temperatura je pomemben pretok zraka, ki potuje pri sušenju skozi plodove in se ob tem nasiti z vlago. Zračni pretok mora znašati 1300 do 2500 m³ na uro za 1 m² površine sušilnice in 1 meter visok sloj orehov. Nasplošno pri nižjih temperaturah sušenja uporabljamo večji pretok zraka in nasprotno. Pri glavnem sušenju se pogosto prakticira ciklično sušenje z vmesnimi odmori, tri ure sušenja in tri ure prekinitve. S tem se poveča energijska učinkovitost procesa.

Kalibriranje

Je razvrščanje celih orehov po velikosti. Opravimo ga zaradi lažjega luščenja, saj večina strojev zahteva predkalibrirane plodove, pa tudi zaradi zahtev trga, kjer kaliber zelo vpliva na tržno ceno orehov v luščini. Za hitro presojo pridelka po velikosti uporabimo priročne lesene ali kovinske kalibratorje, sicer pa poteka kalibriranje s pomočjo specialne opreme. Kalibriramo na dva mm natančno, od 27 mm do 36 mm.

Luščenje

Pri luščenju najprej stremo olesenelo luščino, zatem jedrce ločimo od luščine in od jedrnih pregrad. Zaželeno je, da se plodovi z lahkoto izluščijo in dobimo dve celi polovički. Takšna jedrca imajo dobro ceno, ker so lepa na pogled, so pa tudi obstojna, ker jih obdaja cela povrhnjica (kožica), ki jih varuje pred zrakom in svetlobo, s tem pa tudi pred kvarjenjem. Ker je skladiščenje plodov v luščini energijsko manj zahtevno in cenejše od skladiščenja jedrc, celi plodovi pa manj dovzetni za kvarjenje od jedrc, ne izluščimo vsega pridelka hkrati, če le imamo dobro skladišče za cele plodove. Ko dobimo naročilo za jedrca ali jih želimo porabiti sami, izluščimo ustrezno količino in še nekaj za zalogo.

Luščenje poteka ročno ali strojno. Ročno luščenje je zamudno, zahteva kar nekaj spretnosti in rutine, pa tudi potrpežljivosti. Mehanizirano luščenje poteka z večjimi ali manjšimi stroji. Nekateri izmed njih samo zdrobijo luščino, drugi tudi odpihnejo luščine in pregrade ter na koncu zberejo jedrca in jih tudi kalibrirajo v frakcije cele polovičke, četrtinke, in drobir. Zelo priročni so stroji, za katere plodov ni treba vnaprej kalibrirati, sicer pa večina komercialnih luščilnikov zahteva predkalibrirane plodove.

Skladiščenje

Z ustreznim skladiščenjem poskrbimo, da orehi ohranijo svojo senzorično in prehransko vrednost, kot so jo imeli po spravilu in sušenju.  Če jih prodamo oz. porabimo v jesenskem ali zimskem času, jih lahko hranimo v hladnih prostorih, kot so shrambe, garaže, podstrešja, pri temperaturi od 5 do 10 ^oC (jedrca) oz. od 15 do 20 ^oC (plodovi v luščini). Ko se zunaj otopli, postanejo taka skladišča neprimerna. Zato plodove, ki jih prodajamo od pomladi pa vse do naslednje letine, skladiščimo v hladilnicah. Te so lahko navadne, z atmosferskim zrakom pri temperaturi 5 ^oC in zračni vlagi od 60 do 65 %. Za dolgotrajno skladiščenje so primernejše hladilne komore s kontrolirano atmosfero z 1 %  kisika in 99 % dušika.

