Češnje in višnje

Besedilo pripravili: Valentina Usenik, Davor Mrzlič, Primož Žigon, Andrej Vončina

Datum nastanka: januar 2025

1. Uvod

Češnja in višnja sta sorodni vrsti, vendar se ločita glede mnogih lastnosti. Sorodnost vrst se kaže v zmožnosti medsebojnega opraševanja, v kolikor se čas cvetenja ujema, in uporabi istih podlag za obe sadni vrsti.  Poleg razlik v načinu in bujnosti rasti dreves  so najopaznejše razlike glede lastnosti plodov. Višnje so po okusu bolj ali manj kisle, zato se uporabljajo predvsem za predelavo. Plodovi češnje so slajši in manj kisli, zato se uporabljajo predvsem sveži (Slika 1). Tudi češnje so primerne za predelavo, vendar jih v zadnjih desetletjih ne pridelamo dovolj niti za svežo porabo. Vrsti spadata v botanično družino Rosaceae, po pomološki klasifikaciji pa med koščičarje. Gojene sorte češnje (Prunus avium L.) izhajajo iz divje češnje, višnja (P. cerasus L.) pa je medvrstni križanec češnje in stepske višnje (P. fruticosa Pall.). Obstajajo tudi ‘duke češnje’, križanci med češnjo in višnjo. Plodovi so podobni višnjam, vendar so manj kisli.

Razširjenost vrste

Prvi dokazi o češnji so iz prazgodovine V mnogih jezikih češnje ločujejo na sladke in kisle, pri nas pa jih ločujemo na češnje in višnje. V nadaljevanju besedila termin češnja, v kolikor ni eksplicitno povedano, za katero sadno vrsto gre, zaobjema obe sadni vrsti. Češnja je nastala na območju Male Azije, Kavkaza in Kaspijskega morja, od koder se je razširila tudi v Evropo. Divje populacije češnje so v Evropi razširjene na območju med južno Švedsko na severu ter Turčijo, Grčijo, Italijo in Španijo na jugu. Divja češnja je zastopana tudi po slovenskih gozdovih. Raste do 1700 m n. v., vendar je nad 800 m redka.  Poznamo različice s temnim in svetlim lubjem. Da so bile češnje na območju današnje Slovenije razširjene že davno, dokazuje tudi poimenovanje številnih slovenskih krajev (npr. Češnjice,…). Zgodovinski viri kažejo, da so pri nas češnjev les uporabljali že v petem stoletju pr. n. št., ob prihodu Rimljanov pa je bila češnja že razširjena. Različni viri kažejo, da so do srede 19. stoletja prevladovale tiste sadne vrste, ki se množijo z lastno sposobnostjo razmnoževanja, med ostalimi tudi češnja. Češnja je imela in še vedno ima po pomenu in razširjenosti pomembnejše mesto kot višnja. Češnja uspeva povsod po Sloveniji. Skoraj ni vrta ob hiši, v katerem ne bi rastla, sadovnjaki s češnjo pa so razširjeni le na najboljših območjih za sadjarsko pridelavo, v t.i. sadnih okoliših. Največ jih je na Primorskem in v Posavju, na Štajerskem in v Osrednji Sloveniji.

Opis rastline

Češnja je drevesasta sadna vrsta. Razmnožuje se jo s cepljenjem izbrane sorte na izbrano podlago. Lastnosti koreninskega sistema so odvisne od vrste podlage in od načina, s katerim se je razmnožilo podlago. Način rasti in razrast koreninskega sistema se pri vegetativnih podlagah razlikuje od generativnih podlag. Z izbiro podlage se lahko oblikuje majhno ali veliko drevo. Značilnosti krošnje določajo lastnosti sadne vrste in sorte. Te so najbolj opazne pri plodovih, čeprav se posebnosti sorte kažejo tudi v načinu rasti (Slika 2), obliki listov in prevladujočih oblikah rodnega lesa, ki so lahko rodna šiba, brstika, majska kitica ali rozeta. Sorte se razlikujejo tudi v fenoloških lastnostih. Tako so med sortami najpomembnejše razlike v času cvetenja (Slika 3) in v času zorenja (Slika 4). Češnja cveti pred višnjo zgodaj spomladi, vendar nekatere sorte prej, druge pa kasneje. Cvetenje zgodnjih sort se s cvetenjem poznih sort običajno ne ujame, se pa cvetenje poznih sort češnje lahko ujame s cvetenjem višnje.

Sorte se razlikujejo glede lastnosti plodov (Slika 5). Razlike so v videzu, ki ga določajo lastnosti peclja in plodu, ter v okusu. Barva plodov češnje in višnje je najpogosteje rdeča, vendar so lahko češnje tudi bele, rumene ali črne. Poleg enobarvnih obstajajo tudi sorte z dvobarvnimi plodovi. V tem primeru je del ploda obarvan rumeno, drugi del pa rdeče. Velikost plodov je zelo raznolika lastnost. Odvisna je od sadne vrste, sorte in oveska. Pri češnji so cenjene debeloplodne sorte, pri višnji pa drobnoplodne. Plodovi zgodnjih sort češnje pri nas dozorijo že v prvi polovici maja, plodovi pozno zorečih sort pa konec junija, ali na posebnih legah še kasneje. Višnje dozorijo v juliju. Zgodnje sorte visokih kriterijev glede velikosti in čvrstosti plodov običajno ne dosegajo, so pa kljub temu cenjene. Njihova prednost je zgodnost. Med sortami so razlike tudi v občutljivosti za pokanje plodov. Zgodnje sorte so za pokanje občutljive, pozne sorte pa zaradi kombinacije lastnosti sorte in običajno ugodnejših vremenskih razmer v času zorenja običajno pokajo manj kot zgodaj zoreče sorte.

2. Okoljske razmere

Češnja je prilagojena razmeram zmerno tople klime, višnji pa  ustrezajo tudi hladnejša območja, zato ji pravijo tudi ‘sadje vzhodne Evrope’. Zimski mraz dobro prenaša, vendar pa lahko zaradi nizkih temperatur pride do poškodb tudi v tem obdobju. Odvisne so od časa, v katerem so nizke temperature nastopile, od temperature, sorte, podlage, in dozorelosti lesa.  Za pozebo brstov in cvetov spomladi je češnja zelo občutljiva. Ustrezajo ji zračne sadjarske lege, kjer je izpostavljenost nizkim temperaturam med cvetenjem običajno manjša. Zaradi večjega pojava škodljivcev in škode zaradi ptičev so lege v bližini gozdov neprimerne. Enakomerna razporeditev padavin skozi rastno dobo omogoča primerno rast dreves, med cvetenjem in predvsem med zorenjem pa so padavine neželene. Dež med cvetenjem onemogoča oprašitev in oploditev, ustvarja ugodne razmere za okužbe s cvetno gnilobo, v času zorenja pa povzroča pokanje in gnitje plodov.

Temperatura

Preživetje in rodnost v razmerah zmernega podnebnega pasu češnji omogoča uskladitev obdobja rasti in mirovanja z letnimi časi. Kot mnoge druge drevesaste sadne vrste ima češnja razvito dormanco. To je prilagoditev rastline na razmere v hladnem delu leta, ki rastline v tem obdobju varuje pred poškodbami zaradi nizkih temperatur. Procesi dormance so nujni tudi za normalno rodnost. To pomeni, da češnja ne bo rodila ali bo rodnost slabša, če v hladnem delu leta ne bo dovolj dolgo izpostavljena temperaturam od 2 do 9 °C. Dolžina dormance je lastnost sorte, ki jo je treba upoštevati ob izbiri sort. Za naše razmere so primerne predvsem sorte z dolgo dormanco. Sorte s kratko dormanco so primerne le za Primorsko.

Rastna doba se pri češnji začne z razpiranjem brstov in nekoliko kasneje s cvetenjem. To je obdobje, v katerem je češnja za poškodbe zaradi nizkih temperatur najbolj občutljiva. To je še posebej izrazito v zadnjih letih, ko zaradi zgodnje pomladi češnje zacvetijo bolj zgodaj kot sicer, temu pa sledijo ohladitve, ki se pojavljajo še vse do začetka maja. To je hkrati obdobje razvoja plodov, v katerem rastlini ustrezajo stabilne temperaturne razmere brez občutnih nihanj. V obdobju razvoja plodov so neželene tudi previsoke temperature, saj povzročijo prisilno dozorevanje plodov. To pomeni, da se obdobje razvoja plodov skrajša, obenem pa se zmanjša tudi kakovost plodov. Rastna doba traja pri nas od aprila do novembra; okvirno 230 dni.

Češnji tudi po obiranju plodov ustrezajo stabilne temperaturne razmere. V tem obdobju lahko na češnjo neugodno delujejo predvsem visoke temperature (> 30 ^◦C), saj vplivajo na razvoj bodočih cvetov, tistih, iz katerih se bodo razvili plodovi v naslednji rastni dobi. Izpostavljenost visokim temperaturam poleti vpliva na pojav dvojnih plodov, t.i. dvojčkov.

Svetloba

Češnja je heliofilna sadna vrsta. To pomeni, da potrebuje osončenost skozi cel dan. To se doseže z izbiro primerne lege za sajenje, z ustreznim sistemom sajenja in ustrezno gojitveno obliko. Ker je češnja rastlina z zelo izrazito apikalno dominanco, je potrebno dobre svetlobne razmere znotraj krošnje redno uravnavati z rezjo.

Tla

 Najprimernejša so globoka, odcedna, primerno založena tla, drobno zrnaste strukture. Češnja dobro uspeva v srednje težkih tleh z rahlo kislo do nevtralno reakcijo tal. Zastajanja vode v tleh ne prenaša.

Najboljša so deviška tla. To so tla, kjer češnja še ni rastla. Tudi sajenje češnje za drugimi vrstami koščičarjev ni priporočljivo. Na taki površini je potrebno dosledno odstraniti vse ostanke prejšnjega nasada (štori, korenine…) in tla vsaj nekaj let izboljševati z drugimi kulturami. Če želimo češnje posaditi na površino, kjer so češnje že rastle, bo nekajletno kolobarjenje s podorinami zmanjšalo negativne vplive ponovnega sajenja na uspešnost novega nasada. Možno je tudi uporabiti podlago, ki prenaša sajenje na isto mesto (npr. Colt), če so razmere za to podlago ustrezne.

Nove površine, kjer kmetijska obdelava še ni potekala, za neposredno sajenje nasada češnje niso primerne. Izvesti je potrebno kemično in fizikalno analizo tal, izmeriti globino tal ter na podlagi teh podatkov določiti potek priprave tal, ki običajno traja več let.

Najboljša so tla, ki že imajo primerne kemične in fizikalne lastnosti. Pri takih tleh je priprava za sajenje najhitrejša in tudi najcenejša (in vice versa). Slaba tla za češnjo niso primerna.

Voda

Enakomerna oskrba z vodo skozi celo rastno dobo omogoča primerno rast dreves, dober cvetni nastavek, dobro rodnost in kakovost plodov ter manjše pokanje plodov. Češnja se v svetu in pri nas tradicionalno prideluje brez namakanja. V tem primeru je padavinska voda edini vir vode. Tržna pridelava brez namakanja ni mogoča. Najpogostejša oblika namakanja je nadomeščanje vode ob pomanjkanju padavin (Slika 6). Potrebe glede vode so odvisne od podlage (večja potreba pri šibkih podlagah), sorte, starosti rastline, količine pridelka, fenofaze, vodnozadrževalnih lastnosti tal, temperatur in vlažnosti zraka. Primerna oskrba z vodo je pri češnji pomembna že med cvetenjem. Sledi najpomembnejše obdobje do obiranja, ko je potreba po vodi največja. V njem se določata kakovost plodov in dolžina prirasta poganjkov. Voda je pomembna tudi v poobiralnem obdobju, v katerem poteka diferenciacija, t.j. razvoj rodnih brstov za prihodnjo sezono.

Življenjski prostor

Prostor, ki ga namenimo posameznemu drevesu, je odvisen od kombinacije sorte in podlage, od zasnove sadovnjaka, gojitvene oblike, predvidene gostote sajenja in načina oskrbe sadovnjaka. Življenjski prostor rodnega drevesa določajo razdalje sajenja. Zanje se je treba odločiti že ob načrtovanju sadovnjaka, saj je tudi od tega dejavnika odvisen način priprave zemljišča za sajenje.  Sadikam, pri katerih je sorta cepljena na bujno podlago, je potrebno zagotoviti dovolj velik življenjski prostor, saj pričakujemo, da bo zrastlo veliko drevo (Slika 7). V primeru šibke podlage sadimo gosteje, t.j. na manjše razdalje sajenja, saj je pričakovana končna velikost drevesa manjša kot pri bujni podlagi (Slika 8).

3. Naprava nasada

Izbira primerne lege in ustrezna priprava zemljišča za sajenje sta dejavnika, ki v največji meri določata kasnejšo rast in rodnost dreves, pa tudi vrednost investicije.

Osnova za pripravo tal so rezultati kemične in fizikalne analize tal in po možnosti tudi pregled talnega profila do globine 1 m. Pedološko jamo je nujno izkopati na zemljiščih, ki niso poznana in kjer globina tal ni znana. Na podlagi teh rezultatov se določi potrebne tehnološke ukrepe ter njihovo izvedbo. Cilj so rodovitna, globoka, strukturna, s hranili primerno založena tla (C stopnja založenosti s fosforjem in kalijem in cca. 3 % organske snovi v srednje težkih tleh)  z ustrezno reakcijo tal  (pH tal med 6 in 7), v katerih voda ne zastaja.

Zaradi pravočasnega naročila kakovostnih sadik želene kombinacije sorte in podlage ter pravočasne in dobre priprave zemljišča, se je potrebno odločiti za napravo nasada češenj vsaj 2 leti pred sajenjem.

Izbira lokacije

Najprimernejše lege za sajenje češenj so sadjarske lege (Sliki 9 in 10). To so zemljišča na prisojni strani pobočij manjšega naklona ali tudi do 30 % pri terasah. S sajenjem na sadjarsko lego se zmanjša nevarnost za pozebo, omogoči se dobra osvetlitev in zračnost krošenj. V nižine (kotline, zaprte doline), od koder hladen zrak ne more odtekati, češenj ne sadimo, ker je tam nevarnost spomladanskih pozeb cvetov prevelika. Če vseeno želimo nasad posaditi na manj primerno lego, lahko tveganje za pozebo zmanjšamo z izbiro pozno cvetočih sort in z oroševalnim sistemom.

Priprava zemljišča

 Pripravo tal je potrebno prilagoditi regionalnim značilnostim, matični podlagi in formiranosti tal. Potek priprave tal je odvisen tudi od predhodne kulture in stanja zemljišča. Priprava zemljišča je odvisna tudi od načina sajenja sadovnjaka.

Pri formiranih tleh, npr. na njivski površini, želimo s pripravo zemljišča izboljšati predvsem  zgornji sloj zemlje, kjer bo glavnina korenin. Zato naj bo obračanja zemlje in mešanja živega dela tal s spodnjimi sloji čim manj.

Na flišu ali laporju je globoko oranje primeren ukrep. S tem se poveča globina tal, izboljša se založenost tal z vodo. Po takem ukrepu je potrebno zgornjo plast tal biološko obogatiti. Površine,  ki jih je bilo potrebno planirati in kjer so bili za vzpostavitev primernih nagibov potrebni veliki premiki zemljišča, je potrebno vsaj dve leti pripravljati z vnosom organske snovi z zelenim gnojenjem. S tem se bosta vzpostavila ugoden vodno-zračni režim in mikrobiološka aktivnost tal.

Grobo čiščenje in ravnanje terena

Zemljišče se najprej očisti skal, kamenja, zarasti ali dreves. Iz parcele je potrebno dosledno odstraniti vse štore in ostanke korenin, da kasneje ne bi prišlo do razvoja koreninskih gnilob, ki lahko uničijo novo posajena drevesa. Deponija za rastlinske ostanke mora biti od zadnjega drevesa oddaljena vsaj 6 m in zasuta 1 m globoko.

Če je teren valovit, ga je treba najprej splanirati, da se doseže primerne vzdolžne padce in zasuje depresije. Upoštevati je treba, da se počasi nasipana in sproti tlačena zemlja  kasneje sesede še za 10 % nasute globine. Pred tem je treba s površine odstraniti živico in jo dati na kup. Po končanem planiranju in podrahljavanju se živico spet porazdeli po površini.

Za pripravo tal so najprimernejši poletni ali suhi zimski meseci, ko zemlja ni zamrznjena. Vsa zemeljska dela je treba opraviti, ko so tla suha, da se ne poškoduje struktura zemlje. Preveriti je potrebno tudi vlažnost v globini. Stanje vlažnosti tal se lahko preveri z enostavnim preizkusom, tako da se poskuša v rokah napraviti svaljek iz zemlje. Če se zemlja oprijema obutve in orodja, je potrebno z zemeljskimi deli še počakati.

Analiza zemlje

Vzorec zemlje za kemično in fizikalno analizo tal je potrebno odvzeti iz sloja do 40 cm pred pripravo zemljišča. Če so tla vizualno izenačena, za velikost nasada do 1 ha zadostuje 1 vzorec, sicer se število vzorcev ustrezno poveča. Vzorec zemlje je potrebno odvzeti, še predno je bilo uporabljeno kakršnokoli gnojilo, oziroma vsaj 3 mesece po gnojenju. Natančna navodila za odvzem vzorca tal so objavljena na spletni strani (MKGP; Navodila za odvzem vzorcev tal, namenjenih za kemijsko analizo). Na ta način se ugotovi založenost tal s fosforjem in kalijem, količina organske snovi in reakcija tal (pH tal). Na osnovi rezultatov analize tal se določi potrebo po založnem gnojenju. Priporočljiva je tudi analiza tal na mikroelemente (kalcij, magnezij, bor, …) in analiza, s katero se oceni  količina rastlinam dostopne vode v tleh. V rodnem nasadu se priporoča kontrola založenosti s kemično analizo tal na 5 let.

Organska snov je pomemben pokazatelj kakovosti tal, zato jo določimo ob vsaki analizi tal. Optimalna založenost tal z organsko snovjo ima mnogo pozitivnih vplivov na lastnosti tal, zato  že v osnovi izbiramo tla s primerno vsebnostjo organske snovi in poskušamo z zelenim gnojenjem stopnjo založenosti še izboljšati. Primerna vsebnost organske snovi v tleh je odvisna od vsebnosti glinenih delcev. Organske snovi naj bo vsaj 10 % vsebnosti glinenih delcev v zemlji (npr. če je v tleh glinenih delcev 34 %, naj bo organske snovi vsaj 3,4 %).

