Solatnice

Besedilo pripravili: Lovro Sinkovič, Neja Marolt, Andrej Vončina, Robert Leskovšek

1. Uvod

Solatnice so tradicionalno prisotne v vsakem vrtu, saj si dobrega slovenskega jedilnika ne predstavljamo brez sklede sveže nabrane solate. Med solatnicami se v Sloveniji najpogosteje prideluje različne tipe solate, endivijo, radič in motovilec. Solato, vključno z endivijo, so prvi pridelovali že stari Egipčani, sprva za proizvodnjo olja iz semen, kasneje pa so jo selektivno vzgojili v rastlino, ki jo danes pridelujemo zaradi užitnih listov. Endivija izvira iz juga Azije, verjetno s polotoka Hindustan, čeprav nekateri menijo, da je njen izvor v Sredozemlju. V 13. stol. se je pridelava endivije razširila v centralno in severno Evropo, v Ameriki pa so prve omembe o njej ohranjene iz leta 1803.

Radič je ena izmed prvih rastlin citiranih v zapisani literaturi. Že rimski pesnik Horace ga je omenjal v povezavi s svojo prehrano. Poznanih je več različic, tj. koreninska cikorja, belgijski radič ali vitloof in številni solatni tipi radiča, ki izvirajo iz Italije. Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) navaja, da je radič avtohtona rastlina zahodne Azije, severne Afrike in Evrope. Motovilec izvira iz južne Evrope, vendar je danes razširjen zlasti na žitnih poljih v Evropi in Severni Ameriki. Splošno angleško ime za motovilec je »corn salad« ali koruzna solata, ki se nanaša na dejstvo, da pogosto raste kot plevel na žitnih poljih.

Glede na vrsto in pomembnost v kmetijski pridelavi FAO uvršča solatnice v osnovno skupino imenovano solata in radič. Po podatkih FAO (2019) se na svetu letno pridela okrog 27 milijonov ton solate in radiča, največji pridelovalki pa sta Kitajska in Združene države Amerike (ZDA). V tabeli 1 so predstavljeni podatki za deset največjih držav pridelovalk. Povprečni svetovni hektarski pridelki solate in radiča so se v letu 2017 gibali okrog 22 t/ha, odvisno od regije oziroma države ter tehnologije pridelave. Države z razvitim in tehnološko naprednejšim kmetijstvom dosegajo bistveno višji hektarski pridelek v primerjavi z manj razvitimi. Pri pridelavi solate in radiča imajo najvišji hektarski pridelek Združene države Amerike (ZDA), 34,3 t/ha, medtem ko je v Indiji ta le okrog 6,3 t/ha.

Preglednica 1: Pridelovanje solatnic v svetu in največje države pridelovalke v letu 2017 (Vir: FAO STAT, 2019)

Preglednica_1

Solatnice so za prehrano ljudi vse bolj pomembne zaradi številnih prehranskih lastnosti (npr. vitamini, minerali, grenčične snovi, sekundarni metaboliti), zato se povečuje njihova poraba ter posledično pridelava, kar je prikazano v grafih na Sliki 1. Če je znašala svetovna pridelava solate in radiča še leta 1990 le okoli 11,5 milijonov ton, se je do danes več kot podvojila in povečala na skoraj 27 milijonov ton. Svetovni hektarski pridelek se je pri solati in radiču v letih od 1961 do 1990 povečal za 38 %, po letu 1990 pa svetovni hektarski pridelek ostaja bolj ali manj na isti ravni. Pri tem je treba poudariti, da so razlike med posameznimi državami pridelovalkami zelo velike, saj dosegajo tiste s sodobnimi in najnovejšimi tehnologijami ob manjši porabi vhodnih virov neprimerno višji hektarski pridelek ter posledično konkurenčno prednost pri samem trženju in prodaji.

V Evropi smo leta 2017 pridelali približno 11 % vseh svetovih količin solate in radiča (Tabela 2). Po površinah in količinah pridelave sodijo med največje evropske pridelovalke Španija (34.508 ha; 976.112 t), Italija (34.069 ha; 735.873 t) in Nemčija (15.096 ha; 353.883 t). Med državami, ki mejijo s Slovenijo, je največ solate in radiča v letu 2017 pridelala Italija, sledijo Avstrija (1.620 ha; 47.264 t), Madžarska (330 ha; 7.171 t) in Hrvaška (290 ha; 5.911 t). Prav tako kot drugod po svetu, imajo tudi v Evropi pri pridelavi solatnic države s sodobnimi tehnologijami bistveno višji hektarski pridelek.

Slika 1: Rast svetovne pridelave (t) in hektarskega pridelka (t/ha) solate in radiča v letih 1961–2017 (Vir: FAO STAT, 2019)

Preglednica_2

Preglednica 2: Pridelovanje solatnic v Evropi in posameznih državah v letu 2017 (Vir: FAO STAT, 2019)

Preglednica_2

Solatnice, predvsem različni tipi solat, endivija, radič in motovilec, v zadnjem času pa v manjši meri tudi rukola, so v Sloveniji zelo razširjena skupina zelenjadnic. Najpomembnejše regije za pridelavo solatnic so Osrednjeslovenska, Podravska, Goriška in Gorenjska. Pridelovanje solatnic ima v Sloveniji več stoletno tradicijo, na kar kažejo številne stare sorte. Sorta solate Ljubljanska ledenka[1] ali motovilca z imenom Ljubljanski, ki obe izvirata iz okolice Ljubljane, sta dobro poznani in zaščiteni ter vpisani v skupni katalog sort EU. Na Goriškem so poznane avtohtone populacije radičev, ki so primerne za siljenje, npr. Solkanski in Goriški. Dve sorti glavnatega prezimnega radiča Anivip (vrtičkarska sorta) in Monivip je v preteklosti požlahtnil dr. Jože Osvald na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Glede na podnebne razmere in prehranske značilnosti različnih regij, se je v Sloveniji skozi desetletja oblikovalo večje število avtohtonih sort solatnic, nekatere med njimi pa so bile ciljno požlahtnjene. V Slovenski sortni listi je bilo v letu 2019 (Tabela 3) skupno vpisanih 26 sort solatnic, med njimi 16 sort solate, tj. Dalmatinska ledenka, Leda, Majska kraljica, Marija, Posavka, Unicum, Vegorka, Zimska rjavka, Bistra, Belokriška, Ljubljanska ledenka, Anna, Trnovska ledenka, Šempetrka, Mima in Gina; 1 sorta endivije Dečja glava; 3 sorte glavnatega ali listnatega radiča Anivip, Corma in Monivip; 3 sorte radiča za siljenje Goriški, Solkanski in Solkanski regut; ter 3 sorte motovilca Ljubljanski, Pomladin in Žličar. Med njimi je 14 vrtičkarskih sort[2], 1 zavarovana sorta[3] in 2 ohranjevalni sorti[4], kar je podrobneje predstavljeno v Tabeli 3. Število sort se je v zadnjih letih najbolj povečalo pri solati, saj so bile na sortno listo vpisane nekatere nove vrtičkarske sorte.

[1] Zahteve glede zapisa imena posamezne sorte so določene z evropskimi in slovenskimi predpisi, natančneje s 44. členom Zakona o semenskem materialu kmetijskih rastlin (ZSMKR) (Uradni list RS, št. 25/05 – uradno prečiščeno besedilo, 41/09, 32/12, 90/12 – ZdZPVHVVR in 22/18) in 12. ter 13. členom Pravilnika o postopku vpisa sorte v sortno listo in o vodenju sortne liste (Uradni list RS, št. 49/09, 96/09, 105/10, 88/11, 59/12, 16/13 in 63/16).
[2] Vrtičkarska sorta je sorta zelenjadnic, ki nima nobene pomembne vrednosti za tržno pridelavo zelenjave, ampak se je razvila za pridelavo v posebnih klimatskih, talnih (pedoloških) ali agrotehničnih pogojih (Uradni list RS, št. 105/2010).
[3] Zavarovana sorta je je sorta, za katero je bila izdana odločba o varstvu sorte. Določena je z uradnim opisom sorte, z varstvenim vzorcem in je poimenovana na način, kot ga določa zakon (Uradni list RS, št. 86/1998). V EU so praktično vse nove sorte rastlin zavarovane po sistemu EU in ne po nacionalnih sistemih. Z vstopom v EU so v Sloveniji postale zavarovane vse sorte rastlin, ki so zavarovane po sistemu varstva sort EU.
[4] Ohranjevalna sorta je domača sorta ali sorta, ki je naravno prilagojena na lokalne in regionalne razmere, in je ogrožena zaradi genske erozije. Domača sorta je niz populacij ali klonov določene rastlinske vrste, ki so naravno prilagojeni na okoljske razmere določenega območja (Uradni list RS, št. 49/2009).

Preglednica 3: Seznam sort solatnic vpisanih v Slovensko sortno listo v obdobju 2005–2019 (Vir: FURS, MKGP 2019)

Preglednica_3

V preteklosti so bile v sortno listo vpisane tudi nekatere druge udomačene5 (tradicionalne) sorte solatnic, ki se jih danes ne pridelujejo več, bodisi ker jim je preteklo dovoljenje za trženje semena bodisi so postale preobčutljive na škodljivce in bolezni ter niso dosegale želenega pridelka. Takšne sorte so npr. solata Ameriška rjavka, Atrakcija, Braziljanka, Kristal zelena zimska in Novosadska majska maslena; endivija Eskariol rumena, Eskariol zelena in Dalmatinska kopica; kodrolistna endivija Pankalijerka in Rufekova; radič Katalonski, Mantovana, Mesola, Pompeo, Augusto, Averto, Cesare, Castelfranco, Treviški rdeči, Verona in Tržaški solatnik; ter motovilec Holandski.
Statistični podatki o pridelovanju solatnic so se začeli zbirati šele po letu 1990. Pred tem so glede solatnic v arhivih na voljo le ocene, npr. v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo ocenjeno, da je bila poraba solatnic v Sloveniji najmanj 10 kg na leto na prebivalca. Po podatkih študije o razvoju tržne pridelave vrtnin smo v letu 1977 v Sloveniji odkupili 1347 ton solate, 311 ton endivije, 100 ton radiča in 37 ton drugih solatnic, največ na Gorenjskem in Primorskem. Na področju tržne pridelave zelenjadnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je moralo zelenjadarstvo specializirati in prilagoditi spremembam ob izgubi tradicionalnih trgov. Statistične podatke za pridelovanje solatnic (pridelava skupaj, za tržno pridelavo od leta 2000) od takrat v Sloveniji zbiramo ločeno za naslednje skupine: solata, endivija in radič. Podatki za motovilec so se začeli zbirati nekoliko kasneje, in sicer z letom 2011. V tabeli 5 so zbrani podatki za pridelavo posameznih vrst solatnic v Sloveniji v obdobju od 1991–2018. Po letu 1991 so se skupne površine, namenjene pridelavi solatnic, začele povečevati in v letu 2018 dosegle 1.353 ha, pri čemer so površine, namenjene tržni pridelavi po letu 2000 odkar se zbirajo podatki, relativno stabilne in znašajo v povprečju okrog 375 ha (Tabela 5). Površine, posajene s solato in radičem, so se v letih od 1991 do 2018 povečale za več kot trikrat, medtem ko so se pri endiviji v tem času podvojile. Podatki za motovilec se beležijo od leta 2011, pri čemer so površine namenjene pridelavi od takrat pa do danes upadle za okrog 30 %.

Preglednica 4: Pridelava solatnic (solata, endivija, radič in motovilec) v Sloveniji v obdobju 1991–2018 (Vir: STAT, 2019)

Preglednica_4

V letu 2018 smo v Sloveniji pridelovali solatnice na 1.353 ha površin, pri čemer je bilo največ površin namenjenih pridelavi solate (707 ha), sledijo radič (379 ha), endivija (186 ha) in motovilec (81 ha) (Tabela 5). Na vseh teh površinah smo pridelali okrog 11.000 ton solate, 5.000 ton radiča, 2.800 ton endivije in 500 ton motovilca. Od tega smo 38 % pridelali v tržni pridelavi, ostalo je predstavljala tradicionalna vrtičkarska pridelava, ki je pri skupini solatnic še posebej močno zastopana. Povprečni tržni pridelek je še vedno precej odvisen od rastne sezone, vremenskih razmer in tehnologije pridelave ter pri solati znaša v povprečju od 20 do 25 t/ha, radiču okrog 15 t/ha, endiviji okrog 20 t/ha in motovilcu od 7 do 8 t/ha.

Od leta 2000 v sklopu popisa tržnega vrtnarstva vsakih nekaj let v Sloveniji izvajamo podrobnejši popis za pridelavo zelenjadnic. V tabeli 6 so prikazani podatki za tržno pridelavo solatnic po vrstah in število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarja s pridelavo na prostem. Tržni pridelavi solate (zgodnja, poletna, jesenska) na prostem je od leta 2000 letno namenjenih med 150 in 200 ha površin. Število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarja s pridelavo solate pa je okrog 600. Tržna pridelava endivije poteka na približno 50 ha, pri čemer se z njeno pridelavo ukvarja okrog 400 kmetijskih gospodarstev. Tržni pridelavi radiča (glavnati, siljeni, za rezanje) je v zadnjih letih namenjenih vedno več površin, in sicer med 150 in 170 ha, kar pomeni, da je za solato najbolj zastopana solatnica v Sloveniji. Število gospodarstev, ki se ukvarjajo s pridelavo radiča, se prav tako povečuje in jih je v zadnjih letih okrog 500. Tržni pridelavi motovilca je namenjenih najmanj pridelovalnih površin, po zadnjem popisu v letu 2016 le okrog 12 ha, z njegovo pridelavo pa se je ukvarjalo nekaj več kot 150 kmetijskih gospodarstev.

Preglednica 5: Tržna pridelava solatnic po vrstah in število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarja s pridelavo na prostem v Sloveniji (Vir: STAT, 2019)

Preglednica_5

Preglednica 6: Tržna pridelava solatnic v Sloveniji po statističnih regijah (Vir: STAT, 2019)

Preglednica_6

V Slovenski sortni listi je bilo v letu 2019 skupno vpisanih 26 sort solatnic, od tega 16 sort solate (Dalmatinska ledenka – vrtičkarska sorta, Leda – zavarovana sorta, Majska kraljica – vrtičkarska sorta, Marija, Posavka – vrtičkarska sorta, Unicum, Vegorka – vrtičkarska sorta, Zimska rjavka – vrtičkarska sorta, Bistra – vrtičkarska sorta, Belokriška – ohranjevalna sorta, Ljubljanska ledenka, Anna – vrtičkarska sorta, Trnovska ledenka – vrtičkarska sorta, Šempetrka – vrtičkarska sorta, Mima – vrtičkarska sorta, Gina – vrtičkarska sorta), ena sorta endivije (Dečja glava), tri sorte glavnatega ali listnatega radiča (Anivip – vrtičkarska sorta, Corma, Monivip), tri sorte radiča za siljenje (Goriški – vrtičkarska sorta, Solkanski, Solkanski regut – vrtičkarska sorta) in tri sorte motovilca (Ljubljanski, Pomladin – vrtičkarska sorta, Žličar).
Podroben opis in slikovno gradivo za vsako posamezno sorto je na voljo na naslednji povezavi.

Skupna značilnost vseh solatnic je namen uporabe, in sicer, da se za prehrano uporabljajo listi. Botanično so solatnice med seboj zelo različne, večina pa spada v tri družine: radičevke – Cichoriaceae (solata, endivija, radič in regrat), špajkovke – Valerianaceae (motovilec) in križnice – Brassicaceae (rukola in vrtna kreša). Podrobneje ločimo solato na glavnate in rozetaste oziroma gentila tipe, endivijo na tip eskarijolk in kodravk oziroma mahovk, radič na koreninski in listnati tip, kar je podrobneje opisano v nadaljevanju. Poleg tradicionalnih predstavnic med solatnice spadata tudi regrat, ki ga v Italiji tržno pridelujejo in celo silijo, ter vrtna kreša, ki je najbolj uveljavljena za rabo v obliki kalčkov.