Skladiščimo lahko plodove v luščini ali izluščena jedrca. Za cele plodove potrebujemo več prostora in manj energije, za jedrca ravno nasprotno. Orehe v luščini, ki so dovolj posušeni, lahko od osem mesecev do enega leta skladiščimo v močnih plastičnih vrečah pri sobni temperaturi. Jedrc nikoli ne hranimo pri sobni temperaturi, ker bi hitro postala žarka. Takoj po izluščenju jih shranimo na hladnem. Ker se zelo rada navzamejo tujih vonjev, ne smejo biti skupaj s svežim sadjem in zelenjavo. Če nimamo možnosti ločenega skladiščenja, morajo biti jedrca hermetično pakirana v plastičnih vrečah. Primerna temperatura za skladiščenje jedrc je 0 do 5 ^oC, vsebnost vlage v zraku pa od 60 do 65 %. Shranjena naj bodo v močnih 30- do 50-kilogramskih papirnatih ali plastičnih vrečah, še boljše je vakuumsko pakiranje. V hladilniku jih damo v zrakotesne vrečke, plastične ali steklene posode in jih shranjujemo v predalu za zelenjavo. Sveža in okusna ostanejo od šest do osem mesecev. Še daljši rok trajanja, do enega leta, pa dosežemo z globokim zamrzovanjem jedrc, pri –18 do –20 ^oC. Tak način shranjevanja je zlasti primeren za gospodinjstva, saj jedrca zavzamejo malo prostora in so na razpolago vedno, ko jih potrebujemo.

Podobno kot pri drugih skupinah kmetijskih rastlin, se tudi pri pridelavi orehov pridelovalci srečujejo z raznimi boleznimi in škodljivci, čeprav je še nekaj deset let nazaj veljalo, da lupinarji ne potrebujejo varstva, ker jih bolezni in škodljivci v glavnem ne ogrožajo. Z naraščanjem števila in velikosti nasadov ter z intenziviranjem pridelave so se povečale tudi težave z boleznimi in škodljivci. K temu je svoje pripomogla tudi živahna mednarodna trgovina, s katero so se v Evropo in tudi k nam zanesli nekateri škodljivci in povzročitelji bolezni, ki jih včasih ni bilo. Zato si danes intenzivne pridelave orehov brez vključevanja ukrepov varstva pred škodljivimi organizmi ne moremo več zamišljati.

Povzročitelji bolezni in škodljivci se lahko naselijo na vse dele rastlin, korenine, debla, veje, liste in plodove. Predvsem pri gojenju orehov in kostanja gre za visoka drevesa, kjer je kakovostno nanašanje fitofarmacevtskih sredstev dokaj zahtevno, ob že tako omejenem naboru pripravkov. Zato je za doseganje primernega zdravstvenega stanja v nasadih poleg ukrepov varstva zelo pomembno izvajanje preventivnih ukrepov, s katerimi lahko omilimo ali celo preprečimo marsikatero težavo. Varstvo rastlin se tako rekoč začne že z zasnovo nasada. Z izbiro primerne lege lahko pripomoremo k boljši zračnosti v nasadih ali zmanjšamo nevarnost zmrzali. Določenim nevarnim boleznim se lahko izognemo z izbiro odpornih ali manj občutljivih sort in s sajenjem zdravih sadik. Med rastjo skrbimo, da imajo rastline čim boljše razmere za rast, saj so dobro oskrbovane in primerno prehranjene rastline manj občutljive na stresne dejavnike in manj dovzetne za razne škodljive organizme. Važno je, da morebitne pojave bolezni ali škodljivcev hitro opazimo in pravočasno ukrepamo. Zato nasade redno pregledujemo. Kjer je možno si pri tem pomagamo npr. z rumenimi lepljivimi ploščami (npr. za orehovo muho), feromonskimi ali prehranskimi vabami ipd. Iz nasadov redno odstranjujemo poškodovane, bolne ali od škodljivcev napade dele rastlin in tako skrbimo za manjši potencial škodljivih organizmov v prihodnje. Ukrepe varstva izvajamo z mislijo na naravne sovražnike, ki imajo pri vzdrževanju ravnotežja med organizmi pomembno vlogo.

Težave pri pridelavi oreha povzročajo glivične, bakterijske in virusne bolezni.

Na orehih sta pri nas najpomembnejši bakterijska črna pegavost oreha in glivična bolezen orehova rjava pegavost. Obe okužujeta liste in plodove, ki počrnijo in predčasno odpadajo, rastline dajejo manjši pridelek slabše kakovosti. Bakterije in glive lahko povzročajo tudi propadanje lesa. Veliko nevarnost za evropski oreh prestavlja bolezen tisočerih rakov. Gre za novejšo glivično bolezen, ki izhaja iz ZDA in je bila v Evropi prvič potrjena v Italiji pred nekaj leti, kasneje pa tudi pri nas. Širi se s trosi, ki jih prenaša orehov vejni lubadar. Na to bolezen morajo biti pridelovalci orehov še posebej pozorni. Bakterijske bolezni se najpogosteje širijo z okuženimi sadikami brez bolezenskih znamenj, znotraj nasadov pa z dežnimi kapljicami, rezjo ipd.