Reakcija tal je ena od osnovnih elementov kemijske analize tal, saj je od pH tal odvisna dostopnost mnogih hranil v tleh.  Češnje najbolje uspevajo v rahlo kislih tleh (pH 6-6,5). Če so tla prekisla, je potrebno apnenje. V ta namen se uporabijo mleti apnenci, iz katerih se kalcij sprošča postopoma, zato niso tako agresivni do talnih mikroorganizmov kot apno. Potreba po apnenju je odvisna od pH tal in od teksture tal. Pri pH > 7,5 so pogosto izražena pomanjkanja železa, cinka, bora in mangana. V takih primerih se svetuje uporaba kislo delujočih gnojil, elementarnega žvepla, zelene galice in izbira podlag, ki prenašajo višji pH (npr. Maxma 14, …).

Rezultat fizikalne analize tal pove, koliko delcev gline, ilovice, melja ali peska je v tleh. Od tega je odvisen potek priprave tal pred sajenjem, količina in izbor gnojil  in načrtovanje namakalnega sistema.

Zeleno gnojenje

Rastline za zeleno gnojenje se seje zaradi mnogih ugodnih vplivov takega načina priprave tal za trajne nasade na kasnejšo rast in rodnost dreves. Podorine tla ščitijo pred erozijo in jih dobro prekoreninijo. Založenost tal z organsko snovjo se izboljša, prav tako struktura tal, poveča pa se tudi kapaciteta tal za vodo. Vsak predposevek ima svojo vlogo, zato je izbira rastlin odvisna od lastnosti tal in od namena, kaj se z zelenim gnojenjem želi doseči. Nekatere rastline s koreninami rahljajo tudi  globlje plasti tal, druge zavirajo razvoj nematod (križnice), tla bogatijo z dušikom (metuljnice), tla bogatijo s snovmi iz nižje ležečih plasti tal (ajda – fosfor), povečuje se delež koristnih organizmov,…

Pred setvijo rastlin za zeleno gnojenje se v tla  plitvo zadela hlevski gnoj (do 42 t/ha) ali drugo organsko gnojilo. Ko je teren pripravljen, se spomladi poseje sončnice v mešanici z bobom, grahom ali grašico. Po zaoravanju se lahko poseje oljno redkev, po zaoravanju redkve se lahko poseje še inkarnatko z mnogocvetno ljuljko. Možne so še različne druge kombinacije glede na tla, pH vrednost in razpoložljiv čas. Prezimne podorine se lahko seje v medvrstnem prostoru tudi prva leta po sajenju. S tem se tla pozimi zaščitijo pred erozijo in se obenem pridela organska snov. Rastline za podor se mulči v cvetenju. Pri mulčenju je potrebno paziti na čebele.

Mlade zelnate rastline se mulči takrat, ko zacvetijo prve med njimi, saj  imajo takrat majhno vrednost razmerja med ogljikom in dušikom (C/N razmerje < 30). To pomeni, da lahko organsko snov iz rastlin za zeleno gnojenje mikroorganizmi predelajo v hranilni humus, brez da bi porabljali dušik iz okolice. Zmulčeno rastlinsko maso se pusti dan ali dva, da oveni, nato se jo plitvo zaorje. Križnice za biofumigacijo je treba takoj zadelati v tla, da koristne snovi ne izhlapijo. V kolikor se je z mulčenjem zamudilo in so rastline že nekoliko olesenele, v mešanici za zeleno gnojenje pa ni metuljnic, se razmerje C/N poveča nad vrednost 30. Za predelavo tovrstne mulčene rastlinske mase je potrebno tik pred zaoravanjem po površini potrositi dušična gnojila  (40 kg čistega dušika). Če se to ne naredi, mikroorganizmi pri razkroju rast­linskih os­tan­kov z več­jo vseb­nost­jo ce­lu­lo­ze in lig­ni­na tekmujejo za hrano s posajenimi sadikami. To pomeni, da mikroorganizmi sadikam odvzemajo dušik, da lahko predelajo v tla vmešano rastlinsko maso.

Organska masa mora biti zakrita, vendar ne zadelana pregloboko. Lahko se jo zmeša z zemljo. Ob razgradnji zelene mase mora biti prisoten zrak, sicer pride do gnitja namesto do pretvorbe organske snovi v humus. Procesi gnitja sproščajo kisline, ki rastlinam škodijo. Tako pripravljeno površino se pusti 30 dni, nato se lahko začne s sajenjem.

Založno gnojenje

Rezultat analize tal in vsebnost hranil v gnojilu sta osnovi za izračun potrebne količine izbranega gnojila za založno gnojenje. Fosfor in kalij sta hranili, ki ju rastline potrebujejo v velikih količinah. Ker tla običajno vsebujejo premalo fosforja in kalija, ju je potrebno dodati.  Oba elementa sta v tleh slabo mobilna, zato se ju ob založnem gnojenju poskuša vnesti v območje glavnine korenin. Založno gnojenje s kombiniranim gnojilom, ki vsebuje tudi dušik (N), NPK, je strokovno neupravičeno. Dušik je element, ki se hitro  izpira, zato dušika ob pripravi tal ne dodajamo. V primeru neustreznega pH tal se pred rigolanjem potrese tudi mleti apnenec (če je pH prenizek) ali elementarno žveplo (če je pH vrednost 7 ali več).

Na pripravljen teren se pred globokim oranjem (rigolanjem) potrosi potrebna količina založnega kompleksnega gnojila PK. Če ni ustrezna nobena od kombinacij, je treba fosforjevo (npr. superfosfat) in kalijevo (npr. kalijev sulfat) gnojilo vsako posebej potrositi po površini tal. Gnojila za založno gnojenje se ob globokem oranju zameša v celotno zgornjo plast tal do globine razraščanja glavnine korenin. Ciljna globina založnega gnojenja je odvisna od tega, ali bo nasad namakan ali ne. V nasadih, kjer bodo rastline v primeru potreb namakane, bo večina korenin na globini do 30 cm. Zato je v tem primeru dovolj, da se založno pognoji zgornjo, 30 cm debelo plast zemlje. V nasadu brez namakanja bodo drevesa občasno izpostavljena suši, zato je treba korenine spodbuditi, da hranila in vodo črpajo tudi iz globljih plasti. Taka tla se založno pognoji do globine 50 cm. V tem primeru je cilj založnega gnojenja povečanje vsebnosti hranil v večjem volumnu zemlje, zato mora biti za isti učinek gnojenja, oz. za doseganje enake stopnje založenosti tal kot pri manjši globini, skupna količina dodanih  gnojil primerno večja.

Globoko oranje

Globoko oranje zemljišča ali rigolanje, ki sledi trošenju založnega gnojila po površini tal, se lahko opravi na različne načine. Na dobrih tleh se tla preorje do 50 cm globoko. Zemljišče na slabših in lapornatih tleh ali psevdoglejih je pred oranjem koristno podrahljati s podrahljači ali riperji, na psevdoglejih s krtičerjem, do globine 1 m. Lapornate terene se rigola do globine 1 m. Na melioriranih zemljiščih je treba rigolanje prilagoditi tudi globini drenažnih cevi in paziti, da se ne poškodujejo ali pretrgajo. Ob globokem oranju je treba sproti ročno pobrati in odstraniti ostanke korenin in štorov, ki se pokažejo ob obdelavi tal. Plasti tal se pri rigolanju ne sme premešati. Paziti je potrebno, da se zgornja plast tal (živica) ne prestavi v globje plasti tal in da se je ne zmeša z mrtvico. Priprava tal na nagnjenem terenu je odvisna od načina sajenja sadovnjaka.

Uravnavanje vodnega režima v tleh

Zastajanja vode v tleh češnja ne prenaša, zato zemljišča, kjer voda zastaja, za sajenje češnje ne izberemo. Že kratkotrajno zastajanje vode poškoduje korenine, posledično pa vpliva na slabšo rast in vitalnost drevesa. Lahko se pojavi tudi gniloba koreninskega vratu. Kjer je zemljišče sicer primerno za uspevanje češnje, je potrebno s primerno pripravo tal poskrbeti, da preprečimo kakršnokoli zastajanje vode v območju korenin. Morebitne depresije (kotanje) na parceli se ob pripravi zemljišča zasuje in parcelo napne.

Do zastajanja vode pride tudi, če voda v podtalje odteka prepočasi. Še posebej je to izrazito, ko se padavine pojavljajo v obliki močnih in dolgotrajnih nalivov. Zato je pri pripravi zemljišča za sajenje potrebno poskrbeti za površinski odtok odvečne vode z minimalnim padcem v smeri vrst.  Za odtok odvečne podtalne vode ali morebitnih izvirov se izdela cevno drenažo. Drenažne cevi morajo biti položene poševno, prečno na padec terena, da prestrežejo podzemne tokove vode vzdolžno po padcu. Kjer na koncu parcele zemljišča ni mogoče znižati, da bi voda odtekla v jarek ali vodotok, je potrebno narediti prečno drenažo z iztokom skozi pot ali obračališče in gramoznim filtrom do površine, skozi katero bo odvečna voda hitro pronicala do cevi in odtekla iz nasada.

Zatravljenje poti in obračališč

Poti in obračališča je potrebno čimprej utrditi in zatraviti. Priporoča se mešanica trav, ki daje obstojno rušo, ki dobro prenaša gaženje s traktorjem tudi v mokrem vremenu (npr. 1/3 trpežna ljuljka, 1/3 rdeča bilnica in 1/3 trstikasta bilnica), v skupni količini 40 – 50 kg semena/ha. Da bo posejana trava lažje vzklila in se ukoreninila, se posevek prekrije z zastirko (npr. staro seno, slama). Na zelo pustih tleh se za boljši vznik semena lahko potrosi manjšo količino preperelega hlevskega gnoja. Semenu trav na nagnjenih terenih je koristno dodati semena žit (npr. rž, ječmen, tritikala), ki so varovalni posevek, saj travo varuje pred sončno pripeko, tla pa pred erozijo. Ko se trava dobro ukorenini in prične rasti, se površino zmulči.

4. Sajenje

Način sajenja je odvisen od nagiba izbranega zemljišča in od tehnologije pridelave. V tržni pridelavi češnje se uporabljajo produktivne podlage, gosto sajenje in mehanizirana oskrba v vseh tehnoloških ukrepih. V tem primeru se zemljišče za sajenje pripravi tako, kot je že opisano. V primeru, ko se bo posadilo le nekaj dreves, se na izbranem mestu pred sajenjem izkoplje sadilna jama, zemljo pa  se ob sajenju obogati s hranili za založno gnojenje in za povečanje organske snovi.

Individualne sadilne jame (globina 60 cm, premer do 1,5 m) se izkoplje nekaj tednov pred sajenjem. Slabša kot so tla, večje in globlje naj bodo. Ob izkopu se zgornjo, mikrobiološko najbolj aktivno plast zemlje, živico, meče na eno stran jame, spodnjo plast (mrtvico) izkopa pa na drugo. Jamo se na dnu prekoplje in zmeša s PK gnojilom (0,5-1 kg). Nato jamo do dveh tretjin globine zasujemo z živico, ki smo jo zmešali z organskim gnojilom. Tako pripravljena jama čaka do sajenja.

Na preoranem, poravnanem in založno pognojenem zemljišču je sajenje lažje in hitrejše. Izkoplje se sadilna jama primerne velikosti, da se korenine v njej lepo razporedijo in da je cepljeno mesto na primerni višini od tal. Izkoplje se jo tik pred sajenjem ali kakšen dan prej.

Priprava zemljišča za sajenje tržnega sadovnjaka na pobočju je odvisna tudi od izbranega načina sajenja.

Načini sajenja

 – Sajenje po vertikali

Pri sajenju po vertikali se lahko sadi do takega naklona, pri katerem je še mogoč prehod obstoječe mehanizacije tudi v mokrem vremenu (10 do 30 %).  Pri sajenju po vertikali je potrebno zemljišče takoj po sajenju ali pa že pred sajenjem zasejati s semenom mešanice trav in redno mulčiti. Ob intenzivnih padavinah pri vzdolžnih padcih prihaja do močne erozije oziroma odnašanja tal.

– Sajenje po plastnicah

Če je nagib terena manjši od 8 ali 10 %, se lahko teren pripravi, kot bi se urejal ravninski nasad in se posadi vrste po plastnicah – prečno na nagib. Prednosti sajenja po plastnicah sta manjša pojavnost erozije takoj po sajenju in boljše zadrževanje vode v nasadu ob nalivih. Z obdelavo se oblikujejo majhne brežine v vrsti. Ob sajenju je treba paziti, da se cepljeno mesto ne zasuje. Pri izdelavi obdelovalnih poti je treba paziti na vzdolžne padce. V vrsti se ne smejo pojavljati depresije, kjer bi se nabirala voda. Le-ta lahko postopoma odnese ali poškoduje nižje ležeče brežine, depresije pa povzročajo propadanje češnjevih dreves.

– Sajenje na terase

Sajenje na terase pride v poštev predvsem na Primorskem, kjer se je ta sistem razvil že v preteklosti zaradi preprečevanja erozije in zadrževanja padavinske vode maloštevilnih poletnih intenzivnih nalivov. Pri terasiranju je treba paziti predvsem na primerne vzdolžne padce teras, ki naj bodo od 0,5 do 6 %. Ti omogočajo, da odvečna padavinska voda odteče po dolžini terasne ploskve in ne povzroča podiranja brežin, plazenja ali odnašanja brežin. Terasa ima lahko padec proti obema koncema ali samo proti enemu. V prečni smeri naj bo terasa ravna ali rahlo nagnjena navznoter. Če je terasna ploskev nagnjena navzven, pride do odtekanja vode čez brežine in do erozije. Širino terasnih ploskev se predhodno določi glede na nagib, gojitveno obliko, predvideno uporabo pripomočkov za obiranje in način vzdrževanja brežin.

– Sajenje na ravnini

Na rodovitnih in  globokih njivskih tleh na ravnini je proces priprave na sajenje najhitrejši in najcenejši. Izvesti je potrebno kemično analizo in tla na podlagi rezultatov založno pognojiti. Zelo  dobra  zemljišča  z  globokim  in  propustnim  talnim  profilom ter  godno  ornico  z  veliko  organske  snovi  se po potrebi podrahlja, nato pa plitvo preorje.

Sadilni material in priprava na sajenje

Sadilni material za češnjo in višnjo je sadika, ki je pridobljena s cepljenjem sorte na podlago. Sadike želene kombinacije sorte in podlage je najbolje pravočasno naročiti (naročena pridelava sadik) in nato prevzeti v drevesnici takoj po izkopu v jeseni. Kakovostna sadika je primerno visoka, ima dobro razvit koreninski splet in je nepoškodovana. Češnja ima zelo tanko lubje in brste, ki se pri izkopu ali pri rokovanju s sadikami hitro posmukajo. Sadika je lahko obrasla ali neobrasla. Izbira sadike je odvisna od sistema sajenja in predvidene tehnologije pridelave.

Sadike med prevozom in do sajenja zaščitimo, da se korenine ne izsušijo. Če se zgodi, da je potrebno sadike skladiščiti daljši čas, je korenine najbolje zakopati v zemljo ali sadike postaviti v hladen prostor ter korenine zasuti z vlažno žagovino ali mivko ali jih vsaj oviti s plastično ponjavo. Pred sajenjem na parceli se korenine za kratek čas namočijo v kalež, ki je mešanica zemlje, gnoja in vode. Koreninam pred tem s škarjami odrežemo poškodovane dele, sicer korenin ne krajšamo.

Pri rokovanju s sadikami je potrebno paziti, da se ne poškoduje lubje in da se ne posmukajo brsti. To je še posebej pomembno spomladi, ko so brsti že napeti. Manjkajoči brsti na provodniku otežijo oblikovanje krošnje in lahko podaljšajo obdobje do prve rodnosti.

Sajenje

Sajenje se opravi, če razmere to omogočajo, v jeseni. To je možno, v kolikor je sadilni material na voljo in je zemljišče že pripravljeno. Tudi, če sta oba pogoja izpolnjena, lahko neugodne razmere prekrižajo načrte (npr. dolgotrajno jesensko deževje). V takem primeru se sajenje preloži na kasnejši čas, ko tla niso zmrznjena ali niso premokra. Spomladi posajene sadike so pogosteje izpostavljene sušnemu stresu in po sajenju slabše rastejo.  Če se sajenju spomladi ne da izogniti, ga je potrebno opraviti čim bolj zgodaj spomladi.

Pri sajenju je potrebno paziti, da se cepljeno mesto ne zasuje, da je višina cepljenega mesta od nivoja tal pri vseh sadikah enaka, da je cepljeno mesto obrnjeno proti severu in  da je opora 10 cm odmaknjena od sadike.

Opora

Sadike, pri katerih je sorta cepljena na šibko podlago, potrebujejo oporo. Opora je lahko skupinska ali individualna. Postavi se jo lahko pred ali po sajenju. Še posebej pomembna je na območjih s pogostim vetrom. Opora je prvih nekaj let po sajenju priporočljiva tudi za drevesa na bujnejših podlagah, saj so take rastline bolje utrjene v tleh in ob vetrovnih razmerah ne prihaja do trganja korenin.

Zaščita sadik

Posajene sadike je nujno zavarovati pred divjadjo. Najnevarnejši so jeleni in srnjaki, ki si ob les drgnejo rogovje. Sadiki lahko olupijo lubje in poškodujejo tudi les v globino, da sadika propade. Poleg omenjenih lahko sadike in kasneje rodna drevesa poškodujejo tudi druge vrste, kot so srna, zajec, divji prašič,… Češnji je nevaren tudi voluhar, saj mu korenine češnje zelo teknejo.