Kot omenjeno, poznamo veliko različnih vrst, podvrst in varietet solatnic, med katerimi so v Sloveniji najbolj poznane in uveljavljene v pridelavi:

  • solata (Lactuca sativa L.),
  • endivija (Cichorium endivia L.),
  • radič (Cichorium intybus L.),
  • motovilec (Valerianella locusta L.),
  • rukola (Eruca sativa Mill.),
  • regrat (Taraxacum officinale Weber),
  • vrtna kreša (Lepidium sativum L.).

Vse naštete solatnice so enoletne rastline (razen regrata), kar pomeni, da že v enem letu zaključijo vegetativno rast, razvijejo cvetno steblo, cvetove in seme. Za prehrano jih uporabljamo dokler so še v vegetativni fazi in pobiramo v času tehnološke zrelosti, ko imajo tržno vrednost. Ko začno izdolževati steblo in oblikovati cvetove za tržno pridelavo niso več zanimive. Takrat solatnice prehajajo v generativno fazo in ko tvorijo seme, ki dozori, pravimo, da rastlina doseže fiziološko zrelost.

Solata

Solata je gospodarsko in ekonomsko pomembna enoletna diploidna rastlinska vrsta, katere pridelovanje je razširjeno predvsem v območjih z zmernim in subtropskim podnebjem. Glavna korenina je relativno tanka in lahko zraste do globine 60 cm. Stranske korenine izraščajo iz glavne korenine, najgostejše so tik pod površino zemlje. Listi se razvijejo na reduciranem steblu, ki kasneje tvori glavo ali rozeto. Prvi listi so podolgovati, z nadaljnjim razvojem novih listov pa ti postajajo vse širši. Poznamo široko barvno paleto listov od svetlo do temno zelenih, rdečih in rjavih ter do rumeno zeleno obarvanih. Listi z rdečim odtenkom vsebujejo barvila antocijane, ki so lahko v obliki lokaliziranih peg ali razpršeni po celotni listni površini. Notranjost glave oziroma rozete je navadno svetlejša od zunanjih listov, ki jo obdajajo. Obarvanost listov je sortna značilnost posamezne vrste. Solate se med seboj razlikujejo po barvi in obliki listov, obstajajo pa tudi številne kombinacije. Na splošno imamo v Sloveniji veliko zmedo glede poimenovanja solat, saj določene sorte, ki jih uvozimo iz tujine pogosto poimenujemo kar z njihovim izrazom, npr. lollo rosso – skodrana rdeča solata, batavia – rozetasta kristalka. Najbolj pogosti tipi solate so prikazani na sliki 1. Oblika in zbitost glav ali rozet je odvisna od sortnih značilnosti. Glede na čas setve solate delimo na spomladanske, poletno-jesenske in zimske. Zimska solata je prilagojena na nizke temperature in lahko prezimi na prostem.

Slika 2: Različni tipi solate

Slika_2

Rod Lactuca obsega okoli sto različnih vrst, najbolj razširjena vrsta pa je Lactuca sativa L., ki izvira iz Azije, Egipta in vzhodne Afrike. Pod imenom solata v Sloveniji največkrat pomislimo na zeleno solato, ki jo delimo na mehkolistno solato oziroma maslenko oziroma puterco in krhkolistno solato (kristalka, ledenka, batavia, iceberg). Mehkolistne solate razvijejo svetlejše (svetlo rumene, bele ali zelene) nežne liste, ki se zavijejo v za sortno značilno bolj ali manj zbito oblikovano glavo. Pogosto so notranji listi, ki sklepajo glavico, svetleje obarvani kot zunanji ovojni listi. Listni rob je gladek ali rahlo nazobčan, listne žile pa manj poudarjene.

Krhkolistne solate delimo na glavnate (Lactuca sativa L. var. capitata) in rozetaste oziroma gentile (Lactuca sativa L. var. acephala), pojavljajo se tudi številne vmesne stopnje. Krhkolistne solate razvijejo močnejše in bolj robustne liste svetlo zelene, rumene ali temno (sivo) zelene barve. Listni rob je lahko gladek, rahlo valovit, neznatno ali močneje nazobčan in močneje narezan v primerjavi z mehkolistnimi. Tehnološko zrelost pogosto dosežejo 5 do 10 dni kasneje kot mehkolistne solate. Pri glavnati krhkolistni solati se pogosto zgodi, da notranji listi porjavijo, vzrokov je lahko več npr. previsoke temperature, nepravilno gnojenje, pomanjkanje kalcija med rastjo itd. Zaradi tega so rozetaste krhkolistne solate v zadnjih letih v Sloveniji zmeraj bolj zastopane v pridelavi, saj so manj občutljive kot glavnate.

Mehkolistne solate so zgodnejše in bolj priljubljene pri naših vzhodnih sosedih, Slovenci tradicionalno prisegamo predvsem na krhkolistne, medtem ko na zahodu radi posežejo tudi po vezivki oziroma štrucarki oziroma romanski solati (Lactuca sativa L. var. romana ali longifolia). Slednja nastavlja liste na skrajšanem steblu in oblikuje rahlo podolgovato glavo z gladkimi do rahlo nakodranimi listi, ki so zelene do rdečkaste barve. Sodi med pozne solate in je občutljivejša na mraz. Primerna je za poletno pridelovanje, saj dobro prenaša vročino.

V zadnjih letih se na trgu pojavljajo tudi različne »baby leaf« mešanice, ki so pravzaprav zgodaj pobrani mladi listi različnih tipov solat, večinama pridelani na hidroponski način. Tovrstne mešanice v Sloveniji pogosto poimenujemo kot solata rezivka (Lactuca sativa L. var. secalina) ali berivka (Lactuca sativa L. var. acephala), čeprav je to napačno. Rezivka razvije skledasto obliko rozete in ne oblikuje glav. Zaradi dobre odprtosti rozete v poletnem času ne prihaja do poškodb in notranjega rjavenja listov kot pri glavnati solati, pri kateri listi v tehnološki zrelosti oblikujejo zbito glavo. Pridelek rozet lahko pobiramo v tehnološki zrelosti ali pa jo med intenzivno rastjo večkrat režemo vsaj 1 cm nad rastnim vršičkom. Po rezi se rastline hitro obrastejo in navadno posevek solate rezivke režemo dva do trikrat. Berivka ne oblikuje glav, razvije večje število listov v obliki bolj ali manj velike izdolžene rozete, prerasle v izdolženo steblo. Za porabo obiramo liste od spodaj navzgor (v primeru razvoja cvetnega stebla), lahko pa pobiramo tudi cele rastline (pri spravilu pridelka v zgodnejšem obdobju rasti). Rastline tega tipa solate so manj občutljive na mraz, prav tako so bolj odporne proti nekaterim boleznim kot je npr. solatna plesen.

Rod Lactuca obsega okoli sto različnih vrst, najbolj razširjena vrsta pa je Lactuca sativa L., ki izvira iz Azije, Egipta in vzhodne Afrike. Pod imenom solata v Sloveniji največkrat pomislimo na zeleno solato, ki jo delimo na mehkolistno solato oziroma maslenko oziroma puterco in krhkolistno solato (kristalka, ledenka, batavia, iceberg). Mehkolistne solate razvijejo svetlejše (svetlo rumene, bele ali zelene) nežne liste, ki se zavijejo v za sortno značilno bolj ali manj zbito oblikovano glavo. Pogosto so notranji listi, ki sklepajo glavico, svetleje obarvani kot zunanji ovojni listi. Listni rob je gladek ali rahlo nazobčan, listne žile pa manj poudarjene.

Krhkolistne solate delimo na glavnate (Lactuca sativa L. var. capitata) in rozetaste oziroma gentile (Lactuca sativa L. var. acephala), pojavljajo se tudi številne vmesne stopnje. Krhkolistne solate razvijejo močnejše in bolj robustne liste svetlo zelene, rumene ali temno (sivo) zelene barve. Listni rob je lahko gladek, rahlo valovit, neznatno ali močneje nazobčan in močneje narezan v primerjavi z mehkolistnimi. Tehnološko zrelost pogosto dosežejo 5 do 10 dni kasneje kot mehkolistne solate. Pri glavnati krhkolistni solati se pogosto zgodi, da notranji listi porjavijo, vzrokov je lahko več npr. previsoke temperature, nepravilno gnojenje, pomanjkanje kalcija med rastjo itd. Zaradi tega so rozetaste krhkolistne solate v zadnjih letih v Sloveniji zmeraj bolj zastopane v pridelavi, saj so manj občutljive kot glavnate.

Mehkolistne solate so zgodnejše in bolj priljubljene pri naših vzhodnih sosedih, Slovenci tradicionalno prisegamo predvsem na krhkolistne, medtem ko na zahodu radi posežejo tudi po vezivki oziroma štrucarki oziroma romanski solati (Lactuca sativa L. var. romana ali longifolia). Slednja nastavlja liste na skrajšanem steblu in oblikuje rahlo podolgovato glavo z gladkimi do rahlo nakodranimi listi, ki so zelene do rdečkaste barve. Sodi med pozne solate in je občutljivejša na mraz. Primerna je za poletno pridelovanje, saj dobro prenaša vročino.

V zadnjih letih se na trgu pojavljajo tudi različne »baby leaf« mešanice, ki so pravzaprav zgodaj pobrani mladi listi različnih tipov solat, večinama pridelani na hidroponski način. Tovrstne mešanice v Sloveniji pogosto poimenujemo kot solata rezivka (Lactuca sativa L. var. secalina) ali berivka (Lactuca sativa L. var. acephala), čeprav je to napačno. Rezivka razvije skledasto obliko rozete in ne oblikuje glav. Zaradi dobre odprtosti rozete v poletnem času ne prihaja do poškodb in notranjega rjavenja listov kot pri glavnati solati, pri kateri listi v tehnološki zrelosti oblikujejo zbito glavo. Pridelek rozet lahko pobiramo v tehnološki zrelosti ali pa jo med intenzivno rastjo večkrat režemo vsaj 1 cm nad rastnim vršičkom. Po rezi se rastline hitro obrastejo in navadno posevek solate rezivke režemo dva do trikrat. Berivka ne oblikuje glav, razvije večje število listov v obliki bolj ali manj velike izdolžene rozete, prerasle v izdolženo steblo. Za porabo obiramo liste od spodaj navzgor (v primeru razvoja cvetnega stebla), lahko pa pobiramo tudi cele rastline (pri spravilu pridelka v zgodnejšem obdobju rasti). Rastline tega tipa solate so manj občutljive na mraz, prav tako so bolj odporne proti nekaterim boleznim kot je npr. solatna plesen.

Endivija

Endivija je sorodnica radiča in cikorije, katere listi v primerjavi s solato vsebujejo več suhe snovi. Izvira iz divje vrste Cichorium pumilum Jacq., ki raste v Sredozemlju in južni Aziji. Endivijo delimo glede na obliko listov in glede na obliko listne rozete oziroma habitus. Po obliki listov ločimo navadno endivijo oziroma tip eskariolke (Cichorium endivia var. latifolia) in kodrolistno endivijo (Cichorium endivia var. crispa). Primeri obeh tipov so prikazani na sliki 2.

Eskariolke, ki so v Sloveniji razširjen tip endivije, imajo širše liste z rahlo nazobčanim listnim robom, medtem ko imajo kodrolistne endivije bolj globoko vrezane nazobčane liste z močno nacepljenim listnim robom. Slednje so v pridelavi le za popestritev ponudbe in se uporabljajo zgolj za okraševanje jedi. Kodrolistno endivijo glede na obliko listov ločimo na tip kodravk in tip mahovk, ki imajo še bolj narezane liste kot kodravke, vendar jih v Sloveniji praktično ni v pridelavi.

Slika 3: Različni tipi endivije

Slika_3

Glede na obliko listne rozete oziroma habitus pri endiviji ločimo dva tipa, t.i. skledasti tip in kopasti tip. Nekatere sorte endivije imajo samobelilno sposobnost, navadno je pri takšnih sortah listna rozeta vbočena, vendar lahko pogosteje gnijejo. Sorte, predvsem starejše, ki imajo listno rozeto izbočeno, pa je potrebno beliti. Beljenje poteka se postopno, začne se približno 14 dni pred pobiranjem. Z beljenjem postanejo listi okusnejši, bolj krhki, zmanjša se delež grenkih snovi, vendar tudi zdravilnih učinkovin. Novejše sorte, ki so zastopane v tržni pridelavi večinoma ne potrebujejo dodatnega beljenja. Endivija je še posebej primerna za pozno poletno in predvsem jesensko-zimsko pridelavo, ko uspešno nadomešča solato.

Radič

Radič, ki je v botaničnem sorodstvu s cikorijo in endivijo, spada v družino radičevk in izvira iz divje vrste cikorije oziroma potrošnika (Cichorium intybus var. silvestre), ki raste v naravi tudi v Sloveniji po poteh, nasipih, ob cestah, travnikih in starih zidovih. Pridelovanje radiča kot zelenjadnice ima v Sloveniji dolgo tradicijo, saj ga pridelujemo že več kot sto let. Poznamo številne sorte in tipe, pridelava pa poteka z različnimi tehnološkimi prizvodnimi načini skozi vse leto. Potrošniki imajo tako na izbiro zelene, pisane ali rdeče glavnate, rozetaste in siljene tipe radičev.

Zaradi svojstvenih prehranskih lastnosti (npr. vsebnost antioksidantov, grenčin, vitaminov) in vse večje priljubljenosti v prehrani v zadnjem desetletju, ima pridelava radiča velik potencial za rast, tako na lokalnih kot mednarodnih trgih. Pridelovanje radiča je lahko večnamensko. Izbira načina in tehnologije pridelave je odvisna od potreb trga in navad pridelovalcev. Tako je v Sloveniji v praksi razširjeno predvsem pridelovanje glavnatega radiča (zeleni, pisani in rdeči tipi, štrucar), radiča za spravilo listov ali rozet (solatnik) ter radiča za pridelavo korenov za siljenje (goriški, solkanski). Posamezne sorte lahko pridelujemo večnamensko, tj, za siljenje, kot solatnik ali glavnati radič.

V osnovi ločimo dve vrsti radiča, koreninski radič oziroma cikorijo (Cichorium intybus L. var. sativum) in listnati oziroma solatni radič (Cichorium intybus L. var. foliosum). Koreninski radič oziroma cikorija bolj razvije glavno korenino, katero so v preteklosti uporabljali za kavni nadomestek, liste pa za krmo živali. Listnati oziroma solatni radič razdelimo glede na vrsto na solatni tip z izvorom v Italiji (angl. radicchio), štrucar (angl. sugarloaf), vitlof (angl. belgian edivie, witloof) in katalonski radič oziroma cikorijo (angl. catalogna chicory). Glede na namen radič pridelujemo za liste (radič za rezanje, radič solatnik, katalonski radič), glave (glavnati radič) ali korenike (radič za siljenje). Različni tipi radičev so prikazani na sliki 4.

Slika 4: Različni tipi radiča

Slika_4

Glavnati radič je nastal z igro narave in z načrtnim delom žlahtniteljev iz avtohtonih, kultiviranih in divjih vrst. S primernimi kombinacijami naravnega in umetnega križanja so nastale rastline z različno bujnimi, obarvanimi in oblikovanimi listi ter bolj ali manj sklenjenimi okroglimi ali podolgovatimi rozetami ali glavami. Glavnati radič je lahko rdeč z rdečimi okroglimi ali podolgovatimi listi in belo osrednjo žil (Goriški, Chioggia, Palla rossa, Treviški, Verona), pisan (Castelfranco) ali zelen (Monivip, Tržaški solatnik, vitlof, štrucar).