Med škodljivci orehov je daleč najbolj nevarna orehova muha. V zeleni lupini orehov se hranijo in razvijajo njene ličinke, zato se lupina zmehča in počrni. Če je napad zgoden ličinke poškodujejo tudi olesenelo luščino in jedrca, ki zakrnijo in postanejo grenka. Izpad pridelka je lahko tudi do 80-odstoten, zato je varstvo nujno. Temelji na opazovanju naleta muhe in rabi insekticidov. Orehov in jabolčni zavijač povzročata črvivost plodov. Med manj nevarne škodljivce orehov sodita še mala in velika orehova listna uš, pršice, rilčkar in še nekateri.  Med škodljivci lesnatih rastlin, tudi lupinarjev, je treba omeniti tudi nekatere izrazite polifage, kot so npr. murvov kapar, modro sitce ipd.

Škropilnice in pršilniki

Za škropljenje mladih orehov so primerne ročno nošene in nahrbtne škropilnice, ki so običajno velike 10 litrov. Nekoliko večja drevesa škropimo z nahrbtnimi motornimi škropilnicami z dometom do 5 m. Poganjajo jih majhni dvotaktni motorji z notranjim izgorevanjem. Lahko jih opremimo z dodatno cevjo ali škropilno palico, s katero lahko škropimo tudi več kot 5 m visoka drevesa.

Za zaščito rodnih dreves, ki zrastejo tudi do 10 m visoko, potrebujemo ustrezne pršilnike, ki omogočajo manjšo porabo vode. Najprimernejši so hidravlični pršilniki s centrifugalnimi (radialnimi) ventilatorji. Zelo uporabni so pršilni topovi z visokim dometom, pa tudi traktorsko nošeni in vlečni pnevmatski pršilniki s prostornino rezervoarja 600 – 2000 litrov. Vgrajene imajo eno- ali dvoredne radialne ventilatorje, veliki vlečni pršilniki imajo tudi po dva ventilatorja, ki dajeta 80.000 m³/uro. Taki so najprimernejši za odrasle orehove nasade, v katerih so drevesa sklenjena v vrstah in visoka do 10 m.

Vse škropilne naprave je pred začetkom škropljenja potrebno umeriti, da določimo, kako hitro škropimo in koliko škropilne brozge porabimo v določenem času in na določeni površini. Preverimo brezhibnost delovanja naprav in jih redno vzdržujemo. Vsake tri leta je potrebno vse naprave razen ročno nošenih in nahrbtnih škropilnic testirati pri pooblaščeni inštituciji.

Nakup in ravnanje s fitofarmacevtskimi sredstvi

Uporabljamo samo tista FFS, ki so v Sloveniji registrirana za določeno sadno vrsto in škodljivi organizem. Kupujemo jih pri pooblaščenih trgovcih, za kar potrebujemo veljavno izkaznico o opravljenem usposabljanju za ravnanje s FFS. Preverimo rok uporabe pripravkov in pred uporabo  natančno preberemo navodila glede časa in načina uporabe, koncentracij in karenci.

Priprava škropilne brozge

Pri pripravi škropilne brozge pod napravo namestimo zaščitno ponjavo, da preprečimo odtok brozge v površinske vode ali vodovodno omrežje pri morebitnem razlitju. Uporabljamo za ta namen določena vedra in dozirne posode in upoštevamo navodila proizvajalca pesticida o pripravi škropilne brozge. Vedno jo pripravljamo sproti, dozirne posode pa po uporabi speremo z vodo in ostanke vlijemo v tank škropilne naprave. Pri delu ne pozabimo na osebno varovalno opremo kot so gumijaste rokavice, ustni respirator in zaščitna obleka ter obutev. Po navodilih proizvajalca fitofarmacevtskega sredstva preračunamo, koliko sredstva potrebujemo za škropljenje določene površine pri določeni porabi vode.