Najučinkovitejša zaščita sadik je ograja, ki mora biti z vsemi potrebnimi elementi (tudi z vrati!) postavljena, še predno se začne sajenje  Od zunanje vrste dreves naj bo ograja oddaljena vsaj 5 m. Visoka naj bo 1,5–2 m. Stebri so lahko betonski ali leseni, dolgi od 2-2,5 m. Postavi se jih 6-7 m narazen. Debeli naj bodo vsaj 8 cm. Na mestih, kjer se ograja lomi, se postavi nosilne stebre, ki morajo biti sidrani in močnejši od drugih. Od stebra do stebra se napne nosilne žice v treh nivojih, nanje pa se pritrdi mrežo. Nad mrežo se napneta še do dve dodatni žici. Če ograje ni, se zaščiti vsako sadiko posebej. Individualno zaščito se lahko naredi na različne načine, v vsakem primeru pa se zaščiti deblo in provodnik.

5. Opraševalni odnosi

Večina sort češnje je samoneoplodnih, vse več pa je tudi samooplodnih sort. Sorte višnje so samooplodne. Samoneoplodnost je lastnost organizma, ki preprečuje oploditev s pelodom iste sorte. Zaradi samoneoplodnosti je potrebno skupaj posaditi večje število sort, zahteva pa tudi posebno pozornost pri izbiri primernih opraševalnih sort. Vse te lastnosti je potrebno upoštevati pri načrtovanju sadovnjaka. Sorte češenj so tudi intersterilne, kar pomeni, da se pojavlja sterilnost oz. nezmožnost oploditve tudi med sortami češenj. Intersterilnost pomeni, da so za oploditev določene samoneoplodne sorte primerne le nekatere sorte, druge pa ne. Sorta, ki jo izberemo za opraševalca določene sorte,  mora biti genetsko skladna z njo, cvetenje obeh sort pa mora biti sočasno, da je cvetni prah na razpolago takoj, ko se začne cvetenje samoneoplodne sorte. Skladnost sort oz. primernost sort kot opraševalcev za druge sorte je sestavni del vsakega priročnika in vsakega opisa sorte. Optimalno oprašitev in oploditev dobimo le, v kolikor je izbrana sorta obdana z drevesi opraševalne sorte. Za oploditev samoneoplodne sorte se poskrbi tako, da se v neposredno bližino posadi vsaj še eno češnjo druge skladne sorte. Sistemov za razporeditev opraševalnih sort okoli glavne sorte je veliko. Izbrati je potrebno tistega, ki ustreza lastnostim glavne sorte ter konceptu sadovnjaka (Slika 11). Pri češnji je za opraševanje izbrane samoneoplodne sorte najbolj priporočljivo posaditi vsaj dve opraševalni sorti.

Samooplodna sorta se lahko oplodi s pelodom iste sorte, lahko pa se jo uporabi tudi za oprašitev samoneoplodne sorte, v kolikor se čas cvetenja obeh sort ujema. Posadimo lahko torej le eno drevo samooplodne sorte, ali celo monosortni nasad, vendar je znano, da je oploditev samooplodnih sort v večsortnem nasadu boljša.

Zelo pomembno v nasadu češenj je, da poskrbimo tudi za prenos peloda v optimalnem času. Slaba oploditev je pogost vzrok za slab pridelek pri češnji (Slika 12). Za normalen pridelek češenj je nujno, da se v nasad češenj pripelje čebele, ko je odprtih 10 % cvetov. Potrebno je 3-5 močnih panjev/ha. Panji naj bodo po nasadu razporejeni enakomerno. Pomembno je, da se čebele pripelje v primernem času. V kolikor jih pripeljemo prezgodaj, se lahko navadijo na kakšno drugo rastlinsko vrsto, če pa jih pripeljemo prepozno, so nekateri cvetovi že neuporabni (nefunkcionalni). Preden pripeljemo čebele, je potrebno nasad zmulčiti. Za prisotnost čebel je potrebno poskrbeti tudi pri samooplodni sorti.

6. Sorte češnje

Plodovi češnje imajo veliko vsebnost zdravju koristnih snovi, poleg tega pa so atraktivnega videza, prijetnega okusa in značilne arome. Zato so med spomladanskimi vrstami sadja najbolj zaželene (Slika 14). Plodovi češnje se obirajo s pecljem (Slika 15), plodove višnje pa se med obiranjem posmuka s pecljev, saj se med pecljem in plodovo jamico oblikuje ločitveno tkivo, zaradi česar sok ne izteka.

Plod češnje sestavljata plod in pecelj. Pecelj je lahko kratek, srednje dolg ali dolg, tanek ali debel in je osnova pomološkega opisa vsake sorte. Plod češnje sestavljajo koščica, sočno meso in kožica. Koščica je lahko majhna, srednje velika ali velika in se lahko od mesa dobro ali slabo loči. Najpomembnejša dela plodu sta meso on kožica. Cenjene so predvsem sorte, ki so hrustavke. To pomeni, da imajo čvrsto meso in čvrsto kožico. V tržni pridelavi češenj so razširjene sorte z rdečo kožico in rdečim mesom, Okus je pomembna sorta lastnost. Večina sort češnje ima plodove, ki so kislo sladki, seveda pa obstajajo tudi sorte z bolj kislimi ali z bolj sladkimi plodovi. Plodovi nekaterih sort so srčaste oblike, drugih pa so ovalni ali sploščeni, … Oblika ploda poleg ostalih lastnosti kožice določa občutljivost sorte za pokanje. Če je oblika plodu takšna, da se kapljice vode zadržujejo v pecljevi jamici ali na ubočenem vrhu ploda, se občutljivost za pokanje plodu znatno poveča.

‘Sweet Early’  je italijanska sorta (sinonim Panaro 1), ki dozori 5 dni pred sorto ‘Burlat’. Raste bujno, zato so primerne šibke ali srednje bujne podlage. Sorta je samoneoplodna (S4S9). Cveti zgodaj, v času sorte ‘Lapins’. Plodovi so večji kot pri sorti ‘Burlat’. Pecelj je kratek. Barva kožice plodu je temno rdeča, barva mesa pa rdeča. Meso se od koščice, ki je majhna, srednje dobro loči. Kožica je čvrsta, meso pa polčvrsto. Plodovi so kislo sladkega okusa, sočni in srednje aromatični. Za pokanje je malo občutljiva.

‘Early Lory’je francoska sorta, ki dozori 3 dni pred sorto ‘Burlat’. Raste srednje bujno, zato se jo lahko kombinira s podlagami različne bujnosti. Cveti zgodaj. Je samoneoplodna sorta (S1S9). Primerne opraševalne sorte so ‘Celeste’, ‘Lapins’, ‘Garnet’. Plodovi so srednje veliki in srednje čvrsti. Barva kožice, mesa in soka je temno rdeča. Plodovi so sočni, srednje aromatični in sladko kislega okusa. Za pokanje je občutljiva.

‘Burlat’ je francoskega sorta, ki na Primorskem dozori na začetku tretje dekade v maju, na drugih območjih Slovenije pa nekaj dni kasneje. Raste srednje bujno. Lahko se jo kombinira s podlagami različne bujnosti. Cveti srednje zgodaj. Je samoneoplodna sorta (S3S9), ki jo oprašujejo sorte ‘Grace Star’, ‘Celeste’, ‘Canada Giant’, ‘Giorgia’, ‘Van’ in ‘Lapins’. Plodovi so srednje veliki in srednje čvrsti. Kožica, meso in sok so v optimalni zrelosti temno rdeče barve. Pecelj je srednje dolg, koščica pa srednje velika od velika. Meso je sočno, aromatično in sladko kislega okusa. Sorta je za pokanje občutljiva.

‘Early Star’je italijanska sorta, ki dozori v času zorenja sorte ‘Burlat’. Primerne so šibke ali srednje bujne podlage, saj raste bujno do srednje bujno. Cveti v sredini sezone cvetenja češnje. Samooplodna sorta (S4S9). Rodnost sorte je večja kot pri sorti ‘Burlat’. Barva kožice je v optimalni zrelosti temno rdeča, barva mesa in soka pa je rdeča. Meso se od koščice, ki je srednje velika, srednje dobro loči. Kožica in meso sta čvrsta. Plodovi so sočni in srednje aromatični, odličnega sladko kislega okusa. Za pokanje je malo občutljiva.

‘Grace Star’ je italijanska sorta, ki dozori 10 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste bujno, zato so primerne srednje bujne ali šibke podlage. Je samooplodna sorta (S4S9). Cveti zgodaj do srednje zgodaj. Rodnost je velika in redna. Plodovi so atraktivni, veliki, izenačeni, prisekano srčaste oblike in ob optimalni zrelosti živo rdeče barve – Ctifl 3 (Slika 16). Okus plodov je sladko kisel in aromatičen. Koščica je drobna in se loči od mesa. Kožica je čvrsta, meso pa je polčvrsto do čvrsto. Pecelj je srednje dolg in srednje debel. Sorta je za pokanje malo občutljiva.

‘Vigred’ je slovenska sorta, ki dozori 10 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste zelo bujno, zato so primerne šibke ali srednje bujne podlage. Cveti srednje pozno. Je samoneoplodna sorta. Dobro rodi, če raste v večsortnem nasadu češnje. Plodovi so topo srčaste oblike, bleščeče živo rdeče do temno rdeče barve s srednje dolgim pecljem (Slika 17). Plodovi so primerno zreli, ko se meso ob koščici obarva temno rdeče. Meso je čvrsto in se od koščice, ki je drobna, lepo loči. Sorta je za pokanje malo občutljiva.

Celeste’ je kanadska sorta, ki dozori 10 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste bujno in je lahko cepljena na podlage različne bujnosti. Cveti srednje zgodaj do srednje pozno. Samooplodna sorta (S1S4). Srednje zgodaj zarodi, v rodnosti pa dobro rodi. Plodovi so zelo veliki. Imajo kratek do srednje dolg pecelj. Barva kožice je v optimalni zrelosti živo rdeča. Kožica je čvrsta. Meso je srednje čvrsto, sočno, aromatično in odličnega sladko kislega okusa. Sorta je za pokanje občutljiva.

‘Giorgia’je italijanska sorta, ki dozori 11 dni kasneje kot ‘Burlat’. Zaradi srednje bujne rasti in velike rodnosti je primerna za bujne ali srednje bujne podlage. Cveti srednje zgodaj do srednje pozno. Je samoneoplodna sorta (S1S13). Primerne opraševalne sorte so ‘Burlat’, ‘Celeste’, ‘Grace Star’ in ‘Van’. Hitro preide v rodnost in nato obilno rodi. Plod srčaste oblike je srednje velik. Kožica je temno rdeča, bleščeča in čvrsta. Meso je čvrsto, sočno, rdeče, aromatično in sladko kislega okusa. Za pokanje je malo občutljiva.

‘Newstar’ je kanadska sorta, ki dozori 13 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste srednje bujno, zato je primerna za srednje bujne ali bujne podlage. Cveti srednje zgodaj. Samooplodna sorta (S3S4). Plodovi imajo srednje dolg do dolg pecelj. Kožica je svetleča in v optimalni zrelosti temno rdeča. Meso se srednje dobro loči od koščice in je aromatično ter sladko kislega okusa. Je polhrustavka in za pokanje malo občutljiva.

‘Black Star’ je italijanska sorta, ki dozori 16 dni kasneje kot ‘Burlat’ Raste bujno, zato so primerne srednje bujne ali šibke podlage. Cveti srednje zgodaj, v času cvetenja sorte ‘Burlat’. Je samoneoplodna sorta (S1S3). Primerni opraševalni sorti sta ‘Grace Star’ in ‘Burlat’. Redno in dobro rodi. Plod je velik, čvrst, prisekano srčaste oblike, z drobno koščico in srednje dolgim pecljem. Plod doseže optimalno zrelost, kadar je obarvan temno rdeče. Takrat se tudi meso obarva rdeče. Prehitro obrani plodovi so izrazito kisli. Sorta je za pokanje malo občutljiva.

‘Canada Giant’ je kanadska sorta ki dozori 17 dni kasneje kot ‘Burlat’.  Raste bujno, zato so primerne šibke ali srednje bujne podlage. Cveti srednje zgodaj do srednje pozno. Je samoneoplodna sorta (S1S2). Opraševalne sorte so ‘Giorgia’, ‘Van’ in ‘Kordia’. Hitro zarodi, nato dobro in redno rodi. Plodovi prisekano srčaste oblike imajo srednje dolg pecelj. Meso se od koščice loči srednje dobro. Barva kožice je v optimalni zrelosti živo rdeča do temno rdeča. Meso je sočno, srednje aromatično in sladko kislega okusa. Je polhrustavka in malo občutljiva za pokanje. 

‘Van’ je kanadska sorta, ki dozori 18 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste srednje bujno. Primerne so srednje bujne ali bujne podlage. Je samoneoplodna sorta (S1S3), ki cveti srednje zgodaj. Opraševalne sorte so ‘Burlat’, ‘Celeste’, ‘Grace Star’, ‘Giorgia’ in ‘Kordia’. Čvrsti plodovi so srednje veliki, imajo kratek pecelj in majhno koščico. Kožica ploda je v optimalni zrelosti temno rdeča. Meso je zelo sočno, aromatično in sladko kislega okusa. Za pokanje je malo občutljiva.

‘Francoska’, domnevno francoska sorta, se je v Goriških Brdih razširila po drugi svetovni vojni. Plodovi dozorijo 20 dni kasneje kot pri sorti ‘Burlat’. Uveljavljena sinonima sta ‘Napoleonka’ z dolgim pecljem in ‘Štekarjeva’. Raste srednje bujno, zato so ustrezne bujne ali srednje bujne podlage. Cveti pozno in je samoneoplodna sorta. Opraševalne sorte niso znane. Redno in dobro rodi. Plod je srednje velik. Ima srednje dolg do dolg tanek pecelj. Hrustavka. Plodovi srčaste oblike so sočni in prijetnega okusa. Plod je živo do temno rdeč, meso pa je svetlejše. Za pokanje je malo občutljiva.

‘Sunburst’ je kanadska sorta, ki dozori 20 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste bujno, zato so primerne šibke ali srednje bujne podlage. Je samooplodna sorta (S3S4), ki cveti srednje pozno. Plod je velik in živo rdeče barve, ima srednje dolg pecelj in srednje veliko koščico. Meso in sok sta rdeče barve. Meso je sočno do zelo sočno, srednje aromatično in sladko kislega okusa. Polhrustavka. Je malo občutljiva za pokanje.

‘Germersdorfer’, sorta neznanega izvora, dozori 20 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste srednje bujno do bujno, zato so primerne srednje bujne in šibke podlage. Cveti pozno, zato je pomembna opraševalna sorta drugih pozno cvetočih sort. Je samoneoplodna sorta (S3S12). Opraševalne sorte so ‘Canada Giant’, ‘Van’, ‘Kordia’, ‘Hedelfinger’, ‘Regina’. Čvrsti plodovi imajo dolge peclje in srednje veliko koščico, ki se srednje dobro loči od mesa. Barva kožice je v optimalni zrelosti temno rdeča. Meso je sočno, aromatično, sladko kislega okusa. Za pokanje je malo občutljiva sorta.

‘Hedelfinger’ je nemška sorta, ki dozori 22 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste srednje bujno do bujno in je primerna za srednje bujne podlage. Cveti srednje pozno do pozno. Pomembna je kot opraševalec drugih pozno cvetočih sort. Je samoneoplodna sorta (S3S5), ki jo oprašujeta sorti ‘Kordia’ in ‘Germersdorfer’. Plodovi so ovalne oblike z dolgim pecljem in veliko koščico. Kožica je čvrsta in v optimalni zrelosti temno rdeče barve. Meso je čvrsto, sočno in aromatično, sladko kislega okusa. Za pokanje je malo občutljiva.

‘Lapins’ je kanadska sorta, ki dozori 24 dni kasneje kot ‘Burlat’.  Raste bujno in je primerna za srednje bujne podlage. Je samooplodna sorta (S1S4), ki zgodaj cveti. Zgodaj zarodi, nato pa obilno rodi. Plodovi so okroglaste oblike s srednje dolgim pecljem. Kožica je čvrsta, živo rdeče do temno rdeče barve v optimalni zrelosti. Meso je polčvrsto. Je srednje aromatična češnja sladko kislega okusa. Za pokanje je malo občutljiva.

‘Kordia’ je češka sorta, ki dozori 20 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste bujno, zato je primerna za šibke ali srednje bujne podlage. Je samoneoplodna sorta (S3S6), ki cveti srednje pozno. Primerne opraševalne sorte so ‘Burlat’, ‘Grace Star’, ‘Celeste’, ‘Van’, ‘Canada Giant’, ‘Hedelfinger’, ‘Germersdorfer’, ‘Regina’ in ‘Skeena’. Plod srčaste oblike ima dolg pecelj in drobno koščico. V optimalni zrelosti je kožica plodu karminasto rdeče do temno rdeče barve, meso pa je temno rdeče. Plodovi so čvrsti, sočni, aromatični in odličnega, sladko kislega okusa. Zaradi občutljivosti za spomladansko pozebo se priporoča sajenje na dobre sadjarske lege. Plodovi so za pokanje malo občutljivi.

‘Regina’ je nemška sorta, ki dozori 30 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste bujno, zato je primerna za šibke ali srednje bujne podlage. Cveti zelo pozno. Je samoneoplodna sorta (S1S3), za katero se priporoča, da se v neposredno bližino posadijo drevesa vsaj dveh opraševalnih sort. Primerne opraševalne sorte so: ‘Germersdorfer’ (S3S12), ‘Hedelfinger’ (S3S5), ‘Kordia’ (S3S6), ‘Sylvia’ (S1S4), ‘Durone 3’ (S3S6) in ‘Irena’ (S4S6). Plodovi so ovalne oblike in imajo zelo dolg pecelj. Barva kožice je v optimalni zrelosti temno rdeča. Plodovi so čvrsti, manj sočni, aromatični in odličnega kislo sladkega do sladkega okusa. Plodovi so za pokanje malo občutljivi.

‘Skeena’ je kanadska sorta, ki dozori 34 dni kasneje kot ‘Burlat’. Raste srednje bujno in je primerna za srednje bujne podlage. Cveti srednje zgodaj. Je samooplodna sorta (S1S4). Plodovi so srednje veliki, čvrsti in v optimalni zrelosti temno rdeče barve. Za pokanje je občutljiva.