Prve sodobne sorte rdečih glavnatih radičev, npr. Chioggia, Cesare, Oresto, Mesola, Foresto, Pompeo, smo v Slovenijo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dobili iz Italije. Do danes se je v pridelavi najbolj ohranila sorta Pompeo, ki še vedno služi kot standard pri preskušanju novih sort. Nekatere sorte (npr. Treviški, Verona) se lahko pridelujejo kot glavnati radič ali radič za siljenje, odvisno od načina pridelave. Med glavnate radiče spadajo tudi zeleno-rumeno-beli sladkorni tipi radiča splošno poimenovani štrucarji (tudi Pan di zuchero oziroma milanski), ki zrastejo v visoke podolgovate glave. Izvor nekaterih bolj poznanih sort radičev iz italijanske pokrajine Veneto je prikazan na sliki 4. Prve selekcije radičev so kmetje opravljali že okrog 1930. V vseh letih do danes smo z načrtno selekcijo dobili številne nove sorte, ki jih lahko pridelujemo preko celega leta.

Slika 5: Izvor radičev iz italijanske pokrajine Veneto

Slika_5

Belgijski radič oziroma vitlof (imenovan tudi Belgijska endivija) so začeli pridelovati v preteklem stoletju v Belgiji. Danes je pridelava tega zelenega tipa radiča za siljenje razširjeno predvsem v zahodni Evropi. Pridelujejo ga na način, da liste odrežejo od korena, ki ga nato vzgajajo v prostoru brez svetlobe. Iz korenov v temi poženejo v zimskih mesecih veliki, precej mesnati poganjki. Ker niso izpostavljeni svetlobi, v rastlinah ne nastaja klorofil, torej ne postanejo zeleni. Poganki ostanejo rumeno beli in krhki, njihov okus pa je nežen ter nekoliko grenak.

Katalonski radič oziroma cikorija je sorta radiča, ki po videzu in obliki listov močno spominja na regrat. Podobno kot radič je bogat z vlakninami in zaradi večje vsebnosti inulina uspešno znižuje nivo sladkorja v krvi. S svojimi zelenimi narezanimi listi oblikuje podolgovato, visoko oblikovano rozeto in nekoliko debelejše belo steblo. Njegova pridelava je precej razširjena v Italiji, kjer ga poznajo pod imenom Puntarelle ali Cicoria catalogna, v Sloveniji pa postaja bolj znan šele v zadnjih letih. Listi, ki so lahko tudi precej grenki, so primerni za pečenje, dušenje, kuhanje ali za pripravo sveže solate. Primeren je za pridelavo v jesenskem in spomladanskem času.

Radič solatnik razvije manjše zelene ali rdeče rozete, ki dobro prezimijo na prostem. Sejemo ga direktno precej gosto na njivo, ali nekoliko redkeje na travnate površine. Tekom leta se ga večkrat kosi, pri čemer pa se korenine vedno bolj razvijajo in debelijo. Zaradi odpornosti na nizke temperature, je primeren za pobiranje in tržno prodajo že zgodaj spomladi.

Radič za siljenje ima močno odebeljeno korenino, v kateri so v glavnem dve rezervni snovi, in sicer inulin in dušikove spojine. Polisaharid inulin predstavlja do 85 % suhe mase korenov ter edini vir ogljika za metabolizem v obdobju siljenja. Dušikove spojine so količinsko manj zastopane od ogljikovih hidratov in predstavljajo okrog 1 % suhe mase korenov, vendar močno vplivajo na rast in kakovost siljenega radiča. Siljenje radiča je eden od načinov pridelave radiča z visoko dodano vrednostjo, kjer iz razvitih korenov v temi pridelamo mlade liste, rozete oziroma glavice. V Sloveniji za to vrsto pridelka uporabljamo izraz siljen radič (angl. chicon). V zadnjih letih zanimanje in tržni interes za siljen radič vedno bolj narašča, predvsem zaradi posebne oblike glavic in kulinaričnih značilnosti, ki jih pridobimo s postopkom siljenja po spravilu korenov. V teh pogojih se razvite rastline radiča neatraktivnih zelenkastih listov in trpkega okusa spremenijo v obeljen, sočen, sladek in hrustljav siljen radič. Poleg izjemnih organoleptičnih lastnosti nekatere sorte odlikuje tudi kontrastno prehajanje belega listnega rebra v živo rdečo barvo listov, ki spominja na pravo vrtnico. Sodobni pogoji siljenja so zasnovani tako, da čim bolj izboljšajo prehransko in estetsko kakovost radiča, kot tudi povečajo njegovo tržno vrednost. Po tradicionalni metodi razvite korene radiča silimo v temi v vlažni mivki ali šoti. Sodobnejši način je s t.i. hidroponskim siljenjem, kjer korene potopimo v vodno raztopino z dodanimi hranilnimi snovmi. V praksi pa je vsako siljenje radiča razdeljeno primarno na rast korenov na polju in sekundarno rast le teh v temi.

Pridelava radiča postaja v Sloveniji s stališča oskrbe trga v zadnjih letih vedno bolj pomembna, na kar kažejo vedno večje površine, ki so namenjene pridelavi te zelenjadnice. Za poletno pridelavo so primernejše zgodnejše sorte, ki so odporne proti prehitremu uhajanju v cvet (tip Palla rossa). Za pozno jesensko in zimsko pridelavo pa so primerne sorte, ki imajo daljšo rastno dobo in so bolj odporne proti nizkim temperaturam (tip Chioggia, Treviški, štrucarji, itd).

Motovilec

Motovilec, ki ga uvrščamo v družino špajkovk (kot baldrijan), je toplotno manj zahtevna zelenjadnica, zato ga lahko uspešno pridelujemo na prostem. Ljudski izraz za motovilec je repincelj. Po svetu je vedno bolj razširjeno pridelovanje motovilca v zavarovanem prostoru (predvsem hidroponski način), zaradi zgodnejšega pridelka in možnosti pridelave skozi ve leto. V Sloveniji pa je največje povpraševanje po motovilcu predvsem jeseni, pozimi in zgodaj spomladi.

Motovilec je enoletna rastlina z razmeroma kratko rastno dobo. Oblikuje plitek koreninski sistem in na skrajšanem steblu nadzemno rozeto z dolgimi ali žličastimi listi (10–12), ki dobro prenašajo nizke temperature. Pri višjih temperaturah in dolgem dnevu rastline hitro oblikujejo razvejano cvetno steblo z drobnimi cvetovi. Za prehrano uporabljamo cele rozete, vključno z majhnim delom korenin.

2. Rastne razmere, tehnološki ukrepi in prehrana rastlin

S tehnološkimi ukrepi vplivamo na rast in razvoj oziroma kondicijo rastlin, preprečujemo pa tudi širjenje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevelov. Različne solatnice imajo različne pridelovalne zahteve. V nadaljevanju opisujemo zahteve za v Sloveniji najbolj zastopane vrste: solata, endivija, radič in motovilec. Solata in motovilec razvijeta zelo plitek koreninski sistem, medtem ko radič in endivija nekoliko globljega, kar pomeni, da mora biti tudi zemljišče globlje obdelano.

Solata najbolje uspeva na odcednih in dobro pognojenih tleh, bogatih z organsko snovjo – humusom[1] (> 4 %). Za pridelovanje solate so zelo primerna peščeno ilovnata strukturirana tla z dobro sposobnostjo zadrževanja vlage. Težja, bolj vlažna in hladnejša tla, nagnjena k močnejšemu zbijanju, so manj primerna. Za zgodnje pridelovanje so primernejša lažja peščena in dobro strukturirana tla, ki se hitreje ogrejejo, in so zračna tudi v primeru daljših deževnih obdobij. V poletnih mesecih za pridelovanje solate izberemo težja in nekoliko hladnejša tla, zaradi boljšega zadrževanja vlage v času poletne vročine. Pri poletni pridelavi je na težjih glinastih in ilovnatih tleh nujna enakomerna navlaženost. Optimalna tla za pridelovanje solate so rahlo kisla s pH-vrednostjo 6,5.

Preglednica 7: Tehnološke lastnosti tal oziroma zemljišč pri pridelovanju solatnic na prostem

Preglednica_7
[1] Humus je stabilni del nežive organske snovi tal in predstavlja večinski del organske snovi. Nastaja po različnih poteh iz razgradnih produktov odmrle rastlinske biomase in mikrobnih izločkov. Humus je visokomolekularna organska snov tal, ki je kemijsko ni mogoče natančno identificirati.

Endivija najbolje uspeva v srednje težkih, globoko obdelanih tleh, v katerih je veliko humusa (> 4 %) in hranil. Tla naj bodo odcedna, rodovitna in zmerno vlažna, z dobro sposobnostjo zadrževanja vlage. Za pridelavo endivije so primerne predvsem tople zavetne lege. Endivija potrebuje nevtralna ali rahlo alkalna tla, slabo pa uspeva v kislih in močno alkalnih tleh. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje endivije je 6,5 do 7,5.

Radič zelo dobro uspeva v srednje težkih peščenih, humusnih (> 5 %) in strukturnih tleh, ki dobro zadržujejo vodo ter hranila. Najprimernejša so težja ilovnata tla, ki morajo biti globoka in odcedna. Zelo pomembno je, da radič na težjih tleh pridelujemo na dvignjenih gredicah, ker le na ta način zagotovimo dobro odcednost in prezračenost tal. Zelo težka in vlažna tla so manj primerna za pridelovanje radiča. Optimalna pH-vrednost tal za pridelovanje radiča je od 6,5 do 7,0, zato moramo bolj kisla tla predhodno apniti.

Motovilec dobro uspeva na vrtnih ali njivskih tleh. Najbolj primerna so apnena, lahko ilovnata tla bogata s humusom (> 4 %). Glede kakovosti tal je manj zahteven kot ostale solatnice, vendar je pomembno, da za pridelovanje izbiramo manj zapleveljene površine. Slabo uspeva v mrzlih, vlažnih in zelo težkih tleh. Optimalna pH-vrednost tal je od 6,0 do 7,5.

Solata dobro uspeva v svežem, vlažnem in toplem podnebju. Je zelenjadnica, ki ji bolj ustreza nekoliko hladnejša klima, predvsem pa slabo prenaša vroča poletja. Seme solate začne kaliti pri 2–3 °C, optimalne temperature za vznik pa so od 18 do 20 °C, ko solata vzkali že v nekaj dneh (2–4). Pri temperaturah nižjih od 20 °C je vznik semena solate bolj počasen, medtem ko pri temperaturah nad 30 °C slabo ali sploh ne kali. Za vegetativno rast solate in formiranje glav ali rozet so optimalne temperature od 15 do 20 °C. Temperature nižje od 10 °C in višje od 25 °C rast solate precej upočasnijo, nad 30 °C pa povsem zaustavijo in spodbudijo nastavek cvetnega stebla. Prezimne sorte solate lahko pridelujemo na območjih, kjer temperature ne padejo pod –5 °C, pri čemer so optimalne temperature za rast od 12 do 15 °C. V zgodnjem obdobji rasti solata ni preveč občutljiva za nizke temperature, zato jo lahko že zgodaj spomladi presadimo na prosto.

Preglednica 8: Temperatura in toplotne zahteve pri pridelovanju nekaterih solatnic na prostem

Preglednica_8

Endivija dobro uspeva v zmerno toplem in vlažnem podnebju. Rastline sicer dobro prenašajo tudi nižje temperature, zato jih lahko pridelujemo pozno jeseni, vendar s tehnološko zrelostjo rozete upada sposobnost prenašanja nizkih temperatur. Seme endivije za vznik potrebuje vsaj 2–3 °C, optimalna temperatura v času vznika je 18–22 °C, maksimalna pa 30 °C. Optimalne temperature za rast endivije so od 16 do 23 °C, temperature nad 25 °C pa že vplivajo na počasnejšo rast. Endivija pozebe pri temperaturi okrog –2 °C, izjema so nekatere jesensko-zimske sorte, ki prenesejo tudi temperature do –7 °C.

Radič, podobno kot endivija, dobro uspeva v zmerno toplem in vlažnem podnebju. Razmeroma občutljiv je na ekstremno visoke in nizke temperature, kar je zlasti povezano s sortno značilnostjo. Radič dobro prenaša nižje temperature, zato ga lahko uspešno pridelujemo do pozne jeseni, na toplejših obalnih območjih tudi preko zime. Seme radiča začne kaliti pri 2 °C, optimalne temperature za vznik pa so od 20 do 25 °C. Optimalne temperature za samo rast radiča in razvoj glav so od 15 do 20 °C. Najnižje temperature pri kateri rastline še vedno rastejo so okrog 2 °C, najvišje pa do 30 °C.

Motovilec je toplotno manj zahtevna zelenjadnica, ki je odporna na precej nizke temperature, saj prenese temperature do –25 °C. Poškoduje ga lahko hitra menjava temperatur, npr. če tla v kratkem času večkrat odmrznejo in ponovno zamrznejo. Slabo prenaša visoke temperature. Seme motovilca sicer kali že pri temperaturah od 0 do 5 °C, vendar so optimalne temperature za vznik od 15 do 20 °C. Minimalne temperature ra rast motovilca so okrog 4–8 °C, optimalno rast pa doseže pri temperaturah od 15 do 18 °C.

Solata in endivija slabo prenašata pomanjkanje vlage in lahko še pred tehnološko zrelostjo postaneta starikavi ter poženeta v cvet. Prav tako slabo prenašata preveliko vlago, saj se na zunanjih listih, ki so v stiku s tlemi, lahko hitro pojavijo bakterijske in glivične bolezni. Koreninski sistem solate in endivije je v začetnih stopnjah razvoja še slabo razvit, zato je primerna vlažnost tal ključna za uspešno rast. V času intenzivne rasti solate in endivije je optimalna vlažnost od 75 do 85 % poljske kapacitete[1] tal ter relativna zračna vlaga od 75 do 85 %. Že kratkotrajna občasna suša v posameznih razvojnih fazah, predvsem v začetnem obdobju in v času intenzivne rasti, lahko hitro vpliva na zmanjšanje pridelka. Konstantna oskrba rastlin z vodo s pomočjo namakalnega sistema je v tržni pridelavi nujen ukrep za zagotavljanje pridelka ustrezne kakovosti za prodajo. Namakanje najpogosteje poteka preko kapljičnega namakalnega sistema ali z uporabo razpršilcev, s katerimi omočimo tudi liste. Ob uporabi razpršilcev je nujno opraviti namakanje v jutranjih urah oziroma hladnejšem delu dneva.

Radič podobno kot solata in endivija za nemoteno rast potrebuje optimalno preskrbo z vodo. Dobro se razvija, če znaša vlažnost v tleh vsaj od 70 do 85 % poljske kapacitete. Občasna suša v posameznih razvojnih fazah, predvsem v času intenzivne rasti, lahko hitro vpliva na višje vsebnosti grenčin, kar je pri potrošnikih pogosto nezaželeno. Priporočljivo je namakanje z razpršilci, s čimer povečamo zračno vlago, kar pozitivno vpliva na rast rastlin. Optimalno oskrbo z vodo v tržni pridelavi dosegamo s pomočjo namakalnega sistema. Motovilec glede vlage ni zahtevna rastlina, vendar sam posevek kljub temu potrebuje stalno primerno vlažnost tal. V času rasti motovilca je optimalna vlažnost od 70 do 80 % poljske kapacitete tal.

[1] Vodnozadrževalne lastnosti tal v območju rastlinskih korenin označujeta dve točki vsebnosti vode v tleh: poljska kapaciteta ali nasičenost tal z vodo in točka venenja ali vsebnost vode, pri kateri rastlina trajno ovene. Med točkama je območje rastlini dostopne vode.

Solata, endivija, radič in motovilec so rastline dolgega dne. Sorte solat glede na trajanje osvetljevanja delimo na sorte dolgega dne in nevtralne sorte. Pri sortah dolgega dne se razvoj podaljša, če skrajšamo dnevno osvetlitev. Takšne sorte ne poženejo v cvet, če je dan krajši od 14 ur. V to skupino spadajo zimske in spomladanske sorte solate. Nevtralne sorte lahko cvetijo tako v kratkem kot v dolgem dnevu. Glave oziroma rozete oblikujejo le v dolgih dnevih, v času kratkih dni pa začnejo uhajati v cvet. Takšne so poletne sorte, ki so bolj tolerantne na osvetlitev in kasneje poženejo cvetno steblo.