Škropljenje

Vedno porabimo vso pripravljeno škropilno brozgo. Če zaznamo, da brozga izteka, se ustavimo in odpravimo napako. Škropilna brozga tudi ne sme odtekati z dreves. Nikoli ne škropimo preko vodnih teles in virov, kot so vodnjaki, jarki … Ne škropimo, ko so tla zmrznjena ali prepojena z vodo in tudi ne v vetrovnem vremenu. Prav tako se izogibamo škropljenju v hudem mrazu in visoki vročini, ko lahko pesticidi slabše delujejo ali celo povzročijo toksičnost. Skrbimo za varnost čebel, zato mora biti med škropljenjem cvetoča podrast v trajnih nasadih pokošena. Med cvetenjem gojenih rastlin je prepovedana uporaba sistemičnih, čebelam nevarnih FFS, kontaktne, čebelam nevarne pripravke pa smemo uporabljati samo v nočnem času. Upoštevamo varnostni pas, na katerem ne smemo škropiti. Če nam po končanem škropljenju ostane nekaj škropilne brozge, jo desetkratno razredčimo z vodo in poškropimo po že tretirani površini. Celo škropilnico, še posebno škropilno palico in šobe temeljito očistimo in z vodo od čiščenja poškropimo po pravkar poškropljeni površini.

Zmanjševanje zapleveljenosti površin je pomemben ukrep za doseganje zadostnih in kakovostnih pridelkov v trajnih nasadih lupinarjev. Pleveli so veliki konkurenti za hranila in vodo v tleh, sploh v začetnih fazah rasti sadnega drevja. Pogosto so tudi gostitelji bolezni in škodljivcev lupinarjev, čeprav so obenem tudi gostiteljske rastline za koristne organizme.

Pri integriranem uravnavanju plevelov gre za vključevanje več okolju prijaznejših ter ekonomsko sprejemljivih strategij. Te so lahko preventivne, nekemične in kemične. Lokacija, mikroklimatski pogoji, tip tal, tehnologija pridelave idr. so pomembni dejavniki, na podlagi katerih določeno strategijo uravnavanja plevelov vključimo v tehnologijo pridelave lupinarjev.

Čim manjša zapleveljenost površin pred sajenjem dreves pomembno pripomore k zmanjšani rasti plevelov v novonastalem nasadu. Redno spremljanje vrstne sestave plevelne vegetacije ter beleženje prisotnosti pomembnejših in trdovratnejših plevelov je pomembno za odločanje o nadaljnjih ukrepih zatiranja plevelov tako pred sajenjem, kot tudi kasneje.

Ker trajni pleveli v prvih letih rasti lupinarjev predstavljajo velike tekmece za hranila in vodo, je posebno pozornost potrebno nameniti prav tem. Po sajenju trajne plevele le stežka odstranjujemo zaradi omejitve pri rabi ukrepov uravnavanja plevelov, tako nekemičnih kot kemičnih.

Nekemične metode

Slepa setev je ukrep, s katerim zmanjšamo zalogo talne semenske banke plevelov, kar zmanjša vznik plevelov kasneje, po sajenju dreves. Običajno jo izvajamo v vročih mesecih pred sajenjem. Površino obdelamo in pustimo, da vzkalijo semena plevelov, ki so blizu površine tal. Te plevele po 10 do 20 dneh uničimo s ponovno obdelavo tal. Obdelava mora biti plitva (2-3 cm), saj v nasprotnem primeru omogočimo vznik semenom, ki so bila prej globlje in tako ne bi vzklila. Postopek plitve obdelave tal lahko ponovimo večkrat. Slepa setev je uporabna predvsem za zmanjševanje zaloge semen enoletnih plevelov, rast trajnih plevelov pa omejujemo na druge načine. Obdelava tal v suhem, vročem vremenu. Podzemne organe (korenike, živice,…) spravimo na površje, jih razrežemo ter tako izpostavimo izsušitvi. Pomembno pa je, ostane jo tla nekaj časa po obdelavi suha, saj lahko dosežemo nasprotni učinek, torej namnožitev trajnih plevelov.

Drug način za zmanjšanje zapleveljenosti s trajnimi pleveli je globoko oranje, s katerim plevele zakopljemo tako globoko, da onemogočimo njihovo rast (npr. pri slaku, užitni ostrici).