8. Podlage

Sorto poleg lastnosti plodov opredeljujejo tudi druge pomembne značilnosti, kot npr. bujnost rasti. Rast in rodnost dreves določene sorte na različnih podlagah ni enaka. Nekatere sorte so zaradi svojih lastnosti bolj primerne za bujne podlage, druge sorte pa za srednje bujne ali za šibke podlage. Pri slednjih so dobra tla z možnostjo namakanja še posebej pomembna. Izbiro podlage za češnjo je potrebno prilagoditi rastnim razmeram, lastnostim sorte in tehnologiji pridelave. Univerzalna podlaga, ki bi bila primerna za vse sorte in za vse rastne razmere, ne obstaja. Za višnjo so primerne predvsem podlage večje bujnosti, saj raste šibkeje kot češnja, pri češnji pa izbiro podlage prilagodimo tehnologiji pridelave, rastnim razmeram ter sorti.

Sejanec češnje je generativna in bujna podlaga. Drevesa na tej podlagi so velika, velikost pa je odvisna tudi od rastnih razmer in od sorte. Podlaga je primerna za slabše rastne razmere brez možnosti namakanja, za zelo rodne in šibko rastoče sorte češnje in za višnjo. Zastajanja vode v tleh ne prenaša, prav tako ne hude suše.

Maxma 14  je vegetativna in srednje bujna podlaga. Bujnost dreves je odvisna od rastnih razmer in bujnosti sorte. V kombinaciji s šibko rastočo in rodno sorto bo drevo manjše kot v kombinaciji z bujno sorto. Drevesa na tej podlagi bolje prenašajo sušo in visoke temperature kot na podlagah Gisela 6 ali Gisela 5.

Colt je vegetativna, srednje bujna podlaga. Primerna je za rastne razmere brez možnosti namakanja, kljub vsemu pa potrebuje dobra in odcedna tla.

Gisela 6 je vegetativna, srednje bujna podlaga. V celinskem delu Slovenije so drevesa na tej podlagi na splošno bujnejša kot na Primorskem. Podlaga je primerna za dobra in odcedna tla. Potrebuje oporo in namakanje. Vpliva na zgodnjo in kasneje dobro rodnost dreves češnje. Končna velikost dreves omogoča večjo gostoto sajenja in pridelavo pod različnimi sistemi zaščite pred neugodnimi vplivi okolja.

Gisela 5 je vegetativna, šibka do srednje bujna podlaga. Primerna je za globoka, humusna in odcedna tla. Potrebuje oporo in namakanje. To je primerna podlaga za bujno rastoče in srednje rodne sorte češnje. V celinskem delu Slovenije so drevesa na tej podlagi na splošno bujnejša kot na Primorskem. Končna velikost dreves je majhna, kar omogoča večjo gostoto sajenja in pridelavo pod različnimi sistemi zaščite pred neugodnimi vplivi okolja.

9. Gojitvene oblike

Gojitvene oblike za češnjo razdelimo v dve skupini: okrogle in ploščate. V prvi skupini sta tradicionalni obliki kotlasta in piramidalna krošnja ter novejše gojitvene oblike: vretenast grm, ozko vreteno, zelo ozko vreteno, španski grm in KGB. Med ploščate gojitvene oblike sodijo različne palmete in novejše gojitvene oblike, kot so sadni zid, UFO, svečnik in druge. Ob zelo gostem sajenju (very high density planting – VHDP) se tudi gojitveni obliki zelo ozko vreteno in bibaum približata ploščati obliki, saj je njuna listna stena zelo ozka, oblika krošnje pa je nekoliko sploščena. V zadnjih treh desetletjih je pridelava češenj doživela velike spremembe. Ob relativno ekstenzivnih nasadih smo s pojavom produktivnih podlag, z večjimi gostotami sajenja in s posledično manjšimi drevesi tudi v Sloveniji dobili intenzivne nasade češnje (Slika 17). Nasadi češnje so lažje obvladljivi, kar omogoča pokrivanje dreves s protidežnimi folijami in protitočnimi mrežami. Storilnost delovne sile in povprečni pridelki v intenzivnih nasadih so večji, kar pridelovalcu poveča prihodke. Moramo pa vedeti, da je tudi začetna investicija v takšen nasad precej večja.

Okrogle gojitvene oblike

Kotlasta in piramidasta krošnja sta gojitveni obliki za drevesa na bujnih podlagah. Pridelovalci so ju uporabljali do pojava manj bujnih podlag in večjih gostot sajenja. Iz obeh so razvili novejše, izboljšane gojitvene oblike, ki so prilagojene povečani intenzivnosti pridelave.

Kotlasta krošnja ima nizko deblo (do 50 cm). Nad to višino iz debla izraščajo 3 ali 4 spiralno razmeščene ogrodne veje, ki so vsaj 10 cm narazen. Kot izraščanja vej je 45°, proti vrhu so veje lahko nekoliko bolj pokončne (kot 30°). Posamična veja ima obliko vretena. Poganjke na zgornji strani veje, oziroma na hrbtišču veje se odstrani. Drevo ima po zaključeni gojitveni rezi obliko kotla z osvetljeno sredino, rodni les pa se nahaja na rodnih nosilcih na zunanji strani vej. Na bujni podlagi so drevesa posajena na razdalje 4-5,5 m x 4-5 m, visoka pa so 4 m ali več. Španski grm (Spanish bush) ali katalonski kotel je izboljšana kotlasta oblika za srednje bujne in bujne podlage, ki ne presega višine 2,5 m. Število vej je sprva večje in odvisno od bujnosti podlage (20-25), namen tega pa je umirjanje bujnosti, zgodnejši vstop v rodnost in manjše drevo. Enoletne poganjke se zaradi obraščanja in koncepta gojitvene oblike prikrajšuje, veje v sredini pa se zaradi boljše osvetlitve izrezuje. Multiaxe je novejša različica kotlaste krošnje. V drugi rastni dobi spomladi močno prikrajšamo poganjke iz prve vegetacije, še večje število poganjkov pa dobimo s prikrajševanjem zelenih poganjkov v začetku junija. Poganjkov kasneje ne prikrajšujemo, ampak jih pustimo rasti do višine 3,5 m in samo izrezujemo pavoditeljice. V obdobju rodnosti število vej pri obeh oblikah postopno zmanjšamo. KGB (Kym Green Bush) je okrogla gojitvena oblika z 20-25 pokončnimi rodnimi nosilci, ki jih ob obiranju upogibamo. Predolge in premočne poganjke obnovimo z rezjo na 25 cm dolg štrcelj. Za vse gojitvene oblike z večjim številom vrhov je potrebna vsaj srednje bujna, še raje pa bujna podlaga.

Piramidalna krošnja je naravna oblika češnjevih dreves pred vstopom v rodnost in v začetnem obdobju rodnosti. Drevesa imajo višje deblo, veje v etažah izraščajo iz provodnika, krošnja je v vrhu ožja. Piramidalna gojitvena oblika je izboljšana predvsem v tem, da ogrodne veje ne izraščajo na isti višini (tipična etaža), ampak so po njem spiralno razporejene. Rodni les pomlajujemo z redčenjem in povratno rezjo. V preteklosti so v piramidalno krošnjo oblikovali posamična drevesa na ohišnicah in v travniških sadovnjakih ter drevesa v nasadih z večjo sadilno razdaljo. Piramida je primerna predvsem za češnjeva drevesa na bujnih podlagah. Izboljšana piramida je osnovna gojitvena oblika z vrhom, odvedenim na nižje ležečo, položno vejo. Zaradi več pomanjkljivosti, predvsem sta to velikost dreves in zasenčenost notranjega dela krošnje, so osnovno obliko z leti spreminjali.

Nastal je vretenast grm, gojitvena oblika s 4 močnejšimi in daljšimi ogrodnimi vejami tik nad 0,8 m visokim deblom. Nad njimi so na pokončni osi spiralno razporejeni krajši rodni nosilci. Na višini 4 m vrh odvedemo na položen šibkejši poganjek. Rodni les se nahaja na štirih spodnjih vejah in na kratkih rodnih nosilcih na provodniku. Potrebna je redna rez nazaj in redčenje poganjkov ter ožanje drevesa v vrhu. Oblika je primerna za drevesa na srednje bujni podlag in za sadilne razdalje 4 m x 2-3 m.

Ozko vreteno je intenzivna oblika drevesa z eno osjo, za katero je potrebna srednje šibka ali šibka podlaga in opora. Sadilne razdalje so 3,5-4 m x 1-2 m. Gre za gosto sajenje (high density planting – HDP) s 1250-2850 dreves/ha. Nad deblom višine 70 cm ima drevo 4-6 debelejših vej, nad njimi pa je po osi vretenasto oziroma spiralno razporejenih 10-15 krajših rodnih nosilcev. Drevo višine do 3,5 m ima obliko prisekanega stožca. Pri češnji je zaradi obraščanja sadike potrebno vsaj dvakratno prikrajševanje provodnika, pri jablani zaradi obraščenega sadilnega materiala te potrebe ni.

Zelo ozko vreteno je visoko intenzivna oblika ozkega vretena, prilagojena zelo gostem sajenju. Na razdalje 0,5 do 1,0 m v vrsti posadimo sadike, na katerih imamo zgolj zelo kratke rodne nosilce. Prikrajšamo praktično ves enoletni les, nad cvetnimi brsti pustimo v spodnjem delu 2-3, v zgornjem pa 1-2 lesna brsta. Velika večina pridelka se nahaja pri osnovi prikrajšanih enoletnih poganjkov. Bibaum je dvojno vreteno, gojitvena oblika, sestavljena iz dveh enakovrednih ozkih osi, ki iz debla izraščata v isti točki malo nad tlemi. Osi sta nad običajno višino debla 1 m ali manj narazen.

Ploščate gojitvene oblike

Palmeta je ploščata gojitvena oblika, primerna za češnje na srednje bujnih in bujnih podlagah ob srednji gostoti sajenja (medium density planting – MDP). Drevo s 70 cm visokim deblom ima običajno tri etaže vej. Pri pravilni poševni palmeti par vej izrašča iz provodnika na isti višini, spodnji par nekoliko poševno, zgornji par pa je bližje pravemu kotu. Poznamo različne izpeljanke iz osnovne oblike palmete;  npr. nepravilna palmeta (pari vej ne izraščajo na isti višini), oblika s širšo krošnjo samo na eni ali na obeh straneh.

Svečnik je gojitvena oblika, razvita iz enoetažne palmete (Slika 18, levo). Na višini 80 cm iz debla na isti višini izraščata leva in desna veja. Prvih 50 cm sta skoraj vodoravni, nato pa se pod kotom 90° obrneta navpično navzgor in s provodnikom tvorita trojico enako visokih ogrodnih vej. Ves daljši enoletni les se prikrajša, večina plodov se nahaja ob osnovi enoletnih poganjkov. Potrebna je srednje bujna, produktivna podlaga.

UFO (Upright Fruiting Offshoots) je gojitvena oblika s skoraj vodoravnim kordonom, iz katerega izraščajo nerazvejane navpične osi (Slika 18, desno). Ves rodni les na njih je kratek, daljše poganjke izrežemo v celoti. Navpično os pustimo rasti vsakih 20 cm kordona, njihovo število pa je odvisno tudi od bujnosti sorte in podlage ter gostote sajenja. V naših razmerah so za to obliko primerne srednje bujne in bujne podlage za češnjo, potrebna je opora z vsaj tremi vodoravnimi žicami in redno privezovanje poganjkov.

Sadni zid je ploščata oblika, primerna za strojno rez. Bistveno je oblikovanje dreves v pokončno, ozko ploskev višine 2,2 do 3,0 m. Osnovne gojitvene oblike so lahko ozko vreteno, dvojno vreteno, palmeta, svečnik in druge. Ogrodni les je privezan na oporo v smeri vrste, poganjke, ki izraščajo v medvrstni prostor, izrežemo. Bistveno je, da je listna stena kar se da ozka in zapolnjena, brez vrzeli. Za to obliko so primerne različne podlage, od njihove izbire je odvisna razdalja med drevesi v vrsti. Rez običajno opravijo dvakrat letno. Poleti, po zaključeni rasti, prikrajšajo dolge enoletne poganjke, v času brstenja pa olesenele poganjke porežejo bližje osnovi in izrežejo pregoste

Svečnik, UFO in sadni zid so intenzivne in visoko storilne gojitvene oblike, obvladljive iz tal. Po mnenju vodilnih svetovnih strokovnjakov so intenzivne ploščate oblike prihodnost v pridelavi češenj. V kratkem naj bi predstavljale pomemben delež v nasadih ter sčasoma nadomestile sedaj prevladujoče okrogle oblike.

10. Rez

Češnja je po naravi bujno in visoko rastoče drevo z izrazito apikalno dominanco, metlasto rastjo vej in ostrimi koti izraščanja vej. Oblikuje piramidalno in kasneje okroglo obliko krošnje. Maloštevilne veje se v notranjosti ogolijo, rast in rodnost se preselita na obod krošnje. Te njene lastnosti nam seveda niso v pomoč pri oblikovanju in rezi dreves. Kljub temu lahko češnjeva drevesa z nekaj znanja formiramo v različne gojitvene oblike. Tradicionalne gojitvene oblike za češnjo so piramida, izboljšana piramida in kotlasta krošnja. Gre za prostorske gojitvene oblike, ki potrebujejo veliko prostora in večje sadilne razdalje, podlaga pa je običajno bujna. Manjša drevesa na manj bujnih podlagah, oblikovana v ploščate gojitvene oblike z zelo ozko listno steno, potrebujejo precej drugačno oziroma prilagojeno rez.

Čas rezi

Češnje lahko porežemo spomladi tik pred brstenjem ali pozno poleti, po zaključeni rasti poganjkov. Rez opravimo v suhem in lepem vremenu. Tako vreme naj bo še vsaj tri dni po rezi. Po rezi nasad poškropimo z bakrovim pripravkom (spomladi) ali organskim fungicidom (poleti), da razkužimo in zaščitimo rane, nastale pri rezi. Vse rane, razen najmanjših, je priporočljivo premazati s cepilno smolo. Rane so vstopno mesto za okužbe z bakterijskimi in glivičnimi boleznimi lesa, zato je pametno delovati preventivno. Za drevesa do vstopa v rodnost je bolj primerna spomladanska rez, režemo jih čim manj. Prav tako spomladansko rez priporočamo za manj bujna drevesa, saj z njo spodbudimo rast poganjkov. Zavedati se moramo, da spomladansko rez opravimo malo pred cvetenjem in s tem posežemo v hormonsko ravnovesje drevesa. To je lahko razlog, da se cvetovi slabše oplodijo in se plodiči kasneje trebijo (odpadajo). Z odrezanim lesom zavržemo tudi nekaj rezervnih hranil.

Nasprotno pri poletni rezi te bojazni ni. ampak je kvečjemu diferenciacija cvetnih brstov boljša, saj pred cvetenjem ne posegamo v drevo. Poleti porezana drevesa bolje prenašajo toplotni in vodni stres, nastale rane se v suhem vremenu prej in bolje celijo. Poletna rez je primerna za bujno rastoča drevesa, ki jih s tem umirjamo v rasti. Pri poletni rezi ne smemo biti prezgodnji, saj lahko spodbudimo ponovno rast poganjkov, ki do jeseni ne bodo dozoreli. Drevesa na šibki podlagi porežemo v začetku avgusta, bujnejša drevesa pa konec avgusta.

Uporabna rešitev je tudi poletna rez zgornjega dela krošnje, ki ga s tem omejimo v rasti, spodnji del krošnje pa porežemo spomladi in ga tako spodbudimo k obraščanju in tvorbi daljših enoletnih poganjkov. Rez enoletnih poganjkov na čep opravimo spomladi, ko nabrekle cvetne brste lažje ločimo od lesnih brstov. Ukrepa sta primerna za drevesa v obdobju rodnosti.

Gojitvena rez

Glede na prirojeno bujnost češnjevih dreves moramo v času oblikovanja krošnje drevesa rezati čim manj. Naš cilj je hiter vstop v rodnost ter dobra in redna rodnost. Zato se v prvih letih po sajenju poslužujemo prijemov, kot so mandanje nepotrebnih brstov in poganjkov, razpiranje rastočih poganjkov, privezovanje enoletnih poganjkov, zarezovanje v lubje ali zažagovanje v les. Samo rez omejimo na nujne posege, npr. prikrajševanje zaradi razvejanja in oblikovanja ogrodnih vej. Tako bomo drevesa prej umirili v rasti, z diferenciacijo bodo na upognjenih poganjkih tvorila cvetne brste in zarodila.

Po jesenskem ali zimskem sajenju sadik v dobro pripravljena tla je spomladi, v času brstenja, na vrsti rez sadik. Potrebno jo je prilagoditi sadilnemu materialu, ob rezi pa je pomembna tudi vrsta drugih ukrepov. Odstranjevanje odvečnih brstov, aktivacija brstov, razpiranje in privezovanje poganjkov so ukrepi, ki nam omogočajo pravilno oblikovanje dreves.

Navodila v nadaljevanju so primerna za gojitveni obliki vretenast grm in ozko vreteno, z manjšimi prilagoditvami pa so uporabna tudi za druge gojitvene oblike. Naš cilj je, da v spodnjem delu krošnje oblikujemo vsaj tri ogrodne veje, ki bodo predstavljale široko osnovo prisekanega stožca, v katerega mora biti oblikovano drevo. V krošnji vzdržujemo hierarhijo, od spodnjega dela krošnje do vrha drevesa premer in dolžina spiralno razporejenih vej upadata. Predebele ali predolge veje v vrhu izrežemo. Z redčenjem rodnih nosilcev skrbimo za primerno osvetlitev in zračnost krošnje.

Rez sadik in odstranjevanje brstov

Posajene sadike porežemo tik pred brstenjem, ko lahko jasno ločimo vitalne brste od slabše razvitih. Večkrat je sadilni material zelo neizenačen, izrazitejše so razlike med sadikami različnih sort. Povprečno visoko sadiko prikrajšamo 110 cm od tal. Nadpovprečno velike in močne sadike lahko prikrajšamo tudi malenkost višje, a ne previsoko (> 125 cm), ker tvegamo golitev spodnjega dela sadike in prevlado višje ležečih poganjkov nad spodnjimi. Šibkejše sadike običajno prikrajšamo nižje, na višini 85 do 95 cm.