Endivijo pridelujemo v predvsem v pozno-poletnem in jesenskem času, ko so dnevi kratki, da nam ne uhaja v cvet. Nekatere sorte radičev so bolj občutljive za dolžino dneva, zato vedno izbiramo takšne, ki so namenjene pridelavi v določenem obdobju leta. Motovilec lahko uspešno pridelujemo v jesenskem, zimskem in spomladanskem obdobju, tako na prostem kot v plastenjakih. Glede svetlobe motovilec ni zahteven, saj uspešno raste tudi pri pogojih kratkega dne, in pri nizki intenzivnosti osvetlitve.

Glede na Tehnološka navodila MKGP za integrirano pridelavo zelenjave za leto 2019 pri pridelavi solatnic velja, da se lahko v treh letih največ dvakrat zvrstijo solatnice iz družine košaric (solata, endivija, radič), prav tako se lahko v treh letih največ dvakrat zvrsti motovilec. Običajno solatnice ni primerno vključevati v kolobar z deteljami ali deteljno travnimi mešanicami, saj so strune, ki se pogosteje pojavijo na takšnih površinah v večjem obsegu, gospodarsko pomembni škodljivci predvsem košaric. V kolobar jih je smiselno vključiti šele štiri leta po zaoravanju večletnih detelj ali deteljno travnih mešanic. Navadno se v tem času zmanjša populacija strun in tveganje za nastanek škode pod 10 %.

Solata je lahko v kolobarju predhodni posevek, vmesni posevek (npr. med paradižnikom, kumarami, zeleno, korenčkom, porom, zeleno ali kapusnicami) ali naknadni posevek. Predhodni posevek so lahko vse zelenjadnice, ki smo jih zmerno gnojili z organskimi gnojili, redkeje jo sadimo po žitih. Visoka vsebnost humusa v tleh namreč pozitivno vpliva na rast in razvoj solate ter kakovost. Ker je solata občutljiva na povišane koncentracije soli v tleh in nima velikih potreb po dušiku, je ni priporočljivo uvrščati (saditi) za močno gnojenimi posevki. Solata je dober predhodni posevek za zelenjadnice kot so pozno zelje, fižol, zelena, korenček, rdeča pesa, plodovke ali špinača. Solata relativno dobro prenaša pogostejšo pridelavo na isti površini, vendar se zaradi zmanjšanja možnosti širjenja bolezni in škodljivcev priporoča najmanj enoletni presledek pri ponovni setvi oziroma sajenju. V splošnem večja, da se solata lahko v treh letih zvrsti dvakrat na isti poljini.

Endivijo sadimo na drugo poljino, to je za kulturo, pri kateri smo jo predhodno gnojili s hlevskim gnojem. Običajno sadimo kot naknadni posevek, najbolje uspeva za okopavinami kot so zgodnji krompir, zgodnje zelje ali kolerabica, dobro pa uspeva tudi za stročnicami in metuljnicami kot so grah, bob ali nizek fižol za stročje. Redkeje jo sadimo na površine, kjer so predhodno rasla žita. Endiviji ustrezajo preperela organska gnojila, ne prenese gnojenja s svežim hlevskim gnojem, slabo pa prenaša tudi gnojenje z uležanim hlevskim gnojem. Dobro uspeva na globoko obdelanih tleh bogatih z organsko snovjo, v katerih lahko razvije globok in razvejan koreninski sistem. Na isto površino lahko sadimo endivijo dvakrat v treh letih.

Radič sadimo na drugo poljino za zelenjadnicami, ki smo jih gnojili z organskimi gnojili, npr. okopavine, kapusnice, paradižnike, kumare, solata, špinača, grah, fižol ali žita. Glavnati radič pridelujemo za zelenjadnicami, ki smo jih pridelali in pospravili do sredine julija, npr. krompir ali grah. Sorte, ki so namenjene siljenju, navadno sejemo v juliju. Spada med košarice, zato ga v treh letih lahko v kolobar uvrstimo največ dvakrat.

Motovilec si z ostalimi solatnicami ni v sorodu, vendar ga ni priporočljivo sejati po solati, zaradi prenosa enakih bolezni. Motovilec lahko vključimo na isto površino v treh letih dvakrat. Običajno ga sejemo za zelenjadnicami, ki smo jih pospravili do konca avgusta. Primerni predhodni posevki so krompir, zelje, cvetača, kumare, bučke, paradižnik, čebula, česen, korenček in rdeča pesa.

Za pričakovane pridelke različnih solatnic so okvirne potrebe posevkov pri normalno založenih tleh pri gojenju na prostem opredeljene v Tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo za leto 2019, ki jih izdaja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (Tabela 8). Kadar je pridelava skoncentrirana na vodovarstvenih območjih moramo paziti, da zaradi razmeroma intenzivnega gnojenja in velike količine z dušikom bogatih žetvenih ostankov, pridelava solatnic ne predstavlja nevarnost za onesnaženje pitne vode. Prav tako pri solatnicah pazimo na kopičenje in vsebnosti nitratov, ki so lahko hitro previsoke predvsem v zgodnje pomladanski in zimski pridelavi, če gnojenje z dušikom ni pravilno izvedeno. Količino rastlinam dostopnega dušika v tleh lahko povečamo z večkratnim okopavanjem, rahljanjem medvrstnega prostora in foliarnim dognojevanjem.

Preglednica 9: Okvirni odvzem hranil pri pridelavi solatnic na prostem (Vir: Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2019, MKGP)

Preglednica_9

Solatnice sodijo med tiste zelenjadnice, ki dobro uspevajo v tleh bogatih z organsko snovjo – humusom. Solata slabo prenaša direktno gnojenje s hlevskim gnojem. Endivija in radič pa relativno dobro prenašata gnojenje s hlevskim gnojem ali kompostom, vendar je najbolje na ta način gnojiti predhodne posevke. Preveč organske snovi v tleh lahko v neugodnih vremenskih razmerah celo pospeši uhajanje v cvet. Prav tako se znaki pomanjkanja kalcija in bora pojavijo pogosteje pri z organskimi gnojili preveč založenih tleh oziroma v razmerah, kjer je v tleh dušika preveč. Gnojenje z dušikom ima pri solatnicah poseben pomen. Kakšen je odvzem dušika, je odvisno od vrste in namena pridelave. V splošnem velja, da imajo slovenske sorte nekoliko nižje potrebe po dušiku, zato so lahko pri njihovi pridelavi odmerki dušika 20–30 % nižji.

Slika 6: Potrebe po dušiku pri različnih vrstah solatnic za pričakovan pridelek (Povzeto po: Richtlinien für die sachgerechte düngung im garten und feldgenüsebau, 2008)

Slika_6

Solata

Tako kot vse zelenjadnice moramo tudi solato gnojiti v skladu s priporočili in normativi, da bomo dosegli pričakovan in kakovosten pridelek. Pri tržni pridelavi solate izvajamo kemično analizo tal, saj le tako dosežemo sorazmerje med ekonomičnostjo in uravnoteženo prehrano, seveda pa se s tem ognemo tudi morebitnim fiziološkim motnjam v rasti in razvoju rastlin. Koliko gnojil dodamo je odvisno predvsem od kakovosti zemljišča, načrtovanega pričakovanega pridelka in založenosti tal. Solata slabo prenaša direktno gnojenje s hlevskim gnojem ali kompostom, zato jo sadimo na drugo ali tretjo poljino.

Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje solate ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P2O5), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K2O) in okrog 30–50 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Ob presajanju dodamo celotno količino fosforja zaradi boljšega ukoreninjanja rastlin in majhen del dušika zaradi boljše začetne rasti. Za pričakovan pridelek 40 t/ha so okvirne potrebe posevka mehkolistne solate in solate tipa batavia pri normalno založenih tleh: 80/95 kg/ha N, 40 kg/ha P2O5, 160 kg/ha K20, 15 kg/ha MgO in 29 kg/ha CaO; za pričakovan pridelek 32,5 t/ha posevka krhkolistne solate pa: 115 kg/ha N, 33 kg/ha P2O5, 115 kg/ha K20, 16 kg/ha MgO in 35 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2019, MKGP).

Pred presajanjem v tla zadelamo okrog 1/3 do 1/2 celotnega odmerka dušika, ostalo dodamo v enem ali dveh dognojevanjih, pri čemer se priporoča merjenje rastlinam dostopnega nitratnega dušika v tleh (Nmin ali hitri talni nitratni test[1]). Celoten odmerek dušika lahko dodamo pred presajanjem le v primeru, da nam pomanjkanje dušika v tleh pokažejo analize Nmin. Če pridelujemo solato v zgodnjem pomladanskem obdobju (presajanje do konca marca), ko v tleh še ni dušika iz mineralizacije, lahko ob gnojenju s fosforjem in kalijem bolj intenzivno gnojimo tudi z dušikom. Solata v začetni fazi raste počasi, zato so prve 3–4 tedne po presajanju (spomladi 4, poleti 3 tedne) potrebe po hranilih manjše. Po 4. tednu se potrebe po hranilih povečajo, zato posevek solate enkrat do dvakrat dognojimo z dušičnimi gnojili. Zadnje dognojevanje s trdimi gnojili opravimo v fazi intenzivne rasti pred sklenitvijo vrst, tj. v začetku razvoja glave oziroma rozete. Takrat so potrebe po dušiku največje, lahko ga dodamo tudi s foliarnim dognojevanjem.

Odmerek dušika najlažje določimo na podlagi količine Nmin in ciljne vrednosti v kg N/ha po enačbi:

ciljna vrednost kg N/ha = kg Nmin/ha + z mineralnimi gnojili dodan N

  • Prvo dognojevanje izvedemo od 3 do 4 tedne po presajanju, ko se sadike dobro ukoreninijo,
  • Drugo dognojevanje (po potrebi) izvedemo pred sklenitvijo vrst, ko se začnejo oblikovati glave oziroma rozete.

Solata je precej občutljiva na gnojila ki vsebujejo klor, zato izbiramo NPK gnojila, pri katerih je kalij v sulfatni ali nitratni obliki. Kalij je lahko omejitveni dejavnik le na peščenih tleh, za fosfor pa velja, da je v hladnejših obdobjih leta rastlinam težje dostopen. Za foliarno dognojevanje je najbolje uporabljati gnojila, ki poleg dušika vsebujejo tudi kalcij. Za solato je zlasti pomembno, da imajo rastline na voljo dovolj kalcija, saj se v nasprotnem primeru pogosto pojavijo fiziološke motnje v obliki rjavenja listnega robu. Fiziološke motnje namreč povzroči relativno pomanjkanje kalcija, kar pomeni, da ga primanjkuje v rastlini ne glede na zadostno količino v tleh, vendar ga rastlina ne sprejme v zadostnih količinah preko korenin. Solata je občutljiva na fiziološko motnjo porjavelost listnih robov v notranjosti rozete, kar je lahko posledica prevelikih količinah dušika v tleh in pri zmanjšani evapotranspiraciji, ko se temperature zvišajo. Pri previsokih odmerkih dušika se lahko poveča občutljivost na glivična obolenja, zmanjša se skladiščna sposobnost in poveča verjetnost ostanka prekomerne količine nitratov v listih. Ob redni uporabi biostimulansov, to so pripravki iz alg, aminokislin ali različni rastlinski izvlečki, ki rastlinam pomagajo krepiti imunski sistem, lahko odmerke celotnega gnojenja precej znižamo.

[1] Nmin analizo tal (hitri talni nitratni test) na vsebnost mineralnega dušika (N) tal se opravlja pri pridelavi kmetijskih rastlin na njivah, z namenom določiti potrebni odmerek dušičnih gnojil za dognojevanje in gnojenje.

Endivija

Endivija nekoliko bolje prenaša gnojenje s hlevskim gnojem kot solata, zato jo pogojno lahko gnojimo v primeru, ko je predhodni posevek osiromašil tla. Sadimo jo na drugo poljino in posevek običajno gnojimo le z mineralnimi gnojili. Za pričakovan pridelek 40 t/ha so okvirne potrebe posevka endivije pri srednje založenih tleh: 120 kg/ha N, 40 kg/ha P2O5, 150 kg/ha K20, 25 kg/ha MgO in 25 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2019, MKGP).

Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje endivije ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P2O5), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K2O) in 30–40 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Celotno količino fosforja dodamo zaradi boljšega ukoreninjanja rastlin in majhen del dušika zaradi boljše začetne rasti. Endivija na začetku vegetacije raste relativno počasi, zato posevek šele po 3–4 tednih rasti dognojimo s preostalo količino kalija in dušika. Pri tem pazimo, da za dognojevanje ne uporabljamo gnojil, ki vsebujejo klor, uporabljamo gnojila, ki imajo kalij v sulfatni ali nitratni obliki.


Odmerek dušika najlažje določimo na podlagi količine Nmin in ciljne vrednosti v kg N/ha po enačbi:

ciljna vrednost kg N/ha = kg Nmin/ha + z mineralnimi gnojili dodan N

  • Prvo dognojevanje izvedemo od 3 do 4 tedne po presajanju, ko se sadike dobro ukoreninijo,
  • Drugo dognojevanje (po potrebi) izvedemo pred sklenitvijo vrst, ko se začnejo oblikovati rozete.

Foliarno dognojevanje z mikroelementi dodatno intenzivira rast in sam pridelek, prav tako je priporočljivo dognojevanje z magnezijem in kalcijem. Magnezij namreč pospeši rast, zaradi intenzivnejše tvorbe klorofila in posledično boljše izrabe sončne energije. Poleg tega optimalna preskrba z magnezijem izboljša kontrast med zelenimi zunanjimi in rumeno zelenimi sredinskimi listi, kar je lahko tržna prednost pri prodaji. Kalcij kot pri vseh solatnicah tudi pri endiviji preprečuje rjavenje listnih robov in izboljša skladiščne sposobnosti endivije. Ob redni uporabi biostimulansov, to so pripravki iz alg, aminokislin ali različni rastlinski izvlečki, ki rastlinam pomagajo krepiti imunski sistem, lahko odmerke celotnega gnojenja znatno znižamo.

Radič

Radič sadimo na drugo poljino in za osnovno gnojenje radiča le izjemoma uporabljamo organska gnojila. Posevek radiča običajno gnojimo le z mineralnimi gnojili. Za pričakovan pridelek 20 t/ha so okvirne potrebe posevka radiča pri normalno založenih tleh: 120 kg/ha N, 30 kg/ha P2O5, 130 kg/ha K20, 40 kg/ha MgO in 20 kg/ha CaO; za pričakovan pridelek 40 t/ha posevka radiča strucarja (sladkorni) pa: 160 kg/ha N, 50 kg/ha P2O5, 210 kg/ha K20, 60 kg/ha MgO in 18 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2019, MKGP). Navedene količine hranil dodamo v primeru, ko je analiza tal pokazala optimalno založenost tal. Potrebe po hranilih so različne in odvisne od same založenosti tal, vrste in sorte radiča ter načrtovanega pridelka.

Ob pripravi in obdelavi tal za presajanje radiča ta v celoti pognojimo s fosforjevimi gnojili (P2O5), dodamo 50 % kalijevih gnojil (K2O) in 30–40 % dušičnih gnojil (N) glede na celotne potrebe po gnojenju. Celotno količino fosforja dodamo zaradi boljšega ukoreninjanja rastlin in majhen del dušika zaradi boljše začetne rasti. Radič enako kot ostale solatnice na začetku vegetacije raste relativno počasi, zato posevek šele po 3–4 tednih rasti prvič dognojimo. Preostalo količino kalija in dušika dodamo še v enem ali dveh odmerkih, odvisno od namena pridelave in dolžine rastne dobe. Prekomerno gnojenje z dušikom poslabša obstojnost in skladiščne sposobnosti glavnatega radiča.