Solarizacija ali izpostavljanje tal visoki temperaturi je ukrep, pri kateremu površino, namenjeno gojitvi sadnih rastlin, pokrijemo s prozorno folijo. Pod folijo se akumulira toplota, ki poleg zatiranja bolezni in škodljivcev uniči tudi vzkaljena semena in vznikle plevele. Čas namestitve folije naj bo vsaj 4 do 6 tednov v vročem vremenu, pomembna je tudi zadostna vlaga tal, s katero povečamo temperaturo pod folijo.

Pokrovni posevki – zeleni podor

Posevki, ki jih pred sajenjem lupinarjev lahko sejemo na površino, so lahko ugodni iz več razlogov: izboljšanje funkcije tal in v tleh živečih organizmov, povečanje deleža organske snovi v tleh in s tem zračno vodnega režima v tleh idr. Pokrovni posevki oz. rastline za zeleni podor pa služijo tudi kot zaščita pred vznikom plevelnega semena v tleh načrtovanega sadovnjaka. V ta namen mora biti posevek dovolj gost, da zasenči tla in s tem onemogoči vznik in razvoj plevelov.  Pokrovni posevek pred sajenjem sadik jablan zmulčimo in zaorjemo v tla.

Kemične metode

Za razkuževanje zemlje pred saditvijo lupinarjev lahko uporabimo pripravek na osnovi dazometa. Zaplinjevalno sredstvo vdelamo v vlažna tla, plin metil izotiocianat, ki se sprosti, zatre žive organizme (tudi plevele), s katerimi pride v stik in so dovzetni zanj. Površino, kjer uporabimo zaplinjevanje tal, pokrijemo s folijo, da preprečimo uhajanje plina in povečamo učinek sredstva. Ob uničenju škodljivih lahko z istim sredstvom uničimo tudi koristne organizme. Pred sajenjem lupinarjev, je priporočljivo opraviti setveni test, da s tem zagotovimo izničenje delovanja sredstva.

Čas v prvih letih po saditvi je iz vidika uravnavnja plevelov v sadovnjaku zelo pomemben, saj takrat sadike proti plevelom še nimajo velike tekmovalne sposobnosti za življenjski prostor. V času, ko rastline lupinarjev preidejo v polno rodnost, se njihova tekmovalna sposobnost za hranila in vodo proti plevelom poveča. Za doseganje kakovostnega in zadostnega pridelka pa je tudi v kasnejših letih potrebno redno vzdrževati prostor v vrsti. Redno spremljanje razvoja plevelne vegetacije vodi v pravočasne odločitve o ukrepih njihovega obvladovanja.

Monitoring

Redno spremljanje prisotnosti plevelov je po sajenju dreves pomembno opravilo pridelovalca. V prvih letih po sajenju je pravočasno ukrepanje ob pojavnosti problematičnih plevelov (predvsem trajnih) pomembno za dobro rast dreves. Trajne plevele lahko ob majhnem številu zatiramo točkovno, kasneje lahko zatiranje postane problematično.

Mehanska obdelava tal

Prostor v vrsti

Zaradi majhne konkurenčne sposobnosti mladih dreves proti plevelom je potrebno prostor v vrsti takrat ohranjati čist, brez plevelov. Tla v vrsti nasada obdelujemo mehansko večkrat v sezoni. Pri prekopavanju tal v vrsti lahko predvsem pri mladih drevesih poškodujemo korenine, povzročimo lahko tudi večjo rast koreninskih poganjkov. Obdelava zato ne sme biti pregloboka. Na voljo so stroji s senzorji, ki omogočajo zaznavanje debel in avtomatski odmik, ki preprečuje poškodovanje gojenih rastlin. Med sezono so za ohranjanje čiste površine pod krošnjami dreves v uporabi tudi stroji s horizontalno ali vertikalno vrtečimi se krtačami. Takšni plevelniki so v uporabi predvsem v ekoloških nasadih, kjer je raba kemičnih pripravkov omejena.

Za uravnavanje plevelne vegetacije v vrstnem prostoru je običajno potrebno tudi točkovno odstranjevanje problematičnih plevelov, predvsem v bližini sadik.

Prostor v vrsti lahko kasneje, v času polne rodnosti nasada, tudi zatravimo. Prostor v vrsti pogosto kosimo in s tem onemogočimo razvoj in razmnoževanje plevelov, pa tudi škodljivcev in bolezni, ki jih lahko pleveli gostijo. V zatravljenem vrstnem prostoru je večja možnost naselitve voluharja, ki lahko povzroči slabitev in propadanje dreves.