Na vrhu pustimo dva močna brsta, pod njima pa na dolžini 15-20 cm odstranimo vse brste (Slika  19). Enako velja za predčasne poganjke, vse tiste tik pod vrhom izrežemo do osnove. S tem ukrepom preprečimo metlasto rast v vrhu in preostre kote izraščanja poganjkov. Kljub odstranjevanju brstov pod vrhom se ta del debla ne ogoli, ampak se obraste z rozetami, ki poženejo iz sobrstov ali spečih brstov. S tem dosežemo enakomerno in bolj razprto obraščanje sadike v spodnjem delu. Odstranimo tudi vse brste, ki so nižje od 60 cm, saj tako nizko vej ne potrebujemo. V srednjem delu sadike nam ostanejo brsti ali predčasni poganjki za prve ogrodne veje na dolžini 25 do 40 cm. V primeru, da so medčlenki zelo kratki in je število brstov še veliko, jih lahko dodatno zredčimo in pustimo le najlepše. V praksi je to sicer redko. Če nam ostane le šest ali manj brstov, kar je bolj običajno, njihovo redčenje ni potrebno. Predčasne poganjke v tem delu prikrajšamo na dva vidna brsta. Če niso nujno potrebni in je lepo razvitih brstov zadosti, predčasne poganjke izrežemo do osnove.

Aktivacija brstov

Za aktivacijo brstov poskrbimo, če zarežemo nad brstom skozi lubje in rahlo v les. S tem preusmerimo tok vode in hranil v brst, ki z večjo gotovostjo in bolj odžene (Slika 20, levo). Največkrat se ukrepa poslužujemo, ko bi radi dosegli obraščenost na točno določenih mestih v krošnji. Primerno orodje za ta ukrep je žagica za železo, ki ima ožje rezilo in ne cefra lubja. Zarezovanje opravimo od fenofaze nabrekanja brstov do fenofaze vidnih zelenih vršičkov. Uporabimo ga predvsem v drugem letu, na začetku vegetacije. Sadika je takrat že močnejša in ukoreninjenja, učinek ukrepa je zato večji.

Druga oblika aktivacije je prej omenjeno redčenje oziroma odstranjevanje brstov. Preostali brsti dobijo s tem več vode in hranil ter zaradi tega bolj odženejo.

Razpiranje in privezovanje poganjkov

Češnja med provodnikom in stranskimi poganjki tvori ostre kote, ki onemogočajo razpiranje olesenelih poganjkov in lahko povzročijo lomljenje rodnih vej. Zelene poganjke zato razpiramo že pri dolžini 5 cm, kot izraščanja pa povečamo na 75 do 85 stopinj. Uporabimo navadne ščipalke za perilo, za daljše in močnejše poganjke pa so primerne sponke Astfix II in Astfix III. Zeleni poganjek kljub začetnemu razpiranju kasneje raste poševno ali navpično navzgor. Po zaključeni rasti konec avgusta ali pozimi ga s pomočjo vrvice privežemo v želeni položaj. V spodnjem delu krošnje je to 70 do 80 stopinj od provodnika, v zgornjem delu krošnje pa bližje pravemu kotu.

Mandanje in pinciranje poganjkov

Iz vrhnjih dveh brstov na prikrajšani sadiki dobimo dva poganjka, od katerih je eden običajno bujnejši. V primeru šibke rasti drevesa manj bujni poganjek pinciramo na rozeto in s tem drugega spodbudimo k rasti. Če je drevo bujno, pustimo rasti oba poganjka in poleti ali na začetku druge vegetacije za vrh izberemo krajšega in šibkejšega. V primeru izredno bujne rasti lahko v začetku junija pred poletnim enakonočjem vse poganjke pinciramo (prikrajšamo) za tretjino in tako dosežemo dodatno razvejanje že v prvem letu. Enoletni poganjki, daljši od 1 m, so manj uporabni in bi jih morali spomladi ponovno krajšati.

Ukrepi v drugem in tretjem letu

Provodnik na začetku drugega leta prikrajšamo, če je njegova dolžina po prvem letu večja od 80 cm (Slika 21, levo). Ponovimo tudi ostale ukrepe iz prvega leta (rez, odstranjevanje in aktivacija brstov, razpiranje poganjkov). Če izbrani provodnik ni daljši od 80 cm, v drugem letu prikrajševanje ni potrebno, ampak zadošča že sproščanje vrha z odstranitvijo brstov okrog in tik pod vrhnjim brstom v času brstenja.

Če v prvem letu razen vrha niso zrastli vsaj trije stranski poganjki na želeni višini, postopek iz prvega leta ponovimo v drugem letu. Tudi če imamo tri poganjke, pa sta zgornja dva izrazito bujnejša od spodnjega, je potrebna rez nazaj. Vrh prikrajšamo 10-15 cm višje kot v prvem letu, pri tem pa pazimo, da po rezi na prikrajšanem vrhu ostaneta dva vegetativna brsta. Poganjek ali dva, ki sta zrastla v prvem letu, izrežemo do osnove in ne puščamo čepov. Na ta način omogočimo enakomerno obraščanje drevesa, razlike med poganjki so manjše kot na prikrajšanih poganjkih. Nad brsti ali rozetami, kjer si želimo poganjkov, zarežemo skozi lubje rahlo v les za njihovo aktivacijo. Na rozetah odstranimo cvetne brste in na ta način spodbudimo rast poganjkov in korenin, kar je zelo pomembno za sadike na šibki podlagi. Prvo rodnost tako pričakujemo v tretji rastni dobi.

Poleti se mlado drevo lepo obraste s poganjki, ki jih po potrebi pinciramo, razpiramo in avgusta privežemo v primeren položaj glede na izbrano gojitveno obliko. Odvečne poganjke lahko odstranimo (pomandamo) pred dozorelostjo lesa.

V tretjem letu krajšanje provodnika običajno ni potrebno, saj se z večjim številom poganjkov in brstov ter s prvimi plodovi rast umirja. Drevo je ob pravilnih ukrepih že blizu končne velikosti in volumna krošnje. Drevesa na bujni podlagi se umirijo in vstopijo v rodnost leto ali dve kasneje.

Drevesa na šibki podlagi imajo bolj umirjeno rast, razprostrto krošnjo in hitreje vstopijo v rodnost. Z njimi je v prvih letih manj dela kot z drevesi na bujni podlagi. Moramo pa biti pozorni na to, kdaj jih bomo začeli intenzivneje rezati! Ko v četrtem do petem letu vstopijo v polno rodnost, moramo začeti z močnejšo povratno rezjo. Za primerno debelino plodov je večkrat potrebno redčiti tudi pregoste majske kitice. Praviloma odstranimo tiste nad in pod vejo, pustimo pa majske kitice, ki iz veje izraščajo levo in desno.

Rez v obdobju rodnosti

V krošnji vedno vzdržujemo hierarhijo, od spodnjih vej do vrha drevesa premer in dolžina vej upadata. Enako velja za vse ogrodne veje. Prebujno in predolgo vejo v vrhu brez razmišljanja izrežemo. Krošnja (ali ogrodna veja) naj bo v vrhu ožja; tako ji vzdržujemo obliko in skrbimo za osvetlitev nižje ležečih vej. Za boljšo osvetlitev izrezujemo pregoste veje. Vse stranske veje, ki po premeru presegajo polovico provodnika, odrežemo. Vrhove dreves nižamo do višine, na kateri lahko brez težav oberemo pridelek.

Izrezujemo veje, ki se prekrivajo in križajo ter veje, ki rastejo navpično. Pokončne poganjke in bohotivke v spodnji polovici krošnje lahko odrežemo na 5-15 cm dolg čep. Pri spomladanski rezi poganjek odrežemo 2-3 vegetativne brste nad zadnjim rodnim brstom. To nam bo v naslednjem letu zagotovilo 1-3 nove poganjke, katerih izmed teh bo gotovo uporaben za pomlajevanje veje oz. rez nazaj. Če poganjek prikrajšamo poleti, bo več brstov diferenciiralo v cvetni brst.

Rodni les je potrebno obnavljati, saj starejši rodni les daje plodove slabše kakovosti. Majske kitice z leti rodijo vse drobnejše plodove. Najlepše plodove poberemo na eno- in dvoletnem rodnem lesu. Naš cilj naj bo dober pridelek debelih češenj, zato v krošnji izrezujemo starejši les in skrbimo za prirast daljših enoletnih poganjkov. Preprečiti moramo zgostitev cvetnih brstov (cvetne šope) na dvo- ali večletnem lesu. To dosežemo tako, da del dvo- ali triletnega nosilca odrežemo. S tem zmanjšamo število in povečamo debelino plodov ter spodbudimo rast poganjkov (Slika 21, desno).

Prikrajševanje enoletnih poganjkov

Del enoletnih poganjkov v krošnji prikrajšamo in tako zagotovimo zadostno število daljših poganjkov z večjimi listi, ki lahko prehranijo plodove. Tako pridobimo poganjke bližje osnovi, ob katerih izvedemo povratno rez. Intenzivne gojitvene oblike (ozko vreteno, sadni zid, bibaum) potrebujejo prikrajševanje vsaj dela enoletnih poganjkov. Drevesa imajo zaradi gostega sajenja ali ozke listne stene omejen življenjski prostor, zato je taka rez nujna. Na drevesih, oblikovanih v zelo ozko vreteno, prikrajšamo praktično vse enoletne poganjke.

Povratna rez oziroma rez nazaj

Značilnost češnje je, da se njene veje podaljšujejo in golijo pri osnovi, torej ob deblu ali ogrodni veji. Zato moramo pri rezi ukrepati tako, da predolgo vejo režemo nazaj (Slika 22). To lahko naredimo z odvajanjem, pri katerem prepokončno vejo nižamo na bolj položno, nižje ležečo zunanjo vejo. Soroden ukrep je spodrezovanje, kjer predolgo in povešeno vejo skrajšamo tako, da ostane veja bližje provodniku, ki izrašča iz njenega hrbtišča. V spodnjem delu krošnje lahko vejo odrežemo na 25-40 cm dolg štrcelj starega lesa, iz katerega poženejo poganjki iz spečih brstov. Češnja močno reagira na osvetlitev in požene poganjke tudi iz debla ali iz starejših ogrodnih vej, če odstranimo veje, ki jih senčijo.

Rez glede na rodni potencial sorte in podlage

Rez prilagodimo tudi sorti češnje. Sorte z velikim rodnim potencialom (Giorgia, Van) in nekatere samooplodne sorte (Sweet Heart, Lapins, New Star) je potrebno rezati močneje kot bolj bujne in manj rodne sorte (Burlat, Summit, Celeste, Sunburst). Prešibka rez pri teh sortah povzroči preveliko število drobnih plodov, ki nimajo tržne vrednosti. Sorte na manj bujnih podlagah začnemo močneje rezati že v tretjem ali četrtem letu. Premalo porezana drevesa lahko prerodijo, kar zavre rast drevesa in ovira razvoj koreninskega sistema in krošnje. Če s slabo prakso nadaljujemo, lahko drevo zahira in nikoli ne doseže želene velikosti in pridelka. Drevesa na bujnih podlagah v prvih letih rodnosti režemo čim manj.

11. Oskrba tal, gnojenje in namakanje

Oskrba tal v nasadu

V prvih treh letih po sajenju, dokler drevesa še ne dosežejo predvidene velikosti, je v vrsti pod drevesi najboljša mehanska obdelava tal. Pri tem se izogibamo preglobokemu oranju ali kultiviranju. Za ta namen so zelo uporabni bočni odmični okopalniki. Po potrebi drevesa tudi ročno okopljemo.

Medvrstni prostor takoj zasejemo s primerno travno mešanico, lahko pa v njem sprva pridelujemo poljščine, vrtnine ali zeleni podor za povečanje vsebnosti organske snovi v tleh. Rotovatorje uporabljamo izjemoma, za vnos organske snovi ali zelenega podora v tla. Niso primerni za redno rahljanje tal, ker preveč uničujejo strukturo tal. Konec poletja ali jeseni posejemo podorine, ki jih spomladi zadelamo v tla. Ozelenitev tal je pomembna zaradi preprečevanja izpiranja hranil in erozije, rastlinski pokrov pa zemljišče senči in varuje pred pregrevanjem in prevelikimi izgubami vode z evaporacijo.

V četrtem letu lahko nasad ozelenimo v celoti. Prostor v vrsti vzdržujemo brez trave s herbicidi ali z redno uporabo odmičnega rotacijskega mulčerja. Vsekakor je uporaba mulčerja okolju, delavcem, potrošniku in mikroorganizmom v tleh bolj prijazna. Pridelovalci po svetu se poslužujejo tudi zastiranja pasu pod drevesi z debelo plastjo organske snovi, ki preprečuje rast drevesom konkurenčnih rastlin in bogati tla s humusom. Zastirki dodamo manjšo količino dušika (10 kg N/ha), da se zagotovi pravilno C:N razmerje za njen razkroj. Tla pod drevesi ponekod zastirajo tudi s pletenimi črnimi folijami iz umetnih snovi, ki prepuščajo padavinsko vodo, preprečujejo rast plevelov in pocenijo oskrbo tal v vrsti.

Medvrstni prostor redno mulčimo, kar sprošča manjše količine rastlinam dostopnega dušika in drugih hranil, po drugi strani pa tla bogati z organsko snovjo. V sušnih razmerah trave ne pustimo rasti previsoko. Število mulčenj je odvisno od globine tal, količine padavin, gnojenja in namakanja nasada.

Gnojenje

Pravilna prehrana in redno gnojenje dreves sta zelo pomembna. Samo ustrezno pognojena drevesa bodo zadovoljivo rastla ter redno in obilno rodila. Vse se začne s pripravo zemljišča in založnim gnojenjem, nadaljuje skozi gojitveno obdobje in v celotnem obdobju rodnosti, ko so potrebe po hranilih največje. Vedno gnojimo na osnovi rezultatov analize tal in odvzema hranil s pridelkom. Z vnosom hranil se moramo približati optimalni založenosti tal z osnovnimi hranili (stopnja C). Ta znaša 13 do 25 mg P₂O₅, 25 do 30 mg K₂O in 10 do 15 mg MgO na 100 g tal. Ko jo dosežemo, je potrebno vsebnost glavnih hranil v tleh vzdrževati na optimalni ravni preskrbljenosti. V primeru čezmerne  založenosti tal (stopnja D) gnojimo le za polovico odvzema, če je založenost ekstremna (stopnja E), pa gnojenje s P₂O₅, K₂O in MgO za pet let opustimo.

Upoštevati moramo količino hranil, ki jih drevesa vsako leto porabijo za pridelek plodov in rast ostalih organov (Preglednica 1). Pri načrtovanju gnojenja upoštevamo tudi količino hranil, ki se bodo sprostila z mineralizacijo pomulčenih ostankov (odpadlo listje, odrezan les). Pomagamo si tudi z vizualno oceno, ob rednih obhodih v nasadu hitro opazimo simptome pomanjkanja ali presežka posameznih hranil in nezadostno rast poganjkov.

Strokovnjaki veliko pomembnost pripisujejo vsebnosti hranil v listih. Z občasno analizo listov lahko potrdimo ali delno ovržemo rezultate analize tal in po potrebi prilagodimo gnojenje nasada. V praksi slaba ali dobra založenost tal z določenim hranilom še ne pomeni pomanjkljive ali dobre oskrbe drevesa s tem hranilom. Količina hranil v tleh, potrebnih za primerno rast in rodnost dreves je precejšnja neznanka. Na dostopnost hranila v tleh namreč vpliva množica dejavnikov: struktura in tekstura tal, pH tal, temperatura tal, vsebnost organske snovi in vode v tleh, antagonizmi med hranili, razvejanost koreninskega sistema …

Preglednica 1: Povprečni letni odvzem makrohranil pri češnji s plodovi (pridelek 12 t/ha) in s plodovi, listi in porezanim lesom (v kg/ha)

*Mihelič, R. in sod., 2010

**Roversi, A. in Monteforte, A., 2006

Gnojilne norme

Z rednim gnojenjem vračamo v tla predvsem s pridelki odvzeta makrohranila: dušik, fosfor, kalij in magnezij. Z večino mikrohranil pa gnojimo le, če po videzu ali z analizo listov ugotovimo njihovo pomanjkanje. Pri določanju odmerkov gnojil si pomagamo z gnojilnimi normami, s katerimi pokrijemo potrebe po hranilih v polni rodnosti nasada (Preglednica 2) ob optimalni založenosti tal. V slabše založenih tleh gnojilne norme ustrezno povečamo.

Preglednica 2: Gnojilne norme (kg hranil/ha) pri različnih količinah pridelka plodov in optimalni založenosti tal (stopnja C); tehnološka navodila za IPS 2024

Vnos dušika je po tehnoloških navodilih za IPS omejen na 105 kg/ha letno. S fosforjem in kalijem gnojimo na podlagi analize tal, oziroma analize listov. Poleg mineralnih gnojil je v nasadih češnje dobrodošla tudi raba organskih gnojil, še posebej v tleh, revnih s humusom in na plitvih ali lahkih tleh. Vsaka tri leta lahko  sadovnjak pognojimo s 25-30 t hlevskega gnoja na hektar, kar ob postopnem sproščanju hranil zadošča do naslednjega gnojenja. Trgovci ponujajo tudi pestro paleto peletiranih organskih gnojil, ki jih lažje raztrosimo. Optimalna vsebnost organske snovi v tleh je za lahka tla 1,0-2,5 %, za srednje težka tla 1,5-2,5 % in za težka tla 2,5-4,0 %. Vsebnost humusa popravimo že ob pripravi zemljišča za nasad z vnosom organskih gnojil in z zelenim podorom.

Gnojenje z dušikom

Dušik je potreben za rast in razvoj vseh organov češnje. Vpliva na oblikovanje cvetnih brstov, oploditev in razvoj plodov. Je zelo mobilen v rastlini, v tleh pa podvržen izpiranju. Z dušikom dobro preskrbljene rastline imajo velike, temno zelene liste in bujno rastoče poganjke. Priporočena dolžina enoletnih poganjkov v rodnosti je 60 cm, če je rast šibkejša pa je potrebno ukrepati z močnejšo rezjo in dodatnim gnojenjem. Pri pomanjkanju dušika so listi manjši, svetlejši ali rumeno razbarvani. Poganjki so krajši in tanjši, slabša je diferenciacija cvetov in tudi oploditev. Plodov je manj, so drobnejši in manj aromatični. Ob presežkih dušika je rast poganjkov zelo bujna, rastline so zgoščene, njihova listna površina slabo osvetljena. Zorenje plodov je kasnejše, notranja kakovost plodov pa slabša. Lahko pride do povečanega pokanja in gnitja plodov. Prepozno gnojenje z dušikom (po juniju) povzroči, da poganjki do jeseni ne olesenijo.