Odmerek dušika najlažje določimo na podlagi količine Nmin in ciljne vrednosti v kg N/ha po enačbi:

ciljna vrednost kg N/ha = kg Nmin/ha + z mineralnimi gnojili dodan N

  • Prvo dognojevanje izvedemo od 3 do 4 tedne po presajanju, ko se sadike dobro ukoreninijo,
  • Drugo dognojevanje izvedemo v fazi intenzivne rasti,
  • Tretje dognojevanje (po potrebi) izvedemo tik pred sklenitvijo vrst, ko se začnejo oblikovati glave ali štruce.

 

Pri dognojevanju radiča pazimo, da ne uporabljamo gnojil, ki vsebujejo klor, uporabljamo takšna gnojila, ki imajo kalij v sulfatni ali nitratni obliki. Foliarno gnojenje z mikroelementi dodatno intenzivira rast in sam pridelek, prav tako je priporočljivo dognojevanje z magnezijem in kalcijem. Še posebej pomembno je dognojevanje s kalcijem v fazi oblikovanja glav, ki izboljša kasnejše skladiščne sposobnosti radiča.

Pri pridelavi radiča za siljenje uporabimo le polovično količino dušika v primerjavi z gnojenjem glavnatih tipov radiča ali štrucarjev. Pri prekomernem gnojenju z dušikom se namreč pri radiču za siljenje premočno razvije listna masa na škodo razvoja korenov, ki ostanejo drobni. Še posebej moramo iti pozorni na preskrbo s kalijem, saj ta vpliva na kakovosten pridelek korenov in njihovo zdržljivost kasneje pri siljenju. Preobilno gnojenje z dušikom negativno vpliva na skladiščno sposobnost korenov, predvsem pa zmanjša količino pridelka korenov. Z dušikom zadnjič dognojujemo v razvojni fazi 2 do 3 polno razvitih listov.

Motovilec

Motovilca ne gnojimo neposredno s hlevskim gnojem, lahko pa z njim pognojimo predhodne posevke. Pazimo, da predhodni posevek ne zapusti zapleveljenih tal in preveč hranil v tleh. Motovilec ima kratko rastno dobo, pridelujemo ga v času kratkega dne, zato se ob jesenski setvi gnojenje z dušikom izvaja le izjemoma. V spomladanski pridelavi se svetuje gnojenje glede na rezultate hitrega talnega testa Nmin. Za pričakovani pridelek 10 t/ha so okvirne potrebe posevka motovilca pri srednje založenih tleh: 60 kg/ha N, 15 kg/ha P2O5, 50 kg/ha K20, 5 kg/ha MgO in 10 kg/ha CaO (Tehnološka navodila za integrirano pridelavo za leto 2018, MKGP).

Gnojilne norme motovilca so v skladu z nizkim pridelkom ustrezno manjše kot pri drugih solatnicah. Ob osnovnem gnojenju lahko pognojimo posevek motovilca s celotno količino fosforja in kalija, le količino dušika razdelimo na dva odmerka. Motovilec pri jesenski pridelavi dognojimo po vzniku, ki lahko traja tudi več kot 14 dni, oziroma spomladi po začetku rasti pri prezimni pridelavi.

V Sloveniji ima pridelava solatnic dolgo tradicijo, vendar je bila vse do 90. let prejšnjega stoletja pridelava predvsem avtohtonih sort namenjena družinski oskrbi in prodaji na tržnicah. Številni potrošniki še danes dobro poznajo solato Ljubljanska ledenka, Solkanski in Goriški radič ter Ljubljanski motovilec. Na področju tržne pridelave zelenjadnic in solatnic so se v Sloveniji po letu 1990 zgodile precejšnje spremembe, zato se je moralo zelenjadarstvo specializirati ter prilagoditi spremembam. V pridelavo so prišle novejše sorte, ki so bile odpornejše na bolezni in škodljivce. Prav tako so na visok in izenačen pridelek precej vplivale nove tehnologije in načini pridelave kot so presajanje predhodno vzgojenih sadik s koreninsko grudo, ki je povsem izpodrinilo pridelavo z neposredno setvijo, uporaba zavarovanih prostorov (tuneli, plastenjaki, rastlinjaki), sajenje na zastirno oziroma prekrivno polietilensko (PE) folijo in uporaba različnih tekstilnih prekrivk, natančnejše gnojenje s specializiranimi mineralnimi gnojili itd. Solatnice največkrat pridelujemo na golih tleh, vendar se zaradi omejenosti z naborom registriranih herbicidov, pri pridelavi vedno pogosteje uporabljajo prekrivne PE folije ali zastirke iz organskih materialov kot so žitna slama, seno, mleta koruznica, ne preperel kompost, praprot, trstičje ali ovčja volna. V Sloveniji je trenutno pridelovanje solatnic še vedno precej razdrobljeno, pridelovalci so slabo povezani, prav tako je precej neorganiziran tudi odkupni trg.

Zagotavljanje zdravega, odpornega sadilnega in semenskega materiala je ključno za visok ter kakovosten pridelek, zato je usmerjeno žlahtnjenje in vpeljava novih odpornejših sort nujna, tako za pridelovalce kot potrošnike. Poleg tega so uvajanje sodobnih tehnologij pridelave, optimalno gnojenje in dognojevanje, uporaba novih pridelovalnih pristopov (npr. namakanje, prekrivanje tal z PE folijo ali posevkov z vlaknasto tkanino) ter podaljševanje pridelovalne sezone skozi celo leto (npr. pridelovanje v zavarovanih prostorih) ključnega pomena, da bodo lahko pridelovalci v prihodnje še povečali delež samooskrbe slovenskega trga s solatnicami.

Tehnologija pridelovanja solate

Pridelovanje solate se začne z ustreznim izborom sorte, ki jo imamo namen pridelovati. Izbira je odvisna glede na čas pridelave oziroma zgodnost (pomladanski, poletni, jesensko-zimski termin), cilj pridelave, npr. glavnata ali krhkolistna solata, mehkolistna ali ledenka, ter v veliki meri možnost prodaje. Pri izbiri sorte solate si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen in semenarske hiše. Za tržne pridelovalce so ključne karakteristike za neko sorto solate visok in izenačen pridelek, odpornost ali vsaj delna odpornost na bolezni in uhajanje v cvet, nizka občutljivost na temperaturni in vodni stres ter dobre senzorične lastnosti.

Pri solati so na voljo številne sorte, ki jih lahko pridelovalci izbirajo glede na pogoje in zahtevnost pridelave ter cilj pridelave. Pri večjih pridelovalcih je cilj t.i. »solata na kos«, ki hitro oblikuje izenačene rozete težke 400–450 g/kos, medtem ko je pri pridelovalcih za prodajo na tržnici cilj pridelati večje in kompaktne glave ali rozete solate s sortami odpornimi na bolezni (npr. solatna plesen) ali škodljivce (npr. listne uši). Pridelovalci lahko izbirajo med sortami solate za različne termine pridelave (pomladanski, poletni, jesensko-zimski) in različnimi tipi solate (krhkolistne glavnate ali rotezaste sorte, mehkolistne sorte, hrastov list).

V sodobnih tehnologijah pridelave zasnujemo posevek solate na osnovi predhodno vzgojenih sadik s koreninsko grudo. V preteklosti se je uporabljalo različne načine vzgoje sadik solate, ki so danes redko v rabi. Najbolj uveljavljena sta bila neposredna setev in pridelovanje sadik na setvenici ali v topli gredi s kasnejšim presajenjem puljenjih sadik na stalno mesto. Direktna setev je danes še vedno pogosta pri vrtičkarski pridelavi predvsem v zgodnjem pomladanskem terminu, medtem ko v tržni pridelavi skoraj ni več zastopana.

Setev in vzgoja sadik

Tržno pridelovanje solate se začne z vzgojo sadik s koreninsko grudo. Tovrsten način ima veliko prednosti: posevek solate krajši čas zaseda zemljišče; znižajo se stroški za varstvo in oskrbo rastlin v času razvoja sadik, saj manjšo površino lažje intenzivneje oskrbujemo; zmanjša se poraba vode in skrajša se čas, potreben za vzgojo sadik; znižajo se stroški nakupa semena, saj ga potrebujemo znatno manj kot pri neposredni setvi; itd. Najbolj razširjen način vzgoje sadik s koreninsko grudo poteka v gojitvenih ploščah ali šotnih kockah. Najpogostejše so stiroporne gojitvene plošče s 160 ali 104 vdolbinami. Šotne kocke so večje (4 × 4 cm) in primernejše za zgodnje pridelovanje solate na manjših površinah, saj je koreninska gruda večja in posledično sadika bolj razvita. Presajanje sadik v šotnih kockah le težko opravimo strojno, saj so koreninske grude velike in hitro razpadejo. V ostalih terminih presajanja oziroma kasnejše zasnove pridelave solate zasnujemo preko sadik iz gojitvenih plošč.

Čas, potreben za vzgojo sadik solate, je odvisen od temperature, osvetlitve in letnega časa v katerem jih vzgajamo. Solata potrebuje za kalitev vsaj od 2 do 3 °C, zato lahko s setvijo solate za pomladansko pridelavo začnemo že v januarju. Ob primerni oskrbi lahko sadike vzgojimo do sredine marca, ko jih že lahko presajamo na prosto, na končno mesto pridelave. Za zgodnja presajanja spomladi izberemo lažja tla, ki se hitreje ogrejejo. Pri spomladanskih terminih pridelave na prostem je priporočljivo prekrivanje solate z vlaknastimi tkaninami, ki ustvarijo ugodnejšo klimo, preprečuje hitro uhajanje toplega zraka preko noči v ozračje in skrajšajo rastno dobo. Prekrivke lahko položimo preko rastlin takoj po presajanju, ali pa kasneje med samo rastjo posevka. Ostale termine setve prilagajamo terminom presajanja. Na prostem lahko poteka pridelava solate v spomladanskem času tudi na črni ali rjavi foliji, medtem ko je za poletno pridelavo primernejša bela ali črno-bela folija.

Semena, sejana zgodaj spomladi, lahko slabše kalijo, če so po setvi dalj časa v prevlažnem in prehladnem substratu. Optimalna temperatura za kalitev solate je namreč od 18 do 20 °C, pri tej temperaturi lahko semena vzniknejo že v 2 ali 3 dneh. Semena solate sejemo v gojitvene plošče, napolnjene s substratom, ročno ali strojno, približno 1 cm globoko in jih prekrijemo z vermikulitom, ki dobro zadržuje vlago. Po setvi, če je možno, najprej postavimo plošče za 2–3 dni v kalilnico, kjer vzdržujemo temperaturo okrog 18–20 °C. Ustrezna temperatura je ob primerni vlažnosti substrata namreč osnoven dejavnik za dober vznik. Vzdrževanje primernih temperatur je osnova uspešne vzgoje sadik tudi v nadaljevanju rasti mladih rastlin. Po fazi vznika gojitvene plošče prenesemo v rastlinjak na svetlo mesto in znižamo temperaturo za nekaj stopinj (na 12–15 °C), da ne pride do pretegnjenosti sadik. Sadike redno zalivamo in pazimo, da z vodo prepojimo ves volumen substrata, saj na ta način spodbudimo razvoj korenin po celem substratu. Pri preobilnem zalivanju bodo rastline bolj nežne, koreninski sistem pa slabše razvit. Ob primernem zračenju, namakanju, gnojenju in varovanju pred škodljivci ter boleznimi lahko pričakujemo kompaktne in dobro razvite sadike solate v 4–5 tednih.

Nekaj dni pred presajanjem sadike solate utrdimo, kar pomeni, da jih postopoma privajamo na manj ugodne razmere za čas po presajanju, npr. v hladnejšem rastlinjaku ali na prostem. Utrjujemo jih lahko tudi z zniževanjem temperature v samem rastlinjaku, z intenzivnim zračenjem, prav tako sadike nekoliko manj zalivamo in s tem povečamo delež suhe snovi v rastlinah. Pri vzgoji sadik v poletnih mesecih so pogosto problem previsoke temperature, zato si v takih primerih pomagamo s senčenjem. Primerne in kompaktne sadike solate naj v času presajanja ne bi bile prestare. Fiziološko prestare sadike namreč potrebujejo več časa, da se prilagodijo razmeram po presajanju, zato čas do spravila pridelka lahko precej podaljša.

Presajanje sadik

Utrjene sadike solate s 4–6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo so najprimernejše za presajanje na končno mesto pridelave. Izbira sadilne razdalje je odvisna od termina pridelave, bujnosti in lastnosti posamezne sorte ter namena pridelovanja. Solato na prosto presajamo od marca do sredine septembra, pri terminski pridelavi pa si presajanja lahko sledijo na 7–14 dni. Sadike solate posadimo relativno visoko, kar pomeni, da koreninski vrat postavimo nad nivo površine tal in ga ne zakopljemo v zemljo. S tem dosežemo hitrejšo rast, prav tako so rastline manj izpostavljene gnitju koreninskega vratu, zaradi manjšega vlaženja in s tem posredno zmanjšane možnosti okužbe. Solato največkrat sadimo na razdalji 25–30 cm × 20–30 cm in pri tem dosežemo gostoto okrog 80.000–120.000 sadik/ha. Natančnejše sadilne razdalje so priporočene za posamezno sorto s strani ponudnikov semena. Sajenje sadik solate lahko na majhnih površinah opravimo ročno ali na večjih površinah strojno s pomočjo sadilcev. Pri presajanju sadik pazimo, da ne sadimo pregloboko. Čas presajanja prilagodimo vremenskim razmeram in vlažnosti zemljišča.

Prekrivanje posevka z vlaknastimi tkaninami

Solata najbolje uspeva pri temperaturah od 15 do 20 °C, pri višjih in nižjih temperaturah pa se rast upočasni. Odvisno od sorte, prenese tudi temperature pod 0 °C, zimske sorte tudi do –5 °C. Za zgodnje saditve solate na prostem se priporoča prekrivanje posevka z vlaknastimi tkaninami. Zanje uporabljamo več izrazov kot so (agro)koprene, agrotekstili, vlaknaste prekrivke, lutrasil, itd. Temperature pod vlaknastimi tkaninami so višje za 3 do 5 °C, kar je odvisno od debeline tkanine in načina pokrivanja. Termini za prekrivanje so odvisni od sorte solate, temperatur in vremenske napovedi. Na prosto lahko presajamo solato na toplejših območjih Slovenije že od 10. tedna v letu dalje. V splošnem velja, da se saditve do 16. tedna v letu prekrivajo z debelejšimi vlaknastimi tkaninami teže okoli 30 g/m2. Prekrivke največkrat v tla vpnemo z zemljo, ki jo nasujemo ob robovih, lahko pa tudi z namestitvenimi klini ali težjimi letvami. Prednosti vlaknastih tkanin pred drugimi materiali so nizka teža materiala glede na izolativne sposobnosti, dobra zračnost in prepustnost za svetlobo ter vodo. Za zgodnje prekrivanje posevkov solate se uporablja t.i. zimske vlaknaste tkanine, ki imajo težo okrog 30–40 g/m2, za kasnejše termine pa se uporabljajo tanjše teže okoli 17 g/m2. Spomladi se pod debelejšimi tkaninami dnevne temperature lahko hitro preveč dvignejo, zato jih glede na vremenske razmere pravočasno odstranimo. Vlaknaste tkanine rastline varujejo pri kratkotrajnih nočnih temperaturah do –5 °C.

Oskrba posevka

Po presajanju sadik in v času intenzivne rasti posevek solate okopavamo (vsaj dva do trikrat), namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni. Za namakanje uporabljamo razpršilce, ki bodo rastlinam obenem zagotovili potrebo po visoki zračni vlagi. Pri tem pazimo na higieno. Glede na način pridelave (npr. konvencionalno, integrirano, ekološko) zatiramo plevele z dovoljenimi sredstvi za varstvo rastlin, glede na medvrstne razdalje pa mehansko (ročno ali strojno), skupaj z okopavanjem in rahljanjem tal. Po začetni fazi rasti po presajanju rastline solate prekrijejo tla in s tem zmanjšajo rast plevelov. Celotno rastno dobo moramo biti pozorni tudi na bolezni in škodljivce. Ob morebitnem pojavu ustrezno ukrepamo.