Medvrstni prostor

Površino v medvrstnem prostoru v sadovnjakih redno kosimo/mulčimo. Po sajenju dreves v medvrstni prostor posejemo travno mešanico. Le-ta mora biti sestavljena iz vrst (npr. bilnica, latovka), ki dobro prenašajo tlačenje ki ga povzročamo z velikim številom prehodov z delovnimi stroji. Posledica rednega košenja/mulčenja je poleg vnosa hranil v tla tudi preprečena razrast nezaželenih plevelov, ki tlačenja ne prenašajo dobro oz. otežujejo nastanek strnjene ruše (predvsem širokolistni pleveli).

Zastirke

Za omejitev rasti konkurenčnih rastlin v prostoru v vrsti se lahko poslužujemo tudi uporabe zastirk. Te so lahko naravne (slama, sekanci) ali iz umetnih mas (folije, tkanine). Zastirke fizično onemogočajo vznik plevelov. Pomembno je, da zastirke v celoti pokrijejo tla ter tako onemogočajo kalitev semen pod njimi. Ob uporabi naravnih materialov mora biti debelina zastirke kar velika, s časom se takšni materiali tudi posedejo in razkrojijo, zato je potrebno kasnejše dodajanje. Slaba stran zastirk je, da so pogosto pribežališče za male glodavce, ki lahko obžirajo korenine in spodnje dele nadzemnih organov in tako slabijo rast dreves.

Kemično zatiranje

Plevele v vrstnem prostoru lahko po sajenju oreha zatiramo tudi s herbicidnimi sredstvi. Po načelih integriranega uravnavanja plevelov se herbicide uporablja ob rednem spremljanjem razvoja plevelne vegetacije.  Možnost pojava na herbicid odpornih plevelnih populacij narekuje uporabo čim širšega spektra načinov delovanja herbicidnih snovi, kar pa je v pridelavi lupinarjev zaradi zelo omejenega nabora aktivnih snovi težko izvedljivo. Zato so uporaba preventivnih, nekemičnih ukrepov za obvladovanje plevelov in pravilne odločitve o izbiri in času uporabe kemičnih pripravkov še pomembnejše pri zmanjševanju pojava odpornosti plevelov na herbicid.

Za zatiranje plevelov v vrsti najpogosteje uporabljamo sistemične ali delno sistemične neselektivne pripravke na osnovi glifosata. Pripravki na osnovi glifosata na rast  trajnih plevelov najbolj delujejo v jesenskem času. Takrat je prenos aktivne snovi v koreninski sistem plevela največji. Iz vidika menjavanja aktivnih snovi za preprečevanje pojava odpornosti plevelov na herbicid lahko za zatiranje enoletnih plevelov pod drevjem uporabimo tudi pripravek na osnovi propizamida, ki ga uporabimo v času mirovanja sadnih rastlin. Sredstvo slabo učinkuje na zatiranje plevela na težkih tleh in v tleh z veliko organske snovi.

Za zatiranje širokolistnega plevela, posebno za vzdrževanje kakovostne zatravljene ledine v medvrstnem prostoru, lahko v nasadih lupinarjev enkrat v letu uporabimo pripravek na osnovi MCPA.

Ozkolistne plevele, tako enoletne kot tudi nekatere večletne vrste (npr. prstasti pesjak, divji sirek) lahko zatiramo z uporabo  pripravka na osnovi fluazifop-p-butila.

Aplikacija sredstev, posebej neselektivnih herbicidov in herbicidov za uravnavanje širokolistnih plevelov mora biti izvedena skrbno, da ob ukrepu zatiranja ne poškodujemo dreves. Na škropilne naprave naj bodo nameščeni ščitniki, ki omejujejo zanos sredstva na zelene dele gojenih rastlin. Ob uporabi sistemičnih neselektivnih herbicidov moramo biti pazljivi tudi na izraščanje koreninskih poganjkov. Te moramo pred aplikacijo sredstva odstraniti, v nasprotnem primeru lahko zaradi prenosa sredstva prek korenin poškodujemo ali uničimo drevesa.