Pri trajnih nasadih se večina hranil porabi med cvetenjem in hitro rastjo poganjkov. Rast korenin češnje se začne, ko temperatura tal spomladi doseže približno 15 °C. Običajno se to zgodi po cvetenju. Pri češnji cvetenje poteka pred olistanjem, rast plodov in poganjkov pa je sočasna. Zaradi tega so cvetenje in razvoj plodičev, kot tudi začetna vegetativna rast odvisni od zalog dušika. Predvsem v času cvetenja in razvoja plodičev poteka intenzivna poraba ogljika in zalog dušika, akumuliranega v prejšnji sezoni. Tako je dušik iz zalog v lesu, koreninah in brstih pogosto prvi in včasih edini vir, ki je spomladi na voljo za rast. Pri drevesih na šibki podlagi so te zaloge, premo sorazmerno z velikostjo teh organov, manjše, kar je dodaten izziv pri gnojenju teh dreves.

Češnja potrebuje dušik skozi vse življenjsko obdobje. Ob privzeti dobri založenosti tal v prvih letih po sajenju sadike češnje štiri- ali petkrat dognojujemo z dušičnim gnojilom (KAN, amonsulfat). Gnojilo raztresemo po drevesnih kolobarjih, vsakič po pest (50-60 g) na sadiko. Postopoma količino povečujemo do 0,1 kg/sadiko. Do vstopa dreves v polno rodnost gnojimo s 50-60 kg čistega N/ha. Nasad v rodnosti potrebuje 70-90 kg čistega N/ha, ob veliki vsebnosti organske snovi v tleh lahko odmerek ustrezno zmanjšamo.

Letni odmerek dušika v obdobju rodnosti razdelimo na vsaj dva dela. Posamični odmerek ne sme presegati 40 kg N/ha. Prvi odmerek (30-40 % letne količine) damo ob brstenju, tri do štiri tedne pred cvetenjem. Drugi odmerek (20-30 %) damo po zavezovanju plodov, tretjega (če se zanj odločimo) pa konec maja ali v začetku junija. Od sredine junija do konca poletja z dušikom ne gnojimo, da ne bi povzročili prebujne in podaljšane rasti v jeseni. Konec septembra in  najkasneje do 15. oktobra lahko raztresemo še do 30 kg N/ha. S tem vplivamo na daljšo fotosintetsko aktivnost listov, ki tvorijo več asimilatov, kar poveča delež rezervnih hranil v lesu in koreninah. S foliarno uporabo N v septembru lahko izboljšamo prehranjenost, kakovost in prezimno trdnost brstov, kar vpliva tudi na kakovost cvetov in oploditev v naslednjem letu. Dušik (2 % raztopljena urea) nanešen na liste, bodo drevesa hitro sprejela in spravila v brste za zalogo.

Gnojila z dušikom v nitratni obliki (npr. KAN) uporabljamo v zmerno kislih do nevtralnih tleh. Hranilo je drevesom hitro dostopno in se iz tal lahko izpira. Za bazična tla s pH 7,2 ali več je bolj primerno gnojilo amonsulfat, ki v tleh deluje fiziološko kislo in se dušik iz njega sprošča počasneje. Urea je primerna za dognojevanje in foliarno uporabo.

Gnojenje s fosforjem

Fosfor je potreben za dober razvoj korenin, diferenciacijo cvetnih brstov  in razvoj cvetov. Vpliva na trdoto in pravočasno zorenje plodov češnje. Pomanjkanje fosforja je pri češnji redek pojav, izrazi se v rdečenju listov, slabši rasti poganjkov in korenin. Med P in N obstaja antagonizem, saj večje količine dušika zavirajo sprejem fosforja, oziroma je njegova vsebnost v listih manjša. Prebitek fosforja je redkejši, ovira pa sprejem težkih kovin, predvsem cinka in železa.

Fosfor je v tleh slabo mobilen in se v tleh hitro veže v slabo topne fosfate. Potrebe po fosforju najboljše pokrijemo z založnim gnojenjem. Gnojilo raztresemo pred rigolanjem, s katerim ga vnesemo globoko, v območje korenin. V prvih letih je potreba po fosforju manjša, v rodnosti pa se poveča na 30 do 50 kg P₂O₅/ha. Gnojilo običajno raztresemo v enem odmerku.

Najprimernejši čas aplikacije je jeseni ali zgodaj spomladi. Poleti s fosforjem ne gnojimo. Gnojilo je potrebno vnesti v bližino korenin. V bazičnih ali s kalcijem nasičenih tleh uporabljamo topne fosfate v gnojilu Superfosfat (16-18 % P₂O₅ in 13 % S) in trojni superfosfat (46 % P₂O₅). V kislih tleh dajemo prednost naravnim fosfatom, kot je Hyperfosfat v prahu (29 % P₂O₅). V kislih (pH < 6,3) in bazičnih (pH 8,3-8,6) tleh se njegova dostopnost močno zmanjša. Dokler ni dosežena optimalna stopnja preskrbljenosti C, lahko na letni ravni v tla vnesemo do 250 kg P₂O₅/ha.

Gnojenje s kalijem

Kalij je češnji potreben za razvoj plodov, njihov okus in obarvanost. Vpliva na odpiranje in zapiranje listnih rež, posredno na izboljšanje fotosintetske aktivnosti v zelenih delih rastline. Sodeluje v procesih delitve in rasti celic, zato je njegova vsebnost največja v mladih tkivih. Pomanjkanje kalija je lahko težava pri večini koščičastih sadnih vrst. Listi so pomanjkljivo razviti, majhni, pojavijo se rumena razbarvanja, listni rob se zaviha navznoter. Tkivo na listnih robovih in konicah odmre (nekrotizira). Zmanjša se rast poganjkov in velikost plodov. Ob presežku kalija se zaradi antagonizma poslabša dostopnost magnezija in kalcija.

Tla deloma oskrbimo s kalijem z založnim gnojenjem.  Zaradi podvrženosti izpiranju v globlje plasti tal z njim gnojimo redno, vsako leto. V mladostnem obdobju gnojimo s  30 do 50 kg K₂O/ha, v polni rodnosti pa češnja potrebuje  70-90 kg K₂O/ha. Zaradi velike mobilnosti v lahkih tleh gnojimo s kalijem spomladi, pred začetkom rasti. V težjih tleh z večjo sposobnostjo vezave hranil je primerno jesensko gnojenje.  Vsa kalijeva gnojila imajo fiziološko kislo delovanje. Pogosto se uporablja kalijev klorid (kalijeva sol) s 40-60 % K₂O, ki je primeren za kisla do nevtralna tla. Za gnojenje alkalnih tal je boljši kalijev sulfat, ki vsebuje 50 % K₂O + 18 % žvepla (S). Z njim gnojimo spomladi. Dokler ni dosežena optimalna stopnja C preskrbljenosti, lahko na letni ravni v tla vnesemo do 300 kg K₂O/ha.

Gnojenje z magnezijem

Magnezij je pomemben kot sestavni del listnega klorofila, kjer ima odločilno vlogo pri procesih fotosinteze. Vključen je tudi v presnovo beljakovin, tvorbo sladkorjev in številne encimske procese. Do pomanjkanja Mg največkrat pride v peščenih in kislih tleh, pa tudi v primeru prevelikih pridelkov. Izrazi se kot rumeno razbarvanje med listnimi žilami, ki sčasoma postane nekrotično. V vročem vremenu to tkivo pogosto odmre in listi odpadejo. Znaki pomanjkanja se najprej pojavijo na starejših listih pri osnovi poganjkov, ker je Mg mobilen v rastlini in se seli v rastne vršičke. Plodovi so pri pomanjkanju Mg majhni in slabše kakovosti, pridelek je manjši. Presežek magnezija vpliva na slabši sprejem kalija in kalcija.

Magnezija je v naših tleh običajno zadosti. Če z analizo ugotovimo pomanjkanje, ga lahko dodamo z NPK gnojili, ki vsebujejo 2 % MgO ali gnojilo kizerit (27 % MgO v sulfatni obliki). V polni rodnosti češnja potrebuje 15-20 kg MgO/ha. Med magnezijem in kalijem ter kalcijem obstaja antagonizem, zato smo pri uporabi tega hranila previdni oz. z njim ne pretiravamo.

Gnojenje z mikroelementi

V tleh se običajno nahajajo zadostne količine najpomembnejših mikroelementov bora (B), železa (Fe), mangana (Mn) in cinka (Zn). Največkrat v tleh manjka bora, ostala mikrohranila so rastlinam praviloma nedostopna zaradi antagonizmov z drugimi hranili (kalcij, fosfor), zaradi bazičnih tal ali prevelike/premajhne vsebnosti vode v tleh (Fe kloroze). Z njimi gnojimo na podlagi analize tal in analize listov, obvezno pa je treba ukrepati ob vidnih znakih pomanjkanja. Dodajamo jih lahko v obliki organskih in mineralnih gnojil v tla in predvsem z listnimi gnojili.

V bazičnih tleh pri pH > 7,5 so pogosto izražena pomanjkanja železa, cinka, bora in mangana. V takih primerih se za korekcijo kislosti tal svetuje uporaba kislo delujočih gnojil, elementarnega žvepla, zelene galice in izbira podlag, ki bolje prenašajo višji pH (Maxma 14, sejanec rešeljike).

Med mikroelementi imajo pomembnejšo vlogo bor, cink in železo. Gnojenje z borom je koristno tudi ob zadovoljivih vrednostih hranila v listih. Pomanjkanje povzroča slabo odganjanje in rast poganjkov, listi in rastni vršički so deformirani, poganjki lahko po začetni rasti odmirajo. Potreben je za razvoj in rast reproduktivnih organov češnje. Najpogostejše oblika dodajanja bora je jesensko gnojenje z borovimi ali sestavljenimi listnimi gnojili. Lahko ga dodamo tudi v tla v obliki Boraxa ali drugih sestavljenih gnojil.

Cink je slabo mobilno hranilo, dodajamo ga v bazična tla. Najpogostejša so pomanjkanja v lažjih tleh z večjo vsebnostjo fosforja in kalcija ter majhno vsebnostjo organske snovi. Češnja ga potrebuje spomladi za rast in za gradnjo aminokislin, beljakovin in klorofila ter aktivacijo številnih encimov. Med letom in jeseni ga na zalogo dodajamo v obliki listnih gnojil, prisoten je tudi v nekaterih FFS.

Železo uravnava delovanje encimov, ki sodelujejo pri sintezi klorofila, dihanju, fotosintezi in drugih procesih v češnji. Železova kloroza (bledica listov) je značilen simptom pomanjkanja Fe v bazičnih tleh, ki so revna z organsko snovjo in vsebujejo veliko kalcija. Kloroze so pogostejše v sušnih območjih, paradoksalno se večkrat pojavijo v času, ko so tla prepojena z vodo. Za odpravljanje pomanjkanja se uporablja železove kelate, drevesom hitro dostopna oblika tega hranila. Priporočeni čas foliarne uporabe je spomladi, oziroma ob pojavu simptomov.

Foliarno gnojenje

Foliarno ali listno gnojenje je škropljenje nadzemnih organov, predvsem listov, z vodno raztopino hranil manjše koncentracije (0,1-0,5 %). Tla so vedno osnovni vir hranil za češnjo, prehrana skozi liste je zgolj ukrep v razmerah, ki ne omogočajo optimalnega črpanja hranil iz tal. Gnojenje skozi list mora upoštevati tudi letno dinamiko potreb dreves po posameznih hranilih.

Neustrezna kislost tal lahko onemogoča ali omejuje sprejem hranil s koreninami, kadar je v tleh zelo majhna koncentracija dostopnih hranil ali je kateri od elementov blokiran zaradi antagonizma. Listno gnojenje najpogosteje uporabljamo v neugodnih vremenskih oz. talnih razmerah (prehladna, presuha ali premokra tla); takrat je sprejem hranil iz tal slab. Koristno je tudi, kadar so drevesa v slabi kondiciji zaradi pozebe ali poškodovana od toče. Izvajamo ga tudi poleti, v daljši suši je mineralna prehrana skozi tla neučinkovita.

Pokanje plodov v deževnem vremenu je pri večini sort češnje običajen pojav (Slika 24). Preventivna aplikacija kalcijevih pripravkov v času razvoja plodov lahko pojav precej ublaži. Razen kalcijevih soli se v isti namen uporablja tudi sredstva na osnovi P, K, Si, B, Fe, Zn in nekatera sredstva za krepitev rastlin (alge, fofsfolipidi, aminokisline) in kombinacije obojih. Tudi navadna močila, ki jih dodajamo vodi za zmanjšanje površinske napetosti in boljše omočenje, imajo dober učinek na elastičnost kožice. Imajo pa vsa našteta sredstva spremenljiv uspeh, ob preveliki količini padavin konec maja in v začetku junija plodovi vseeno pokajo, tudi zaradi sprejema vode skozi korenine.

Jeseni s foliarnim gnojenjem dodamo hranila za povečanje rezerv v poganjkih in koreninah, pa tudi za boljši začetni razvoj v naslednjem letu. V septembru dodamo od 20 do 30 kg uree/ha, lahko v dveh obrokih. Dušik, nanešen na liste, bodo drevesa hitro sprejela in spravila v brste za zalogo. Preveriti je treba vsebnost biureta v gnojilu urea, ki ne sme prekoračiti 1 %. Nekateri strokovnjaki za češnjo priporočajo uporabo uree z nizko vsebnostjo biureta (0,3-0,4 %).

Liste češnje za analizo na vsebnost hranil vzorčimo po zaključeni rasti poganjkov, od sredine julija do sredine avgusta. Razvoj plodov je pri češnji zelo hiter in kratek, drevesa pa se olistajo šele po cvetenju, kar onemogoča zgodnjo analizo listov in učinkovito ukrepanje pred spravilom pridelka. Do konca rastne dobe in v naslednjem letu lahko z listnimi gnojili rastlinam dostavimo manjkajoča hranila. Optimalne vrednosti makro- in mikrohranil v listih češnje sredi poletja so podane v Preglednici 3.

Pred uporabo listnih gnojil je potrebno natančno prebrati in upoštevati navodila proizvajalca glede koncentracij in mešanja s fitofarmacevtskimi sredstvi, v primeru nejasnosti se lahko dodatno posvetujemo s svetovalci pri ponudniku. Foliarna gnojila nanašamo pri temperaturi < 25 °C. Najboljše razmere za uporabo so v oblačnem vremenu ali zvečer, ko je relativna vlažnost večja in je sprejem hranil najboljši. V zelo vročih in suhih poletjih so problematične tudi dnevne temperature > 30 °C, ki sledijo uporabi listnih gnojil v hladnejšem, nočnem času.

Poleg listnih gnojil vse pogosteje uporabljamo tudi sredstva za krepitev rastlin in biostimulatorje. Ta sredstva naravnega izvora rastlinam pomagajo ob napadih bolezni in škodljivcev, ob zelo nizkih in visokih temperaturah ter v drugih stresnih situacijah (toča, neurja, veter, suša). Mednje spadajo aminokisline, pripravki iz morskih alg, mikroorganizmi, fosfolipidi, različni hidrolizati, rastlinski izvlečki, homeopatski pripravki … Najbolj pogost je primer njihove uporabe v času brstenja in cvetenja, ko z njimi krepimo odpornost nabreklih brstov in cvetov na nizke temperature v primeru pozebe. Aminokislinski pripravki v različnih stresnih situacijah (mladi nasadi, utrujena zemljišča, velike obremenitve z pridelkom, neugodne vremenske razmere) češnjam pomagajo pri vseh življenjskih procesih.

Najbolj učinkovita je preventivna raba, s katero omilimo posledice biotskih in abiotskih stresnih dejavnikov ter z njo na dolgi rok krepimo rastline in jim pomagamo do večjih in kakovostnejših pridelkov. Za preventivo uporabimo nižji odmerek, za odpravljanje pomanjkanja pa večji odmerek, v skladu s priporočili proizvajalca.

Preglednica 3: Referenčne vrednosti hranil v listih češnje poleti (sredina julija-sredina avgusta)

Fertigacija

Češnjeva drevesa lahko prehranjujemo tudi s pomočjo namakanja. Vodotopno gnojilo vnesemo v območje korenin s pomočjo namakalne vode. Fertigacija je primerna za intenzivne nasade. Za izvedbo potrebujemo namakalno infrastrukturo; obstoječi kapljični namakalni sistem ali sistem z mikrorazpršilci, ki je boljša izbira za srednje težka tla in vlažnejše podnebje ter bolj razraščen koreninski sistem. Za fertigacijo je potrebna dodatna oprema za doziranje topnih gnojil v vodo. Še posebej koristna je fertigacija na lahkih tleh, ker se hranila v njih hitro izpirajo.

Za fertigacijo uporabljamo enostavna in sestavljena vodotopna gnojila. Največkrat so na osnovi dušika, fosforja, kalija, kalcija, magnezija, pa tudi različnih mikrohranil in organskih snovi. S fertigacijo začnemo pred cvetenjem in z njo končamo v juniju. Hranilna raztopina je relativno koncentrirana, zato moramo po fertigaciji namakalne cevi temeljito izprati s čisto vodo. Gnojimo vsak teden, v zelo majhnih odmerkih, sestavo hranilne raztopine pa prilagajamo razvojni fazi češnje in njenim potrebam v določenem trenutku. Več dušika uporabimo v fazi rasti poganjkov in plodov, fosfor v času cvetenja, kalij pa dodamo za boljšo kakovost ob razvoju plodov. S fertigacijo v tla vnesemo tudi do polovico manj hranil kot pri talnem in listnem gnojenju. Gnojenje z namakanjem ima tudi negativne strani, saj lahko pride do zakisanja tal pod kapljači in do izpiranja lahko topnih hranil, kot sta dušik in bor.

Oskrba z vodo in namakanje

Češnja ima relativno majhne potrebe po vodi, precej manjše od pečkarjev. To pa zato, ker njeni plodovi zorijo zgodaj in so hektarski pridelki neprimerno manjši. Letne namakalne norme za češnjo so 800-1200 m3/ha/leto. Nasad češenj naj bo namakan, nobena izmed podlag ali sort ne zagotavlja odpornosti na daljše pomanjkanje vode v tleh. Za redne in kakovostne pridelke je potrebno zagotoviti vodni vir in infrastrukturo za namakanje.