Tehnologija pridelovanja endivije

Pridelovanje endivije se začne z ustreznim izborom sorte, ki jo imamo namen pridelovati. Izbira je odvisna glede na čas pridelave oziroma zgodnost (pomladanski, poletni, jesensko-zimski termin), cilj pridelave, npr. tip eskariol ali kodrolistna endivija, ter v veliki meri možnost prodaje. Najpogosteje posevke endivije zasnujemo od konca maja do konca avgusta in spravilom od sredine poletja do pozne jeseni.

Tržno pridelavo endivije zasnujemo preko sadik s koreninsko grudo. Sadike lahko vzgajamo v gojitvenih ploščah ali v šotnih kockah, podobno kot pri solati. Optimalne temperature za vznik so lahko celo nekoliko višje kot pri solati, in sicer okrog 18–22 °C. Termine setve prilagajamo terminom presajanja. Seme posejemo v gojitvene plošče ročno ali strojno, ki jih postavimo za 2–3 dni v kalilnico na temperaturo 22 °C. Po vzniku jih prestavimo v rastlinjak, kjer vzdržujemo optimalni toplotni režim že opisan pri pridelavi sadik solate. Endivijo največ sadimo v poletnih mesecih, zato tudi vzgoja sadik poteka v vročem delu leta. Bolj kot nizke temperature so takrat težavne previsoke temperature, ki zmanjšujejo vznik semena. Pri setvi v vročih dneh je še posebej pomembno zniževanje temperature v prostoru, kjer vzgajamo sadike. Temperature lahko znižamo z uporabo mrež za senčenje in z večkratnim oroševanjem. Sadike endivije navadno vzgojimo v 4–5 tednih.

Utrjene sadike endivije s 4–6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo so najbolj primerne za presajanje na končno mesto pridelave. Sadilne razdalje endivije so odvisne predvsem od termina pridelave in lastnosti posamezne sorte. Endivijo največkrat sadimo na razdalji 30–35 cm × 28–33 cm in pri tem dosežemo gostoto okrog 60.000–80.000 sadik/ha. Natančnejši podatki o gostoti sajenja so navedeni v opisu sorte s strani ponudnikov semena. Po presajanju sadik in v času intenzivne rasti posevek endivije okopavamo (vsaj dvakrat), namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni. Na prostem lahko poteka pridelava endivije v poletnem času tudi na beli ali črno-beli foliji, ki bo dodatno znižala temperature okoli rastlin in preprečila rast plevelov.

Tehnologija pridelovanja radiča

Pridelovanje radiča je lahko večnamensko in se začne z ustreznim izborom sorte. Izbira je odvisna glede na čas pridelave oziroma zgodnost (poletno-jesenski, zimski termin), cilja pridelave, npr. glavnati ali listnati radič, radič solatnik, radič za siljenje, katalonski radič, ter v veliki meri možnost prodaje. Pri izbiri sorte radiča si lahko pomagamo z rezultati sortnih poskusov že preizkušenih sort v poljskih poskusih v Sloveniji in s podrobnimi opisi o značilnostih posamezne sorte, ki jih pripravljajo ponudniki semen in semenarske hiše. Za tržne pridelovalce so ključne karakteristike za neko sorto radiča visok in izenačen pridelek, odpornost ali vsaj delna odpornost na bolezni in uhajanje v cvet, nizka občutljivost na temperaturni in vodni stres ter dobre senzorične lastnosti.

V Sloveniji prevladuje v tržni pridelavi pridelava glavnatega radiča in radiča štrucarja na prostem. Pridelavo obeh tipov radiča zasnujemo prek sadik s koreninsko grudo, ki jih vzgojimo v gojitvenih ploščah, podobno kot pri solati. Termine setve prilagajamo terminom presajanja. Optimalne temperature za vznik radiča so lahko nekoliko višje kot pri solati, in sicer okrog 20–25 °C. Po vzniku jih prestavimo v rastlinjak, kjer vzdržujemo optimalni toplotni režim že opisan pri pridelavi sadik solate. Radič največ sadimo v poletnih mesecih, zato tudi vzgoja sadik poteka v vročem delu leta. Bolj kot nizke temperature so takrat težavne previsoke temperature, ki zmanjšujejo vznik semena. Pri setvi v vročih dneh je še posebej pomembno zniževanje temperature v prostoru, kjer vzgajamo sadike. Temperature lahko znižamo z uporabo mrež za senčenje in z večkratnim oroševanjem. Sadike radiča navadno vzgojimo v 4–5 tednih. V primeru poznega presajanja sadik radiča zaradi deževnega vremena ali prekomernega razvoja sadik, lahko le-te tudi delno prikrajšamo. S tem deloma upočasnimo rast, preprečimo prekomerno podaljševanje koreninskega vratu in podaljšamo čas do presajanja sadike.

Utrjene sadike radiča s 5–6 pravimi listi in dobro razvito koreninsko grudo so najbolj primerne za presajanje na končno mesto pridelave. Sadilne razdalje radiča so odvisne predvsem od termina pridelave in lastnosti posamezne sorte. Glavnati radič največkrat sadimo na razdalji 30–50 cm × 30–35 cm in pri tem dosežemo gostoto okrog 70.000–100.000 sadik/ha. Natančnejši podatki o gostoti sajenja so navedeni v opisu sorte s strani ponudnikov semena. Zgodnje sorte glavnatega radiča presajamo od konca maja do začetka junija, na Primorskem lahko že sredi aprila, srednje zgodnje sorte v juliju ali začetku avgusta, pozne sorte pa v drugi polovici avgusta. Slednje pridelujejo v glavnem na Primorskem. Radič izmed vseh solatnic raste najpočasneje, zato je potrebno zadnje presajanje opraviti dovolj zgodaj, da posevek doseže tržno zrelost pred nastopom zime. Po presajanju sadik in v času intenzivne rasti posevek radiča redno okopavamo (vsaj dvakrat), namakamo in ustrezno dognojujemo (po že prej opisanem načinu) ter zatiramo plevele, škodljivce in bolezni. Na prostem lahko poteka pridelava radiča tudi na beli ali črno-beli foliji, ki bo dodatno znižala temperature okoli rastlin in preprečila rast plevelov.

Pridelavo radiča solatnika, radiča za siljenje in katalonskega radiča najpogosteje zasnujemo z direktno setvijo na končno mesto. V tem primeru setev opravimo ročno ali pa z natančnimi sejalnicami v vrste, ki spuščajo seme na točno določeno razdaljo 0,5–1 cm globoko. Če je možno površino povaljamo. Radič solatnik lahko sejemo tudi na zelenice med travo, ki jih redno kosimo. Na takšen način se bodo do zime oblikovale močne korenine iz katerih bodo že zgodaj spomladi odgnale manjše rozete primerne za prodajo. Katalonski radič lahko v Sloveniji uspešno pridelujemo predvsem v jesensko-zimskem času in ga pobiramo, ko oblikuje polne visoke rozete.

Pri pridelavi korenov radiča za nadaljnje siljenje je pomembna pravočasna zasnova posevka z neposredno setvijo, redkeje s presajanjem, saj tako dobimo manj razvejane korene. Običajno v Sloveniji radič za siljenje sejemo v juniju, najpozneje v začetku julija, da rastline ob primerni oskrbi do jeseni razvijejo dovolj debele korene. Po tradicionalnih metodah razvite korene radiča silimo v vlažni mivki ali šoti, novejši način pa je hidroponsko siljenje v hranilni raztopini. Pri rdečelistnih sortah se, zaradi intenzivnejšega obarvanja listov, priporoča siljenje pri nekoliko nižjih temperaturah kot pri zelenolistnih. Rdeče sorte silimo pri temperaturah od 8 °C do 15 °C, zelene in pisane pa pri nekoliko višjih, in sicer od 10 °C do 18 °C. Pri nižjih temperaturah se siljenje s treh do štirih tednov podaljša na čas od enega do dveh mesecev. Siljen pridelek pobiramo v fazi normalno razvitih listov, rozet oziroma majhnih glavic, značilnih za gojeno sorto, skupaj z delom korena ali brez njega. Obtrgavanje listov lahko poteka enkrat ali večkrat, odvisno od stanja korena.

Tehnologija pridelovanja motovilca

Pridelava motovilca v Sloveniji poteka predvsem v hladnejšem delu leta, t.j. od poznega poletja preko jeseni in zime do zgodnje spomladi. Motovilec večinoma sejemo neposredno oziroma direktno na končno mesto pridelave. Za setev lahko uporabljamo specialne sejalnice, ki sejejo v vrste, ali v primeru manjših površin, ročno. Setev povprek je zaradi počasnejšega spravila manj primerna. Motovilec sejemo na razdalji 8–10 cm × 0,5–1 cm in s tem dosežemo gostoto okrog 800–1000 rastlin/m2. Na 100 m2 posejemo povprečno 100 g semena motovilca. Sejemo od 1,5 do 2 cm globoko in po setvi površino povaljamo, s čimer dosežemo boljši vznik. Motovilec v času daljšanja dneva požene v cvet, zato je pri pomladanski pridelavi potrebno pravočasno spravilo pridelka. Motovilec redno zalivamo in v času rasti redno odstranjujemo plevele z okopavanjem in ročnim pletjem. Ob primernih rastnih pogojih lahko pridelek motovilca pobiramo okrog 50–60 dni po setvi.

Izbrana sorta posamezne vrste solatnic mora imeti za uspešno shranjevanje in čim daljše skladiščenje prave značilnosti, ki so dolgo obdobje mirovanja, odpornost na bolezni in škodljivce ter spravilo oziroma pobiranje v optimalni tehnološki zrelosti. Hitro ohlajanje pridelka, čim prej po spravilu, je ključno, da se upočasnijo biokemijski procesi staranja in zorenja, razvoj mikroorganizmov ter čezmerna izguba vode.

Priprava solatnic za trg je ena težjih nalog pridelovalcev, saj je sveža listna zelenjava, ki v povprečju vsebuje več kot 95 % vlage, med občutljivejšimi vrstami zelenjave tako za rokovanje kot za ravnanje po pobiranju oziroma skladiščenje. Solatnice po pobiranju in med skladiščenjem hitro izgubljajo vodo, zato jih skladiščimo pri visoki relativni vlagi in nizkih temperaturah. Običajno jih skladiščimo le kratek čas, saj so zaradi intenzivnih biokemijskih procesov izgube kakovosti prevelike. Izjema so nekatere vrste (npr. glavnati radič, radič štrucar, endivija) in sorte, ki so že v osnovi namenjene daljšemu skladiščenju. Glavne posledice daljšega skladiščenja solatnic so izguba klorofila, porjavite in gnitje listov ter izsuševanje oziroma izguba teže. Zaradi ohranjanja hranilne vrednosti in prisotnih vitaminov je pri solatnicah ključno, da so dobavne verige do končnega potrošnika čim krajše. Solatnice so tista skupina zelenjadnic, pri katerih je zelo pomembna bližina trga, saj jih pobiramo v fazi tehnološke zrelosti. Ključno je, da od pobiranja pridelka na njivi mine čim manj časa do vzpostavitve hladne verige. Solata, endivija in radič so tiste vrste solatnic, ki na prirezanem koreninskem vratu izločajo mleček. Slednjega je potrebno ob pobiranju oziroma pakiranju oprati z vodo ali obrisati s krpo, da je pojavitev manj intenzivna in videz čim lepši. Skladiščne sposobnosti in sposobnosti za ravnanje po pobiranju se zelo razlikujejo ne le med vrstami solatnic, ampak tudi od sorte, zdravstvenega stanja posevka in rastnih razmer. Vsako novo sorto, ki jo imamo namen pridelovati, je potrebno predhodno preizkusiti tudi glede skladiščnih sposobnosti, saj so lahko med njimi precejšnje razlike.

Solatnice se za pripravo na trg najpogosteje pakirajo v plastično povratno (npr. PCV zaboji različnih dimenzij) ali nepovratno embalažo (npr. plastične PP in PET košarice za enkratno uporabo, PE folija za ovijanje). Uporablja se lahko tudi lesena embalaža, ki pa je velikokrat manj primerna, saj zaradi visoke vlage njena tara precej variira. Solatnice so pogosto surovina za t.i. predpakirana živila, kjer po posebnih postopkih poteka pranje, sušenje, rezanje in pakiranje v ustrezno polietilensko embalažo z normalno ali spremenjeno atmosfero. Tržnih pridelovalcev, ki imajo na voljo tovrstno tehnologijo je v Sloveniji zelo malo, predvsem zaradi visokih investicijskih stroškov in tudi zakonodaje, saj gre v takšnem primeru že za predelavo in posledično posebne fitosanitarne zahteve.

Tehnologije hitrega ohlajanja

V tehnologijah skladiščenja se uporablja različne načine hitrega ohlajanja, npr. predhlajenje s hladnim zrakom, v ledeni vodi ali v vakuumu: za solatnice se najpogosteje uporablja prvi. Za predhlajenje s hladnim zrakom se uporablja manjše celice, hladilnice ali tunele, v katerih hladen zrak intenzivno kroži, tako da se celotna količina pridelka hitro ohladi.

Preglednica 10: Optimalni režim hlajenja in čas skladiščenja za posamezne vrste solatnic

Preglednica_10

Tehnologije hitrega ohlajanja

 Pomembno je, da lahko v času hitrega ohlajanja v prostoru ohranjamo visoko relativno vlažnost, ker nastanejo največje transpiracijske izgube na solatnicah med ohlajanjem s 25 °C na 0 °C. Da bi preprečili te izgube moramo v hladilnici zagotoviti zadostno površino izmenjevalnika toplote v majhni razliki med temperaturo hladilnice in temperaturo hladilnega sredstva. Priporočljiva je uporaba in tudi zmožnost stopenjskega vključevanja ventilatorjev, s katerimi prilagajamo kroženje zraka. Prednosti hitrega ohlajanja so boljša kakovost in podaljšanje uporabe, možnost daljšega skladiščenja zaradi upočasnjenih procesov zorenja in staranja, počasnejša sprememba barve, manjša uvelost in lepši videz.

Skladiščenje solatnic v normalni in kontrolirani atmosferi

V normalni atmosferi skladiščimo solatnice v hladilnicah, pri nizkih temperaturah in visoki relativni vlagi, pri čemer poskrbimo tudi za izmenjavo zraka oziroma prezračevanje. V tabeli 8 so navedene optimalne razmere za skladiščenje različnih vrst solatnic, pri tem pa je treba upoštevati njihovo fiziološko stanje in zrelost ob spravilu ter predvideni čas skladiščenja.

Solato kratkotrajno (2–3 dni) skladiščimo pri temperaturah od 0 do 6 °C in relativni vlagi okrog 95 %. V primeru uporabe hladilnic, v katerih lahko zagotavljamo konstantno temperaturo 0–2 °C in relativno vlago 95–98 %, lahko nekatere sorte solat skladiščimo tudi do 20 dni. Z višanjem temperature in nižanjem relativne vlage se skladiščne sposobnosti zelo hitro zmanjšajo, prav tako vsaka prekinitev hladne verige značilno vpliva na poslabšanje kakovosti solate. Endivijo kratkotrajno skladiščimo pri temperaturi 4 °C do 6 dni. Pri optimalni temperaturi 0 °C in relativni vlagi okrog 90–95 % pa endivijo običajno skladiščimo 15–30 dni. Pri konstantni nizki temperaturi okoli 0 °C in relativni vlagi nad 95 % lahko nekatere sorte endivije skladiščimo tudi 2 do 3 mesece. Glavnati radič kratkotrajno skladiščimo pri temperaturi od 3 do 5 °C in 90 % relativni vlagi le okrog 7 do 12 dni. Pri nižji temperaturi od 0 do 1 °C in 90 % relativni vlagi pa se skladiščenje lahko podaljša na 1 do 2 meseca odvisno od sorte. Listnati radič lahko skladiščimo pri temperaturi do 5 °C le krajši čas okrog 3–5 dni. Motovilec skladiščimo od 1 do 2 tedna pri temperaturi okrog 0 °C in 95 % relativni vlagi, pri čemer je nujno čim hitrejše ohlajanje do končne skladiščne temperature.