Med različno bujnimi podlagami so velike razlike glede potreb po namakanju. Včasih zadostuje že manjše število namakanj ali manjše količine vode (deficitno namakanje), v nasadih s šibko podlago in plitvejšim koreninskim sistemom pa je redno namakanje v času vegetacije nujno potrebno. Rast in rodnost dreves sta brez namakanja preverjeno slabši, velik začetni vložek v nasad pa se nam ne povrne. Predvsem trpi zunanja kakovost (debelina) plodov, strokovno namakanje pa pozitivno vpliva tudi na notranjo kakovost češnjevih plodov

Če si želimo rednega in kakovostnega pridelka, je namakanje obvezen ukrep tudi v nasadih na bujnih in srednje bujnih podlagah. Zadostna preskrba z vodo namreč bistveno prispeva k rasti, diferenciaciji in rodnosti ter boljši kondiciji dreves. Podnebne spremembe z visokimi temperaturami in pomanjkanjem padavin v vegetaciji močno vplivajo na fiziologijo dreves in posledično na rodnost. V skrajnih primerih lahko drevesa tudi propadejo (npr. odmiranje češnjevih dreves po suši v letu 2003). Zlasti neugodna so velika nihanja v preskrbi z vodo.

Namakanje je zelo pomembno za šibke podlage in šibko rastoče sorte češenj, saj spreminja lastnosti tal. Zmerno vlažna tla so bolj primerna za rast korenin. Poleti namakanje tla ohlaja in zmanjšuje temperaturna nihanja v tleh ter s tem spodbuja mikrobiološke procese v tleh. Blagodejno vpliva tudi na mikroklimo pod drevesi in blaži poletno vročino. Namakanje češenj na šibkih podlagah ima pozitiven vpliv na debelino plodov in manj na skupno količino pridelka. Ob relativno majhni porabi vode si z namakanjem lahko zagotovimo kakovosten pridelek (debelejši plodovi), primerno bujnost in priraste.

Če okoliščine to dopuščajo, za namakanje uporabljamo neklorirano, mehko vodo iz zajetij, vodnjakov in cistern, deževnico…

Vrste namakanja

Namakanje z mikrorazpršilci in kapljično namakanje sta po količini in kakovosti pridelka enakovredna. Kapljično namakanje priporočamo za težja, glinasta tla (boljše razporejanje vode v tleh, ) in razmere, v katerih je količina vode na razpolago omejena.

Namakanje z mikrorazpršilci je bolj primerno tam, kjer količina vode ni omejena in na lažjih tleh, zaradi širše fronte omočitve. Namakanje z razpršilci odsvetujemo zaradi omočenosti listja in povečane nevarnosti za bolezni.

Praksa pri namakanju

Z namakanjem običajno začnemo po cvetenju, izjemoma pred cvetenjem v slučaju zgodnje spomladanske suše. Nadaljujemo v eno- do tridnevnih intervalih glede na vremenske razmere. V primeru obilnejših padavin ne namakamo. Optimalna vlažnost zemljišča za rast češnje je 60-80 % poljske kapacitete tal.

Namakati začnemo, če v dveh do treh tednih pade manj kot 25 mm padavin, če vlažnost tal pade pod 60 % poljske kapacitete (uporaba tenziometra v območju korenin) ali če je vodna bilanca negativna (glej metoda s potencialno evapotranspiracijo.

Splošno velja, da moramo z namakanjem drevesom dodati vsaj toliko vode, kot so jo izgubila z evapotranspiracijo. Povprečne dnevne količine vode, potrebne za namakanje, so 4-8 mm. Namakalni obrok je odvisen od lastnosti tal, intervala med namakanji, od temperature in padavin.

Po podatkih iz literature je 5 mm vode količina vode enaka povprečni dnevni evpotranspiraciji v toplem mesecu, če toliko vode dodamo vsak (topli) dan, ne zgrešimo. Največji dnevni obrok naj bo 6-7 mm.

Natančnejšo količino potrebne vode za namakanje določimo po formuli za potencialno evapotranspiracijo rastline (v našem primeru češnje):

ETc = ET₀ × kc

ETc – potencialna evapotranspiracija rastline

ET₀ – referenčna evapotranspiracija (pogojena s tipom tal)

kc – faktor rastline (v našem primeru češnja), odvisen od fenološke razvojne faze rastline (določen za posamezni mesec)

Pomagamo si s podatki o evapotranspiraciji, padavinah in vodni bilanci na spletni strani ARSO http://meteo.arso.gov.si/met/sl/agromet/recent/etp/. Ko vodna bilanca zaradi padavin presega 0, namakanje ni potrebno. Podatke o evapotranspiraciji korigiramo s kc (faktor rastline), vrednosti v preglednici 4 so za češnjo.

12. Pokanje plodov pri češnji in preventivni ukrepi

Pokanje plodov je težava, s katero se soočajo pridelovalci češenj v vseh pridelovalnih območjih sveta. Gre za genetsko pogojen, kompleksen in še ne v celoti pojasnjen pojav. Fizični stik plodov z vodo v času zorenja povzroči pokanje plodov v peceljni jamici, pri strani ali na vrhu plodu. Razpokani plodovi nimajo tržne vrednosti, praviloma začnejo hitro gniti in v nasad privabljajo škodljivce.

Na obseg pokanja plodov vplivajo enakomernost oskrbe dreves z vodo, količina padavin v času zorenja, relativna zračna vlažnost v nasadu, sorta, podlaga, obloženost drevesa, morfološka struktura plodu in izpostavljenost plodov vodi. Pomembnejši kot količina padavin je čas izpostavljenosti plodov padavinski vodi, oziroma čas omočenosti. Dlje kot so plodovi omočeni, več jih bolj ali manj razpoka.

Večina sort češnje je za pokanje plodov občutljiva ali zelo občutljiva, samo manjše število sort je pokanju manj podvrženo. Med njimi so sorte Giorgia, Marysa, Black Star, Kordia, Regina in Lapins.

V vremensko, oziroma padavinsko neugodnih letih nam lahko pokanje uniči pridelek češenj v celoti. V izogib pokanju je potrebno preprečiti stik plodov z vodo. V velikih državah (npr. ZDA, Čile) sadijo češnje v sušnih območjih z letno količino padavin < 500 mm in z zelo malo padavinami v času zorenja. V Sloveniji te možnosti nimamo, saj ima velika večina države > 1000 mm padavin letno.

V poskusih so ugotovili določeno učinkovitost večkratne uporabe foliarnih pripravkov na osnovi Ca. Spodbudne rezultate so dosegli tudi s tretiranjem nasadov s sredstvi za krepitev rastlin na osnovi lipidov, celuloze, aminokislin in s sredstvi na osnovi Ca, Si, B, Fe in Zn. Vsi našteti pripravki v deževnih letih niso zanesljivi in ne morejo preprečiti pokanja plodov.

V ZDA in drugod uporabljajo za preprečevanje pokanja helikopterje, ki s kroženjem nad nasadom po padavinskem dogodku vodo spihajo z dreves. V nasade postavljajo stacionarne vetrnice, ki jih zaženejo po vsakem dežju. Važna je hitrost ukrepanja, vodo je potrebno čimprej otresti z dreves.

Pokrivanje dreves

Uporabne tehnološke rešitve za zmanjšanje pokanja plodov pri češnjah so protidežne folije in visokih tuneli s streho iz polietilenske folije. V obeh primerih streha padavinski vodi prepreči stik s plodovi in jo odvede v medvrstni prostor (folija) ali levo in desno od tunela.

Specializirani proizvajalci so razvili enovrstno večfunkcijsko zaščito (Slika 26), sestavljeno iz dvoslojne protidežne strehe in zelo goste protiinsektne mreže, spuščene do tal. Mreža je učinkovita pri varstvu plodov pred pokanjem in škodljivimi žuželkami (češnjeva muha, plodova vinska mušica). Za enovrstno pokrivanje so najbolj primerne ploščate gojitvene oblike. Mreža drevesa zaščiti tudi pred točo in nizkimi temperaturami do -3 °C.

V letih z nadpovprečno količino padavin v času od barvanja do obiranja plodov lahko pokanje povzroči tudi talna voda. Kljub pokritosti s protidežno folijo jo rastlina iz nasičenih tal potegne s koreninskim sistemom. Pojav lahko omejimo z ureditvijo vzdolžne drenaže sredi medvrstnega prostora, kamor se steka voda s protidežne folije.

Protitočne mreže so v osnovi namenjene zaščiti dreves pred posledicami neurij, eno- in večvrstne protiinsektne mreže pa zaščiti pred škodljivimi žuželkami. Vse naštete oblike zaščite češnjevih nasadov so načeloma uporabne samo v intenzivnih nasadih, njihovo postavljanje v ekstenzivnih nasadih onemogočajo prevelike sadilne razdalje, prevelika višina in velik volumen krošnje dreves.

Pokrivanje češnjevih dreves prinaša veliko prednosti. Ena poglavitnih je učinkovita zaščita pred pokanjem (protidežne folije, visoki tuneli, večfunkcijske zaščite) in škodljivimi žuželkami (protiinsektne mreže). Največja pomanjkljivost tovrstnih zaščit je visoka nabavna cena, ki si jo lahko privoščijo le redki pridelovalci. Investicijo je zato potrebno skrbno načrtovati in upoštevati naslednja dejstva:

• strošek postavitve VHDP nasada z enovrstno večfunkcijsko zaščito (pokanje, škodljivci, pozeba, toča) se ocenjujejo na 90.000-100.000 €/ha;
• strošek protidežne folije je 60.000-65.000 €/ha, primerljiv s stroškom večfunkcijske zaščite;
• protitočna mreža (strošek 36.000 €/ha) ne zaščiti pridelka pred pokanjem, večina nasadov je nima;
• visoki tuneli so cenovno ugodnejši (34.000 €/ha) in nedvomno zanimivi za uporabo v manjšem obsegu;
• upoštevati je potrebno prevladujoče vetrove in vrste postaviti vzdolžno (vzporedno) s smerjo vetra ter urediti protivetrno zaščito.

13. Varstvo pred pozebo in točo

Pozeba

Češnji največ škode povzroči spomladanska pozeba, ki pri nas običajno nastopi aprila z vdori hladnega zraka po relativno toplem koncu zime.  Če se temperatura zraka v tem času spusti pod ledišče in ohladitev traja nekaj ur, pozebejo nabrekli brsti in cvetovi. Škoda na pridelku je najbolj odvisna od razvojne faze rastline,  temperatur in dolžine izpostavitve nizkim temperaturam. Za nabrekle brste je usodna temperatura -5 °C,  odprte cvetove poškoduje -2,5 °C, slečene plodiče pa -1 °C.

Preventivni ukrepi pred pozebo

Osnovni preventivni ukrep je izbira ustrezne lege za nasad. Nasad posadimo na nagnjene površine z dobro zračnostjo. Izogibamo se nizkih leg, kotanj in vznožij pobočij, kjer se odlaga in zadržuje hladen zrak. Sadimo pozno cvetoče sorte, ki vsaj deloma uidejo spomladanskim pozebam. Pomembno je ustrezno gnojenje. Posebno pozorni smo pri gnojenju z dušikom. Spomladansko dognojevanje opravimo do konca junija. Jeseni dodamo največ četrtino letne doze. K prezimni trdnosti dreves prispeva tudi pravočasno in redno gnojenje s kalijem. Na izpostavljenih legah se dobro obnese premazovanje debel z apnom takoj po vstopu v novo leto. Premaz odbija svetlobo in onemogoča segrevanje debla, s tem pa prezgodnji začetek spomladanske rasti in poškodbe debel. Nasad lahko za primer pozebe tudi zavarujemo.

Ukrepi aktivne zaščite pred pozebo so klasično oroševanje nad krošnjami dreves, oroševanje z mikrorazpršilci nad oziroma pod krošnjami, ogrevalni sistemi, parafinske sveče, vetrnice, helikopterji, dimljenje in megljenje nasadov. Vsak izmed teh ukrepov lahko obvaruje vsaj del pridelka pred pozebo, če le temperature niso prenizke. Parafinske sveče so v kombinaciji z razpeto protidežno folijo zelo učinkovite, težava je njihova cena in čas gorenja. Če mraz zvečer nastopi zgodaj in traja do jutra, sveče dogorijo v eni noči (9-10 ur) in bi za naslednji pozebni dogodek potrebovali druge. Do temperature -2,5 °C lahko češnjo zaščitimo tudi z uporabo mikrorazpršilcev pod krošnjo.

Oroševanje s klasičnimi razpršilci nad krošnjo je primerno tudi za koščičaste sadne vrste, le začeti je treba nekaj prej kot pri jablani. Oroševati začnemo ob temperaturi mokrega termometra približno 1,2 °C (višina 2 m), temperatura pri tleh je takrat že blizu ničle in na tleh začne kmalu nastajati led. Orošujemo do jutra, oziroma do trenutka, ko se začne led topiti, kar lahko traja tudi 10 ali 12 ur. Po pozebi drevesa tretiramo s sredstvi za krepitev rastlin, ki jim pomagajo pri blaženju stresa.

Toča

Toča je oblika padavin, ki nastane ob nenadnih vdorih hladnega zraka spomladi in poleti. Ledena zrna lahko močno poškodujejo vse nadzemne organe, na vejah in deblu povzročijo rane, ki so vstopno mesto za okužbe z glivami in bakterijami. V nasadih koščičarjev lahko naredi zelo veliko škodo. Poškodovana drevesa poškropimo z organskim fingicidom, dodamo mu katero izmed sredstev za krepitev rastlin, ki blaži stres in pomaga zaraščati nastale rane.

Najbolj učinkovit način za zaščito češnje pred točo je postavitev protitočne mreže. Mreža prestreže del sončnega sevanja in drevesa senči ter preprečuje ožige. Pod mrežo drevesa lažje prenašajo poletne vročine in porabijo manj vode. Oporo za protitočno mrežo uporabimo tudi za oporo drevesom.

14. Spravilo in priprava pridelka za trg

Zorenje in obiranje plodov

Plodovi češnje so zreli, ko dosežejo sortno značilno velikost, barvo in okus. Obiramo polno zrele plodove, saj po obiranju več ne pridobivajo na kakovosti. V zadnjem tednu na teži pridobijo tudi do 25 %. Prezgodnje obiranje zdravih plodov lahko pomeni manjšo količino, slabšo kakovost in večjo dovzetnost plodov za gnitje. Prezreli plodovi izgubijo na trdoti, kar potrošnik zavrača. Obiranje plodov kakovostnih sort češnje se na Primorskem začne po 10.-15. maju, v kontinentalnem delu Slovenije pa nekaj dni kasneje. Takrat plodovi zelo zgodnjih sort dosežejo užitno zrelost. Obiranje zelo poznih sort lahko traja vse do prvih dni julija, zaradi toplejšega vremena ga v zadnjem desetletju zaključimo zadnje dni junija. Po zorenju smo v preteklosti sorte češenj razvrščali v sedem češnjevih tednov. Odvisno od sorte in vremenskih razmer v času zorenja plodove podbiramo ali oberemo ves pridelek naenkrat. Podbiranje je pogostejše pri zgodnjih sortah.

Večina dreves v naših nasadih po višini presega 2,5 m. To pomeni, da večji del pridelka oberemo iz tal, za preostalih 25-30 % pa potrebujemo ustrezne pripomočke. Lahko si pomagamo z vozički s stopnicami ali lestvami (Slika 29), za višja drevesa pa si priskrbimo obiralne platoje na traktorskem viličarju, prikolice, samohodne obiralne ploščadi ali dvigala.

Plodove obiramo s pecljem, ki ga primemo tik ob vejici, ga rahlo zasukamo, in plod (ali 2-4 plodove) imamo v roki. Obiralno posodo moramo zaradi večje storilnosti imeti pri roki. Poškodbe plodov zmanjšamo s pravilnim rokovanjem, v posodo jih pazljivo odlagamo in ne mečemo. Iz obiralne posode plodove običajno pretresemo v nizke 5 kg zaboje in čimprej odpeljemo domov. Nekateri pridelovalci se z ustrezno opremo (stojala) odločajo tudi za obiranje neposredno v zaboje. Obranih plodov ne smemo puščati na soncu, saj bi se tako še bolj segreli, to pa jim močno skrajša življenjsko dobo

Prebiranje in priprava za trg

Večina pridelka češnje v Sloveniji gre na trg takoj po obiranju. Obrane plodove je najprej potrebno prebrati. Izločimo vse poškodovane, gnile, drobne in deformirane plodove ter plodove brez peclja. Kakovostne plodove je treba spakirati v ustrezno embalažo. Zelo primerno je pakiranje v plastične košarice po 0,5 ali 1 kg, le-te pa zložimo v kartonske zaboje. Pakiramo lahko tudi v 2 kg ali 5 kg kartonske zaboje, ustrezno obložene s papirjem. Poskrbeti je treba za čimprejšnje hlajenje obranega pridelka, saj mu s tem podaljšamo življenjsko dobo.

Hlajenje in skladiščenje plodov

Plodove je treba po obiranju čim prej shladiti. Za predhlajenje so primerne temperature 2- 5 °C. Zdravi plodovi pri 20-30 °C zdržijo do tri dni, v hladilniku teden dni, v hladilnici pri temperaturi 1-2 °C in 85 % zračni vlažnosti pa do 20 dni. Večji pridelovalci in zadruge se takoj po obiranju plodov poslužujejo vodnega hlajenja (hydrocoolinga). Vodna kopel s temperaturo 3-5 °C v približno 15 minutah shladi plodove na 10 °C ali manj, za kar je v hladilnici potreben skoraj cel dan. Hitro in učinkovito hlajenje plodov močno upočasni procese metabolizma in plodovom podaljša življenjsko dobo. Hitro ohlajeni plodovi so primerni za daljše skladiščenje in transport v hladni verigi. Plodovi, pakirani v embalažo s kontrolirano atmosfero (angl. MAP ali modified atmosphere packaging), pri temperaturi 0 °C prenesejo do 45 dni skladiščenja. Bolj kot embalaža s kontrolirano atmosfero je pri tem pomembna nizka temperatura in primernost sorte za tovrstno skladiščenje. Samo plodovi nekaterih sort so primerni za tovrstno skladiščenje. Tehnologija je primerna za daljše skladiščenje v hladilnicah in prevoz v hlajenih ladijskih zabojnikih.

15. Zatiranje bolezni in škodljivcev

Koščičarje med katere spadata tudi češnja in višnja, obravnavamo kot bolj občutljive sadne vrste, ki jih ogrožajo številni povzročitelji bolezni in škodljivci. Od omenjenih sadnih vrst je več škode zaradi bolezni (in škodljivcev) predvsem na češnji, ki jo v Sloveniji pridelujemo v večjem obsegu. Drevesa so še posebej občutljiva za okužbe, če razmere za rast niso ugodne in njihova oskrba ni optimalna. Več težav z zdravstvenim stanjem dreves v nasadih in vrtovih je povezanih tudi z neugodnimi vremenskimi dejavniki kot so daljša sušna obdobja in/ali moča, pozebe in intenzivni padavinski dogodki, ki slabo vplivajo na vitalnost dreves ter povzročijo večjo izpostavljenost povzročiteljem bolezni in škodljivcem. Fenološki razvoj češenj in višenj od brstenja do tehnološke zrelosti plodov poteka razmerama hitro, zato je v tem obdobju malo manevrskega prostora za izvedbo varstvenih ukrepov, ki jih je treba opraviti pravočasno, da zagotovimo željeno količino in kakovost pridelka. Poudarek je na posrednih ukrepih varstva, ki vključujejo izbiro ustrezne lege, pripravo in oskrbo tal, izbiro sadilnega materiala ter druge tehnološke ukrepi s katerimi zmanjšamo tveganje pojav škodljivih organizmov v nasadu. Pri neposrednih ukrepih varstva pred boleznimi in škodljivci je treba pozornosti nameniti predvsem preventivnim ukrepom, ki jih je potrebno izvajati celo leto, tudi po obiranju plodov in v obdobju mirovanja.

Škodljivci

Češnje in višnje napadajo različni škodljivci, ki se hranijo neposredno na plodovih ali pa povzročajo posredno škodo na listih in poganjkih. Od obeh sadnih vrst je češnja bolj dovzetna za napad škodljivcev, saj so plodovi višenj tudi zaradi višje vsebnosti kislin zanje manj zanimivi. Prisotnost nekaterih vrst škodljivcev, kot sta črna češnjeva uš (Myzus cerasi) in češnjeva muha (Rhagoletis cerasi), beležimo bolj redno in se v nasadih pojavljajo skoraj vsako leto. Plodova vinska mušica (Drosophilla suzukii) je pomemben škodljivec, ki povzroča škodo predvsem na pozno zorečih sortah češenj, njen pojav pa je večji predvsem v bolj vlažnih letih. Med občasne škodljivce štejemo gosenice nekaterih metuljev in hrošče, ki objedajo brste in mlade liste ter s tem povzročajo posredno škodo na pridelku.

Tudi pri varstvu pred škodljivci se lahko poslužujemo nekaterih preventivnih ukrepov kot je uporaba protiinsektnih mrež za preprečevanje dostopa do plodov. K zmanjšanju problematike prispevajo higienski ukrepi in sprotno odstranjevanje napadenih plodov. Uporaba insekticidov temelji na spremljanju in upoštevanju pragov škodljivosti, zato je potrebno poznavanje bionomije škodljivcev in njihovo redno spremljanje pri čemer so v pomoč tudi različne vabe s privabili ter barvne lepljive plošče.

Bolezni

Bolezenska stanja na češnji in višnji povzročajo različni predvsem glivični in bakterijski povzročitelji, znane pa so tudi nekatere virusne bolezni. Med glivičnimi boleznimi so zlasti pomembne češnjeva listna pegavost (Blumeriella jaapi) in listna luknjičavost koščičarjev (Stigmina carpophila), ki poškodujejo liste in ob neizvajanju ustreznih ukrepov povzročijo prezgodnje odpadanje listov, kar zmanjša fotosintetsko sposobnost rastline. V letih, ko v času cvetenja pogosto dežuje, je cvetna monilija (Monilinia laxa) glavni povzročitelj za izpad pridelka, saj poleg propadanja cvetov in socvetji povzroča tudi gnitje plodov. Plodove v času zorenja naseljuje tudi navadna sadna gniloba (Monilinia fructigena), zato je brez ustreznega varstva zlasti v deževnih letih pridelek močno ogrožen. Za varstvo pred boleznimi je pri visoko donosni sadni vrsti, kot je češnja, katere pridelek se zbere v precej kratkem času, potrebno dobro poznavanje bionomije povzročiteljev in razpoložljivih sredstev za varstvo rastlin.

Pomemben preventivni ukrep preprečevanja bolezni je ustrezna rez, ki je poleg skrbi za vzdrževanje ustrezne gojitvene vključuje tudi redno odstranjevanje odmrlih ali obolelih vej in poganjkov. Ustrezno uravnavanje vegetativne rasti z izvajanjem zelene rezi v poletnem času omogoča dobro osvetljenost in zračnost krošnje, kar pripomore k zmanjševanju okužb z listnimi boleznimi. Odstranjevanje okuženega materiala (npr. mumificiranih plodov, vej z rakom) je osnovni ukrep za omejevanje potencialnih virov inokuluma za okužbe v naslednjem letu.

Glive iz rodu mraznic (Armillaria sp.) so povzročitelji bele koreninske gnilobe, ki se kaže v prisotnosti belkastega micelija na koreninskem vratu, v notranjosti lesa pa so vidne nekrotične površine in razpadanje skorje. Simptomi na krošnji okuženih rastlin so nespecifični in se kažejo kot slabši vegetativni razvoj, klorozi in nekrozi listov, čemur sledi propad drevesa. Podobne simptome povzročajo tudi bakterije. Dve vrsti bakterij, ki pripadata kompleksu vrst Pseudomonas syringae, kot sta P. syringae pv. morsprunorum in P. syringae pv. syringae, sta glavna povzročitelja bakterijskega raka na češnji. Uporaba zdravega sadilnega materiala je bistvenega pomena za preprečevanje težav s koreninsko gnilobo in bakterijskim rakom v prvih letih po sajenju. Širjenje okužb v nasadu je mogoče preprečiti le s takojšnjim odstranjevanjem okuženih rastlin. Pojav bolezni omejujemo tudi z izbiro manj občutljivih podlag ali sort. Proti povzročiteljem bakterijskih bolezni ukrepamo s fungicidi na osnovi bakra, ki ima antibakterijske lastnosti in lahko pripomore k manjšemu širjenju okužb.

16. Obvladovanje plevelov

V sadjarstvu je uravnavanje prisotnosti plevelov pomemben ukrep za doseganje zadostnih in kakovostnih pridelkov. Pleveli so namreč konkurenti za hranila in vodo v tleh, v začetnih fazah rasti sadnega drevja pa tudi za svetlobo. V medvrstnem prostoru lahko prisotnost plevelnih rastlin v slabših vremenskih pogojih otežuje prehode s stroji, ob tem pa se pleveli v sadovnjakih pogosto pojavljajo kot gostitelji bolezni in škodljivcev jablan (čeprav so lahko tudi gostiteljske rastline za koristne organizme).

Integrirano obvladovanje plevelov združuje različne metode, ki so okoljsko in ekonomsko sprejemljive. Učinkovita strategija vključuje kombinacijo preventivnih ukrepov, mehanskih posegov, uporabe naravnih materialov in kemičnih sredstev. Pri izbiri pristopa je treba upoštevati specifične značilnosti sadovnjaka, kot so lega, vrsta tal, klimatski pogoji in tehnologija pridelave. S pravilno izbiro ukrepov lahko zmanjšamo škodljive vplive plevelov na rastline in zagotovimo optimalne pogoje za njihov razvoj.

Obvladovanje plevelov pred sajenjem

Na površini, kjer nameravamo gojiti češnje ali višnje, je že pred sajenjem potrebno poskrbeti za čim manjšo zapleveljenost površin. Še posebej je pomembna odstranitev trajnih plevelov, ki so lahko v prvem obdobju rasti jablanam velik tekmec za hranila in vodo, ob neustreznem zatiranju pa upočasnijo njihovo rast. Takšne plevele je kasneje, po sajenju, zaradi omejitev pri uporabi ukrepov (posebej kemičnih) tudi težje odstranjevati.

Pomembno je, da že pred sajenjem poznamo okvirno plevelno sliko na pridelovalni površini. Z rednim spremljanjem in zapisovanjem prisotnosti vrst plevelov in njihove gostote se lažje odločamo o vrsti ukrepa, s katerim bomo omejili prisotnost nezaželenih plevelov.

Nekemične metode

Za povečanje tekmovalne sposobnosti dreves v prvem obdobju rasti po sajenju je potrebno zmanjšati zalogo semen plevelov v tleh. Tako zmanjšamo njihov vznik po sajenju. Eden od načinov za zmanjšanje zaloge plevelnih semen v tleh je uporaba slepe setve. Ta metoda vključuje plitvo obdelavo tal, ki spodbuja vznik plevelov. Te nato pa uničimo s ponovno obdelavo površine, preden dosežejo razvojno fazo, ko bi lahko ponovno semenili. Plitva obdelava tal (2–3 cm) preprečuje dvig globlje zakopanih semen, kar bi spodbudilo njihovo dodatno kalitev. Ta postopek lahko ponovimo večkrat za učinkovito zmanjšanje zaloge semen enoletnih plevelov.

Slepa setev je uporabna za zmanjševanje zaloge semen enoletnih plevelov, zatiranja trajnih plevelov pa se je potrebno lotiti na druge načine. Eden takšnih je obdelava tal v suhem, vročem vremenu. Na ta način rastlinske organe v tleh (korenike, živice,…) dvignemo na površje, jih razrežemo ter tako izpostavimo izsušitvi. Pomembno pa je, da po takšnemu ukrepu ne sledi deževje, saj lahko tako dosežemo nasprotno od željenega, torej namnožitev trajnih plevelov.

Zmanjšanje zapleveljenosti s trajnimi pleveli lahko dosežemo tudi z globokim oranjem. Z izvajanjem takšnega ukrepa plevele zakopljemo dovolj globoko, da onemogočimo njihovo rast (npr. pri slaku, užitni ostrici).

Izpostavljanje tal visoki temperaturi ali solarizacija je ukrep, pri kateremu površino, namenjeno gojitvi sadnih rastlin, pokrijemo s prozorno folijo. Pod folijo se akumulira toplota, ki poleg zatiranja bolezni in škodljivcev uniči tudi vzkaljena semena in vznikle plevele. Čas namestitve folije naj bo vsaj 4 do 6 tednov v vročem vremenu, pomembna je tudi zadostna vlaga tal, s katero povečamo temperaturo pod folijo.

Pokrovni posevki – zeleni podor

Sejanje rastlin, ki jih kasneje uporabimo za zeleno gnojenje, je pred sajenjem dreves ugodno iz več razlogov: izboljšanje funkcije tal in v tleh živečih organizmov, povečanje deleža organske snovi v tleh in s tem zračno vodnega režima v tleh, zmanjševanje pojavljanja škodljivih organizmov idr. Pokrovni posevki oz. rastline za zeleni podor služijo tudi kot zaščita pred vznikom plevelov na površini načrtovanega sadovnjaka. V ta namen mora biti posevek dovolj gost, da zasenči tla in s tem onemogoči vznik in razvoj plevelov. Pokrovni posevek pred sajenjem sadik jablan zmulčimo in zaorjemo v tla, ob tem pazimo na prisotnost koristnih organizmov, npr. čebel.

Kemične metode

Pred sajenjem sadovnjaka lahko plevele zatiramo tudi s kemičnimi pripravki. Za razkuževanje zemlje pred saditvijo lahko uporabimo pripravek na osnovi dazometa. Zaplinjevalna sredstva vdelamo v vlažna tla, kjer se kasneje sprosti plin metil izotiocianat. Ta zatira žive organizme, s katerimi pride v stik in so dovzetni zanj. Površino, kjer uporabimo zaplinjevanje tal, pokrijemo s folijo, da preprečimo uhajanje plina in povečamo učinek sredstva. Ob uničenju škodljivih lahko z istim sredstvom uničimo tudi koristne organizme. Sredstva na osnovi dazometa učinkovito uničijo semena plevelov in škodljivce, vendar je pred zasaditvijo treba preveriti, da so ostanki teh sredstev popolnoma razgrajeni. Priporočljivo je opraviti test kalivosti, s katerim ocenimo varnost tal za sajenje sadik.

Obvladovanje plevelov po sajenju

Prvih nekaj let po zasaditvi je ključno obdobje za nadzor plevelov, saj mlada drevesa češenj in višenj še nimajo zadostne konkurenčne sposobnosti. Kljub temu je pomembno vzdrževati čist prostor pod krošnjami tudi kasneje, v obdobju polne rodnosti, saj s tem zagotavljamo optimalne pogoje za pridelavo. Redno spremljanje razvoja plevelne vegetacije vodi v pravočasne odločitve o ukrepih njihovega obvladovanja.

Monitoring

Tudi po sajenju je redno spremljanje prisotnih plevelov pomembno opravilo pridelovalca. V prvih letih po sajenju je pravočasno ukrepanje ob pojavnosti problematičnih plevelov (predvsem trajnih) pomembno za dobro rast dreves. Trajne plevele lahko ob majhnem številu zatiramo točkovno, če pa ukrepamo prepozno, lahko njihovo zatiranje postane problematično.

Mehanska obdelava tal

Prostor v vrsti

Predvsem v prvih letih po sajenju je zaradi majhne konkurenčne sposobnosti mladih dreves proti plevelom potrebno prostor v vrsti ohranjati čist, brez plevelov. Tla v vrsti nasada lahko obdelujemo mehansko večkrat v sezoni. Ob prekopavanju tal v vrsti lahko predvsem pri mladih drevesih poškodujemo korenine, povzročimo lahko tudi večjo rast koreninskih poganjkov. Obdelava zato ne sme biti pregloboka. Na voljo so stroji s senzorji, ki omogočajo zaznavanje debel in avtomatski odmik, ki preprečuje poškodovanje gojenih rastlin. Med sezono so za ohranjanje čiste površine pod krošnjami dreves v uporabi tudi stroji s horizontalno ali vertikalno vrtečimi se krtačami. Takšni plevelniki so v uporabi predvsem v ekoloških nasadih, kjer je raba kemičnih pripravkov omejena.

Ob uporabi mehanske obdelave tal za uravnavanje plevelne vegetacije v vrstnem prostoru je običajno potrebno tudi točkovno odstranjevanje problematičnih plevelov, predvsem v bližini sadik.

Prostor v vrsti lahko v času polne rodnosti nasada tudi zatravimo. Ob tem prostor v vrsti pogosto kosimo, saj s tem onemogočimo razvoj in razmnoževanje plevelov, ki bi semenili in se razmnožili tudi v medvrstnem prostoru, obenem pa zmanjšamo tudi možnost za razvoj nekaterih bolezni sadnega drevja. V zatravljenem vrstnem prostoru je večja možnost naselitve voluharja, ki lahko povzroči slabitev in propadanje dreves.

Medvrstni prostor

Površino v medvrstnem prostoru v sadovnjakih običajno redno kosimo/mulčimo. Po sajenju jablane v medvrstni prostor posejemo travno mešanico. Le-ta mora biti sestavljena iz vrst (npr. bilnica, latovka), ki dobro prenašajo tlačenje ki ga povzročamo z velikim številom prehodov z delovnimi stroji. Posledica rednega košenja/mulčenja je poleg vnosa hranil v tla tudi preprečena razrast nezaželenih plevelov.

Zastirke

Za omejitev rasti konkurenčnih rastlin v prostoru v vrsti se lahko poslužujemo tudi uporabe zastirk. Te so lahko naravne (slama, sekanci) ali iz umetnih mas (folije, tkanine). Zastirke fizično onemogočajo vznik plevelov. Pomembno je, da zastirke v celoti pokrijejo tla ter tako onemogočajo kalitev semen pod njimi. Ob uporabi naravnih materialov mora biti debelina zastirke kar velika, s časom se takšni materiali tudi posedejo in razkrojijo, zato je potrebno kasnejše dodajanje. Slaba stran zastirk je, da so pogosto pribežališče za male glodavce, ki lahko obžirajo korenine in spodnje dele nadzemnih organov in tako slabijo rast dreves.

Kemično zatiranje

Plevele v vrstnem prostoru lahko po sajenju češenj in višenj zatiramo s kemičnimi pripravki. Širina herbicidnega pasu pod drevesi ne sme presegati ¼ širine medvrstnega prostora.

Po načelih integriranega uravnavanja plevelne vegetacije herbicide uporabljamo ob rednem spremljanju razvoja plevelne vegetacije.  Zaradi možnosti pojava proti herbicidu odpornih plevelnih populacij je priporočljiva uporaba čim širšega spektra načinov delovanja herbicidnih snovi, kar pa je v sadovnjakih težko izvedljivo, saj je za zatiranje plevelov na voljo maloo aktivnih snovi. Prav zato je uporaba nekemičnih ukrepov za uravnavanje populacije plevelov pravilno odločanje o izbiri in času uporabe kemičnih pripravkov še pomembnejša, tudi z vidika zmanjševanja možnosti pojava odpornosti proti herbicidu.

Za zatiranje plevelov v vrsti najpogosteje uporabljamo sistemične ali delno sistemične neselektivne pripravke na osnovi glifosata (tudi s pomožnimi snovmi). Pripravki na osnovi glifosata na rast  trajnih plevelov najbolj delujejo v jesenskem času. Takrat je prenos aktivne snovi v koreninski sistem plevela največji. Za zatiranje ozkolistnega in nekaterih vrst širokolistnega plevela lahko uporabimo tudi pripravek na osnovi pendimetalina, ki ga lahko uporabimo do brstenja dreves.

Za zatiranje širokolistnega plevela, posebno za vzdrževanje kakovostne zatravljene ledine v medvrstnem prostoru, se v nasadih jablan lahko uporabi pripravek na osnovi MCPA. Ob veliki populaciji ozkolistnih plevelov pa lahko le-te zatiramo s pripravkom na osnovi fluazifop-p-butila.

Aplikacija sredstev, posebej neselektivnih herbicidov mora biti izvedena skrbno, da ob ukrepu zatiranja ne poškodujemo dreves. Zato naj bodo na škropilne naprave nameščeni ščitniki, ki omejujejo zanos sredstva na zelene dele dreves.

17. Registrirana FFS