Za dolgoročno skladiščenje nekaterih solatnic, predvsem radiča, se lahko uporablja tudi način skladiščenja v kontrolirani atmosferi, kjer je poleg nizkih temperatur, visoke relativne vlage in prezračevanja treba zagotoviti še spremenjeno sestavo zraka, predvsem CO2 in O2. Prednosti skladiščenja v kontrolirani atmosferi so nadzorovanje glivičnih bolezni in fizioloških motenj, ohranjanje barve, vzdrževanje hrustljavosti in svežega okusa ter manjša izgube teže oziroma kalo. Za skladiščenje glavnatega radiča (pozne sorte) v kontrolirani atmosferi se priporoča temperaturo od 0 do 1 °C, relativno vlago od 95 do 98 %, od 9 do 12 % O2 in okrog 12 % CO2. Kontrolirana atmosfera je v primerjavi s shranjevanjem pri nizkih temperaturah relativno draga, zato morajo pridelovalci sami ugotoviti, ali njene prednosti zadostujejo za pokrivanje višjih obratovalnih stroškov takšnega načina skladiščenja.

Solata

Pridelek solate pobiramo, ko rastline tehnološko dozorijo v razvoju glav, rozet ali listov, odvisno od tipa solate. Pri pobiranju solate ob rezi obrišemo mleček na odrezanem delu koreninskega vratu ali jo čim hitreje po rezi operemo in odpeljemo v hladilnico ter ohladimo. Po rezi namreč solata hitro izgublja vlago in začne veneti. Ob pripravi za trg jo zlagamo v zaboje in opremimo z ustreznimi deklaracijami. Solata slabo prenaša daljše skladiščenje, zato jo pobiramo neposredno pred samo prodajo oziroma uporabo.

Spravilo solate v Sloveniji poteka ročno, pri čemer s pobiranjem pričnemo takoj, ko glave ali rozete dosežejo primerno velikost oziroma težo. Priporoča se pobiranje solate v času, ko je le ta najbolj ohlajena, torej v zgodnjih jutranjih urah. Posamezno glavo solate odrežemo z ostrim nožem, očistimo zunanje liste in zložimo v plastične ali lesene zaboje s kocenom navzgor. V zaboje zložimo različno število glav ali rozet solate, odvisno od velikosti zaboja in zahtev kupcev. Po potrebi solato pred zlaganjem v zaboje ali v zabojih operemo in očistimo mleček na odrezanem delu koreninskega vratu. Solato za tem čim hitreje ohladimo in skladiščimo pri že opisanih režimih hlajenja.

Endivija

Pridelek endivije pobiramo v času tehnološke zrelosti rastlin oziroma primerne teže posamezne rozete, ki jo od pridelovalca zahteva kupec. Endivija je tržno najbolj zanimiva pri teži okrog 600–700 g in polni rumeni sredici. Tehnološko zrele rastline imajo dovolj zbite rozete, da se srčni sredinski listi sami obelijo, kar se običajno zgodi v jeseni, ko so temperature nižje. Nekateri pridelovalci zaradi lažje prodaje še vedno dodatno belijo sredico rozet endivije, da dobijo večji kontrast med zelenimi zunanjimi listi in rumenimi sredinskimi listi. Slednje dosežemo s prekrivanjem sredice ali s povezovanjem zunanjih listov. Večino endivije v Sloveniji namreč pridelamo in pobiramo v času od zgodnje do pozne jeseni. Kljub temu, da so na voljo tudi sorte, primerne za poletno in spomladansko pridelavo, se le malo pridelovalcev odloča za gojenje endivije v teh terminih, saj jih je takrat težje prodati.

Endivijo pobiramo ročno pri čemer posamezno rozeto odrežemo z ostrim nožem in odstranimo zunanje liste. Po spravilu rozete endivije speremo ali operemo v vodi, s čimer odstranimo umazanijo od zemlje in mleček, ki se je nabral na odrezanem delu koreninskega vratu. Zložimo jo v zaboje s kocenom navzgor ter pred hlajenje dobro odcedimo. Pred pakiranjem rozete endivije sortiramo po velikosti ali razredih, saj v okviru posebnega tržnega standarda endivijo uvrščamo v dva razreda. Endivija uvrščena v I. razred mora biti: dobre kakovosti, sortno značilna, lepe oblike, čvrsta, brez poškodb ali znakov propadanja, brez poškodb zaradi zmrzali, notranjost rozete mora biti rumena. V II. razred se uvršča endivija, ki ne izpolnjuje zahtev za prvi razred, mora pa izpolnjevati minimalne zahteve, biti mora razmeroma dobro oblikovana, brez poškodb ali znakov propadanja, dovoljene so rahle poškodbe zaradi škodljivcev. Da se zagotovi izenačenost po velikosti, sme biti razlika v velikosti (teži) posamezne endivije v isti enoti pakiranja največ 300 g. Endivijo skladiščimo pri že opisanih režimih hlajenja.

Radič

Optimalni čas za spravilo radiča je tehnološka zrelost listov ali rozet pri radiču solatniku, glav pri glavnatem radiču, štruc pri radiču štrucarju, rozet pri katalonskem radiču in korenov pri radiču za siljenje.

Glavnati radič pobiramo v fazi tehnološke zrelosti posameznih glav, t.j. v času ko formira lepo sklenjene in čvrste glave. Običajno glavnati radič ne dozoreva povsem enakomerno, zato je potrebno večkratno sprotno selektivno spravilo zrelih glav. Spravilo moramo opraviti dovolj zgodaj, sicer bodo listni robovi glav kasneje hitreje rjaveli tudi med skladiščenjem. Pri jesensko-zimski pridelavi radič navadno pobiramo od oktobra do decembra. Ob spravilu posamezne glave radiča odrežemo, očistimo stare in uvele zunanje liste, očistimo tudi mleček, ki se je nabral na odrezanem delu koreninskega vratu. Posamezne glave radiča sortiramo po velikosti in zložimo v zaboje za takojšnjo prodajo ali nadaljnje skladiščenje. V primeru načrtovanega dolgotrajnega skladiščenja pobiramo v ta namen še ne povsem dozorele glave radiča, ki jih v zaboje zlagamo s kocenom navzdol, torej na isti način kot je rastel. Skladiščen radič tik pred prodajo ponovno očistimo. Zgodnje sorte radičev običajno oblikujejo nekoliko lažje glave, ki dosegajo težo od 350 do 400 gramov, medtem ko pozne sorte formirajo težje glave. Ostale tipe radičev kot so štrucarji ali katalonski radič pobiramo na podoben način kot glavnati. Radič skladiščimo pri že opisanih režimih hlajenja.

Radič za siljenje navadno pospravljamo pozno v jeseni v fazi zrelih korenov, ko ti dosežejo debelino okrog 3–5 cm in dolžino 15 cm. Korene izkopljemo z vilami ali krampom skupaj z listjem, pri čemer pazimo, da čim manj poškodujemo korene. Po izkopu očistimo zunanje liste ali jih celo porežemo 2 cm nad koreninskim vratom, pri čemer pazimo, da ne poškodujemo rastnega vršička oziroma srčnih listov. Pripravljene korene zložimo na hladen in temen prostor, kjer bodo počakali na kasnejše siljenje. Siljenje lahko poteka na več načinov, kar je odvisno od tehnologije siljenja in navad pridelovalcev. Tradicionalno siljenje poteka na način, da korene pokončno vložimo v vlažno mivko ali zemljo, tako da vrhovi gledajo iz nje. Mivko za siljenje lahko navlažimo tudi s hranilno raztopino, s čimer povečamo količino pridelka siljenega radiča. Novejša metoda siljenja je t.i. hidroponsko siljenje, pri kateri korene do višine okrog ¾ potopimo v vodno raztopino z dodanimi mineralnimi hranilnimi snovmi. Siljenje pri vseh načinih v vsakem primeru poteka v temnem prostoru in ustreznem temperaturnem režimu. Po približno 3–4 tednih zunanje poškodovane liste odstranimo, notranje obeljene in na novo zrasle liste ali rozete pa porežemo skupaj z delom korenike. Pri rdečelistnih sortah se, zaradi intenzivnejšega obarvanja listov, priporoča siljenje pri nekoliko nižjih temperaturah kot pri zelenolistnih. Rdeče sorte silimo pri temperaturah od 8 °C do 15 °C, zelene in pisane pa pri nekoliko višjih, in sicer od 10 °C do 18 °C. Pri nižjih temperaturah se siljenje s treh do štirih tednov podaljša na čas od enega do dveh mesecev. Na začetku siljenja prvih 10 dni vzdržujemo nižjo temperaturo, v naslednjih 10 dneh siljenja jo zvišamo za 2–3 °C in v zadnjih 10 dneh še za dodatni 2–3 °C. Siljenje pri nižjih temperaturah sicer podaljša čas siljenja, vendar dobimo kakovostnejše in lepše obarvane liste oziroma rozete. Pridelava siljenega radiča obsega več faz in zahteva veliko ročnega dela, kar se pri končni prodaji odraža v znatno višjih cenah v primerjavi z drugimi vrstami solatnic.

Z optimalnim skladiščenjem glavnatega radiča in pridelavo radiča za siljenje lahko v Sloveniji uspešno pridelamo kakovostno svežo solatnico tudi za prodajo v zimskih mesecih. Glede na razmeroma nezahtevnost samih prostorov za siljenje radiča bi lahko tržni pridelovalci v prihodnje pridelali precej več tega pridelka kot ga trenutno in še povečali samooskrbo z omenjeno solatnico. Obenem je lahko pridelava tako poznega radiča kot radiča za siljenje pomembna za pridelovalce s prihodkovnega stališča, saj je v zimskem času za večino tržnih pridelovalcev zelenjave t.i. »mrtva pridelovalna sezona«.

Motovilec

Motovilec pobiramo v fazi razvitih 10 do 12 listov, pri čemer pobiramo cele rastline oziroma rozete. Pridelek v Sloveniji pobiramo predvsem ročno, s spodrezovanjem rastlin na koreninskem vratu na način, da obdržimo celotno rozeto nepoškodovano. Motovilca takoj po spravilu očistimo, operemo, spakiramo v zaboje ali posodice in čim prej ohladimo. Zaradi hitrega venenja pridelek čim hitreje prodamo ali skladiščimo pri že opisanih režimih hlajenja. Pridelek poberemo preden začnejo rumeneti prvi zunanji listi. Ob optimalnih rastnih pogojih lahko pridelek motovilca pobiramo že 50–60 dni po setvi. Spravilo motovilca tako na prostem kot v zavarovanih prostorih (npr. plastenjaki, rastlinjaki) je zahtevno ročno opravilo, zato je prodajna cena v primerjavi z drugimi solatnicami višja.

3. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Pridelavo solatnic lahko ogrožajo številne bolezni in škodljivci skozi celotno rastno dobo, od vzgoje sadik pa do spravila pridelka. Škodljivi organizmi solatnic so lahko skozi rastno dobo različno razporejeni, njihova razporeditev je odvisna od vremenskih razmer, predhodnih posevkov, pridelovalnega okolja, vrste in strukture tal. Zaradi vse večjih pritiskov glede zmanjševanja rabe fitofarmacevtskih sredstev in tveganj za zdravje in okolje se je za uspešno varstvo solatnic potrebno vse bolj posluževati tudi preventivnih ukrepov in metod varstva solatnic z nizkim tveganjem. Skoraj vsi preventivni ukrepi s katerimi preprečujemo pojav škodljivih organizmov na solatnicah so kot sestavni del dobre kmetijske prakse omenjeni v prejšnjih poglavjih. Med pomembnejše preventivne ukrepe sodijo skrb za ustrezen kolobar, izbor odpornih sort npr. proti solatni plesni in solatnim listnim ušem, setev zdravega certificiranega semena, uravnotežena preskrba rastlin s hranili, odstranjevanje obolelih rastlin, zatiranje plevelov, spremljanje zdravstvenega stanja posevkov, pravilna identifikacija škodljivih organizmov in ustrezno pravočasno ukrepanje.

Preglednica 11: Ukrepi integriranega varstva solatnic in obvladovanje škodljivih organizmov

Preglednica_11

V našem pridelovalnem okolju pridelavo solatnic pestijo številni škodljivci. Med gospodarsko pomembnejše škodljivce solatnic sodijo številne vrste uši: velika ribezova uš ali solatna listna uš (Nasonovia ribisnigri), siva breskova uš (Myzus persicae), zelena krompirjeva uš (Aulacorthum solani), velika krompirjeva uš (Macrosiphum euphorbiae), zelena solatna uš (Hyperomyzus lactucae) in solatna koreninska uš (Pemphigus bursarius). Uši s sesanjem rastlinskih sokov povzročijo venenje, zaostanek v rasti in razvoju rastlin, poleg tega pa so dobre prenašalke rastlinskih virusov, npr. virusa mozaika solate in tako posredno vplivajo na zmanjšanje pridelka solate. Populacije solatne listne uši so največje kadar se temperature gibljejo med 20 in 24 °C. Glavna gostiteljska rastlina solatne koreninske uši je topol, zato se sajenje solate posebno v spomladanskih mesecih odsvetuje v bližini topolov. Pri pridelavi solatnic pogostokrat težave povzročajo strune (Agriotes sp.), ki se prehranjujejo s koreninami rastlin in lahko v posameznih letih povzročajo veliko škodo. Iz zapleveljenih robov njiv se v posevke solatnic radi zatečejo polži, ki lahko v bolj vlažnem delu rastne dobe zdesetkajo pridelek. Med pogostejšimi vrstami se v solatah pojavljajo polži slinarji (Deroceras sp.) in lazarji (Arion sp.). Občasni škodljivci so različne vrste sovk, npr. kapusova sovka (Mamestra brassicae), glagolka (Autographa gamma) in južna plodovrtka (Helicoverpa armigera), ki z izjedanjem listnih robov in žil ter onesnaževanjem rastlin z iztrebki negativno vplivajo na tržno vrednost solatnic. Posevke solatnic lahko ogrožajo tudi stebelne ogorčice (Ditylenchus dipsaci) ali ogorčice koreninskih šišk (Meloidogyne sp.). Ker sta obe vrsti ogorčic izjemno polifagni, poskrbimo da v kolobar ne vključujemo gostiteljskih rastlin, kot so razhudnikovke, stročnice, čebulnice, korenček ipd. Redko a ne povsem izključujoče lahko v zavarovanih prostorih povzroči škodo listna zavrtalka (Liriomyza sp.), ki z vrtanjem rovov v listno sredico povzroča sušenje listov.

Med najpogostejše glivične bolezni solatnic spada solatna plesen (Bremia lactucae), ki lahko povzroči večje izpade pridelka tako na prostem kot v zavarovanih prostorih. Ker se gliva ohranja na rastlinskih ostankih v tleh v obliki oospor in se hitro širi po zraku s trosi je izjemnega pomena dosledno odstranjevanje okuženih rastlin, skrb za dovolj veliko zračnost posevka in upoštevanje kolobarja v primeru močnih okužb na predhodnem posevku. Kljub temu, da so pridelovalcem na voljo odporne sorte, je zaradi izjemne genetske prilagodljivosti glive in nastanka novih fizioloških ras verjetnost za pojav odpornosti pogosta. Zato se poleg odpornih sort v praksi kombinira še preventivno tretiranje sadik ali rastlin kmalu po presajanju z ditiokarbamati (mankozeb). Kasneje v rastni dobi pa se za obvladovanje solatne plesni priporoča raba sistemičnih fungicidov, odsvetuje pa se pretirana raba fenilamidov (npr. metalaksila), saj je bila za B. lactucae odkrita zmanjšana občutljivost na omenjeno kemijsko skupino aktivnih snovi. Med povzročitelje gnitja bazalnih delov rastline, predvsem koreninskega vratu sodijo talne glive iz rodu Botrytis, Sclerotinia, Rhizoctonia in Pythium. Sclerotinia sclerotiorum in S. minor povzročata belo gnilobo solate in se ohranjata v tleh v obliki sklerocijev. Je ena izmed gospodarsko pomembnejših bolezni, predvsem zaradi širokega kroga gostiteljskih rastlin in dolgoživosti. V tleh se lahko brez gostitelja ohranja več kot osem let. Črna gniloba solate (Rhizoctonia solani) povzroča podobne simptome kot bela gniloba, rastline gnijejo tik nad zemljo, glave se posedejo ali prevrnejo, pogosto pa odmirajo tudi podzemni deli rastline. Gliva povzročiteljica sive plesni (Botytis cinerea) povzroča podobne simptome kot R. solani, vendar je prva aktivnejša v hladnejših delih rastne dobe, ko prevladujejo nižje temperature in visoka zračna vlaga, druga pa povzroča več škode v poletnih mesecih. Fuzarijska uvelost solate (Fusarium oxysporum f. sp. lactucae) se lahko pojavi v obdobjih, ko so temperature visoke. Patogen povzroči kloroze na listih in se najpogosteje prenaša s semenom. Podobno kot gliva povzročiteljica verticilijske uvelosti solate Verticillium dahliae se lahko v obliki mikrosklerocijev ohranja v tleh do 10 let. V vlažnem in toplem vremenu se rade pojavijo pegavosti: črna listna pegavost (Alternaria cichorii) in solatna pegavost (Microdochium panattonianum), ki povzročajo sivo rjave okroglaste pege, ki se združujejo in izpadejo iz listov. Propadanju so izpostavljeni posebno zunanji listi. V podobni razmerah se včasih pojavi še radičeva pepelovka (Erysiphe cichoracearum), ki pusti za sabo značilno belkasto sivo plesnivo prevleko.

Med pomembnejše bakterijske bolezni solatnic spadata bakterijska solatna gniloba, katere povzročiteljica je Pseudomonas cichorii in bakterijska pegavost, ki je posledica okužbe z bakterijo Xanthomonas campestris pv. vitians. Obe bakteriji imata radi vlažno okolje in relativno visoke temperature. Bakteriji, ki povzroča bakterijsko solatno gnilobo za uspešno širjenje ustrezajo nekoliko nižje temperature (med 20 in 25 °C), medtem ko je bakterija iz rodu Xanthomonas uspešnejša pri temperaturnem razponu med 26 in 28 °C. Pot prenosa je za obe patogeni bakteriji podobna, prenašata se z okuženim semenom, rastlinskimi ostanki, pleveli ali pa z namakalno vodo. Bolezenska znamenja, ki jih povzročata bakteriji na zunanjih listih v obliki mastnih rjavih madežev se hitro razširijo še na listne peclje in srčne liste. Mehke bakterijske gnilobe, ki jih povzročajo baterije iz rodu Pectobacterium se pojavljajo na različnih zelenjadnicah in poljščinah in nemalokrat napadejo tudi solatnice. Bolezenska znamenja se pokažejo na zunanjih in na notranjih listih rozete kot majhni rjavkasti madeži.

Na solatnicah se pogosto pojavljajo tudi virusne bolezni, med gospodarsko pomembnejše spada virus mozaika solate (Lettuce mosaic virus – LMV). Okužena solata zaostaja v rasti, na listih pa se pojavijo mozaiki in nekroze. Kadar so okužene že mlade rastline te slabše rastejo, rozete pa se ne oblikujejo. Virus se prenaša s semenom, prenašajo pa ga tudi listne uši, najbolj učinkoviti prenašalki sta siva breskova uš in velika krompirjeva uš. Med pogostejše viruse solatnic spadata tudi z velikimi žilami solate povezan virus (Lettuce big-vein associated virus), ki ga prenaša gliva Olpidium brassicae in virus Mirafiori velikih žil solate (Mirafiori lettuce big-vein virus). Oba virusa povzročata značilno bledenje glavnih listnih žil in omejeno rast rastlin.

4. Obvladovanje plevelov

Integrirano uravnavanje plevele vegetacije je, tako kot v pridelavi drugih vrtnin, tudi v posevku solatnic zelo pomemben ukrep, s katerim povečamo možnost za večji in kakovostnejši pridelek. V splošnem je uporaba herbicidnih sredstev v solatnicah zelo omejena s številom registriranih sredstev, zato so ostali ukrepi za zmanjševanje populacije plevelov še toliko pomembnejši. Prevelika zapleveljenost zmanjšuje tekmovalno sposobnost solatnic za vire, kot so hranila, voda, svetloba. Ker imajo solatnice relativno kratek razvojni cikel, je čas, v katerem lahko plevele učinkovito zatiramo, precej kratek. Zmanjšanje plevelne populacije v solatnicah je najbolj pomembno v začetnem obdobju njihove rasti, v prvih 3 do 5 tednih. Če so v tem času površine zapleveljene, lahko tekmovalni pleveli (npr. ščiri) zmanjšajo pridelek tudi za 40 %. Solatnice lahko sejemo neposredno na pridelovalno površino (npr. motovilec, radič), pogosta pa je tudi vzgoja sadik in kasnejše presajanje na pridelovalno površino. V odvisnosti od načina setve/sajenja se razlikuje tudi tekmovalna sposobnost solatnic proti plevelom ter ukrepi, povezani z uravnavanjem njihovega vznika in razvoja.

Preventivni ukrepi so zelo pomembni za povečanje tekmovalne sposobnosti solatnic proti plevelom in zmanjšanje plevelne populacije na pridelovalni površini. Izbira sort s hitrejšo rastjo, načina in termina gojenja pomembno vplivajo na razvoj konkurenčnih plevelov. Če na pridelovalni površini rastline pridelujemo iz sadik, je njihova začetna tekmovalna sposobnost veliko večja kot pri sejanih solatnicah. Pomembno je tudi ustrezno gnojenje, uporaba čistega semenskega materiala in strojev, s katerim zagotovimo dobro sposobnost solatnic za razvoj v prvih fazah rasti. S pravilnim kolobarjem lahko zmanjšamo zalogo semen plevelov v tleh, predvsem pa je pri gojenju nekaterih drugih poljščin na voljo tudi več sredstev za zatiranje plevelov. Tako lahko še pred setvijo, sajenjem solatnic zatremo plevele pred semenenjem ter tako zmanjšamo kasnejši potencialni vznik v posevku solatnic. Posebno pozorni moramo biti na zmanjšanje zapleveljenosti s trajnimi pleveli, saj so možnosti za njihovo zatiranje v posevku solatnic zelo omejene. Pomembno je tudi, da poskrbimo za nezapleveljene površine v bližini tistih, kjer nameravamo gojiti solatnice.

Spremljanje vznika plevelov je pomemben del integriranega varstva pred pleveli. Samo številčnost populacije plevelov ocenjujemo že v predhodnih poljščinah, kjer si beležimo, katere vrste se pojavljajo in katere vrste nismo dovolj uspešno zatrli in so semenile. Tako se lažje in pravilneje odločamo o izbiri metod zatiranja v naslednji poljščini. Vznik plevelov in okvirno število posameznih vrst spremljamo tudi pred in po obdelavi zemljišča.

Zastirka

V pridelavi solatnic se zaradi majhne izbire herbicidnih sredstev in omejenih, delovno intenzivnih ukrepov zatiranja plevelov lahko poslužujemo uporabe zastirk, s katerimi v medvrstnem prostoru izločimo vznik plevelov in tako omogočimo hitrejši razvoj solatnic, obenem pa omogočamo tudi čistejši pridelek nadzemne biomase. Uporaba zastirke je mogoča le ob uporabi sadik. Za zastiranje lahko, predvsem v spomladanskem času gojenja solatnic, uporabimo plastično folijo, ki jo na grebene namestimo pri pripravi zemljišča za sajenje. Za zastiranje lahko uporabimo tudi naravne materiale (slama). Naravna zastirka zavre razvoj predvsem enoletnih plevelov. Večletni pleveli lažje prodrejo skozi zastirko in se razvijajo naprej.  Uporaba zastirke je zanimiva predvsem v pridelavi solatnic v spomladanskem času, saj folija pospeši njihov razvoj, hkrati pa takrat ni nevarnosti previsokih temperatur, ki bi lahko negativno vplivale na pridelek.

Slika 7: Uporaba zastirke (folije) onemogoča rast plevelov na grebenih nasada solate (Foto: Arhiv KIS)

Preglednica_12

Mehansko zatiranje

Običajno pred setvijo/saditvijo solatnic opravimo osnovno obdelavo tal. Ta ukrep posredno vpliva tudi na plevelno populacijo, saj vznikle rastline in semena z obračanjem zemlje zakopljemo v globlje plasti tal in jim s tem onemogočimo razvoj. Ob uporabi oranja je potrebno pozornost nameniti prisotnosti trajnih plevelov. Ti imajo možnost vegetativnega razmnoževanja, zato jih lahko med prehodom z orodji za osnovno obdelavo še namnožimo.

Pred oblikovanjem grebenov, na katere običajno sadimo solatnice, opravimo še predsetveno obdelavo tal. Na ta način močno zmanjšamo številčnost plevelne populacije v kasnejšem posevku solatnic.

Slepa setev

Če ne uporabljamo zastirk, lahko pred sajenjem na grebene uporabimo še ukrep slepe setve. Površino pripravimo s predsetveno obdelavo, tako spodbudimo rast predvsem enoletnih plevelov v zgornji plasti tal. Rast plevelov lahko pospešimo tudi z namakanjem površine, če ta ukrep izvedemo v sušnem obdobju rastne sezone (poleti). Za sajenje pripravljeno površino kasneje (po 10 do 20 dneh) še enkrat plitvo obdelamo. Pazimo, da obdelava ni pregloboka, da iz globljih plasti ne privedemo novih semen plevelov, ki bi lahko kasneje tekmovala s posevkom.

Solarizacija tal

V času zadostnega sončnega sevanja, predvsem v poletnih mesecih, lahko za zmanjševanje zapleveljenosti površine opravimo t.i. solarizacijo tal. Pri tem ukrepu površino, kjer nameravamo saditi solatnice, prekrijemo s prozorno folijo za obdobje 4 do 6 tednov. Pod folijo se poveča temperatura, s pomočjo katere uničimo seme in vznikle plevele. Tla pod folijo morajo biti dovolj vlažna, zato je pogosto potrebno tudi namakanje pred namestitvijo folije. Poleg zatiranja plevelov je solarizacija tal učinkovit ukrep tudi za zatiranje določenih vrst ogorčic in nekaterih talnih bolezni.

Kemično zatiranje

Zaradi težavnosti zatiranja plevela v posevku solatnic je zelo priporočljivo, da uravnavamo plevelno vegetacijo že pred sejanjem/presajanjem. Skrbimo, da se na strnišču pred gojenjem solatnic ne razrastejo in ne semenijo pleveli, ki bi lahko zmanjšali pridelek, posebno moramo biti pozorni na zatirane trajnih plevelov. Te ob manjšem obsegu zatiramo točkovno. Pred sajenjem ali presajanjem lahko uporabimo sredstvo na osnovi propizamida, ki ga plitvo zadelamo v tla. Zaradi relativno dolge karenčne dobe pa moramo biti pazljivi pri izbiri naslednje poljščine.

Pred sejanjem/sajenjem solatnic lahko za zatiranje semenskih plevelov uporabimo tudi dušična gnojila. Apneni dušik lahko uporabimo vsaj en teden pred sajenjem solatnic v poletnem času ter vsaj 2 tedna pred sejanjem v spomladanskem času. Plin cianamid, ki se sprošča ob kemični reakciji po vdelavi gnojila v tla, poleg gnojilnega učinka zmanjša možnost preživetja kalečih plevelov v tleh.

Mehansko zatiranje

Mehanska obdelava/okopavanje površine je najpogosteje uporabljena metoda nekemičnega varstva pred pleveli v solatnicah in tudi eden učinkovitih ukrepov zatiranja plevelov po vzniku/sajenju. Zaradi načina sajenja pa je običajno možna le medvrstna obdelava prostora. Ob sejanih solatnicah lahko površino medvrstno obdelamo v času od dveh do treh listov, ter kasneje čez 14 dni. Pri sajenjih solatnicah je, če ne uporabljamo zastirke, priporočljivo izvesti vsaj 2 okopavanji. Mehansko zatiranje plevelov je pomembno predvsem v začetem obdobju rasti solatnic, ko le-te še niso prekrile medvrstnega prostora. Takrat je možnost vznika plevelov večja, povečana pa je tudi njihova tekmovalna sposobnost za vodo, hranila in prostor.

Slika 8: Omejeno delovanje mehanskega zatiranja plevelov v nasadu solate (Foto: Arhiv KIS)

Slika_8

Pri gojenju solatnic je pomembna natančna obdelava  medvrstnega prostora, saj lahko v nasprotnem primeru poškodujemo pridelek ali pa pustimo na površini preveč plevela in tako vplivamo na zmanjšanje pridelka. V današnjem času so na voljo naprave za odstranjevanje plevela tik ob rastlinah vrtnin (prstasti, vzvojni plevelniki). Poleg tega se na trgu pojavljajo tudi t.i. pametni okopalniki/plevelniki, ki s pomočjo senzorjev okopljejo prostor tik ob vrtnini. Takšna orodja so primerna predvsem za sajene solatnice, saj so že bolje ukoreninjene in tako manj podvržene poškodbam ob prehodu.

Ročno okopavanje je bistvenega pomena v manjših nasadih solatnic. Če solatnice sejemo, obenem redčimo vrtnino ter odstranimo plevel. Pri takšni tehnologiji pridelave je možnost uporabe drugih nekemičnih metod zatiranja plevelov zelo omejena, zato je ročno odstranjevanje plevelov glavni ukrep uravnavanja plevelne vegetacije po vzniku.

Sliki 9 in 10: Mehanska obdelava medvrstnega prostora je pomemben ukrep uravnavanja plevelne vegetacije v posevku solatnic (foto: Arhiv KIS)

Slika_9_10

Ožiganje in uporaba pare

Uporaba visoke temperature za zatiranje plevela je v uporabi že kar nekaj časa. Visoka temperatura, ki jo dovajamo z gorilniki ali z uporabo pare/vroče vode, uniči celična tkiva nad tlemi ter s tem posledično povzroči odmrtje rastline. Termično zatiranje plevelov je ukrep, uporaben predvsem v začetnih stadijih gojenja sejanih vrtnin, po setvi ali tik pred vznikom. Ker sejane solatnice vzniknejo relativno hitro, je čas uporabe termičnega zatiranja plevelov omejen. Ukrep je učinkovit predvsem na zelo majhne širokolistne plevele. Po vzniku solatnic ali ob uporabi sadik je možno tudi medvrstno ožiganje/parjenje. Paziti pa moramo, da ob prehodu ne poškodujemo sadik, zato uporabljamo ščitnike za zaščito vrtnin.

Kemično zatiranje

V skladu z načeli IVR kemično varstvo izvajamo ob stalnem spremljanju vznika in rasti plevelov. Izbor herbicidov, registriranih za uporabo v posevkih solatnic, je v Sloveniji zelo omejen. Po vzniku solatnic ali po njihovem presajanju lahko za zatiranje plevela uporabimo sredstvo na osnovi prpropizamida, ki dobro deluje proti širokem spektru plevelov. Ker sredstvo ne deluje proti plevelom iz družine nebinovk (osat, grint, njivska škrbinka,… ), moramo ob večji pojavnosti teh rastlin uporabiti druge ukrepe zmanjšanja njihove populacije.

Za zatiranje ozkolistnih plevelov je trenutno registrirano sredstvo na osnovi cikloksidima. Tega lahko uporabimo za zatiranje trav in samosevnih žit po njihovem vzniku in po vzniku solatnic.

5. Registrirana FFS